Marcel Štefančič jr.
-
2. 10. 2020 | Mladina 40 | Kultura | Film
Bog obstaja, ime ji je Petrunija
Film Bog obstaja, ime ji je Petrunija, ki ga je posnela pri nas kar dobro uveljavljena makedonska režiserka Teona Strugar Mitevska (Ženska, ki si je otrla solze, Sem iz Titovega Velesa), pokaže, kako se v patriarhalnem, pobožnem, antifeminističnem Štipu vsi moški, s policijo vred, besno in krdelsko zapodijo za Petrunijo (Zorica Nusheva), brezposelno zgodovinarko, ki se na lastno pest udeleži letnega rituala (zimski skok v ledeno reko, kjer je treba ujeti leseni križ), pri katerem lahko sodelujejo le moški. To, da jo zaprejo, pa četudi ni kršila nobenega zakona, govori o tem, kako močni so virtualni, nenapisani patriarhalni zakoni.
-
2. 10. 2020 | Mladina 40 | Kultura | Film
Ker filmi o otroški seksualnosti vedno dvignejo prah, še posebej na desnici, ne preseneča, da je tale francoski film sprožil pozive k bojkotu Netflixa (film ima na IMDB-ju oceno 2,7!), toda vse skupaj je daleč od kake pedofilske pornografije, saj se vključimo le v življenje Amy (Fathia Youssouf Abdillah), 11-letne Francozinje senegalskega rodu, male, radovedne, furijaste upornice, ki jo grabi puberteta, za njeno »dušo« pa se stepeta islamska tradicija, ki od ženske pričakuje zadržanost in zakritost, in zahodni modernizem, ki se ji zdi sprejemljivejši, zato se pridruži šolski multikulti plesni skupini Mignonnes, ki pomeni skok v »neznano« – v kulturo slave, kompetitivnost, dokapitalizacijo telesa, žensko »mistiko« in seksualizacijo. Na ta dva načina nastane ženska. Je to vse, se verjetno sprašuje Amy, ki bi sama poklicala odvetnika, če bi se ji tole zdelo pedofilsko. (Netflix)
-
2. 10. 2020 | Mladina 40 | Kultura | Film
Sodobni animirani filmi slavijo drugačnost in raznolikost, Troli na svetovni turneji – poskočno, kinetično, hiperaktivno, džuboksovsko nadaljevanje hita o plastičnih igračah z bujnimi, štrlečimi, gozdnimi, bartonfinkovskimi, eraserheadskimi pričeskami – pa opevanju drugačnosti in raznolikosti (»Če zanikamo razlike, ki so med nami, zanikamo resnico o sebi«) najdejo nov kontekst: glasbene žanre.
-
2. 10. 2020 | Mladina 40 | Kultura | Film
Pripadniki »moškega gibanja« in drugi antifeministi, ki so ponoreli, ko je Furiosa (Charlize Theron) v novem Pobesnelem Maxu zasenčila pobesnelega Maxa (Tom Hardy), imajo spet razlog za norenje: v Enoli Holmes, Netflixovi produkciji, posneti po mladostniškem bestsellerju Nancy Springer, namreč Sherlocka Holmesa (Henry Cavill), najpametnejšega moškega na svetu, zasenči Enola (Millie Bobby Brown), njegova mlajša sestra, ki je doslej v javnosti ni bilo, ker jo je mama Eudoria (Helena Bonham Carter) šolala doma – alternativno.
-
25. 9. 2020 | Mladina 39 | Kultura | Film
Film The Devil All the Time, ki si ga lahko ogledate na Netflixu, je videti tako, kot da je posnet po virtuoznem romanu Cormaca McCarthyja. Neogotski je – ruralen, zatohel, morbiden, krvav. Dogaja se v petdesetih in šestdesetih letih v dveh apalačijskih vukojebinah, polnih domačijskih, »avtentičnih« moških, ki se imajo za pridigarje. Willarda Russella (Bill Skarsgård) je to, da je v vojni – na Pacifiku – videl, kako so Japonci ameriškega vojaka pribili na križ, prelevilo v fundamentalista, njegov sin Arvin (Tom Holland) podeduje ta mentalni format, v mesto pride nov pridigar (Robert Pattinson), ultimativni šarlatan, še ekstremnejše »pridige« prakticira Roy Laferty (Harry Melling), sel »božjega gneva«, serijska morilca (Riley Keough & Jason Clarke), ki prežita na štoparje in druge »turiste«, pa sta prav tako neke vrste Božja sla. Vsi prežijo na grešnike in grešnice. Vsi so v večnem boju s Hudičem.
-
25. 9. 2020 | Mladina 39 | Kultura | Film
»Ostala je le še revščina,« dahne Yakoub Daoud (Roschdy Zem), šef policije v Roubaixu, socialno razdejanem in posušenem francoskem mestu na belgijski meji, »najrevnejšem francoskem mestu« – 45 odstotkov prebivalcev živi pod pragom revščine. Ogromno je brezposelnih. Ljudje bežijo. Tudi Daoudova družina se je raje vrnila v Alžirijo, kjer je bolje kot tu. V Roubaixu, rojstnem kraju Arnauda Desplechina, mestu duhov, nekoč cvetočem industrijskem mestu, ki so ga neoliberalne politike, globalizacija ter selitev tekstilnih tovarn in delovnih mest na Kitajsko prelevile v distopično puščavo, ni več mogoče živeti. Kjer je bilo nekoč življenje, je zdaj smrt. Daoud – stoičen, hladnokrven, zenovsko razumevajoč, sočuten – to še najbolje ve: kriminal je že davno preglasil ekonomijo, zato je na policijski postaji živahno.
-
18. 9. 2020 | Mladina 38 | Kultura | Film
Ker se je s svojim novim filmom vrnil Christopher Nolan, veliki zvijalec časa, je povsem logično, da sta se hkrati vrnila tudi Bill (Alex Winter) in Ted (Keanu Reeves), nič manjša zvijalca časa, ultimativna nostalgika, večna adolescenta, neuničljiva metalca, kralja kadenc, idiotska Sokrata, postmetafizična zadetka, anticipatorja Waynovega sveta, utopista, fantazista, revizionista, nadrealista, kultista in hiperaktivna zabušanta iz San Dimasa, ki sta na svoje prvo veliko potovanje – s pomočjo časovnega stroja v obliki telefonske govorilnice – krenila že leta 1989 (Bill & Ted’s Excellent Adventure) in ki tokrat – kot bi ju poganjal Nolanov Tenet – odpotujeta v prihodnost, da bi »ujela« štikel, ki sta ga že napisala (in ki bi združil človeštvo, rešil realnost, spremenil svet ipd.), a potem na vsaki postaji prihodnosti srečujeta svoje starejše, prihodnje »jaze«, kar pa ju ne ustavi, tudi Smrt (William Sadler) ne, še toliko bolj, ker njuni hčerki, Thea (Samara Weaving) in Billie (Brigitte Lundy-Paine), obenem kreneta na potovanje v preteklost, da bi sestavili ultimativni garažni bend (Jimi Hendrix, Mozart, Beethoven, Louis Armstrong ipd.), tako da vas ne bi smelo presenetiti, če bi se vsi skupaj slej ko prej dotaknili nalezljivega temelja vseh sodobnih puzzleov, neskončnih »jazov« in kozmičnih žurk, tudi Teneta – Zemeckisove serije Nazaj v prihodnost. (Amazon Video)
-
18. 9. 2020 | Mladina 38 | Kultura | Film
Duhovniki je v filmih zadnje čase niso ravno dobro odnesli – če niso bili pedofili, so na koncu pristali z apokaliptičnim eksplozivom okoli pasu. Spomnite se le Schraderjeve mojstrovine First Reformed. Poljaki, največji izvozniki duhovnikov v Slovenijo, pa imajo hud problem z lažnimi duhovniki – z osebami, ki se pretvarjajo, da so duhovniki. Saj veste – z goljufi in prevaranti. Daniel (Bartosz Bielenia), fant vdrtih modrih oči, protagonist poljskega filma Corpus Christi, hrbtne strani mjuzikla Nune pojejo, ni ne goljuf ne prevarant, temveč delinkvent, ki je sedel zaradi nečesa strašnega, toda v ječi – neke vrste prevzgojnem domu, med divjimi, brutalnimi, destruktivnimi fanti – je med nedeljsko mašo nekajkrat ravno dovolj intenzivno ministriral duhovniku, očetu Tomaszu (Lukasz Simlat), da po pogojni izpustitvi nima namena delati na žagi (ne, življenja nima namena preživeti za mukotrpnim, depresivnim tekočim trakom), ampak se Elizi (Eliza Rycembel), punci, ki jo spozna v cerkvi, na vprašanje, kaj počne, raje kar zlaže: »Duhovnik sem!« Dekle mu ne verjame (»In jaz sem nuna!«), a Daniel je po drugi strani vendarle tako zapeljiv in prepričljiv in karizmatičen, da mu obenem tudi verjame, zato ga odpelje k lokalnemu vikarju (Zdzislaw Wardejn), ki ravno potrebuje zamenjavo za bolnega, odsotnega duhovnika.
-
11. 9. 2020 | Mladina 37 | Kultura | Film
Nabito polno kijevsko operno hišo ugrabijo teroristi (s plinskimi maskami!), v reševalni operaciji pa sodeluje tudi brezimni agent Cie (John David Washington), ki ga zajamejo in mučijo, a se s skrajnimi napori odreši tako, da z usti plane na cianidno kapsulo in jo požre. Stori natanko tisto, kot so ga učili: ne smejo te dobiti živega! Toda agent na svoje veliko presenečenje ne umre, ampak ugotovi, da so vsi živi in da je bila cianidna kapsula fejk – celotna »operacija« je bila le test. Ker se je izkazal, ga povežejo s tajno organizacijo Tenet in znanstvenico (Clémence Poésy), ki ga seznani s kroglami, s katerimi ni šale – zaradi obrnjene entropije ne letijo naprej, ampak skozi čas nazaj. Sled ga najprej odpelje do Priye Singh (Dimple Kapadia), indijske trgovke z orožjem, potem pa do ruskega tajkuna Andreja Satorja (Kenneth Branagh), ki pravi, da komunicira s prihodnostjo, in ki se hoče dokopati do plutonija, s katerim bi tej prihodnosti zagotovil prihodnost.
-
11. 9. 2020 | Mladina 37 | Kultura | Film
Izvirnejšega, edinstvenejšega in nepredvidljivejšega filma zlepa ne boste videli, pa četudi je zaplet povsem banalen. Jake (Jesse Plemons), melanoholični narcis, egocentrični erudit in ruralni genij, ki je ostal genus (ne, ni se prebil), in Lucy (Jessie Buckley), ki pravi, da je slikarka, pesnica, natakarica, študentka kvantne fizike ali gerontologije (težko je reči, kaj je zares), hodita šele nekaj tednov, a že potujeta k njegovim staršem – na spoznavno večerjo nekam daleč na hladno, osamljeno, zapuščeno podeželje. Lucy je v Jakeovih očeh očitno dekle, kakršno pripelješ staršem, sama Lucy pa Jakea svojim staršem ni niti omenila. Kot da ga ni. Zima je in noč, pot je dolga, kamera pa se prilepi nanju – zamuditi noče nobene njune replike, nobene njune grimase, nobene njune zadrege. Nanju se prilepijo tudi William Wordsworth, Lev Tolstoj, Bette Davis, Anna Kavan, David Foster Wallace, Benito Mussolini, Andrew Wyeth, Guy Debord, mjuzikl Ohlahoma! in Cassavetesova Ženska pod vplivom, ki jih citirata in premlevata, medtem ko se z avtom prebijata skozi oklahomski snežni vihar. Road trip ju prelevi v filozofa. Toda ko prideta do njegovih staršev, imate občutek, da sta prišla v hišo duhov. Brbljavi oče (David Thewlis) in manična mati (Toni Collette), groteskna ujetnika svoje ustavljenosti, žalosti in osamljenosti (kapital ju je izgnal v »Sibirijo«), se namreč med večerjo povsem spremenita – najprej se pomladita in potem postarata. Mutirata. Brez pojasnil, brez opravičevanj – kar naenkrat.
-
4. 9. 2020 | Mladina 36 | Kultura | Film
Ko sta Marie in Pierre Curie odkrila radij, so ga začela podjetja naglo tržiti – dajala so ga v zobne paste in obrazne kreme. Ljudje, nič hudega sluteči potrošniki, so začeli pljuvati kri. Njihova telesa so se prelevila v Hirošimo – in Černobil. Marie Skłodowska Curie, dobitnica Nobelove nagrade za fiziko in kemijo, »nenehno obdana z radiacijo in smrtjo«, kot pravi zase, je umrla leta 1934, kar seveda pomeni, da je na znanstveno prizorišče stopila ob koncu 19. stoletja, ko je bil znanstvenik lahko le moški in ko so moški obvladovali vse vidike znanosti, zato je bilo njeno znanstveno delo boj proti predsodkom, diskriminaciji, seksizmu, šovinizmu in drugim zablodam patriarhalnega družbenega reda.
-
4. 9. 2020 | Mladina 36 | Kultura | Film
Moški in ženska sedita na klopi nad mestom. Nemo zreta predse. Pa ona vzdihne: »Je že september.« On doda: »Hm.« Tableau vivant – negiben, metafizičen in brez reza. Tako se začne film O neskončnosti, ki ga poganja vsevidni in vsevedni »božji« glas naratorke (Jessica Louthander). Potem se preselimo na ulico, kjer po stopnicah prikoraka moški, za njim pa sošolec, ki ga ni videl, že dolgo časa, a ga ignorira. Nekoč ga je prizadel. Preselimo se v restavracijo, v kateri moški – edini gost – bere časopis, natakar, ki je tam verjetno še od časa nemih filmov, pa mizo polije z vinom. Uide mu. Pa se preselimo v sobo, v kateri moški denar skrije pod vzmetnico – izgubil je zaupanje v banke.
-
28. 8. 2020 | Mladina 35 | Kultura | Film
Ker se že ravno bližajo ameriške predsedniške volitve (»najpomembnejše v zgodovini« ipd.), ni nič narobe, če si pogledate tale doku, ki vam bo pokazal, kako nastaja ameriški politični um in zakaj je ameriška demokracija takšna, kot je. Ameriška legija, konservativna, patriotska, antikomunistična organizacija, vsako leto organizira enotedenski kamp (najstnice imajo svoj kamp!), na katerem ameriški – no, teksaški – najstniki uprizarjajo lažne kampanje, lažna lobiranja in lažne volitve (eni so »nacionalisti«, drugi »federalisti«), pri čemer drug drugega mamijo in vabijo, zapeljujejo in osvajajo.
-
28. 8. 2020 | Mladina 35 | Kultura | Film
Osebna zgodovina Davida Copperfielda
Armando Iannucci je pred nekaj leti moderniziral stalinizem (Stalinova smrt), zdaj, v Osebni zgodovini Davida Copperfielda, pa modernizira Dickensovega Davida Copperfielda, zgodbo o mučnem odraščanju in zorenju fanta, ki ga odrasli – od zlobnega, krutega očima (Darren Boyd), zadolženega, optimističnega, šarlatanskega Wilkinsa Micawberja (Peter Capaldi) in zvitega, pohlepnega, destruktivnega Uriaha Heepa (Ben Whishaw) do finančnega skrbnika Wickfielda (Benedict Wong), odbite tete Betsey (Tilda Swinton) in otročjega strica Dicka (Hugh Laurie) – pošiljajo od vrat do vrat, od preizkušnje do preizkušnje, od avanture do avanture, od drame do drame, od ene formativne epizode do druge, vse do happy enda, poroke z Wickfieldovo bistroumno hčerko Agnes in »plodovite« prihodnosti, a nikar ne pričakujte selitve v naš, sodobni, iPhonski čas, saj Iannucci Davida Copperfielda pusti v globoki viktorijanski preteklosti, le malce ga razmeče, saj veste, igrivo in vrtoglavo, burleskno in groteskno, farsično in metafilmsko (Copperfield, sicer narator filma, v gledališču bere svojo avtobiografijo, svojo avtofikcijo!), z igralsko »colorblind« subverzijo, ki pa niti ne deluje več tako subverzivno, kot bi delovala pred petimi ali desetimi leti – Davida Copperfielda namreč ne igra kak čistokrvni Britanec, temveč Dev Patel, Britanec indijskega rodu, medtem ko Agnes igra temnopolta Rosalind Eleazar.
