-
Če bi bili Američanki, bi dobili oskarja. Zakaj nista bili niti nominirani, je misterij.
Najprej se prikaže napis: “Leningrad, prva jesen po vojni.” Takoj zatem zagledamo obraz te prve povojne jeseni – close-up Ije (Viktoria Mirošničenko), vitke, sloke, “preklaste” medicinske sestre, ki dela v nekem leningrajskem hospicu, popolnem križišču povojnega kaosa, razdejanja, mizerije, disfunkcionalnosti, bolečine, surovosti, trpljenja, blaznosti, depresije, obupa, racioniranja, pomanjkanja, fizične izčrpanosti, paraliziranosti, socialne smrti in družbene sestradanosti. Nič heroičnega ni v tem. Še celo psov ni več – vse so pojedli. Ravnotežja ni več, kar dokazuje tudi Ija, ki jo je vojna tako opustošila, da jo pogosto popadejo siloviti krči, prave posttravmatske detonacije.
-
Obsedenost
V poročilih povedo, da je umrl Kurt Cobain, ko Kate (Mackenzie Davis), še študentka, sklene, da bo prevzela guvernantsko službo. Odpelje se na velikansko podeželsko posestvo, na katerem stoji starinska palača, v kakršnih običajno straši – ženske. In zdi se, kot da tovrste gotske, mračne, labirintne palače gradijo le zato, da bi lahko vanje zaprli ženske in jih potem strašili. Kate mora sicer skrbeti za siroti, malo Floro (Brooklynn Prince) in njenega čudaškega brata Milesa (Finn Wolfhard), a precej bolj mora skrbeti zase, saj v palači začne škripati in ječati – prikazujejo se ji “duhovi”. Ali pa tudi ne. Kdo ve, kaj se ji prikazuje, če sploh kaj, kajti ideja je na dlani – Kate je tam izključno zato, da jo strašijo, plašijo, mučijo, trpinčijo. Kdo ali kaj jo straši, plaši, muči, trpinči? Vseeno. Ni važno. Koga briga! Važno je, da se žensko čim bolj pikantno straši, plaši, muči, trpinči.
-
Dnevnik Diane Budisavljević
Ne vem, kako boste reagirali po natanko eni uri tegale hibridnega, igrano-dokumentarnega filma: morda boste vzdihnili, morda kriknili, morda zaječali, morda zajokali, morda obnemeli, morda zamižali, kajti nenadoma se privrtijo arhivski posnetki golih, shiranih, okostnjaških, obritoglavih, razpadajočih judovskih in pravoslavnih otrok, ki so jih ustaši med II. svetovno vojno strgali materam ter jih strpali v Lobor-grad in druga koncentracijska taborišča. Med vse tiste igrane prizore bušnejo srhljivi, mučni “slikopisi” nemočnih žrtev ustaške podružnice holokavsta – nekateri otroci celo pogledujejo v kamero, spet drugi pa so v ustaških “uniformah”, ker naj bi “sodelovali pri snemanju propagandnega filma”. To niso edini arhivski posnetki, ki jih vidimo. Že prej vidimo arhivske posnetke Anteja Pavelića, ustašev in hrvaških množic, ki na zagrebških ulicah navdušeno, tako rekoč orgazmično zighajlajo. Končno imajo svojo državo! Le še etnično jo očistijo, pa bo posvečena!
-
Nesrečniki
Po Parizu se valijo nogometni navijači, mladi, zelo mladi, še otroci in malce starejši, stari, vseh ras in veroizpovedi, vsi mahajo s francoskimi zastavami, vsi so evforični, vsi se zgrinjajo proti centru, toda ne na kak štadion, temveč pred Eifflov stolp, kjer potem na prostem gledajo francosko reprezentanco, ki v zelo pomembni tekmi – v finalu svetovnega nogometnega prvenstva leta 2018 – premaga hrvaško. Navijači blaznijo, se objemajo, pojejo Marseljezo in preplavljajo Elizejske poljane – čez to silno množico pa se prilepi napis: Nesrečniki. Sporočilo teh uvodnih prizorov je na dlani: Francoze lahko povežejo le še športni, nogometni uspehi – o tem obstaja soglasje. Toda le o tem. Vse ostalo Francoze ločuje, razdružuje, deli. Vse ostalo jih spravlja na rob živčnega zloma in državljanske nepokorščine, če ne že kar državljanske vojne.
-
-
Tačke na patrulji: Pripravljeni, dirka, reševanje!
Če ste videli Pixarjeve Avtomobile, potem ste videli tudi tole dirkaško “patruljiranje” pisanih, poskočnih, dobrodelnih kužkov, ki otrokom v dvorani sporočajo le eno: kako si želim postati tvoja igrača! Odrasli – ljudje, starejši od treh let – pa se tu nimajo na kaj opreti.
-
Dolittle
Tale Dolittle – stoti rimejk infantilne, povsem nepotrebne “klasike” – je zelo dolgo in dolgočasno čakanje na masten živalski prdec, ki ga dobi najslovitejši telepatski veterinar na svetu – Robert Downey Jr. – naravnost v obraz. Toliko nese tej “magični” pustolovščini, v kateri mora dr. Dolittle (remiks Sherlocka Holmesa in Tonyja Starka, Kirka Lazarusa in dr. Kozaka), ki ga je še pred nekaj leti – iz obupa! – igral Eddie Murphy, najti “čudežni” napoj, ki bi ozdravil in rešil na smrt bolno kraljico Viktorijo, največjo žrtev na svetu, v kateri prebivalci kolonij verjetno vidijo to, kar so partizani med II. svetovno vojno videli v Hitlerju.
-
Izdajalec
Mafijci ljubijo obrede, bodisi verske, recimo krste, ali sekularne, recimo svatbe. Spomnite se le začetka in konca Botra. Tudi Izdajalec, posnet po resnični zgodbi, se začne z dolgo, bujno, razkošno zabavo, s katero Cosa Nostra na Siciliji popraznuje sklenitev premirja med klani – in nadaljuje s serijo brutalnih, nenadnih, sunkovitih likvidacij mafijcev, žrtev klana Corleone, novega brenda nasilja, ki ga pilotira razvpiti Totò Riina (Nicola Calì). Heroin zalije kri. Na ekranu – podobno kot v Scorsesejevem Ircu – piše, kdo so padli mafijci. Vsi so bolj ko ne člani klana Buscetta. Ker so tudi oštevilčeni, številke pa so visoke, si lahko živo predstavljate, kako divja je ta podganja dirka navzdol. Krogla je vedno že izstreljena.
-
Vsi proti vsem
Franta Kramberger, ki ga igra Vlado Novak, je že 20 let župan Rovt, a ima tako izrazit štajerski akcent, kot da bo tja prišel šele naslednji teden – Štajerc v Rovtah ne bi bil nikoli izvoljen za župana. A Rovte v filmu Vsi proti vsem so metafora Slovenije, ki izgleda tako, kot da bi stopila iz kakega ljudskega igrokaza, predstave kakega amaterskega teatra ali pa zelo slabe Partljičeve veseloigre. Županu se obeta volilni poraz, ker je “vidoviti” Jožici (Iva Krajnc Bagola) zrihtal občinsko stanovanje, zato “profiju” (Valter Dragan) naroči, naj “umaže” njegovega protikandidata (Rok Vihar), predstavnika leve alternative, ki ga res takoj zatem omamijo, posadijo v posteljo z dvema otrokoma in fotografirajo – škandal je tako viralen, da se obesi.
-
Če predsednik zlorablja oblast, potem to ni zloraba oblasti!
V Smrtonosnem orožju napoči trenutek, ko detektiv Roger Murtaugh (Danny Glover) dahne: »I’m too old for this shit!« Ali po naše: Prestar sem za to sranje! Ta trenutek je napočil tudi v življenju Donalda Trumpa.
-
Kot šef
Bi radi videli dobro komedijo o ženskem podjetništvu? Potem pozabite na tole, ki se imenuje – res brez navdiha – Kot šef. Mia (Tiffany Haddish) in Mel (Rose Byrne), najboljši prijateljici, sta neodvisni, opolnomočeni, inovativni podjetnici, ki sta svoj garažni biznis “Mia and Mel” prelevili v brend. Jasno, njun biznis je kozmetika – kaj drugega pa? Ženska “obvlada” le kozmetiko, lepotičenje – za vse ostalo pa je bolje, da prepusti moškim. Dokaz: Claire Luna (Salma Hayek), brezobzirna lastnica kozmetičnega imperija, ki hoče kupiti del njunega zadolženega podjetja (“49 odstotkov”), ju takoj spre in izigra. Lahko si mislite, kako hitro bi ju sprl in izigral šele moški? Ali nekaj takega sporoča tale karikatura, ki pot do ženskega opolnomočenja še vedno vidi izključno v kozmetiki.
-
Podli fantje za vedno
Medtem ko je Michael Bay svoj najboljši pregon prihranil za Netflix (6 Underground), nam belgijska režiserja Adil & Bilall, ki sta posnela nekaj učinkovitih “etničnih” kriminalk, vrtita njegove stare hite, rahlo upočasnjeno in manj razčefukaško, a brez skrbi: Willu Smithu in Martinu Lawrenceu, ki sta “podla fanta”, miamijska detektiva Mikea Loweryja in Marcusa Burnetta prvič igrala leta 1995, ni v vseh teh letih izpadel niti en las (ste videli Dvojnika?), pa četudi Marcus – v prvih kadrih – postane ded.
-
Gospodje
“Če hočeš biti kralj džungle, potem ne zadošča, da se obnašaš kot kralj džungle, ampak moraš biti kralj džungle. O tem ne sme biti dvoma. Dvom povzroča le kaos – in tvoj konec,” pravi Mickey Pearson (Matthew McConaughey), ameriški, kar lepo asimilirani narkobaronski “podjetnik”, ki je v Britaniji obogatel z ilegalnimi farmami marihuane (parkiranimi na podeželskih posestvih obubožane britanske aristokracije!), zdaj pa sklene, da bo svoj imperij prodal, jasno, najboljšemu ponudniku (to je njegova verzija brexita!), kar pritegne eksplozivno multikulti “licitiranje” ruskih, kitajskih, ameriških in spletnih gangsterjev, nakopiči karikature “nove nove ekonomije”, recimo “trenerja” (Colin Farrell), “faktotuma” (Charlie Hunnam), “detektiva-scenarista-storytellerja” (Hugh Grant), “urednika” (Eddie Marsan) ipd., ter sproži groteskni ognjemet mahinacij, manipulacij, izsiljevanja, nasilja, krvi in mačizma, ki še enkrat potrdijo, da je kriminalno podzemlje le preslikava kapitalizma, da je gangsterska dirka navzgor le preslikava kapitalistične dirke navzdol.
-
Obtožujem!
Neki general pred mogočnim postrojem francoske vojske ob koncu kilavega leta 1894 oznani, da stotnik Alfred Dreyfus (Louis Garrel), obtožen veleizdaje in vohunjenja za Nemčijo, ni več vreden vojske. K njemu pristopi častnik, ki mu z uniforme strga vse našitke in vse gumbe, zlomi pa mu tudi sabljo. Ponižanje je popolno. Ošabni, brkati, zloščeni častniki stoično gledajo ta spektakel sramote, množica pa rjove. Dreyfusa, ki ga – tako kot Henrija Charrièra, alias Metulja – pošljejo na gvajanski Hudičev otok, bi najraje raztrgala. Ne zato, ker naj bi izdal domovino, temveč zato, ker je Jud. A za antisemite je to itak ena in ista stvar: Jud je vedno izdajalec domovine. Film Obtožujem!, posnet po bestsellerju Roberta Harrisa, ni zgodba o tem, kako je karizmatični pisatelj Émile Zola s svojim odprtim pismom, naslovljenim “J’Accuse…!” (1898), “rešil” Dreyfusa (Dieterlejevo Življenje Émila Zolaja je leta 1937 dobilo oskarja), temveč o tem, kako je polkovnik Georges Picquart (Jean Dujardin), novi šef vojaške tajne službe (“Urad za statistiko”), z detektivsko vnemo razkrinkal gnile, zatohle, sprevržene zarotnike, ki so Dreyfusu podtaknili veleizdajo.
-
Čas deklištva
“Če je v tvoji zgodbi glavna ženska, poskrbi, da se do konca zgodbe poroči – ali pa umre,” dahne urednik neke newyorške revije mladi, temperamentni, ambiciozni pisateljici Jo March (Saoirse Ronan), eni izmed štirih sester, ki v šestdesetih letih 19. stoletja, med ameriško državljansko vojno v Concordu (Massachusetts), čakajo na očetovo vrnitev. Ker živijo v relativni revščini, Meg (Emma Watson), Amy (Florence Pugh) in Beth (Eliza Scanlen) – po malem dedinje junakinj Jane Austen – računajo na poroko (tudi teta Meryl Streep jih opozori, da ženska, ki se ne poroči dovolj dobro, tvega revno starost), toda osvobojena, neodvisna, uporniška Jo bi raje umrla, kot pa se poročila. Noče se podrediti. Ostati hoče lastnica svojega dela in svojega telesa. Ko gledamo, kako se skušajo sestre vklopiti v ta staromodni, patriarhalni svet (Jo piše in objavlja, Meg, razpoložena za ljubezen, se poroči iz ljubezni, Amy, nadarjena slikarka, se odpove umetniški karieri, Beth, nadarjena pianistka, ostane doma), in s kakšno progresivno resigniranostjo to spremljajo njihove predhodnice (mama Laura Dern, teta Meryl ipd.), ki točno vedo, kaj jih čaka (podrejenost, regresivne vrednote, klišejsko življenje), se lahko še enkrat prepričamo, kakšna zmaga je bila nekoč za žensko to, da je postala pisateljica – in kakšen dosežek je bil to, da se ji ni bilo treba poročiti.
-
Prihodnost prihodnosti
Francis Fukuyama je leta 1992, kmalu po padcu Berlinskega zidu in zlomu Sovjetske zveze, objavil knjigo Konec zgodovine in zadnji človek, v kateri je oznanil, da je zmagala liberalna demokracija in da je zmaga liberalne demokracije dokončna. Zgodovine je konec – liberalna demokracija je njen zadnji stadij, njena zadnja stopnja, njen ideal. Liberalna demokracija je boljša od vseh alternativ. Svet bo zdaj do konca svojih dni živel v liberalni demokraciji, »končni obliki človeškega vladanja«.
-
Moj najboljši profil
Claire (Juliette Binoche) je petdesetletna profesorica, ki svoji psihoterapevtki (Nicole Garcia) razkrije, da so jo moški odpisali. Najprej jo je zapustil mož – ker si je omislil mlajšo, precej mlajšo. Potem jo je zapustil še Ludo (Guillaume Gouix), mlajši, precej mlajši ljubimec – ker bi ji lahko bil sin. Konec seksa! Vsaj tako misli. Občutek ima, da je odklopljena od sveta, da je izgubila povezavo – ja, da je diskonektana. Čas je, da se poveže. Na srečo namreč obstaja nekaj, kar je boljše od maščevanja in seksa – facebook. Na socialnih omrežjih si lahko kdorkoli – in tudi zapelješ lahko kogarkoli. In Claire, strašno osamljena in potrta, si omisli novo, digitalno, virtualno identiteto, ali natančneje: na facebooku ustvari lažni profil ter se začne predstavljati kot manekensko krasna 24-letna Clara. Jasno, zapeljati skuša svojega nekdanjega ljubimca, ki ne pade v past, v katero pa – na štrbunk! – pade Alex (François Civil), njegov sostanovalec in prijatelj.
-
Nemir
Nemir, debut Andraža Kadunca, izgleda tako, kot bi namige pobiral pri Hopperjevih Golih v sedlu: diler, potovanje, droge, potovanje, veliko glasbe, potovanje, psihedelično opotekanje po ulicah (à la “Mardi Gras”), potovanje in še enkrat potovanje, le da ne z motocikli, temveč z barko, barko in še enkrat barko. Če pa bi skušal Nemir opisati v jeziku slovenske filmske zgodovine, potem bi rekel, da se začne kot Šterkov Ekspres, ekspres (fant sreča dekle), nadaljuje kot Ranflova Mrtva ladja (par obtiči na barki) in konča kot Hladnikov Peščeni grad (trip v troje).
-
Zamera
Zamera, reboot holivudskega rimejka japonskega šokerja, ki je dobil številna nadaljevanja in ki sploh ni bil tako blazno dober, da bi nujno terjal vsa tista nadaljevanja, holivudski rimejk in reboot, še enkrat ponovi zgodbo o dolgolasem “prekletstvu”, maščevalni “zameri” duhov (ljudi, ki so umrli v krču jeze) in okuženi pensilvanski hiši (ki izmuči, obnori in pobije stanovalce), toda na nenapet, repetitiven, dolgočasno nekronološki, že kar perverzno nenavdahnjen in skoraj folkloren način.
-
Stieg Larsson: mož, ki se je igral z ognjem
Stieg Larsson je zablestel s trilogijo Millenium (Dekle z zmajskim tatujem, Dekle, ki se je igralo z ognjem, Dekle, ki je dregnilo v osje gnezdo), ki je postala globalni fenomen in prava industrija, a sam dividend ni žel, saj je umrl še pred izidom prve knjige. Če bi preživel, pravi neki njegov prijatelj v dokumentarcu Stieg Larsson: mož, ki se je igral z ognjem, bi imel kakih 200, 300 milijonov evrov – kupil bi si hiško, nekaj bi dal na stran za stara leta, vse ostalo pa bi investiral v revijo Expo. Pomeni, da bi vse svoje bogastvo investiral v boj proti neonacizmu in rasizmu – revija Expo je namreč vztrajno, sistematično in neustrašno razkrinkavala neonacistične in rasistične skupine, ki so se pojavljale na Švedskem. Manični mikroskop za detektiranje in razkrinkavanje švedskih neonacistov in rasistov pa je bil prav Larsson, ki je dobesedno svetil v najtemnejše kote Švedske.
-
Nevidno življenje Evridike
So danes, v času interneta, facebooka in socialnih omrežij, sploh še mogoče melodrame? Nevidno življenje Evridike danes ne bi bilo mogoče, ali natančneje: Nevidno življenje Evridike ne bi bilo mogoče, če bi se dogajalo danes, v času interneta, facebooka in socialnih omrežij. Če bi se namreč dogajalo danes, bi ga bilo konec že po nekaj minutah – Eurídice (Carol Duarte) in Guida (Julia Stockler), “izgubljeni” sestri Gusmão, bi se takoj našli. Takoj bi vzpostavili stik. Takoj bi ugotovili, da živita v istem mestu. In ja, takoj bi ugotovili, da sta zdajle v isti restavraciji. Ker pa se dogaja v petdesetih (in šestdesetih, sedemdesetih, osemdesetih itd.), se v tisti restavraciji – v res antologijskem prizoru! – ne srečata, saj sta prepričani, da živita daleč druga od druge in da sta srečni.
-
1917
V Cankarjevi črtici Kostanj posebne sorte, objavljeni v Podobah iz sanj, enooka Marjeta sanja, da po kostanju, ki stoji zunaj mesta, leze zlat hrošč. “Leze od tal, po deblu, na to vejo, na drugo; in mahoma je bilo zlatih hroščev toliko, da je bilo skoraj listov premalo; na vsakem se je sončil po en cekin.” Zato se zjutraj z rovnico in motiko odpravi tja in začne kopati, kopati in kopati, “Bog se usmili, do ranega jutra,” dokler ni slišati le še njenega silovitega krika. “Joj, ljudjé božji! Joj, prejoj!” Vidi pa tole: “Vse nedaleč krog kostanja je bila zemlja razkopana in razorana za najmanj pol sežnja nagloboko. Med mogočnimi koreninami, ki so se vile in bahale brezkončno na vse strani, so se kopičile same človeške lobanje; tiste jame, v katerih so bile nekdaj oči, so bile polne prsti in blata: iz nekaterih je vzklila trava kar čez noč. Druge kosti so bile vsekrižem razmetane, tako da bi nihče ne mogel razbistriti, h kateri lobanji sodijo. Objemala se je rama z gležnjem. Teh belih, mirnih, od prsti in črvov oskrunjenih reči pa je bilo toliko, da se jih ni dalo prešteti.
-
Polsestra
Polsestra, ne ravno Koreedova Sestrica, je brutalna komedija o dveh izolskih polsestrah, ki sta prepričani, da sta druga drugi ukradli življenje. Neža (Liza Marijina), nesojena komunikologinja, je divja, agresivna, konfliktna, jezna, veganska, brez talenta za prijateljstvo, o njej se govori vsemogoče, vse ji gre na živce, s turisti vred – hitro potegne nož. Če bi bila Marlon Brando, The Wild One, in bi jo vprašali, komu ali čemu se upira, bi odvrnila: “Whadda you got?” Oče (Peter Musevski) jo je imel z Albanko (Labina Mitevska), zato je morala požreti veliko nacionalističnega, šovinističnega sranja.
-
Vohuni pod krinko
Običajno ob koncu leta vzleti nova bondiada, toda lani je ni bilo. Dobro pa vemo, kaj se zgodi, ko ni Jamesa Bonda – hitro ga skuša kdo nadomestiti. Ali bolje rečeno: nekdo skuša na hitro vnovčiti njegovo odsotnost. Če ne gre drugače, ga parodira. Saj veste – kot Johnny English. A lani se celo Johnny English ni prikazal. Kar je bila seveda lepa priložnost, da Jamesa Bonda nadomesti Lance Sterling – animirani lik, tajni agent št. 1, ne britanski, temveč ameriški, toda skuliran, junaški, neustrašen, eleganten, egoističen, spektakelski, nepremagljiv, oborožen z “igračkami”, ki mu jih dobavlja “Q”, no, Walter (Beckett!). Velikega diabolika Ernsta Stavra Blofelda zamenja nič manj diabolični – in nič manj kameleonski, pa tudi nič manj maščevalni – Killian, ki si prisvoji vsemogočno orožje (kako blofeldsko!), za katerim potem plane Lance, ki ga Walter “nehote” prelevi v goloba, tako da po novem istočasno vidi Walterja in svojo rit.
-
Webbrov mjuzikl bi morda preživel, če bi ga posneli v obliki resničnostnega šova
Ko sem pogledal na IMDb, je imel film Cats oceno 2,6. Kaj? Le 2,6? Filmi, ki imajo oceno 2,6, ne pridejo v kino. Filmov, ki imajo oceno 2,6, ne gledaš. Iskreno rečeno – filmov, ki imajo oceno sploh 2,6, ne snemajo. General Commander, zadnji film Stevena Seagala, je tako slab, da ne more biti več niti guilty pleasure, pa ima oceno 3,5. Soba, bedarija Tommyja Wiseauja, ima oceno 3,7, pa velja za “najslabši film vseh časov”. Plan 9 from Outer Space, osupljivo amaterski sci-fi Edwarda D. Wooda, ima oceno 4.0, pa je prej, pred Sobo, veljal za “najslabši film vseh časov”. Je mogoče, da je film Cats, posnet po slovitem, že kar pregovornem konceptualnem mjuziklu Andrewa Lloyda Webbra (le trije mjuzikli v zgodovini Broadwaya so imeli več repriz!), slabši od zadnjega Stevena Seagala – in da je slabši tako od aktualnega kot nekdanjega “najslabšega filma vseh časov”? Je mogoče, da je imelo toliko ljudi občutek, da so videli najslabši “najslabši film vseh časov”? Ni kaj, ocena 2,6 je signal, da je spektakel Cats spektakularno – kritiško in komercialno – propadel. Pa bi nas moralo to čisto zares presenetiti – ali celo šokirati in zaprepasti? Kje neki!
-
Pregled leta: Filmsko leto
Bilo je nekoč ... v Hollywoodu, Quentin Tarantino
Ultimativna mentalna biografija Los Angelesa.
-
Pregled leta: Amerika proti Ameriki
Ker se lahko vedno zaneseš, da bo Trump Trump, ne preseneča, da je tudi v letu 2019 nadaljeval svoj brend laganja. Washington Post je naštel že več kot 13.000 njegovih laži, New York Times pa je v njegovih tvitih našel že več kot 1700 teorij zarote.
-
Pat in Mat: Zimske radosti
V letošnji ponudbi slovenskih kinematografov se je – vsaj ob koncu leta – zgodilo nekaj presenetljivega: božičnih filmov skoraj ni bilo. Videli smo le Črni božič, feministični reboot Clarkovega kultnega slasherja, in Last Christmas, nedomiselno ekranizacijo istoimenskega štikla dua Wham!. Dodajte še češko stop-motion animacijo Zimske radosti, ki tretjič združi Pata in Mata, simpatična “sama svoja mojstra”, tokrat – ob snežaku, igluju, savni ipd. – zasedena tudi s pakiranjem božične jelke, daril in ognjemeta, toda na svoj tatijevsko neroden, optimističen, inovativen, nem, neutruden, socialističen način. Pat in Mat izgledata kot ultimativna socialista, kar je ironično, če pomislite, da sta bila v času češkoslovaškega socializma strogo prepovedana – ker nista kazala dovolj socialistične zavesti.
-
Široko zaprte oči
Vsi so pričakovali, da bo Stanley Kubrick s Široko zaprtimi očmi za erotiko naredil to, kar je z Odisejo v vesolju naredil za sci-fi, še toliko bolj, ker je Nicole Kidman razkrila, da so nekateri erotični prizori “skoraj pornografski” in da za “kakega drugega režiserja ne bi šla tako daleč.” Pričakovali so, da bo Kubrick zrušil tabuje. Da bo posnel milenijsko verzijo Zadnjega tanga v Parizu. Da se bosta Tom Cruise in Nicole Kidman – alias zakonca Harford, Bill in Alice – dajala dol. Da bosta šla do konca. Zakaj so vsi računali na rušenje seksualnih tabujev, ni jasno. Kateri tabu pa pri seksu v vseh teh letih in v vseh teh filmih še ni bil zrušen? Je mogoče pri seksu sploh še kaj zrušiti?
-
One so bombe
Leta 2016, ko je gibanje #MeToo “čistilo” Hollywood, se je izkazalo, da Fox News ne slovi le kot trdnjava desničarskega, patriotskega, etnonacionalističnega populizma, temveč tudi kot bordel, saj so številne ženske, zaposlene pri Foxu, z voditeljicama Megyn Kelly (Charlize Theron) in Gretchen Carlson (Nicole Kidman) vred, sklenile, da bodo Foxovega direktorja Rogerja Ailesa (John Lithgow) in druge Foxove vladarje tožile zaradi spolnega nadlegovanja in izsiljevanja, kar je bilo “šokantno”, “tvegano” in “junaško”, toda filma One so bombe to, da so te ženske zelo dolgo same oportunistično prikrivale spolno nasilje, da so ves čas pristajale na Foxov “prozorni” format (obvezni dekolteji, minice, gole noge, petke, dolgi lasje) in da so dolgo same “oralno” razširjale umazano, toksično, svinjsko patriarhalno-seksistično-rasistično ideologijo, ne zanima. Kul, da so tožile prasce, a tudi njih bi lahko kdo tožil. Žrtev njihovega “foxovskega” nadlegovanja je bilo veliko.
-
Vojna zvezd: Vzpon Skywalkerja
Spet hoče nekdo – tokrat Kylo Ren (Adam Driver) in sile Prvega reda – zavladati “galaksiji daleč, daleč stran”, spet se vrne Vladar (Palpatine!), spet je izstreljena krogla proti zadnjemu Jediju (no, Jedijevki), republiki spet grozi uničenje, “temna stran Sile” spet zapeljuje, spet so potrebna žrtvovanja, vstaje in upanje. Vzpon Skywalkerja, deveti in “sklepni” del sage o Vojni zvezd, je tipični sodobni blockbuster, obseden in zasičen sam s seboj in svojo popkulturno pomembnostjo. Prvič, hiperaktiven je, ekscesen in nagneten, toda na nenapet, nametan, nagačen in genialno dolgočasen način. Številne reči se zgodijo le zato, da se zgodijo – brez repa in glave. A tudi novi liki, novi planeti in nove digresije so le non sequiturji, ki se izgovarjajo na hyperspace. Drugič, zgodi se veliko, a nič novega ali originalnega – film se prav manično trudi, da bi nas “presenečal” z znanim in domačnim (mečevanje! vaderjevsko sopihanje! tajni planeti!).
