Marcel Štefančič jr.
-
20. 12. 2019 | Mladina 51 | Kultura | Film
Hirokazu Kore-eda, japonski auteur, ki je vse svoje prejšnje filme posnel na Japonskem (Tatiči, Nihče ne ve, Kakršen oče, takšen sin, Sestrica, Po nevihti, Tretji umor itd.), je Resnico posnel v Franciji – in uspel. Hočem reči: uspelo mu je posneti popolni francoski film. Ne, to ni film, ob katerem bi vzkliknili, ‘ah, tipični Kore-edov film!’, temveč film, ob katerem vzdihnete, ‘oh, tipični francoski film!’. V dobrem in zlu. Catherine Deneuve in Juliette Binoche igrata mater in hčer, zato pričakujte emocionalni prestiž, grenkosladko comédie dramatique, malo nočno glasbo in gladke, sočne, bujne, burne, tekoče, ne pretirano kontroverzne duele, še toliko bolj, ker Deneuve igra slovito, mitomansko, brezhibno samoobvladano filmsko zvezdnico (samo sebe!), ki je pravkar objavila avtobiografijo (Resnica), v kateri pri triinsedemdesetih laže, kot Trump teče, in ki svoji hčerki, scenaristki, poročeni z ozdravljenim, ne ravno uspešnim ameriškim TV-igralcem (Ethan Hawke), še vedno ne pusti dihati.
-
20. 12. 2019 | Mladina 51 | Kultura | Film
Portret mladenke v ognju je zgodba o dveh mladenkah, Marianne (Noémie Merlant) in Héloïse (Adèle Haenel), ki si skušata druga drugo čim bolje, čim natančneje in čim bolj doživeto zapomniti. Še več: druga drugo si skušata vklesati in sportretirati v spomin. Zato si druga drugo neprestano ogledujeta. Nobenega detajla nočeta zamuditi. Nobene poteze, nobenega tika, nobenega odtenka kože, nobenega kodra, nobene dlake. Dlačice. S pogledi se objemata, slačita, oblačita. Ko sta sami (ko moški izginejo), je svet njun. Ko sta goli, izgledata tako, kot da bi ju kdo naslikal. Ko se ljubita, vesta, da to ne bo trajalo. Zato si skušata vse to čim bolj vtisniti v spomin.
-
13. 12. 2019 | Mladina 50 | Politika
V enem izmed romanov Karla Maya, ki se ne dogaja ne na Divjem zahodu ne v divjem Kurdistanu, temveč v Mehiki, na smrt z ustrelitvijo obsodijo mehiškega cesarja Maksimilijana, ki pa tik pred ustrelitvijo vojakom v strelskem vodu razdeli zlatnike, rekoč: Merite v srce! Smrt naj bo hitra! Nočem se mučiti.
-
13. 12. 2019 | Mladina 50 | Kultura | Film
Rickyju (Kris Hitchen), brezposelnemu delavcu iz Newcastla, se ponudi priložnost, da začne delati “zase”, da torej postane sam svoj direktor. Za neko orjaško skladišče – predstavljajte si Amazon ali kaj takega – naj bi začel razvažati pakete. Vsemogoče. Kar pač ljudje naročijo. Telefone. Take reči. Odprl bo svoje podjetje – prestopil bo med samozaposlene. “Ne boš delal za nas, temveč z nami,” mu rečejo. Kul! Dobro boš zaslužil, dodajo. Fantastično! Če hočeš zaslužiti še bolje, si kupi svoj kombi, še navržejo. In res, proda ženin avto, da lahko plača depozit za kombi. Zdaj bo končno podjetnik, “gospodar svoje usode”, kot mu rečejo – in gospodar svojega časa. A kot se izkaže, je to le past: bolj ko dela z njimi, bolj dela za njih. Bolj ko dela “zase”, bolj izgleda kot stroj. Dela namreč cele dneve (in noči), časa nima več, nobene dostave ne sme zamuditi, za vsako napako ali zamudo ga finančno kaznujejo, socialne varnosti ni več, delovni pogoji so vse slabši, vsi zakoni so proti njemu, tveganja so vse hujša, vanj se steguje depresija, življenje postane stresno, družina mu začne razpadati, bogastva – “britanskega sna” – pa ni in ni.
-
13. 12. 2019 | Mladina 50 | Kultura | Film
“Poleti imamo občutek, da otok ni naš in da do njega nimamo pravice,” dahne neki Biševljan, ki zveni kot kak Benečan – turizem jim je ugrabil mesto, zrak, življenje. Biševo – bajni, rajski, kinetični jadranski otoček, čigar fotografija bi lahko v enciklopedijah stala zraven gesla “utopija” – turisti preplavijo le poleti, ko se zapodijo v famozno Modro špiljo (“a must-see”), toda z vsem tem profitira le Komiža na sosednjem Visu. Kaj je pridobilo Biševo v vsej tej silni zgodovini turizma? Nič: “Kilometer in pol asfalta ter nekaj prstov betona.” Zato Biševljani sklenejo, da bodo ustanovili mestni odbor, tako da bodo lahko s svojimi zahtevami v Komiži nastopali enotno, odločno in neomajno, kot “združeni otočani”.
-
6. 12. 2019 | Mladina 49 | Kultura | Film
Svet se je tako skrčil, da ni več naključij, tudi Slovenija se je skrčila
“Svet se je tako skrčil, da ni več naključij,” pravi Sven (Ivo Barišič), ostareli gledališki igralec, “trinogi pes, čakajoč na odstrel”. Slovenija se je definitivno tako skrčila: Leon (Primož Vrhovec), kriminalist na robu živčnega zloma (zjeban, vzkipljiv, makiavelističen, z mučno preteklostjo, partnerko, ki jo igra Jana Zupančič, ljubico, ki jo igra Katarina Stegnar, in večno cigareto v ustih, “prvi v družini, ki ni končal na igli”), namreč zlahka najde povezave med deložacijo nekega barakarskega kvarta, policijo, podžupanom, “korporacijo” in “največjim mestnim gradbenim projektom”. Prav res, naključij ni več. Problem je le v tem, da Leon – in kasneje Urban Pavlov (Uroš Fürst), njegov nadrejeni, ki ga “presenetljivo”, a antiklimaktično “nasledi” pri preiskavi – te povezave najde res preveč zlahka, ali bolje rečeno: film ga do teh hobotniških povezav pripelje brez napetosti in brez prave dramaturgije, tudi brez lucidnosti ali kakih silnih miselnih naporov, na način deus ex machina, za svoje dobro preveč na silo.
-
29. 11. 2019 | Mladina 48 | Kultura | Film
Ko mali Jakob ostane sam doma, na svoje veliko presenečenje – no, na svojo veliko grozo – ugotovi, da bodo v parku, ki se razteza v predmestju Rige, postavili nebotičnik, ki bo kakopak vse spremenil. Ljudje se bodo odselili, kapital bo vse preoral in prekopal (okej, “renoviral” in “izboljšal”), skupnosti, v kateri se vsi poznajo, bo konec. Sosesko čaka gentrifikacija, ki jo skuša Jakob s sestrično Mimi in govorečimi – še kako čutečimi – psi preprečiti.
-
29. 11. 2019 | Mladina 48 | Kultura | Film
“Slovence je treba enkrat za zmeraj razdelit. Vse levičarje je treba preselit na sever, vse desničarje na jug. Vmes pa kitajski zid. Ljubljana pa žal – po berlinskem vzoru. Zahodna in vzhodna. Nobene sprave ne rabmo – sam kitajski zid,” pravi Frenk (Janez Škof). Pravkar se je vrnil iz tujine, zato mu je vse jasno, zato hoče imeti o vsem svoj prav in zato je poln modrosti. Če ne dahne: “Danes niti nogometna žoga nima več duše.” Potem dahne: “Delo je generično bistvo človeka.” V Izraelu je živel v kibucu, a je odšel, ker so ga privatizirali. “Kibuc, to je matična celica komunizma!” V Izrael je odšel zato, da bi lahko še naprej živel v socializmu – v preteklosti. Ko se vrne v Tržič, izvemo, da je njegov oče zafural Peko, umrl pa “na vrhuncu” (očitno sredi fuka z najstnico za 100 evrov), in da njegov brat (Valter Dragan) – tranzicijski profiter z “veliko prazno hišo” in lepo zadeto ženo (Katarina Čas) – izkorišča “nevidno” delovno silo. Ja, tako kot v Šmidovi Anini proviziji, Košakovem Stanju šoka in Möderndorferjevem Infernu se tu zgrnejo vse topike s časopisnih naslovnic: privatizacija, stečajni upravitelj, ki nič ne more, agencije za zaposlovanje, neplačevanje nadur in socialnih prispevkov, “banda lopovska”, ki je “vse zajebala”, celo “dokument, ki lahko ogrozi eno močno politično opcijo”.
-
29. 11. 2019 | Mladina 48 | Kultura | Film
Kdor je bral Sonete nesreče, ve, da je Prešeren v verzih “Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi, skrb vsak dan mu pomlájena nevesta, trpljenje in obup mu hlapca zvesta,” ustvaril vtis negibnosti, mrtvosti, paraliziranosti. Kako je to storil, pa je pred mnogimi leti, tam nekje v sedemdesetih, v reviji Jezik in slovstvo pojasnil profesor Silvo Fatur: tako, da ni uporabljal glagolov! Ti verzi so brez glagolov. Zgodbe iz kostanjevih gozdov, ki so na Festivalu slovenskega filma pobrale 11 vesen (rekord!), so film brez glagolov. Kadri so dolgi, počasni, tišine so dolge, mučne, atmosfera je težka, mrka, depresivna, jesensko listje odpada, ceste so prazne, makadamske, hiše – kmečke, ruralne – so postarane, zaraščene, utrujene, sobe so mračne, skromne, asketske, hodniki so hladni, pusti. Gregor Božič ustvari vtis negibnosti, mrtvosti, paraliziranosti, a ne brez razloga: film, ki izgleda tako, kot da bi Vojko Duletič posnel Povest o dobrih ljudeh, se dogaja v Benečiji, ki je po II. svetovni vojni obtičala.
-
22. 11. 2019 | Mladina 47 | Kultura
Kako posneti propagandni film, ki ga potem noče nihče vrteti
Pred tremi leti je v ruskih kinih zažigal vojni spektakel Panfilovovih 28, posnet po »resnični zgodbi« o tem, kako je 28 vojakov generala Ivana Panfilova leta 1941 pred Moskvo ustavilo prodor nemških tankov – pri tem so vsi junaško, da ne rečem špartansko umrli. No, v tem filmu ne umrejo čisto vsi, temveč skoraj vsi.
-
22. 11. 2019 | Mladina 47 | Kultura | Film
Dirkaški filmi niso kaj prida napredovali
Pompozni, rahlo karikirani Henry Ford II (Tracy Letts), veliki boss avtomobilske korporacije Ford, vnuk originalnega Henryja Forda, leta 1966 sklene, da bo zjebal Ferrarija, ki neprestano – iz leta v leto – zmaguje na prestižni dirki “24 ur Le Mansa”, s čimer ustvarja vtis, da je boljši – kakovostnejši, trpežnejši, hitrejši, bolj frajerski in bolj hipsterski, če hočete – od Forda. Ford trpi, II trpi, brend trpi, Amerika trpi. In ja, tudi delničarji trpijo. Kar je nezaslišano in nedopustno: Ford je vendarle avtomobilski gigant, gospodar tekočega traku, Ferrari pa je le mali, garažni butik. Poleg tega Enzo Ferrari (Remo Girone) tudi jezika in sika in žali, tako da je Fordov srd še večji. Dirka v Le Mansu bo priložnost, da korporacija odpihne garažo – in da Amerika Evropi pokaže, kdo je glavni.
-
22. 11. 2019 | Mladina 47 | Kultura | Film
Ko ameriške zvezde v Ameriki propadejo, se preselijo v Evropo
Ko ameriške zvezde v Ameriki propadejo, tako da jih noče nihče več angažirati, se preselijo v Evropo, kjer angažmajev še naprej ne zmanjka in kjer se lahko še naprej delajo, da so slavne in velike – le filmi in pesmi so manjši, če naj parafraziram Normo Desmond, propadlo divo iz Wilderjeve klasike Bulvar somraka. Tako je bilo s Stanom & Olliejem, kot smo videli. In tako je bilo tudi z Judy Garland, ki so jo vzgojili filmi in ki jo v Judy, posneti po drami Petra Quilterja (End of the Rainbow), igra Renée Zellweger.
-
15. 11. 2019 | Mladina 46 | Politika
Do ameriških predsedniških volitev je še eno leto, toda prejšnji torek, 5. novembra, so imeli v Ameriki lokalne volitve, po katerih so imeli demokrati občutek, da so že dobili predsedniške volitve 2020. V Virginiji, ki je bila leta in leta izrazito republikanska, so demokrati osvojili oba domova kongresa, predstavniški dom in senat. Guvernerja pa imajo že od prej. Virginija, še včeraj pojem republikanske države, je postala demokratska. Kar naj bi dokazovalo, da je s Trumpom konec – republikanski volivci so se ga naveličali. Nočejo ga več.
-
15. 11. 2019 | Mladina 46 | Kultura | Film
Stanley Kubrick je leta 1980 posnel Izžarevanje, v katerem se falirani, brezposelni pisatelj Jack Torrance (Jack Nicholson), ki doživlja popolno kreativno blokado, z družino – z ženo Wendy (Shelley Duvall) in sinom Dannyjem (Danny Lloyd) – preseli v prazen, zunajsezonski letoviški hotel Overlook, ki leži Bogu za hrbtom, tako rekoč sredi divjine, toda divjina, ki je nekoč moškega osvobodila in individualizirala, ni rešitev. Ravno nasprotno: divjina – izoliranost, ločenost od civilizacije – ga dokončno spremeni v pošast, v psihopata, ki hoče pobiti svojo družino. Divjina, nekdanji inkubator ameriške ideologije in patriarhalnega reda, iz njega potegne pošast. Jack – falirani, blokirani, impotentni, panični moški, ki se mu družina “upira” (sin ima paranormalne, “izžarevalne”, “disidentske” sposobnosti) – je produkt destabiliziranega patriarhalnega reda. Ali bolje rečeno: od patriarhalnega reda se mu zmeša. Patriarhat ga inhibira, ubija: “All work and no play make Jack a dull boy.” To je vse, kar lahko zapiše. To je vse, kar mu hodi po glavi.
-
8. 11. 2019 | Mladina 45 | Kultura | Film
Petra Jacksona, režiserja Gospodarja prstanov (in zombijske klasike Dead Alive), so ob stoletnici konca I. svetovne vojne vprašali, če lahko kaj naredi z arhivskimi posnetki iz jarkov velike klavnice. Ven je prišel filmski čudež: zdelanim, spraskanim, nemim, črno-belim posnetkom je dodal barve, atmosferski zvok in celo nekaj replik, ki jih “izrečejo” vojaki, tako da vsi skupaj res oživijo, ja, vrnejo se, kot v sanjah (digitalnih, kolažističnih, esejističnih sanjah), kot duhovi, ki hočejo govoriti z nami.
-
8. 11. 2019 | Mladina 45 | Kultura | Film
Corneliu Porumboiu, eden izmed stebrov romunskega novega vala (Smo imeli revolucijo ali ne?, Policijski, pridevnik, Zaklad, Žvižgači), se vrne v rodni Vaslui, da bi posnel dokumentarec o odtujenem, anomičnem, zdolgočasenem romunskem uradniku (Laurentiu Ginghina), svojem mladostnem prijatelju, nekdanjem nogometašu, ki v prostem času sanjari o tem, kako bi revolucioniral nogomet. Pravila bi – pod vplivom vzhodnjaške filozofije – spremenil: igrišče bi bilo po novem osemkotno, kotov ne bi bilo več, ofsajd bi ukinil, polovica igralcev ne bi smela na nasprotnikovo polovico. Žogo bi s tem osvobodil, nogomet bi bil učinkovitejši, fluidnejši in gledljivejši, nogometaši pa bi imeli daljše kariere, ker igra ne bi bila več tako fizična. “Hitrost žoge pospešimo tako, da upočasnimo hitrost igralcev.”
