Marcel Štefančič jr.
-
19. 6. 2020 | Mladina 25 | Kultura | Film
Lara Jenkins (Corinna Harfouch) bi na svoj šestdeseti rojstni dan naredila samomor, če policisti pri njenem sosedu – edinem človeku, s katerim se zares razume – ne bi izvedli tako bučne racije. Iskali so njegovega sina, ki se ukvarja s “sumljivimi” posli. Sosed ji pove, da ima sin sicer probleme, a da ni kriminalec. Lara – ločena, upokojena, depresivna, samoosamljena Berlinčanka – pa se do svojega sina Viktorja (Tom Schilling) obnaša tako, kot da je kriminalec, pa je v resnici briljanten pianist. In na dan njenega nesojenega samomora pripravlja veliki koncert, na katerem bo krstno izvedel svojo skladbo. Morda je hotela samomor narediti prav zato – ker bo njen sin imel samostojni koncert in izvedel svojo skladbo. Morda je hotela skozi okno skočiti prav zato, ker je njen sin uspel – in v nekem smislu postal to, kar je hotela postati ona, pa si ni upala in je raje “vase” spremenila njega.
-
19. 6. 2020 | Mladina 25 | Kultura | Film
Hči Camorre je Cristina Pinto, “ženska, ki ubija brez milosti”, “prva morilka Camorre”. Imenovali so jo “Nikita” – zaradi krutosti. Dolgo je bila telesna stražarka Maria Perrelle, kamorista, ki se je skesal. Cristina Pinto se ni nikoli skesala – raje je spoštovala “zakon molka” in šla sedet. Še dobro, pravi po vrnitvi iz ječe svoji hčerki, ki ji očita, da je ni bilo, ko bi jo najbolj potrebovala: res je, če bi se skesala, bi dobila krajšo kazen, res je, prej bi bila lahko na voljo svoji hčeri, toda njena hči ne bi mogla več okrog hoditi z vzdignjeno glavo, saj bi veljala za hčer skesanke – izdajalke. Cristina se svoje morilske preteklosti ne sramuje. Au contraire: “Uživala sem v tem. Uživala sem v moči. Ko v nekoga moliš pištolo, si pridobiš spoštovanje.” A obenem se zaveda, da je vsega tega uživanja konec – tudi moči in spoštovanja. Potrebuje vse več antidepresivov, ostareli Raffaele, s katerim “hodita” že 25 let, zboli, čuti se vse bolj izolirano. “Toliko sorodnikov imam, pa ni nikogar.”
-
12. 6. 2020 | Mladina 24 | Kultura | Film
Ko leta 1989 pade berlinski zid, se zdi, da bo padel tudi Fidel Castro in da se bo Kuba po dolgih letih vrnila med kapitalistične dežele. Kubanski izseljenci, fanatični anticastrovci, ki živijo na Floridi, si že manejo dlani. Sovjetske zveze, velike zaveznice in sponzorke Kube, ni več. Kuba vse težje shaja. Vsega je premalo. Celo hrane primanjkuje. In potem pride še ultimativni signal, znamenje z neba, ki ne pušča nobenega dvoma, da Castrov režim razpada – René González (Edgar Ramírez), kubanski pilot in družinski človek, z letalom pod radarjem odleti in prebegne v Ameriko. Ko pristane na Floridi, pred televizijskimi kamerami pove, da se na Kubo ne bo več vrnil. To, da ga imajo tam za izdajalca in da njegova družina – njegova žena Olga (Penélope Cruz) – zaradi šikaniranj zdaj trpi, ga ne moti, saj bo vsega tega kmalu konec. Takoj se vklopi v proticastrovsko skupnost – da bi pospešil sesuvanje Castrovega režima, se s prodemokratično cessno zavihti nad Havano, ki jo potem zasuva s propagandnimi letaki. Castrov režim je tik pred kapitulacijo – vsaj tako se zdi, ko prebegne še en kubanski pilot, Juan Pablo Roque (Wagner Moura), le da ne z letalom, ampak do Guantanamo Baya priplava.
-
5. 6. 2020 | Mladina 23 | Kultura | Film
Romunski novovalovec Corneliu Porumboiu je pred dobrimi desetimi leti posnel film Policijski, pridevnik, v katerem je skušal detektiv Cristi nekega gimnazijca rešiti pred Zakonom, za katerega ve, da kmalu ne bo več v veljavi. Porumboiu je potem posnel nekaj filmov, v katerih so se junaki prelevili v Indiane Jonese – iskalce izgubljenih zakladov. V Zakladu je junak zaklad iskal kar na nekem vrtu, v dokuju Neskončni nogomet pa se je malemu uradniku, Porumboiujevemu mladostnemu prijatelju, zdelo, da se zaklad skriva v novih nogometnih pravilih, ki si jih je izmislil.
-
5. 6. 2020 | Mladina 23 | Kultura | Film
Mali Joe je ledena, pastelna, distopična balada o gensko spremenjenem organizmu, posebni roži, ki jo Alice (Emily Beecham), njena stvarnica, njena ločena “mati”, genetičarka v brezhibnih toplih gredah korporacije Planthouse Biotechnologies, imenuje “mali Joe” – po svojem najstniškem sinu Joeju. Alice je namreč sveto prepričana, da je “mali Joe” božji dar, darilo človeštvu, saj ima blagodejne učinke – njegov vonj osrečuje. Noter gre ljubezen, ven pride sreča. Kar je približno tako, kot če bi rekli, da je božji dar in darilo človeštvu H.A.L., “parfumski” megaračunalnik v Kubrickovi Odiseji v vesolju. Nekaterim se namreč zdi, da je “mali Joe” kužen in poguben tako za druge rastline kot za živali, recimo pse, ki pod njegovim vplivom postajajo napadalni. Alice, vegetarijanska verzija dr. Frankensteina, sicer vztraja, da “mali Joe”, hortikulturni antidepresiv (neke vrste šentjanževka, heh), ki naj bi osvojil trg, prihaja v miru in da prinaša srečo (le pogovarjati se moraš z njim), toda vse bolj je jasno, da ljudem v resnici pere možgane in da jih obsede, da torej – podobno kot Solaris – le perverzno zrcali njihove strahove, tesnobe in travme.
-
29. 5. 2020 | Mladina 22 | Kultura | Film
V času Jugoslavije so lahko ljudje svojo podporo tujim narodnoosvobodilnim gibanjem izražali tudi s pomočjo mode, recimo z majico à la Che, šalom à la Jaser Arafat ali pa hlačami à la Polisario. Kdo sta bila Che in Arafat, se je vedelo. Che in Arafat sta bila pač globalna zvezdnika, tako rekoč pop ikoni, obraza boja, obraza revolucije, obraza rezistence, obraza vztrajanja, obraza “Stvari”.
-
29. 5. 2020 | Mladina 22 | Kultura | Film
Reed (Christopher Abbott) je družinski človek iz orjaškega, hladnega, brezosebnega blokovskega naselja, ki izgleda tako, kot da je zadnje mesece preživel v karanteni ali samoizolaciji – sam z družino, ki mu je šla vse bolj in bolj na živce. Tisto otroško teženje, renčanje in kričanje – ne moreš normalno “delati od doma”. Nekega večera ga namreč prime, da bi svojo hčerkico, še dojenčico, kar umoril – z nožem za led. Ne, ni gledal Prvinskega nagona, ker se film dogaja v sedemdesetih letih, tako da je verjetno videl italijanske psihotrilerje (alias “giallo”), recimo Lenzijev Nož za led – Il coltello di ghiaccio. Pirsing, ki ga je posnel Nicolas Pesce, avtor morbidnega črno-belega šokerja Oči moje matere, izgleda kot giallo, ki ga je pozabil posneti David Lynch.
-
13. 3. 2020 | Mladina 11 | Kultura | Film
Dekle teče po pariških ulicah – vsa je zadihana, panična, zmedena. Jo preganjajo? Policija? Kriminalci? Ne, ko omahne, jo dohitijo njeni socialni skrbniki – dekle je “posebna”. Avtistka. Joseph (Benjamin Lesieur) je prav tako avtist: pravkar je dobil službo, a med vožnjo z metrojem vedno vključi alarm. To je njegova obsesija. Ne edina – neskončno tudi uživa v gledanju starih reklam. In stalno sprašuje: “Ali lahko udarim mamo?” Valentin (Marco Locatelli) ima na glavi čelado – vsake toliko se začne z glavo zaletavati v steno. To je njegova obsesija. Vsi ti avtisti so tako “posebni”, da je sistem obupal nad njimi, zato zanje skrbita Bruno (Vincent Cassel) in Malik (Reda Kateb), jud in musliman, najboljša prijatelja, ki vodita vsak svojo neprofitno organizacijo.
-
6. 3. 2020 | Mladina 10 | Kultura
V enem izmed mnogih revnih predelov Manile se ustavi razkošna limuzina, v kateri sedi Imelda Marcos, vdova Ferdinanda Marcosa, dolgoletnega filipinskega vladarja. Nekdanja prva dama začne otrokom deliti denar – otroci se stegujejo v avto, ona pa jim podaja bankovce. Vsakemu po enega. Tudi kasneje, ko obišče bolnišnico, otrokom, malim bolnikom, deli bankovce. Vsakič, ko zagleda otroke, jim začne deliti bankovce. Obenem pa grandomansko stoka, da v njenem času ni bilo beračev. Ljudje so živeli v blaginji, slogi in sreči. Nobene revščine. Srce jo boli, ko gleda današnjo Manilo. Zato ne more razumeti, da so filipinske oblasti v vseh teh letih – po ljudski vstaji leta 1986 in »odhodu« predsedniškega para na Havaje – kazale tako malo ljubezni in spoštovanja do njenega moža, ki je umrl leta 1989. Niti tega niso dovolile, da bi njegove posmrtne ostanke – no, balzamirano truplo, ki ga ima v stekleni »grobnici« – prenesli domov, na Filipine. Pa toliko dobrega sta naredila za ljudi. Zanje sta skrbela. Bila sta jim kot oče in mati. Takih staršev niso več imeli.
-
6. 3. 2020 | Mladina 10 | Kultura | Film
Klic divjine je precej staromodna in zmehčana verzija Londonove klasike (1903), toda prežgana z digitalno revolucijo, kar seveda pomeni, da so vse živali (vključno s psom Buckom, sicer “sužnjem” krutih zlatokopov, zlate mrzlice in vprežne pošte), ki so bile v prejšnjih verzijah žive, po novem digitalne, čudno ne-žive in ringelšpilsko antropomorfne (nenehno čakamo, da bodo spregovorile), to pa film prelevi v polbrata Knjige v džungli, ojačane s klicami Lova za izgubljenim zakladom, saj Johna Thorntona, zapitega melanholika, ki svojo žalost utaplja v “zlati” divjini (Aljaska, Yukon), igra Harrison Ford, veteran Vojne zvezd, ki išče “duhovni” zaklad in ki le še enkrat potrdi, da se zna zelo lepo in prepričljivo pogovarjati s specialnimi efekti.
-
6. 3. 2020 | Mladina 10 | Kultura | Film
Gotovo se spomnite ameriških filmov, v katerih se Američani, ki jih je Amerika utrudila, izmučila, pohodila in zavrgla, zatečejo v Evropo, kjer potem od Evropejcev pričakujejo, da jih bodo zabavali, spravili v dobro voljo, odrešili ter jim zagotovili happy end. V Tommasu je tak Američan – no, tak Amerikanec v Rimu – Tommaso. Igra ga Willem Dafoe, ki je v Scorsesejevi Zadnji Kristusovi skušnjavi doživljal skušnjave in trpljenje – oboje, tako skušnjave in trpljenje, pa doživlja tudi Tommaso, ameriški filmar, ki s precej mlajšo ženo (Cristina Chiriac) in hčerkico (Anna Ferrara) živi v Rimu, kjer skuša s pomočjo društva anonimnih alkoholikov, joge, plesnih vaj, lekcij italijanščine in pakiranja filma o Sibiriji pozabiti na svoje prejšnje – divje, dekadentno, škandalozno – življenje, toda bolj ko se trezni, bolj ga mučijo fantazije o ženini nezvestobi ter strah pred kreativno stagnacijo in ponovno izgubo stika z realnostjo.
-
6. 3. 2020 | Mladina 10 | Kultura | Film
Cecilia (Elisabeth Moss) živi v sanjski hiši, v betonsko-stekleni high-tech vili na pečini nad razburkanim oceanom, toda doživlja jo kot Julia Roberts v filmu V postelji s sovražnikom – kot ječo. Zato sklene, da bo Adrianu (Oliver Jackson-Cohen), svojemu možu, tipičnemu toksičnemu moškemu, sicer ekspertu za optiko prihodnosti, zbežala. In res, ponoči pantersko izpelje svoj dolgo načrtovani načrt. Končno je varna pred Gileadom, še toliko bolj, ker se izkaže, da je Adrian naredil samomor. In da bi bila mera polna, jo njegov brat (Michael Dorman) obvesti, da je vse premoženje zapustil njej. Cecilia je torej svobodna, neodvisna in samozadostna. Toda kmalu se ji zazdi, da tudi, ko je sama, ni sama – povsod čuti Adrianovo prezenco. Ponoči z nje vleče rjuho. Zalezuje jo, nadleguje, zastrašuje, zlorablja, terorizira.
-
6. 3. 2020 | Mladina 10 | Kultura | Film
Joan (Lesley Manville) in Tom (Liam Neeson) sta že vse življenje skupaj. Še vedno sta nežna, intimna in zaljubljena, še vedno se sprehajata, kot da sta ravno začela in se šele dobro zapeljujeta. Drug drugega razumeta onstran tega, kar rečeta. Med njima ni skrivnosti, toda dež, ki nenehno moči Belfast, napoveduje razkritje strašne skrivnosti – raka na dojki. Zdaj se sprehajata po peklu. Film se jima vrti nazaj. Naprej nič več. Vprašanje je le: ali bosta vzdržala – in ostala zaljubljena? Ne, to ni Ljubezenska zgodba – Joan ne izgleda kot Ali MacGraw, temveč kot ženska, ki ima za sabo hudo, brutalno kemoterapijo.
-
Fašizem je očitno spet sprejemljivejši od levice
Nedavno, 19. februarja, je ideologija skrajne desnice spet ubijala. Hanau, malo nemško mesto nedaleč od Frankfurta, je v smrt zavil Tobias Rathjen, 43-letni lunatik, ki je – v slogu ameriških množičnih morilcev – ubil devet ljudi. Meril je v tujce, priseljence, »nearijce«, predvsem Turke in Kurde – in jih tudi zadel. Potem je ustrelil še mamo in sebe.
-
“Ocean te skuša vedno ubiti. Nikoli ne počiva,” pravi Tracy Edwards, ki je kariero začela v kuhinji – kot kuharica na barki. Od nje so pričakovali, da bo ostala kuharica – ženska naj pač ostane v kuhinji. Tam je njeno mesto. Ne more voditi barke. Ne more postati skiperka. Toda Tracy Edwards je leta 1990 postala natanko to – skiperka barke Maiden, ki je odpihnila seksizem, pohodila patriarhalne fantazije in se udeležila “nore dirke” okoli sveta. No, nore plovbe okoli sveta – Whitbread Round the World Race, ki jo popisuje doku Jadralke. Tracy Edwards je najprej zbrala posadko – same ženske. Kar je bilo enostavno. Precej težje pa je bilo zbrati milijon dolarjev, ki so ga potrebovale za dirko okoli sveta. Kdo bo dal ženskam – “dekletom”, kot so jim rekli – milijon za nekaj, česar ne bi smele početi? Barke čaka 33.000 navtičnih milj! To je le za najboljše jadralce! Dirka je smrtno nevarna! To je le za pogumne, le za superjunake – le za moške!
-
Ne pozabi dihati je film o odraščanju v občini Metlika – ob Kolpi. In posnetki Kolpe so – podobno kot posnetki Bohinjskega jezera v seriji Jezero – čudoviti, osupljivi, že kar transcendentalni. Kak Apichatpong Weerasethakul bi jih z veseljem prekopiral v Tropsko bolezen, Sindrome in stoletje ali pa Veličastno pokopališče. Zlahka pozabiš dihati. Toda ko se pojavijo ljudje, vse pokvarijo. Pa ne le zato, ker pri vseh teh Belokranjcih ni sledu o belokranjskem akcentu. Je pa tu veliko ljubezni: samohranilka (Iva Krajnc Bagola) se vrti s policajem (Miha Rodman), Peter (Tine Ugrin), njen starejši sin, ki se počasi odpravlja na študij, s Sonjo (Klara Kuk), Klemen (Matija Valant), njen mlajši sin, tenisač, ki odrašča in končuje osnovno šolo (Tenisač naj bo!), pa z Jano (Ronja Matijevec Jerman), toda tudi vse te ljubezni so brez akcenta – in brez barve.
-
Ko gledate Emmo, ekranizacijo romana, ki ga je pred mnogimi leti napisala Jane Austen (njen zadnji roman), imate občutek, da gledate kako prestižno Netflixovo serijo. Film, sicer prvenec Autumn de Wilde, ameriške fotografinje in režiserke glasbenih spotov (The White Stripes, Spoon ipd.), teče namreč gladko in sladko, duhovito in igrivo, lahkotno in muzikalično, že kar frivolno in samoumevno, prežeto z zgovornostjo hormonov, večnim soncem, pastelnimi barvami in brezhibno kostumirano brezčasnostjo – imerzivno. Romantične intrige, male zarote, taktične igre, plesi emocij in nesporazumi sicer tleskajo in pikajo in bodejo in prasketajo, a se obenem zibljejo tako elegantno in ležerno, kot da se jim nikamor ne mudi, ker bodo razrešeni šele v šestem ali osmem delu. Emma Woodhouse (Anya Taylor-Joy) šteje šele 20 let, toda ima se za kraljico ženitnega posredništva, saj je prepričana, da lahko pravo dekle vedno poveže s pravim fantom. Včasih ji uspe, včasih pa ne. Harriet (Mia Goth), svojo naivno družabnico, skuša povezati z vikarjem Eltonom (Josh O’Connor), kar se ne konča dobro.
-
Zadruge, ki so nekoč slovele kot demokratične institucije, to niso več
Inga (Arndís Hrönn Egilsdóttir) in Reynir (Hinrik Ólafsson) sta zakonca, ki kmetujeta nekje na severu Islandije. Njuna kmetija je na samem, a sodobna in robotizirana. Reynir s tovornjakom razvaža pridelek, toda nekega dne se smrtno ponesreči. Ingo to šokira, še bolj pa jo šokira razkritje, da je Reynir zadrugi ovajal tiste kmete, ki so poslovali drugod – mimo zadruge. Za nameček ji policaj pove, da ni šlo za navadno prometno nesrečo: “Reynir je bodisi zaspal ali pa naredil samomor.” Samomor? Inga najprej pomisli, da jo je Reynir izdal in da zdaj ne bo mogla odplačevati dolga (že ko sta bila dva in sta delala 24/7, sta komaj shajala), potem pa ugotovi, da je bil Reynir pod hudim pritiskom in da ga je vodstvo zadruge izsiljevalo: ali boš sodeloval in ovajal ali pa ti bomo zaplenili kmetijo! Inga sklene, da se bo prelevila v žvižgačico: najprej zažvižga na Facebooku, kjer zadrugo primerja z mafijo, potem pa da še intervju za TV. Mleko, ki ga je posnel Grímur Hákonarson, režiser Ovnov, nas odpelje v temno srce agrarnega kapitalizma. Zadruge, ki so nekoč slovele kot demokratične institucije, to niso več.
-
Mali Sam (Sonny van Utteren), ki z družino letuje na Terschellingu, idiličnem, razsijanem nizozemskem otočku, je poln vprašanj: “Ali misliš, da je zadnji dinozaver vedel, da je zadnji, ko je umrl,” vpraša očeta. Neki ženski dahne: “Moj brat umira od bolečin. Kdaj bo umrl?” Sladoledarki pa: “Ali veste, da lahko ščurek brez glave preživi devet dni? Potem pa umre od lakote.” Sam je še otrok, a obenem že eksistencialist, saj ve, da nič ne traja, da bodo nekoč vsi – oče, mama, brat itd. – umrli in da bo ostal sam, zato se aktivno pripravlja na samoto. Po otočku se vsak dan ure in ure klati povsem sam – to so njegovi “treningi samote”.
