Marcel Štefančič jr.
-
4. 12. 2020 | Mladina 49 | Kultura | Film
David Bowie (Johnny Flynn) leta 1971 odpotuje v Ameriko, da bi ji prodal album The Man Who Sold the World, toda že začne se slabo. »Kako vam je ime,« ga vpraša policaj, ki na letališču v Washingtonu pregleduje njegov potni list. »David Bowie,« odvrne Bowie. »Tu piše Davy Jones,« vzklikne policaj. »Bowie je umetniško ime, onega drugega imena že dolgo ne uporabljam več. Prišel sem na turnejo.« Na turnejo? »Kje je potem viza?« Viza? »Tu vidim le turistično vizo.« Bowie je vse bolj zmeden. »Moja žena je ameriška državljanka,« dahne, misleč, da ga bo to rešilo, toda policaj mirno vpraša: »Imate zeleno karto?« »Ne,« jeclja Bowie. »Pridobivam jo.« Potem ga preiščejo. Motijo jih njegove visoke pete. Motijo jih ženska oblačila, ki jih najdejo v njegovem kovčku. Moti jih njegovo mehkobno, feminilno obnašanje. »Ste homoseksualec? Počnete perverzne reči?«
-
4. 12. 2020 | Mladina 49 | Kultura | Film
J. D. Vance je Hillbilly Elegy, spomine na svoje odraščanje v Apalačih, objavil leta 2016, ko je na prizorišče stopil Donald Trump in ko so se vsi zgroženo, začudeno spraševali: kako je to mogoče? Od kod se je vzel? In predvsem: kdo hudiča ga je volil? Odgovor je bil na dlani: volili so ga obupani, zapostavljeni, pozabljeni ruralni belci, na kakršne naletite v Hribovski elegiji, ponižani in razžaljeni belci, apalaški belci, recimo osamljeni, buckasti, dolgočasni J. D. (Owen Asztalos), njegova orkanska mama Bev (Amy Adams), ki si življenje in trpljenje lajša z opioidi (heroin je visoko na njeni lestvici), njegova babica (Glenn Close), ostra, direktna, prostaška, ekscentrična matrona, verižna kadilka, njegova starejša sestra (Haley Bennett), oaza topline, njegovi divji, barabinski vrstniki, ki bodo za vedno obtičali tam, in drugi prebivalci te socialne puščave, na katero so pozabile vse administracije, tako republikanske kot demokratske, toda resentiment, ki je tu tlel in brbotal, je čakal na Trumpov populizem.
-
27. 11. 2020 | Mladina 48 | Kultura | Film
Naključno razkošje prosojnega vodnega rebusa
Leta 1963 se je v južnoafriški Pretoriji začelo sojenje Nelsonu Mandeli in somišljenikom, ki so jih obtožili pripravljanja eksplozivnih sredstev, gverilske vojne, sabotaž in nasilne revolucije, sodelovanja s tujimi simpatizerji, tujimi donatorji in tujimi vojskami, ki naj bi napadle Južnoafriško republiko, in podžiganja komunizma. Eksploziva naj bi imeli toliko, da bi lahko razstrelili Johannesburg. Vsaj tako je trdil javni tožilec. Pretiraval je. Tudi sojenje je bilo le rasistično pretiravanje. Še en brutalni kafkovski eksces apartheida. Obsodil ga je ves svet. Še toliko bolj, ker je obtožencem grozila smrtna kazen. In povsem jasno je bilo, zakaj so jim sodili – ker so bili pretežno temnopolti (Ahmed Kathrada je bil indijski musliman, Denis Goldberg je bil Jud) in ker so se uprli rasistični strahovladi. Obsodili so jih na dosmrtno ječo.
-
27. 11. 2020 | Mladina 48 | Kultura | Film
Kot veste, Nicolas Cage vsako leto igra v kopici filmov – predlani v šestih, lani prav tako v šestih, letos »le« v štirih. Vprašanje pa je že ves čas isto: kako nizko bo šel v naslednjem filmu? Bo ta še slabši, hujši, obupnejši od prejšnjega? Jiu Jitsu, ki je v svojem napovedniškem obdobju obljubljal veliko, ni Mandy. Niti Mom & Dad. Kaj šele Color Out of Space.
-
27. 11. 2020 | Mladina 48 | Kultura | Film
Tale italijanski film – Life Ahead, kot se glasi na Netflixu – je posnet po romanu Romaina Garyja, po katerem so leta 1977 posneli film Vse življenje je pred teboj, ki je dobil celo oskarja za tujejezični film, toda ni tako dober, je pa res, da ga ne boste gledali zato, ker so nekoč po njem posneli oskarjevski film (Simone Signoret), ali pa zato, ker je tako dickensovsko sentimentalen in sladoledno staromoden, temveč zato, ker v njem – v vlogi gospe Rose, jezne, depresivne, »tetovirane« Judinje iz Barija, ki je preživela nacistični holokavst in »posvoji« Moma (Ibrahima Gueye), jezno senegalsko siroto, malega begunca, ki je preživel Sredozemlje in se ne zna prilizovati sreči – nastopa 86-letna Sofia Loren, filmska boginja, ki je bila običajno boljša od filmov, v katerih je nastopila. Namiga, da Evropa beguncem počne to, kar so nacisti nekoč počeli Judom, ne kaže spregledati. (Netflix)
-
27. 11. 2020 | Mladina 48 | Kultura | Film
Proti Zemlji leti meteor – koga pošljejo tja gor? Točno – jedrske izstrelke. Kaj se zgodi? Tole – meteor se razleti, Zemljo pa radiacija prelevi v postapokaliptično distopijo, ki jo še dodatno terorizirajo orjaške, požrešne, mutantske pošasti, nekatere na las podobne tistim, ki ste jih pred leti videli v komični grozljivki Drhtenje. Joel (Dylan O’Brien), ki je videti tako, kot da je zamudil avdicijo za Deželo zombijev, jih mora potolči, da bi se prebil do svoje ljube (Jessica Henwick), ki živi v drugi koloniji.
-
27. 11. 2020 | Mladina 48 | Kultura | Film
Dobro veste, kaj se je zgodilo, ko so zahodne korporacije svoje tovarne preselile na Kitajsko – Kitajci so videli, kako nastanejo prestižni zahodni produkti, potem pa so izdelali svoje verzije. Kopije. Nič hudega: The Wandering Earth, izvirno Liu lang di qiu, je kitajska kopija holivudskega sci-fi spektakla. Tu se poravnajo Jedro, Armagedon, Dan po jutrišnjem in Sončna svetloba: Zemljo, ki jim grozi apokaliptično izumrtje, lahko rešijo le tako, da jo z megaraketnim pogonom prelevijo v vesoljsko ladjo in potem selijo v drugo galaksijo, toda med tem unikatnim, postklimatskim, steroidnim, res spektakularnim potovanjem jo bombardirajo katastrofe, od sonca in ledu do potresov, gravitacijskih viharjev in vesoljskih smeti.
-
20. 11. 2020 | Mladina 47 | Kultura | Film
Shirley Jackson je bila ameriška pisateljica – pisala je grozljivke. Ko je leta 1948 v reviji New Yorker objavila Loterijo, novelo o strašnem vaškem ritualu (dobitnika loterije vedno kamenjajo!), je šokirala Ameriko, roman The Haunting of Hill House (1959), v katerem se stara gotska vila prelevi v prizorišče paranormalnega živžava, pa je postal njena pregovorna klasika. Umrla je mlada, utrujena, slavna. Shirley, v kateri jo igra Elisabeth Moss, ni njena biografija, temveč fiktivna, obešenjaška prigoda iz njenega življenja, toda njena pisateljska blokada, produkt depresije, agorafobije in nevroz (oh, in moževe »dominantnosti« in toksičnega zakona, ki jo le infantilizira), deluje tako doživeto, da ji verjamemo, ko misli, da se ji bo navdih vrnil, če bo začela psihološko in emocionalno terorizirati mlad parček (Logan Lerman & Odessa Young), ki se čez poletje priseli na vermontski campus in ki v njej vidi svojo junakinjo.
-
20. 11. 2020 | Mladina 47 | Kultura | Film
Leta 1978 je pri nas snemal film mlad nemški režiser – Wolfgang Petersen. Danes je slaven, navsezadnje, posnel je Trojo, Vihar vseh viharjev, Ugrabitev, Na ognje ni črti in Izbruh ( ja, film o pandemiji, če smo že ravno pri tem), toda tedaj je bil praktično neznan. Pa vendar je svojemu asistentu Petru Zobcu in drugim slovenskim članom filmske ekipe rekel, da bo nekega dne odšel v Hollywood, kjer bo snemal velike spektakle. »Kar sanjaj,« si je mislil Zobec. Da bo kdaj odšel v Hollywood, se je zdelo povsem neverjetno, še toliko bolj, ker je tedaj, v Ljubljani, snemal Črno in belo kot dan in noč – film o šahu. O šahu!
-
13. 11. 2020 | Mladina 46 | Kultura | Film
Zoom poznate – to je medij nove dobe, medij korone, medij popolne zapore. Lahko ga uporabljate za različne reči – od konferenc in predavanj do seksa. V 56-minutnem šokerju Host ga uporabijo za digitalno paranormalno seanso, ki jo vodi škotska spiritualistka (Seylan Baxter). Pet londonskih prijateljic (Haley Bishop, Jemma Moore itd.) to vzame kot štos, ki jim bo olajšal preživljanje lockdowna, po malem jim gre celo na smeh, a ne vedo, da je režiser videl Čarovnico iz Blaira, Krog, Paranormalno, Followed, Snemaj! in Odklikano, tako da na lastni koži izkusijo, da obstajajo grozote, ki so hujše od covida-19 in ob katerih te v trenutku mine pandemski dolgčas. In ja, ne zadržijo jih ne varnostna razdalja ne maska. Host je dobra alegorija dobe, v kateri ljudje v svojih stanovanjih odkrivajo tujino – in divjino. (Amazon Prime)
-
13. 11. 2020 | Mladina 46 | Kultura | Film
Walter Cronkite, legendarni ameriški televizijski voditelj, je javnosti leta 1968 sporočil: »Demokratska konvencija se je začela v policijski državi. Ne morem reči drugače.« Prav res. Leta 1968 je vietnamska vojna eskalirala, Amerika se je zvijala v krču kontrakulturne revolucije, protesti so bili vse množičnejši in agresivnejši, Jerry Rubin in Abbie Hoffman, vedno teatralična liderja yippiejev (Youth International Party), sta oznanila, da bosta dvignila Pentagon ( ja, tako, da bo lebdel kot kasneje Linda Blair v Friedkinovem Izganjalcu hudiča!), aprila je pod streli atentatorja padel Martin Luther King, borec za črnske državljanske pravice, junija pa je pod streli atentatorja padel še Robert F. Kennedy, ki je kandidiral za predsednika – malo prej je dobil strankarske volitve demokratske stranke v Kaliforniji.
-
30. 10. 2020 | Mladina 44 | Kultura | Film
Če ste videli kultni koncertni film Stop Making Sense, ki ga je leta 1984 posnel Jonathan Demme (režiser psihotrilerja Ko jagenjčki obmolknejo), potem veste, da je David Byrne, frontman benda Talking Heads, na začetku sam prikorakal na oder – v sivi »poslovni« obleki in s kitaro v rokah. Prižgal je magnetofon, ki je začel dajati ritem, potem pa je začel peti štikel Psycho Killer, ki nas je preselil v možgane »poliglotskega« serijskega morilca. Na začetku koncertnega filma American Utopia (sans Talking Heads), ki je bil najprej album, turneja in broadwayski šov, ga prav tako zagledamo na praznem, golem odru samega v sivi »poslovni« obleki, le da sedi, bos, v rokah pa drži možgane (plastične). Štikel Here, ki sledi, ne pušča nobenega dvoma, da je v ameriških možganih prišlo do kratkega stika. Vsak dan je čudež, a tudi neplačan račun.
-
23. 10. 2020 | Mladina 43 | Kultura | Film
Tale doku o človeku, ki komaj čaka, da spet umre, vas bo zgrabil – in ne bo vas več pustil stran. Kirsten Johnson, režiserka odmevnega dokuja Cameraperson, ugotovi, da se njegovega ostarelega očeta, Dicka Johnsona, priljubljenega psihiatra iz Seattlea, loteva Alzheimer (demenca), kar jo tako zaprepade in potre, da mu reče: Ti si psihiater, jaz sem snemalka – zakaj ne bi posnela filma o tvojem umiranju? »Rekel je da.« Za začetek mu v cerkev prinesejo krsto, v katero se uleže – kot da je mrtev. Ni mrtev. Vrne se. A spet umre. Najprej nanj pade klimatska naprava – in ga zgazi. Mrtev. A se vrne. Pa se raztrešči po stopnicah. Mrtev. A se vrne. Gre po cesti in se zgrudi – infarkt. Mrtev. In ker je adventist (nič filmov!), gre v nebesa – kombinacijo kičaste tapete ter bleščic, pokovke in konfetov, ki letijo »z neba«. Kirsten s pomočjo kaskaderjev, scenografov in garažnih specialnih efektov ustvarja nove in nove »smrti« ter nove in nove verzije »nebes«.
-
16. 10. 2020 | Mladina 42 | Kultura | Film
William Faulkner je famozno zapisal: »Preteklost ni nikoli mrtva. Še celo preteklost ni.« In Antebellum si domišlja, da je ekranizacija tega dictuma. Začne se med ameriško državljansko vojno, bolj na terenu filma V vrtincu kot pa filma 12 let suženj, na globokem sužnjelastniškem jugu, na veliki louisianski plantaži, na kateri belci – pod taktirko konfederacijskega firerja Jasperja (Jack Huston) – izkoriščajo, mučijo in zlorabljajo sužnje, a to počnejo tako evforično, tako orgazmično in tako pretirano, kot da bi se bali, da bodo kaj zamudili. Uživanje v dehumaniziranju druge rase je brezsramno in brezmejno. Dva sužnja pobegneta – moškega (Tongayi Chirisa) zgrabijo in uklenejo, žensko (Achok Majak) pa najprej ujamejo z zanko in potem hladnokrvno ustrelijo. Sežgali jo bodo v krematoriju. Belski vojaki – v slogu nacistov, rahlo »anahronistično« torej – nazdravljajo in prisegajo, da bodo do zadnje kaplje krvi branili južnjaški, plantažni, sužnjelastniški način življenja, da bodo torej Ameriko – no, vsaj njen južni del – še naprej delali veliko. Zemlja in kri! Ne, črnci jih že ne bodo zamenjali. Ah, dobri stari časi, bi vzdihnil Trump. Med sužnjami, ki jih rasistični belci sadistično brutalizirajo in ponižujejo, je tudi Eden (Janelle Monáe), načrtovalka pobega, ki pa se ji gospodar (Eric Lange) noče odpovedati, saj jo izrablja za spolno sužnjo. Tudi »tetovira« jo.
-
16. 10. 2020 | Mladina 42 | Kultura | Film
Kaj se običajno zgodi na ameriških gimnazijah, veste – prikoraka dijak, potegne avtomat, pištolo in dvocevko ter začne streljati vsepovprek. Njegovi sošolci in sošolke bežijo, kričijo, padajo in se zvijajo v krvi, gimnazija se prelevi v bojišče, njega pa na koncu sklatijo. Včasih se na koncu raje kar sam ustreli. Spontano. V filmu Spontaneous, žmohtni obešenjaški najstniški komediji, posneti po mladinskem bestsellerju Aarona Starmerja, pa gimnazijci in gimnazijke eksplodirajo – spontano in serijsko. Kar naenkrat: samovžig. Samorazstrelitev. Nič hudega sluteča gimnazijka sedi v razredu in nenadoma se samorazstreli. Od nje ostane le packarija, le action painting. Tako kot le packarija ostane od gimnazijca, ki šofira avto. Pa tako simpatičen je. Videli ste ga v stotih najstniških romancah – to je tisti, ki skrbi za »komično sproščanje«. Nič ne pomaga. V zrak z njim! Kot dahne nekdo: »To je kot v Cronenbergovem filmu!« Ja, kot v Skenerjih. A v tej apokalipsi se oglašajo tudi najstniške komedije Johna Hughesa, pa Nimaš pojma, Heathers, Donnie Darko in Carrie.
-
16. 10. 2020 | Mladina 42 | Kultura | Film
Kontrakulturniki so leta 1968 svarili: Ne zaupaj nikomur po tridesetem! Odgovor na to je bila tedaj serija filmov, ki so demonstrirali, da obstaja zabava tudi po tridesetem in da so tudi ljudje »over thirty« rojeni nonkonformisti in kontrakulturniki. Taka je bila recimo črna, satirična, anarhična romantična komedija Harold in Maude, ki jo je leta 1971 režiral Hal Ashby, veliki hipi, avtor številnih klasik (Poslednja naloga, Hollywoodski frizer, Pot k slavi, Vojakova vrnitev, Dobrodošli, Mr. Chance), napisal pa Colin Higgins, čistilec bazenov in pometač teniških igrišč. Maude (Ruth Gordon), ekscentrična 80-letnica, ki je preživela holokavst (žig je ostal), se ob baladi Cata Stevensa – »Če hočeš biti svoboden, bodi svoboden« – zaljubi v tesnobnega, morbidnega, bogataškega najstnika Harolda (Bud Cort), kroničnega samomorilca. Njegove »inscenacije« samomorov so oblika komunikacije, poskusi komunikacije s staršema, ki ju je bogastvo spremenilo v sterilna, brezčutna in brezizrazna avtomata, toda ko sreča energično, igrivo Maude, ki prav tako ljubi pogrebe ljudi, s katerimi ni bila niti seznanjena, in ki še raje krade avtomobile, je to znak za napad – za trip in avanturo, za disidentsko pogozdovanje, za raztegovanje biopolitike, za popnihilistično smešenje inštitucij in avtoritet, za šarmantno, skoraj otročje nasprotovanje hladnemu, ciničnemu, skorumpiranemu svetu, ki še vedno brezmejno ljubi kletke, za pikareskno non-stop gibanje. In ja – za rapsodično utopično kopulo.
-
9. 10. 2020 | Mladina 41 | Kultura | Film
William Wyler je leta 1961, dve leti po Ben-Huru, posnel Obrekovanje (The Children’s Hour), kontroverzni film s happy endom: neka deklica dve učiteljici, Karen (Audrey Hepburn) in Martho (Shirley MacLaine), obtoži, da sta lezbijki. To naj bi bilo le obrekovanje (deklica se jima hoče le maščevati ipd.), a se izkaže, da je Martha res lezbijka – ker pa tega razkritja, tega pritiska in te »sramote« ne prenese, se na koncu obesi. Razumete, ne: sama si sodi! Prizna, da je grešila! Zato se »umakne«, s čimer Karen omogoči, da z možatim Jamesom Garnerjem zaživi »normalno« življenje.
