Marcel Štefančič jr.
-
14. 6. 2024 | Mladina 24 | Kultura | Film
Čajni listi, ta snov, iz katere so sanje
V festivalskem hitu Timbuktu, ki ga je pred desetimi leti posnel mavretanski auteur Abderrahmane Sissako, mavretanski Timbuktu okupirajo islamski fundamentalisti, ki nemudoma vse prepovejo – od kajenja do glasbe in nogometa. In oh, ženske – odslej morajo nositi nogavice. In rokavice. In tako dalje. Ja, ženske si povsem podredijo. Črni čaj, Sissakojev comeback, pa je film o Ivorki iz Abidžana, ki se ne pusti podrejati. Aja (Nina Mélo) zaročencu, tipičnemu »možatemu«, toksičnemu moškemu, ki jo je prevaral, pred razkošnim, kičastim oltarjem – v slogu Julie Roberts v Pobegli nevesti – odločno reče NE, kar seveda pomeni, da ga pred vsemi osmeši in poniža. In potem v beli obleki odkoraka čez abidžansko tržnico, kot bi hotela reči: ljubezen ni blago! Ljubezen ni dobiček! Ljubezen ni slavnostno dopolnilo prostega trga! In že se ob pesmi Feeling Good (via Fatoumata Diawara), ki ji napoveduje »nov dan« in »novo življenje«, prelije v kitajski obmorski Guangzhou (hej, če lahko prosto potuje kapital, lahko prosto potujejo tudi ljudje), kjer je v Čokoladnem mestu, enklavi afriških migrantov in malih kitajskih trgovcev, ne čaka le opolnomočenje, temveč tudi Wong Cai (Chang Han), lastnik čajnice, sicer ločenec (in oče dveh otrok), ki je ravno dovolj osamljen in avtsajderski, da ve, da ljudi v kapitalizmu – stroju za odtujevanje, atomiziranje in osamljanje – emocionalno najbolj povezujejo rituali, kot je recimo pitje čaja.
-
14. 6. 2024 | Mladina 24 | Politika
Pošilja nas Bog! / Zakaj skrajna desnica ni kul
Pred volitvami so desničarji in skrajni desničarji – tudi na predvolilnih soočenjih – začudeno spraševali: zakaj ljudi strašite z desnico? Hoteli so reči: pa saj smo kul! Saj smo normalni! Ni res. Lagali so – niso kul. Zakaj niso kul? Ker lažejo. Tonin je mirno in neženirano in na odprti sceni lagal, da Niko Kovač in Inštitut 8. marec financira državni proračun, Janša je mirno in neženirano in na odprti sceni lagal, da njegovi esdeesovci ne podpirajo esoesovcev (Slovenske obrambne straže), Stevanović je mirno in neženirano in na odprti sceni lagal, da človek nima nobene zveze s podnebnimi spremembami. Desničarjem se ni težko zlagati. Komaj čakajo, da se lahko zlažejo. Laž jih tudi opolnomoči – za laž namreč ne potrebujejo Janševega dovoljenja. Lažite, kolikor vas je volja! A desničarji imajo pri laganju dober zgled – Trumpa.
-
7. 6. 2024 | Mladina 23 | Kultura | Film
Finski film Štirje mali odrasli sporoča: monogamnost je dolgčas! Monogamnost je represija! Monogamnost je predsodek! Monogamnost je problem – poliamorija je rešitev! Ko Juulia (Alma Pöysti), liberalna poslanka, nova zvezda fiktivne stranke (Enakost), ugotovi, da jo Matias (Eero Milonoff ), njen mož, sicer protestantski pastor, vara s precej mlajšo Enni (Oona Airola), ji Praktični vodnik po etični poliamoriji pokaže pravo pot, no, alternativo – namesto da bi se ločila, se z obema spolno združi. In ko si še sama omisli partnerja, nebinarno drag-queen Misko (Vilhelm Blomgren), se spolna koalicija razširi in diverzificira (kvirizira, če hočete). S poliamorijo vsi dobijo. Nihče ne izgubi. Vse je sporazumno, spoštljivo in transparentno – poliamorija jih osvobodi. Toda svoboda ima vedno drobni tisk izključitev, potlačitev in mikrogresivnosti – kdo ima v tej komuni, poliamorijski skupnosti, utelešenju konsenzualnosti, liberalnosti in progresivne permisivnosti, več pravic?
-
7. 6. 2024 | Mladina 23 | Kultura | Film
Delavski razred odhaja v pekel
Ko se vozite po Sloveniji, pogosto ne veste, kje ste, zato se zlahka izgubite, toda vedno veste, kdaj ste v Ljutomeru – kričite in kričite in kričite, pa nihče ne sliši vaših krikov.
-
31. 5. 2024 | Mladina 22 | Svet
Reinhard Heydrich, organizator nacistične varnostne službe Sicherheitdienst (SD), ki je leta 1939 vse nacistične policijske, obveščevalne in varnostne službe združil v vrhovni urad službe državne varnosti (RSHA), je 20. januarja 1942 na jezeru Wannsee predsedoval konferenci, na kateri so se nacistični veljaki odločili za »dokončno rešitev judovskega vprašanja« – in sprožili holokavst. Toda leta 1939, ko mu je dokončno steklo, je bil tako »navdahnjen«, da je sklenil, da bo Salon Kitty, berlinski bordel, baziran v modnem predelu, na Giesebrechtstraße 11, preoblikoval v ultimativno vohunsko prisluškovalno središče, pravijo Nigel Jones, Urs Brunner in Julia Schrammel v knjigi Salon Kitty, seksualni zgodovini tretjega rajha, ki je nedavno – v prevodu Maje Prevolnik – izšla tudi pri nas.
-
31. 5. 2024 | Mladina 22 | Kultura | Film
Vrhunec letošnjega filmskega festivala Kino Otok gre takole: Palestinci treh generacij, Abu (Mohamed Kheir-Halouani), Asad (Bassan Lofti Abou-Ghazala) in Maruan (Saleh Kholoki), se skušajo iz Iraka prebiti v Kuvajt. V okupirano Palestino ne morejo, v »bratskem« Iraku, kjer so obsojeni na životarjenje v begunskih taboriščih, revščino, brezposelnost in diskriminacijo, ne vzdržijo več, v Kuvajtu pa delo na naftnih poljih obljublja plačo, preživetje, blaginjo in morda celo prihodnost. Ker vedo, da jih v Iraku čaka socialna smrt, skušajo nekega iraškega tihotapca prepričati, da bi jih skrivaj spravil na drugo stran, mimo kuvajtskih kontrol, a je predrag, zato poiščejo cenejšega tihotapca, Palestinca (Abderrahman Alrahy), pot na drugo stran pa vodi skozi puščavski pekel, ob katerem boste več kot enkrat pomislili na Clouzotovo Plačilo za strah. Tudi tam ste imeli obupance, napeto, agonično, tvegano vožnjo s tovornjakom, nevaren teren in oddaljena naftna polja. Toda ta pekel je unikatno palestinski. Solze in znoj se tu takoj stopijo. Upanje se tu takoj stali. Zato tudi ne preseneča, da Abu, najstarejši izmed treh Palestincev (tisti, ki se še spomni nakbe, izgona iz Palestine), dahne: »Nenehno nas vsi le prodajajo in kupujejo.« Težko boste našli stavek, ki bi bolje – in brezhibneje – povzel strašno usodo Palestincev.
-
24. 5. 2024 | Mladina 21 | Kultura | Film
Tujci: Prvo poglavje, rimejk/reboot/ sequel/prequel Bertinovih srhljivih, minimalističnih, invazijskih, kultnih Tujcev (2008), reimaginacije francoskega trilerja Oni (2006), Hanekejevih Smešnih iger (1997) in pokolov tolpe Charlesa Mansona, je šoker, v katerem nenehno veš, da se bo zgodilo nekaj hudega, nekaj strašnega, nekaj nenadnega, a nikoli ne veš, kdaj se bo to zgodilo, kar pomeni, da se tisto ne zgodi in ne zgodi, a da se ves čas dogaja v tvoji glavi, no, tvoji imaginaciji, tako da se pričakovanje, napetost, opresivnost, morbidnost in nemoč zgoščajo kot noč, v kateri so vsi strahovi črni. Premisa je preprosta, elementarna: Maya in Ryan – Madelaine Petsch in Froy Gutierrez, ki nadomeščata Liv Tyler in Scotta Speedmana – obtičita v oregonski lovski koči ( jasno, via Airbnb), v kateri ju začnejo nenadoma terorizirati trije fantomski, maskirani, anonimni, morilski »tujci«.
-
17. 5. 2024 | Mladina 20 | Družba
Slovenska vlada je 18. aprila prelivala krokodilje solze, ker Varnostni svet Združenih narodov zaradi ameriškega veta ni sprejel Palestine za polnopravno članico Združenih narodov. Toda slovenska vlada je dva dni prej, ko je Slovenijo obiskal španski premier Pedro Sánchez, veliki promotor vseevropskega priznanja Palestine, mirno oznanila, da Palestine za zdaj še ne bo priznala, ker ni »najprimernejši trenutek za priznanje neodvisne države Palestine«. Golob in njegovi so videli, kaj se dogaja s Palestinci, videli so grozo, humanitarno katastrofo, lakoto, popolno opustošenje, a so jadrno sklenili, da še ni pravi čas.
-
10. 5. 2024 | Mladina 19 | Svet
Pošast hodi po Ameriki / Zakaj imajo študentje vedno prav
Ko je ameriški predsednik Joe Biden študente in študentke, ki na univerzah množično in odločno protestirajo proti izraelskemu pobijanju in zatiranju Palestincev, razglasil za »antisemite« (»ki ne razumejo, kaj se dogaja s Palestinci«), ko jih je izraelski premier Benjamin Netanjahu razglasil za »antisemitsko drhal« in »teroriste«, ki terjajo »izničenje Izraela« (in jih primerjal z nacisti, češ da to, kar se dogaja na ameriških univerzah, »spominja na to, kar se je v tridesetih letih dogajalo na nemških univerzah«), ko je Donald Trump njihov protest razglasil za »hujšega« od rasistično-neonacistično-antisemitskega shoda v Charlottesvillu (ki ga je sam med vrsticami podprl, češ da so tudi med neonacisti, rasisti in antisemiti »dobri ljudje«!), ko so kongresniki in osrednji mediji pozivali k represiji ter protestnice in protestnike razglašali za »elitiste«, »tuje agitatorje«, »komuniste«, »marionete Hamasa in Hezbolaha« in »uničevalce Amerike« (Kdor podpira Palestince, podpira Hamas!), ko so predsednice, rektorji in dekani teh univerz in fakultet na pomoč poklicali policijo (da bi vzpostavila »red«), ko je policija na kampusih brutalno obračunavala s protestniki in protestnicami (in jih vlekla stran), ko so kampuse preplavljali specialci in robocopi, ko so kampusi nenadoma izgledali tako, kot da so doživeli vojaški udar, ko so se univerze in fakultete prelevile v vojna območja in ko so študentke in študente pozivali, naj ostanejo doma in študirajo ter se vzdržijo protestov, so v Gazi v dveh bolnišnicah – v mestih Han Junis in Gaza – odkrili dve množični grobišči, v kateri so Izraelci zmetali na stotine palestinskih trupel. Zdravnikov, medicinskih sester, pacientov in pacientk, otrok. Golih. Z zvezanimi rokami. Nekatere so žive pokopali.
-
3. 5. 2024 | Mladina 18 | Ekonomija
Gotovo poznate apokaliptično napoved, da bo umetna inteligenca uničila človeštvo. In to dobesedno: umetna inteligenca bo sprožila izumrtje človeštva. Milijarderji in multimilijarderji, ki bogatijo z umetno inteligenco in novimi tehnologijami, nimajo nič proti temu – naj se zgodi! Človeštvo je mimo, zastarelo, anahronizem, sploh pa – človeštvo ni zadnja oblika inteligentnega življenja. Ali to pomeni, da si človeštvo zasluži, da izumre? Zakaj? Ključ so sami milijarderji in multimilijarderji.
-
19. 4. 2024 | Mladina 16 | Svet
Ni ga čez igranje s palestinskimi življenji
Ko je Iran nad Izrael poslal rakete in drone, so to vsi – drug za drugim, tako rekoč hkrati – obsodili. Obsojamo iranski napad na Izrael! Nikogar ni bilo treba prositi, naj obsodi iranski napad. Od nikogar ga ni bilo treba izsiliti. To je bil avtomatizem, ki je stopil v veljavo 7. oktobra, ko je Hamas napadel Izrael. Tedaj so vsi kar tekmovali, kdo ga bo bolj odločno obsodil.
-
19. 4. 2024 | Mladina 16 | Kultura | Film
Kako daleč lahko gremo v sanjah?
Ko gledate Fanta in čapljo, imate občutek, da hoče Hayao Miyazaki, kralj animeja in dolgoletni šef studia Ghibli, reči: si predstavljate, da bi se zbudili iz sanj, pa sveta ne bi bilo več? Ali da bi zaspali, pa sanj ne bi bilo več? Kaj je huje? Oboje je huje. Miyazaki je že večkrat oznanil: tole je moj zadnji film! A se je vedno vrnil. Zdaj se je – po dolgih desetih letih – vrnil s Fantom in čapljo. To je kakopak njegov najnovejši »zadnji film«, v njem pa – zdaj kinetično, zdaj melanholično – debatirajo njegovi prejšnji »zadnji filmi«, tako Nausicaä iz Dežele vetra, Moj sosed Totoro, Kikina dostavna služba in Porco Rosso kot Princesa Mononoke, Čudežno potovanje, Čarovnik Howl in gibljivi grad, Ponyo na skali in Veter vstaja. A to naj vas nikar ne zavede – film Fant in čaplja je skok v neznano. Skok v valove imaginacije. Skok v nadrealizem odraščanja in staranja. Padanje v temo. Izginevanje. Trganje vzročnosti. Vrtinec sanj.
-
19. 4. 2024 | Mladina 16 | Kultura | Film
Amy Winehouse je zgodbo o noči povedala bolje kot noč
Zvezde, ki živijo tisoč let, ne doživijo toliko comebackov, kot jih je doživela Amy Winehouse. Stalno se je prižigala in ugašala. Stalno se je vračala – in potem padala v temo. Njen glas je bil za ušesa to, kar je bil dim za filme noir. Spominjala je na prvo cigareto. Izgledala je ilegalno. Ko jo poslušaš, se vprašaš le: koliko noči je morala preživeti sama, da je postala Amy Winehouse? In koliko noči je morala preživeti sama, da je dobila tisti glas? Njeni štikli so bili načini, kako preživeti noč. In iznašla je več načinov, kako preživeti noč, kot pa je bilo noči. Ko poslušaš njene pesmi, imaš občutek, da prihajajo iz noči in odhajajo v noč – in da jih nekje vmes za hip ali dva prestreže, preseka, prekine, ujame dnevna svetloba. In to je vse, kar dobiš – glas, ki te za hip pogleda. Zgodbo o noči, ki je tako kristalno pristranska kot noč. Razlika je le v tem, da je Amy Winehouse zgodbo o noči povedala bolje kot noč.
-
12. 4. 2024 | Mladina 15 | Svet
Zakaj so Izraelci v tej vojni pobili toliko Palestincev? Zakaj so pobili toliko palestinskih civilistov? Zakaj so pobili toliko palestinskih žensk in otrok? Kako to? In predvsem – zakaj so jih toliko pobili v prvih šestih tednih? Kako to, da so pri lovu na pripadnike Hamasa povzročili takšno »kolateralno škodo«? Kako to, da so tolikokrat zadeli civiliste? Kako to, da so tolikokrat zgrešili?
-
5. 4. 2024 | Mladina 14 | Kultura | Film
»Pekel je za otroke,« je pred davnimi leti pela Pat Benatar. Matamoros, mejno mehiško mestece, je pekel, v katerem otroci hodijo po truplih – vojna med karteli je na vrhuncu, posledice so strašne, v zraku visijo streli in revščina, po tleh pa ležijo trupla. Kot v zadnjem dejanju kake Shakespearove tragedije – ali pa kot na finalni »razstavi« v kakem slasherju. Otroci nimajo nobenih možnosti – Matamoros je brez prihodnosti. Upehana, razdejana, obupna šola (Escuela José Urbina López), v katero se kmalu preselimo, je odsev te socialne distopije – služba, ki jo tu dobi učitelj, ni nagrada, temveč kazen. A zlahka jo dobi: »Če je živ, je najet.« To šolo, zapostavljeno in zapuščeno (z zaklenjenimi vrati), poznate – videli ste jo v Nevarnih srcih. In v filmu Stand and Deliver. Otroci so obsojeni na neuspeh. Na padec.
-
5. 4. 2024 | Mladina 14 | Družba
Ameriški magnati, kralji Wall Streeta in Silicijeve doline, se čedalje bolj ogrevajo za Trumpa, pravi Brad Stone (Bloomberg). Kar je čudno – leta 2016 je zanj navijal le razvpiti investitor Peter Thiel, zdaj pa zanj navija čedalje več magnatov, plutokratov, investitorjev in upraviteljev tveganih skladov: Elon Musk (Tesla), Ken Griffin (Citadel), Larry Ellison (Oracle), Howard Lutnick (Cantor Fitzgerald LP), Jamie Dimon (JPMorgan Chase & Co.), John Paulson (Paulson & Co.), Nelson Peltz (Trian Partners), Robert Bigelow (Budget Suites of America), David Sacks (Craft Ventures), Marc Andreessen (Andreessen Horowitz) in tako dalje. Trumpa, ki te dni prodaja kičasto izdajo Biblije (po 60 dolarjev), razglašajo za »osupljivo politično figuro«.
-
29. 3. 2024 | Mladina 13 | Svet
Vsi se še dobro spomnimo, kaj se je zgodilo 31. avgusta 1997: iz pariškega hotela Ritz se je odpeljala princesa Diana, za njo pa so se vsuli paparaci. In potem drveli in drveli in drveli za njo. Preganjali so jo, se zalezovalsko zaganjali, poganjali, blazneli, jurišali in drveli, drveli in drveli. Agresivno, histerično, posesivno, fanatično. Ščuvali so in hujskali. Na vsak način so jo hoteli dohiteti in ujeti – na vsak način so jo hoteli posneti. Hoteli so njeno fotografijo. Pa naj stane, kar hoče. Avto, v katerem se je peljala (in ki je hotel paparacem pobegniti), je pospeševal, čedalje bolj in bolj, dokler se ni v predoru – pri hitrosti 200 kilometrov na uro – silovito raztreščil. Diana, »najbolj fotografirana ženska na svetu«, je umrla.
-
22. 3. 2024 | Mladina 12 | Družba
Smrt ekofašizmu – svoboda narodu!
V Spielbergovem Žrelu začne Amity, mično, lično, dično obmorsko mestece, terorizirati strahovita pošast – orjaški morski pes. Ki pa ne diskriminira. Žre vse po vrsti – barke, kapitane, ženske, otroke in pse. Za sabo pušča mrtve in kaos. Res je smrtno nevaren, poguben, v svoji katastrofalni in kompulzivni neizbežnosti apokaliptičen, toda mestne elite – na čelu z županom – se delajo, kot da ni nič. Letoviški Amity je namreč povsem odvisen od turizma in mestne oblasti nočejo, da bi jim medijske zgodbe o tem, da je v njihovem morju velikanski kanibalski morski pes, pokvarile turistično sezono. Zato sklenejo, da bodo prisotnost morskega psa prikrile – in gledale stran. Kapital je treba zaščititi. Kapitalizem ima prednost pred ljudmi.
-
15. 3. 2024 | Mladina 11 | Kultura | Film
V Ameriški piti hočejo štirje najstniški prijatelji na vsak način seksati – čim prej, čim več. A ne vedo, kako. Ni skrivnost, da bi lahko seksali, če bi le poznali scenarij. Lahko bi šli do konca, če bi šli mentalno do konca. Tako pa si ne znajo niti predstavljati, kako izgleda »konec«, alias »tretja baza«, zato v zadnjem trenutku – tik pred zadnjo bazo – vedno odpovejo: zmanjka jim scenarija, udarijo mimo, izrečejo napačne besede (»Potegni mi ga, lepotica«), ne znajo se pogovarjati, pokažejo napačne emocije. Vse pač pokvarijo.
-
15. 3. 2024 | Mladina 11 | Svet
Teksaško mestece Eagle Pass je nedavno postalo glavno mesto boja za južno mejo. Ko se je januarja izkazalo, da se je povečalo število migrantov, ki so iz Mehike vstopili v Ameriko (ali pa so skušali vstopiti), so začeli republikanci in trumpovci kričati, da gre za »invazijo«, da je meja na stežaj odprta in da Biden ničesar ne ukrene. Teksaške oblasti so zvezni mejni policiji (Border Patrol) onemogočile nadzor nad mejo, guverner Greg Abbott je dal postaviti bodečo žico (»tehnično oviro«, kot bi rekel Miro Cerar), nadzor nad mejo je prevzela teksaška nacionalna garda, ki je mejno območje tako militarizirala, da so v Riu Grande utonili ženska in njena otroka, v Eagle Pass, mirno, zaspano mestece na ameriško-mehiški meji, pa so se zgrnili skrajni desničarji, agresivni trumpovci, toksični konspirologi, zanikovalci Bidnove volilne zmage, nativistični aktivisti, rasisti, ekstremisti in drugi »patrioti«, ki so prišli na vojno proti kriminalcem – migrantom.
-
8. 3. 2024 | Mladina 10 | Kultura | Film
Nacisti so med II. svetovno vojno šoštanjski družini Pirečnik vzeli otroka, enoletnega Ivana, poslali so ga v Nemčijo, kjer ga je prevzel, posvojil in ponemčil neki bavarski par. Ivanovega očeta so v celjskem Starem piskru ustrelili kot talca, mater Pavlo so poslali v Auschwitz, a ga je preživela. Po vojni je sina iskala in iskala, toda ko je na začetku petdesetih let končno odkrila, kje živi, ji ga niso hoteli vrniti. Tudi nemško sodišče je njeno zahtevo zavrnilo.
-
Jama / Tako dober triler, da si želite, da bi se bolje začel
Če ste videli De Palmovo Usodno žensko (2002), potem veste, da se začne z veliko tatvino (na festivalu v Cannesu), prepleteno s počasnim zapeljevanjem, ekstremno visokimi petkami, seksom in Ravelovim Bolerom. Jama se začne z revizijo te megasekvence: Mia (Lea Cok) in Kevin (Marko Plantan), mala kriminalca, slovenska Bonnie in Clyde, skušata pokrasti Emo (Darja Krhin), privilegiranko na ekstremno visokih petkah (»Življenje je kazino, dovolj je, da enkrat zmagaš, in če izgubiš, naslednji dan dobiš nov žeton,« ji med podmiznim pettingom prede Kevin, slovenski Hamlet, kar Mio prelevi v slovensko Ofelijo), toda Dejan Babosek, avtor Preboja in Izhoda (tovarna videospotov), nima toliko potrpežljivosti – ne toliko časa in denarja – kot De Palma, zato jo hitro ucvre v gozd, na eminentno slovensko lokacijo, kjer lahko skrije svoj nizek budžet, kjer lahko prevzame kontrolo in kjer je lahko žanrsko učinkovit in bojevit. Mia namreč Emo pobije z baterijo. In ker sta ljubimca prepričana, da je mrtva, jo vržeta v prtljažnik ter jo odpeljeta v gozd, kjer se je skušata znebiti, toda – medtem ko si verbalno merita, kdo ima »daljšega« (Mia!) – jima Ema, ki na lepem oživi, zbeži. Bosa. V minici. Pred njo pa blato, močvirje, bodice.
-
Če hočete, da vašemu prijatelju ali prijateljici – ženi ali možu, teti ali stricu – vesele praznike vošči kak zvezdnik ali zvezdnica, recimo Priscilla Presley, Elijah Wood, Mike Tyson, John McGinley, Dean Norris ali Kate Flannery, zajezdite aplikacijo Cameo, plačate honorar (nekaj sto dolarjev) in že vaš prijatelj ali prijateljica dobi zvezdnikovo personalizirano sporočilo.
-
Desetega februarja 2024 so v Tal Havi, primestju Gaze (Cityja), odkrili osebni avtomobil s trupli sedemčlanske družine – očeta, matere, njunih štirih otrok in njune šestletne nečakinje Hind Radžab. Nedaleč stran je bilo razstreljeno reševalno vozilo – oba reševalca sta bila mrtva. Srhljivo!
-
Bob Marley je bil slavnejši in vplivnejši od vseh jamajških politikov skupaj
Filmske biografije glasbenikov so kot slovenske športnice – nadpolitične. In kakopak nadstrankarske. Hočem reči: filmske biografije glasbenikov, ki jih je čedalje več (in ki so čedalje bolj wikipedijske), vedno malce porežejo – glasbenikom odbijejo robove. Bradley Cooper je v Maestru porezal slovitega dirigenta in skladatelja Leonarda Bernsteina – o tem, da je podpiral levičarske projekte, da je agitiral proti vietnamski vojni, da je zbiral denar za obrambo črnih panterjev, da je pozival k jedrski razorožitvi in da je njegov FBI-jev dosje štel več kot 800 strani, ni bilo ne duha ne sluha. Politika bi publiko le zmedla in odbila. Bob Marley se začne leta 1976 s spodletelim atentatom na Boba Marleyja (Kingsley Ben-Adir), jamajško legendo reggaeja. Nič političnega ali ideološkega ni bilo v tem atentatu, nas prepričuje film – le »ulica«, stranski produkt postkolonialnega kaosa (Britanci so Jamajko »zapustili« leta 1962), je bušnila v Marleyjev dom. Toda v tem atentatu je bilo nekaj političnega. Mar ni bil Marley slavnejši in vplivnejši od vseh jamajških politikov skupaj? In mar se ta atentat ni zgodil tik pred Marleyjevim velikim mirovniškim koncertom Smile Jamaica, za katerega je bilo jasno, da bo Marleyjeva tiha predvolilna podpora demokratično socialistični Ljudski nacionalni stranki?
-
Hočete videti coming out stoletja? Poglejte si Haighovo nostalgično fantazijo Vsi mi tujci, v kateri se Adam (Andrew Scott), depresivni, osamljeni londonski scenarist, ki živi v hladnem, rahlo distopičnem, ballardskem nebotičniku in ki je starša izgubil pri dvanajstih (umrla sta v božični prometni nesreči), vrne v Sanderstead, okoliš, v katerem je v osemdesetih letih – v času aidsa, homofobije, histerije, paranoje – outsidersko, odtujeno, nepriznano in samozatajeno odraščal in zorel, a potem v paranormalnem, halucinantnem duhu Cone somraka – ali Črnega ogledala – ugotovi, da sta njegova starša (Jamie Bell & Claire Foy) še vedno živa in da se nista prav nič postarala. Stara sta toliko kot leta 1987, ko sta umrla v prometni nesreči. Ja, Adam odpotuje skozi čas, ne da bi to vedel, toda njegovega potovanja skozi čas ne prižge tehnologija (kot v sci-fijih), temveč želja. Tako kot v francoski Mali mami, v kateri osemletna Nelly odpotuje v čas, ko je bila tudi njena mama stara osem let, tako da se zdaj lahko skupaj igrata in preživljata srečne, utopične trenutke. Skupaj spita, pečeta palačinke, gradita hiško, čolnarita. Ujameta se. Končno se lahko spoznata. Bolje kot kadarkoli. Tudi Adam se lahko končno ujame in spozna s staršema, ki sta celo mlajša od njega. Lahko se druži z njima.
-
The Greatest Night in Pop je doku o »magični« noči (28. januar 1985), ko so se v losangeleškem studiu A&M pod taktirko velikega Quincyja Jonesa srečali Lionel Richie, Stevie Wonder, Paul Simon, Kenny Rogers, Tina Turner, Billy Joel, Michael Jackson, Diana Ross, Dionne Warwick, Willie Nelson, Al Jarreau, Bruce Springsteen, Kenny Loggins, Steve Perry, Daryl Hall, Huey Lewis, Cyndi Lauper, Kim Carnes, Bob Dylan, Ray Charles in drugi popzvedniki in – ja, v eni noči – posneli »himno« We Are the World, s katero so – vsaj v svojih očeh – premagali afriško lakoto. Ker so potrebovali čim več popzvezdnikov, so sklenili, da bodo dobrodelno pesem – odgovor na britansko vižo Do They Know It’s Christmas? – posneli v noči, ko so v Los Angelesu podelili American Music Awards, potemtakem v noči, ko je bila tam največja koncentracija popzvezdnikov.
-
Joe Biden se na zaslišanju ni izkazal. Spomin mu je povsem odpovedal. Skoraj povsem. Ni se spomnil, kdaj točno je bil ameriški podpredsednik, kdaj mu je mandat potekel in kdaj se je začel. Povsem narobe se je spomnil svojih stališč do Afganistana – trdil je, da se ni strinjal z generalom Karlom Eikenberryjem, pa čeravno se je v resnici z njim povsem strinjal. Ni se spomnil, kdaj je umrl njegov sin Beau. Ko je Biden zapustil podpredsedniški položaj, je s sabo odnesel kopico zaupnih dokumentov, ki jih ne bi smel, zato ga je zaslišal posebni preiskovalec Robert Hur, ki je v svojem poročilu zapisal, da Bidna ne bo sodno preganjal, obenem pa je poudaril, da bi v Bidnu vsaka porota videla le »simpatičnega, dobronamernega, starejšega moškega s slabim spominom«. S slabim spominom! To frazo so vsi takoj pograbili – Biden se ničesar več ne spomni! Vse je pozabil! Celo to, kdaj je umrl njegov sin! Nič čudnega, da ga njegovi ne pustijo več na tiskovne konference in daje manj intervjujev kot njegovi predhodniki!
-
Poziv slovenskemu filmu, naj se že zaboga premakne
Ne misli, da bo kdaj mimo, dobitnik vesne za najboljši film na lanskem Festivalu slovenskega filma, je film očeta, ki ne more preboleti sinove smrti – film o svetu, v katerem nič ne traja. Obenem pa je puzzle – film s tvistom, ki pa ga nihče ne pojasni: če ne veste, zakaj se dogaja to, kar se dogaja (če torej ne veste, da je skriti gibalec tega gibanja »nerazumljiva« smrt), ga ne boste povsem razumeli, a film vam te skrivnosti – da ga žene, oživlja in osmišlja smrt – ne bo razkril. Tudi na koncu ne. Kriptičen film. Nič bolj kot Mulholland Drive ali Lani v Marienbadu. In nič manj kot Week-End ali I’m Thinking of Ending Things. Lahko bi bil naslovljen tudi Stalker, Avantura, Dolgega dne potovanje v noč ali A Ghost Story. A brez panike – v film boste zlahka padli. Ker se giblje – v ritmu Koyaanisqatsija. In ker vas bo odnesel s sabo. Na nerazumljiv način.
-
Taylor Swift je leta 2017 izdala album Reputation (njen Hotel California), na katerem je bil tudi štikel Delicate, ki se je naslednje leto prelevil v videospot, mali film o represivnosti in neznosnosti slave – Taylor Swift je tako slavna, da se ne more več premikati, povsod so feni, paparaci jo oblegajo, oboževanje se pogosto spremeni v nasilje, nobene svobode nima, ob njej so nenehno štirje masivni telesni stražarji.
