-
Medtem ko vas ni bilo
V ruskem filmu Tovarna lastnik neke brutalno sprivatizirane, izčrpane in scuzane tovarne oznani, da jo bo poslal v stečaj. Ne izplača se mu več. Tudi delavci se mu ne izplačajo več, zato jim plač, ki so jih zaslužili, ne namerava izplačati. Toda delavci – na čelu z vojnim veteranom (Denis Švedov) – sklenejo, da bodo ugrabili direktorja in zahtevali odkupnino. To je edina »odpravnina«, ki jo lahko dobijo. To je edini način, da pridejo do plač.
-
Noč grozljivk
Kinodvor bo noč čarovnic – 31. oktobra z začetkom ob 19.00 – že tradicionalno popraznoval s petimi šokerji, ki gredo takole:
-
Bacek Jon film: Farmagedon
Britanska kmetija doživi bližnje srečanje tretje vrste – na njenem dvorišču namreč pristane leteči krožnik. In še preden rečete E.T., ven skoči Lu-la, mala, osamljena, izgubljena vesoljčica, ki hoče domov. Njen Elliott postane Bacek Jon, ki jo mora najprej rešiti pred mračnimi tajnimi agenti (oh, in pred Farmagedonom, tematskim parkom, v katerega kmet prelevi svoj “Roswell”). Ja, E.T. doživi ljubko, a ne ravno infarktno Aardmanovo stop-motion preobrazbo, ki jo oblizujejo bistri gegi, popkulturne grimase za “odrasle” (Prihod!) in zelo britanski humor. To je brexitska satira, ki skuša prikimati obema stranema brexita – tako tisti, ki je za to, da Britanija ostane, in ki nima nič proti priseljevanju (beguncem, migrantom, tujcem ipd.), kot oni, ki je za to, da Britanija gre, in ki nasprotuje priseljevanju. Film uči, da je treba prišleke – begunce, migrante – sprejeti in objeti, jih zaščititi pred hladno, zlobno birokracijo, obenem pa narediti vse, da se čim prej vrnejo tja, od koder so prišli.
-
Plen
Najstnik (Logan Miller), ki so mu umorili očeta, potrebuje terapijo. A ker so mu očeta umorili le nekaj metrov od njega in ker si je sam medtem lenobno, apatično, kretensko vrtel youtubske videe, potrebuje res močno terapijo, ki bo dovolj sunkovita in eksotična, da bo šokirala in odpihnila travmo. In že je na poti na osamljeni, zapuščeni malezijski otoček, ker naj bi sam – brez tehnologij 20. in 21. stoletja – preživel tri dni. In tri noči. Le kaj se bo izcimilo iz te igre preživetja, si rečete: najstniška verzija Brodoloma ali revizija Goldingovega Gospodarja muh? Rimejk Otoka dr. Moreauja ali reboot Najbolj nevarne igre? Nova Džungla ali nova Soba pobega?
-
-
Terminator: Temačna usoda
Ko je prišel kapitalizem, so prišli stroji. Delavci so jih začeli razbijati – ker so jim kradli delo. Rekli so jim ludisti. Najnovejši Terminator – Temačna usoda – je ludističen. Tako kot vsi prejšnji, s tistim prvim, magičnim, genialnim, Cameronovim vred. Vsi Terminatorji so filmi o ljudeh, ki razbijajo stroje – ker jim kradejo delo. Ker jih hočejo torej zamenjati. Že v prvem Terminatorju, posnetem leta 1984, smo videli mračno, morečo, distopično prihodnost, v kateri strojem to tudi uspe – zamenjajo ljudi. Stroji vstanejo – in zmagajo. Toda rodi se odporniško gibanje, ki počasi ustavlja stroje, jih ludistično razbija in zmaguje. Vodi ga junaški, karizmatični, mesijanski John Connor. Strojem – okej, umetni inteligenci, Skynetu – tako ne preostane drugega, kot da v preteklost pošljejo terminatorja (Arnold Schwarzenegger), kameleonskega kiborga, ki naj bi likvidiral Saro Connor (Linda Hamilton) in s tem preprečil rojstvo Johna Connorja. Če ne bi bilo Johna Connorja, bi zmagali stroji!
-
Kickbokserka
Tako kot je besni boksar Jake LaMotta (Robert De Niro) v Scorsesejevem Pobesnelem biku potreboval ring, v katerem bi lahko divjal, ga potrebuje tudi 12-letna Bo (Aiko Beemsterboer), junakinja tegale nizozemskega mladinskega hita: po ločitvi staršev jo namreč nasrši bes, ki ga lahko sublimira le kickboks. Ko bo velika, bo Velikanka – kot Anne Hathaway. (Kinodvor/Kinobalon)
-
Zlohotnica: vladarica zla
Disneyjeva reimaginacija Trnuljčice je dobila nadaljevanje, ki nas skuša na vsak način presenetiti. Toda presenetiti nas skuša z znanim – in dolgočasnim. Najprej nas “preseneti” s tem, kar smo izvedeli že v Zlohotnici – da zlobna mačeha, Zlohotnica (Angelina Jolie), sploh ni zlobna, temveč dobra. Njeno srce itak bije za okolje (no, močvirje). Dalje, “preseneti” nas s poroko –Aurora (Elle Fanning) naj bi se poročila s princem Phillipom (Harris Dickinson), toda poroki nasprotuje tako “vstajniška” Zlohotnica kot prinčeva mati, kraljica Ingrith (Michelle Pfeiffer). Romeo in Julija – spet in spet. Dalje, “preseneti” nas s kopico “pravljičnih” in “fantazijskih” likov, za katere nam je povsem vseeno.
-
Deževen dan v New Yorku
Še en film, ki izgleda tako, kot da ga je Woody Allen napisal v petih minutah in posnel v desetih, a niti ne zdaj, temveč pred tridesetimi ali štiridesetimi leti, ko so filmi (à la Manhattan), v katerih so 45-letni filmarji rapsodično obletavali najstnice, veljali še za oskarjevski material. Deževen dan v New Yorku je Allen posnel tik pred izbruhom afere #MeToo, ki je zadela tudi njega, zato je firma Amazon film, allenovsko obseden s čistim, belskim, skoraj trumpovsko “spet velikim” New Yorkom in elitnim razgledom na Centralni park, taktično bunkerirala: Timothée Chalamet, alias Gatsby Welles (!), v New York pripelje naivno Elle Fanning, sicer študentko novinarstva iz Arizone, ki se potem spiralno odbija od enega starejšega moškega do drugega (“Nisem stara 15, temveč 21”), saj si jo filmarji – sloviti režiser Liev Schreiber, Allenov ersatz, njegov scenarist Jude Law in igralec Diego Luna – podajajo s tako “romantično” vnemo, da čakamo le še na to, da bodo – kot Maurice Chevalier v filmu Gigi – zapeli: “Thank Heaven For Little Girls!”
-
Vrnitev v deželo zombijev
Zombija moraš ustreliti dvakrat (“double tap”), slišimo. Zakaj dvakrat? Za vsak primer – da ga res zanesljivo ubijemo. Podobno je z vici – ko ga povemo drugič, ga ubijemo. Film Dobrodošli v deželi zombijev je bil tak vic. Pred desetimi leti nas je očaral s svežim – lahkotnim, farsičnim, sarkastičnim, lucidnim – pristopom k zombikalipsi, toda v zadnjih desetih letih smo videli toliko imitacij tega filma, da zdaj nadaljevanje – Vrnitev v deželo zombijev – izgleda le kot malce bolj navdahnjena imitacija teh imitacij, kot karikatura originala. Nič ni več sveže – vse deluje postano, utrujeno, zdelano, enolično. A delajo se, da ni. Zato je vse tako hitro, manično in eksplozivno, zato so vsi tako hiperaktivni (in večopravilni, če hočete), zato so zombiji po novem hitri kot nindže, zato vsi živi govorijo tako brzostrelno, zato se srečna postapokaliptična “družinica” – Columbus (Jesse Eisenberg), Tallahassee (Woody Harrelson), Wichita (Emma Stone) in Little Rock (Abigail Breslin), ki je bila v originalu še otrok – nenehno seli, zato je film – sicer povsem raztrgan, epizoden – formatiran kot road trip, zato se na platnu stalno prižigajo napisi, s pravili vred (“pravilo #7: potuj s čim manj prtljage”), in zato je po novem vsak “Zombie Kill of the Week” že kar “Zombie Kill of the Year”.
-
Strašila
Ko gremo gledat grozljivko, se prostovoljno in mazohistično podvržemo torturi, terorju, šokom, strašenju – strašilom. Nihče nas v to ne sili, vemo pa, kaj nas čaka. Vemo, da nas bo na smrt strah, obenem pa tudi vemo, da ne bomo umrli. Ko gremo torej gledat grozljivko, storimo natanko to, kar v Strašilih, ki sta jih posnela Scott Beck in Bryan Woods, scenarista Tihega mesta, stori skupina študentk in študentov iz Illinoisa (Katie Stevens, Will Brittain, Lauryn Alisa McClain, Andrew Caldwell itd.), ki se na noč čarovnic – namesto v kino! – odpravijo v zakotno, samotno “hišo strahov”, v kateri naj bi se soočili z res strašnimi, ekstremnimi grozotami, z ultimativnimi atrakcijami, toda njihova predpostavka, da bodo vse to preživeli in da jih bodo le na smrt prestrašili, se sesuje, ko se izkaže, da so “pošasti”, ki jih igrajo maskirani igralci, res pošasti. Padli so v dolgo, igrivo, karnevalsko, sadistično, grizlijevsko past – kot vsi tisti “grešniki” v Žagah, Muzejih voščenih lutk, Robitelovi Sobi pobega in slasherjih z začetka osemdesetih let (Hooperjeva Hiša strahov, De Simoneova Peklenska noč ipd.).
-
Božja milost
François Ozon, vedno kontroverzni francoski auteur, ni bil še nikoli tako direkten. Tu ni nobenega okolišenja, nobenih stilizmov, nobenih digresij: Božja milost je frontalni napad na katoliško cerkev in njeno prikrivanje duhovniške pedofilije, toda tega frontalnega napada ne sproži kak medij (kot recimo v filmu V žarišču), temveč katoličan, žrtev duhovniških spolnih zlorab. Vse se začne, ko Alexandre Guérin (Melvil Poupaud), 40-letni bančni uslužbenec iz Lyona, zgledni katoličan in družinski človek (pet otrok), leta 2014 na lepem – nepričakovano, v grozi – ugotovi, da se je duhovnik Bernard Preynat (Bernard Verley), ki ga je nekoč na skavtskih taborjenjih spolno zlorabljal, vrnil v škofijo in da še vedno dela z otroki. Alexandre napiše nekaj pisem lyonskemu nadškofu in kardinalu Philippu Barbarinu (François Marthouret), ki poskrbi, da se Alexandre in Preynat srečata.
-
Mali jeti
Ko Yi, mala, osamljena, užaloščena šanghajska violinistka, sreča pobeglega – “malega”, igrivega, osamljenega, kosmatega, telepatskega, ljubkega – jetija (imenuje ga Everest, a lahko bi ga imenovala tudi Kung Fu Panda ali Mala noga), s katerim potem pred mračnimi korporativnimi silami bežita proti Himalaji, je jasno, da ju na tem “čarobnem potovanju”, tako tipičnem za sodobne animacije, čakajo korporativne emocije in korporativne ekspresije, z vljudno in prazno korporativno “čarobnostjo” vred (Kitajska kot nekaj pristnega, “eksotičnega”), navsezadnje, naloga malega jetija, ki milostno ne govori, je, da postane igrača, no, akcijska figurica.
-
Dvojnik
Zaprite oči. Če ste kdaj gledali TV-serijo Alfred Hitchcock Presents, potem se morda spomnite epizode Primer gospoda Pelhama, ki je bila tako lucidna, da jo je leta 1955 režiral kar sam Hitchcock: gospod Pelham na lepem ugotovi, da ga skuša izriniti in zamenjati njegov dvojnik. Brezhibno ga impersonira povsod – doma, v službi, v družbi. Jasno, na koncu res zmaga dvojnik. Ko je Basil Dearden leta 1970 posnel rimejk te epizode, Moža, ki je preganjal samega sebe, je Pelhama igral Roger Moore. To premiso so potem variirali v nedogled, tako da so jo povsem obrabili in zlizali – ko je v Replikantu leta 2001 v vlogah originala in klona, ki ga preganja, nastopil Jean-Claude Van Damme, je bil to kakopak znak, da je življenjski krog te premise sklenjen. Zato je toliko bolj presenetljivo, da je zdaj po njej posegel Ang Lee, avtor tako prestižnih filmov, kot so Razsodnost in rahločutnost, Prežeči tiger, skriti zmaj, Gora Brokeback in Pijevo življenje.
-
Mafija v objektivu
Newyorški fotograf Weegee – s pravim imenom Arthur Fellig – je v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja na krute, srhljive, grizlijevske, ostudne, groteskne kraje zločina prišel s policijo, pogosto celo pred njo. Policija mu je vedno javila, ko se je zgodilo kaj strašnega – in da bi bil res na tekočem, so ga oskrbeli celo s policijskim kratkovalovnim radiem, tako da je lahko sproti izvedel, kje ga čaka naslednje truplo, naslednji duchampovski ready-made. Te črno-bele fotografije, ki so pokazale, kako smrt človeka preseneti in obenem estetizira, in ki jih je objavljal v časopisih, so postale njegovi mali filmi noir. Weegee – maničen, iznajdljiv, predan noči – je postal kultna figura. A precej težje je bilo biti Weegee na Siciliji, zato je sicilijanski Weegee postala ženska, Letizia Battaglia, ki je leta in leta – 40 let – fotografirala posledice mafijskih zločinov, učinke mafijskega nasilja.
-
Preboj
Kulturno zgodovinsko društvo Triglav iz Kamnika je pred leti na Vojskarski planoti rekonstruiralo slovito bitko iz II. svetovne vojne. Če bi to svojo vajo – to svojo uprizoritev, to svojo rekreacijo, ta svoj mali gozdni spektakel, ta svoj reenactment – posneli, bi jo lahko naslovili Past na Vojskarski planoti ali pa Preboj. Baboskov Preboj žal izgleda natanko tako: kot amaterska rekonstrukcija slovite bitke iz II. svetovne vojne. Fantje in dekleta so za vikend entuziastično zlezli v uniforme in se šli partizane in Nemce, le da je Vojskarsko planoto zamenjala Menina planina. Preboj, posnet po knjigi Past na Menini planini, ki jo je napisal Franc Sever Franta, se začne sredi hude zime, v globokem snegu, po katerem gazijo izčrpani, lačni, prezebli partizani, ki se marca 1945 namesto na Dolenjsko zatečejo na Menino planino, kjer jih obkoli 12.000 nemških vojakov in kjer čakajo na znak za preboj v dolino.
-
Binti
Binti (Bebel Tshiani Baloji), 12-letna deklica, mala “ilegalna” priseljenka iz Konga, ki hoče postati vlogerka, izve, da naj bi jo z očetom iz Belgije izgnali, zato se domisli tegale – oče naj se poroči z mamo njenega prijatelja, osamljenega borca za afriške žirafe, pa bosta rešena! Rešitev je družina. Tale otroški film vse tako optimistično poenostavi, da lahko računa na Disneyjev rimejk. (Kinobalon/Kinodvor)
-
Pasji smisel življenja 2
Vemo, kaj se zgodi, ko si človek omisli psa: želi si, da bi z njim ostal vse življenje, a ve, da bo relativno hitro poginil in da si bo moral slej ko prej omisliti novega. To tesnobno, morbidno, travmatično nelagodje je sentimentaliziral, spiritualiziral in odrešil že film Pasji smisel življenja, v katerem je pes Bailey poginil ter se potem reinkarniral in vračal v telesih drugih psov. Ja, Ethan (Dennis Quaid), michiganski kmet, njegov izvirni lastnik, je lahko do konca življenja ostal z istim psom. No, ne povsem – zdaj, v nadaljevanju, ima namreč Bailey priložnost, da z reinkarnacijami osmisli še preostanek Ethanovega življenja, a tudi življenje Clarity (Kathryn Prescott), osamljene, skaljene vnukinje Ethanove nove prijateljice (Marg Helgenberger), kajti Pasji smisel življenja 2, prav tako posnet po bestsellerju W. Brucea Camerona, popbudizem prelevi v frontalni telenovelistični napad na pogojni refleks, z redko boleznijo vred. Ker pa živimo v času, ko pes v filmu – razen v franšizi John Wick – ne sme umreti (a umre lahko na milijone ljudi), je treba reči, da PSŽ2 izgleda prav kot parodija filmov, v katerih pes ne sme umreti.
-
Alice in župan
Se še spomnite Reinerjeve romantične komedije Ameriški predsednik? In Morettijeve dramedije Imamo papeža? Predstavljajte si rohmerjevski remiks teh dveh filmov v času, ko evropska levica omedleva v senci hitro rastočega populizma, pa dobite francosko politično komedijo Alice in župan. Ko Paula Théraneauja (Fabrice Luchini), dolgoletnega župana Lyona, sicer socialista, morda bodočega predsedniškega kandidata socialistične stranke, obsedenega z napredkom (Vedno in znova več napredka, je naslov njegove knjige), zagledamo na seji mestnega sveta, le nemo bolšči predse – odsotno, nezainteresirano, apatično, depresivno. Župan, idilični politični inovator, ki je svoje življenje podredil politiki (totalno ji je predan, to je njegovo poslanstvo), je v hudi krizi, zato mu – kot Morettijevemu papežu – svetujejo, naj si omisli psihoanalitika, a kot pravi, noče kake “modne terapije”, zato se raje odloči za filozofinjo.
-
Pritisk
Kdaj veste, da se boste morali odseliti iz neke skupnosti? Ko se v njej pojavi vintage store. Pridejo hipsterji, posedajo po kavarnah, filozofirajo in govorijo o filmih, ki naj bi jih posneli – soseska postane kul, najemnine in cene stanovanj pa poskočijo, pravi natakar iz “Komunistove hčerke”, tipičnega skupnostnega bara v Torontu. Toda “ljudje s slogom” niso najhujše zlo za sosesko in cene stanovanj – obstaja hujše zlo. In to pošast, ki je ugrabila stanovanjski trg, skuša v dokumentarcu Pritisk detektirati in locirati Leilani Farha, neutrudljiva kanadska odvetnica in aktivistka, posebna poročevalka Združenih narodov, ki stanovanje razume kot temeljno človekovo pravico in ki prepotuje svet, od Toronta do Berlina, od Londona do Barcelone, od Valparaisa do Uppsale in od New Yorka do Seula, da bi odkrila, zakaj so stroški najemnin povsem zasenčili plače. In zakaj so dobički povsem zasenčili človekovo pravico do dostojnega stanovanja.
-
Pavarotti
Luciano Pavarotti, pekov sin in kodrasti fen Maria Lanze iz Modene, ki je mutiral v karizmatičnega tenorista s harlekinskim nasmehom, je najprej skoraj umrl – tetanus ga je kot otroka poslal v dolgo komo. Potem je hotel na vsak način postati nogometni vratar. Razumljivo – imel je glas, s katerim je zlahka razporejal obrambne igralce. Živo si ga predstavljam v parodiji Wendersove klasike Vratarjev strah pred enajstmetrovko – žogo bi z glasom odstrelil ali razstrelil. Pavarotti, doku o Pavarottiju, se začne v sloviti amazonski operni palači (Teatro Amazonas, Manaus), v kateri je leta 1897 – na otvoritvi – pel Enrico Caruso, v kateri je leta 1982 Werner Herzog posnel Fitzcarralda, film o človeku, ki sklene, da bo v Amazoniji zgradil opero, in v kateri je leta 1995, kot vidimo v arhivskih posnetkih, pel Pavarotti, jasno, neuradno, pred priložnostno publiko, toda leta 1982 ni nastopil v Fitzcarraldu, temveč v napihnjeni, zelo dragi, naravnost potratni romantični komediji Yes, Giorgio, ki je povsem – res scela! – propadla, pa četudi je pel O sole mio, Santa Lucia in Ave Maria. In ja, Puccinijevo arijo Nessun dorma. Briljantno. Kristalno. Nemogoče.
-
Oroslan
Bil je fejst človek, slišimo. Priden. Pomagal je ljudem. Dobro je klal. Delal je dobre krvavice. Ni bil vedno zanesljiv, saj je hitro izginil – v krčmo. Pil je, čeravno ne bi smel, ker je bil epileptik. A bral je iz rok. Pripovedoval je divje, odbite, fantastične zgodbe. Bil je pogumen, zabaven in norčav. Ženske so se kar teple zanj. Prihajale so celo iz Budimpešte. Tako o Oroslanu pripovedujejo prebivalci neke utrujene porabske vasi pri Monoštru. Našli so ga mrtvega. Dobil je epileptični napad – in se zadušil. “Ni se obesil – hvala Bogu,” pravi njegov brat (Milivoj Miki Roš), briljantni zgodbar, ki pripoveduje tudi zgodbe o kovaču, ki nikoli ne laže, o mladi samomorilki, od katere v hlačkah ostanejo le trije drekci, in o tem, kako je očetu preprečil poroko z Ireno, ki ji odtlej “šumi v glavi”.
-
Ameriška tovarna
Ob koncu decembra 2008 – ob izbruhu velike finančne krize in recesije – so delavci v orjaški avtomobilski tovarni General Motorsa v Daytonu (Ohio) izdelali zadnji avto, zadnji SUV. Nanj so napisali: »The End.« To je bil konec. Tovarno so zaprli. Potem so se objeli – in razšli. Vsak je šel svojo pot. Na tisoče jih je bilo ob delo, toda izgubili so tudi stanovanja in hiše, avtomobile in prijatelje. Rednega dela niso več dobili. Nekateri so se preselili k sorodnikom – v kleti. Nobeden pa ni ostal pripadnik srednjega razreda.
-
Tačke na patrulji
Če ste kdaj videli Disneyjeve Reševalce, potem ste videli tudi Tačke na patrulji, le da po novem sveta – in telefonov – ne rešujejo miši, temveč psički. Tačke so hitre, a lenobno animirane, tako da naravnost diplomirajo iz linije najmanjšega odpora.
-
Kraljice zločina
Kraljice zločina – utrudljive sestre McQueenovih Vdov in Scorsesejevih Dobrih fantov – so posnete po stripu (založbe DC), zato ne preseneča, da se Kathy (Melissa McCarthy), Ruby (Tiffany Haddish) in Claire (Elizabeth Moss) – nevidne matere in žene iz newyorške Hell’s Kitchen – prelevijo v “čudežne ženske” in “stotnice Marvel” (okej, “stotnice DC”), ko njihove soproge, male, kretenske gangsterje, pripadnike irskega izsiljevalskega podzemlja, po spodletelem ropu zaprejo, da torej prevzamejo njihove “posle”, da se prebijajo skozi depresivno, degradirano, deklasirano okolje, da osvojijo “teritorije”, da si podredijo mafijce (tudi originalne, italijanske), da se izmojstrijo v ekstremni umazaniji, odiranju in ubijanju, da poskrbijo za “izginotje” mnogih tekmecev (botre!), da razširijo svoj imperij (in si ustvarijo res družino družin, no, famiglio), da presekajo patriarhalne vezi, razbijejo stereotipe, posekajo predsodke verskih ločin ter zmečkajo nekaj glav in jajc, da obračunajo s šovinisti, rasisti, seksisti in posiljevalci (tudi najmehkejši in najnežnejši moški so v resnici protiženski zarotniki, good guy je le “enigmatični” vietnamski veteran, ki ga igra Domhnall Gleeson), da potolčejo Gilead ( ja, Elizabeth Moss dobi priložnost za “ukinitev” Dekline zgodbe), da se osvobodijo, da postanejo neodvisne (“Ne delamo za nikogar”), da dobijo neizmerno moč, da se opolnomočijo in prelevijo v superjunakinje, toda vse je tako nerazvito, neprepričljivo, nametano in nasekano, kot da gledamo skrajšano verzijo miniserije ali triurne sage, klišeji – in še huje: narativni nesmisli in čudeži! – pa se itak kopičijo s hitrostjo krvi.
-
Laži in kraja
Zgrabite Modiglianija, Schieleja, Gustona, Degasa ali Giacomettija, ki visi na bogataševi steni, in preprosto odkorakajte, svetuje film Laži in kraja, ki si domišlja, da ve, kako kapitalizem zapeljati tako, da bo delal za vse, ne le za elite. Ivan (Theo James), atraktivni outsider, pride na prestižno losangeleško zabavo – urejen, eleganten, skuliran, vzvišen, v smokingu, z metuljčkom. Izgleda tako, kot da hoče izstopati, a noče – v resnici se hoče le čim bolj neopazno zliti z okolico. To so varovalne barve. Da je del jet-seta, namreč le hlini. Ivan je tat, mojster krinke, princ losangeleških noči, remiks Thomasa Crowna in Toma Ripleyja, ki se povsod obnaša tako, kot da je to njegovo, in ki hoče zapreti očetov hazarderski dolg, zato krade drage umetnine – tokrat je prišel po Koonsovega Zajca.
-
Rambo: Do zadnje kaplje krvi
Rambo (Sylvester Stallone), ki je vedno v žarišču geopolitike (v Rambu 3 je v Afganistanu rešil mudžahide!), tokrat kmetuje na očetovem posestvu, nedaleč od ameriško-mehiške meje. Ja, ponovno je postal velik in bel – kavboj. In vsi ga imajo radi. Končno ima home, sweet home. In mir. In družino. Toda ko njegova “nečakinja” (Yvette Monreal) na lepem prebegne v Mehiko, da bi poiskala svojega “izgubljenega” očeta, pade v roke podzemlja, ki jo prelevi v spolno sužnjo.
-
Jaz sem William
Desetletnemu Williamu (Alexander Magnússon) najprej umre oče, potem mu – za vedno – hospitalizirajo mamo, potem ga dodelijo odbitemu, kriminalnemu, hazarderskemu stricu, potem ga začnejo izsiljevati sošolci, toda ko mu bosonogi gangster zaupa sprehajanje svojega psa, se mu mora nasmehniti le še pravo dekle, pa izgleda, kot da je prišel na avdicijo za danski rimejk De Nirove Zgodbe iz Bronxa. (Kinodvor/Kinobalon)
-
Prevarantke na Wall Streetu
Mark Baum (Steve Carell), upravljalec velikega hedge sklada, pride v McKayevi Veliki potezi v Las Vegas, kjer si najame striptizeto, ki mu med poplesavanjem zaupa, da je nabavila pet hiš in eno stanovanje, češ krediti so tako ugodni. Baumu ne preostane drugega, kot da naglo pograbi telefon in panično javi: Finančni sistem se bo sesul! In res se sesuje. Ko se sesuje in ko izbruhne huda finančna kriza, se, kot vidimo v Prevarantkah na Wall Streetu, posnetih po resnični zgodbi (članek – via Jessica Pressler – je leta 2015 objavil Global), zmanjša povpraševanje po vsem, tudi po striptizu, zato si morajo newyorške striptizete iz prestižnega nočnega kluba “Moves” – Destiny (Constance Wu), Ramona (Jennifer Lopez), Annabelle (Lili Reinhart), Diamond (Cardi B) in Mercedes (Keke Palmer) – odpreti posebne “kreditne” linije. Kar pa ni težko: bankirje, borzne mešetarje in špekulante z Wall Streeta, ki hodijo mimo njih in v katerih vidijo le svinje, ki so pokradle male ljudi, začnejo namreč neusmiljeno mamiti in skrivaj omamljati, njihove zlate kreditne kartice pa brez slabe vesti “robinhoodsko” spreminjati v svoj Bling Ring. To je tako, kot da bi ropale banko, le da imaš ključ, pravi Ramona, izkušena plesalka, kraljica droga, mentorka ostalih, ki ji je jasno, da ta, ki igra po pravilih, ne pride nikamor.
-
Leto opice
Leto opice je lahkotno težka, barvito črna, nenapeto dobesedna metafora, ki nas prepričuje, da je Makedonija dežela, ki je uzakonila tranzicijo in vse njene turbobolezni, s korupcijo vred. Ko Cobeta (Igor Angelov), obubožanega oskrbnika v skopskem živalskem vrtu, odpustijo, mu najprej rečejo: prinesi dva tisoč evrov, pa ti vrnemo službo! Ko iz živalskega vrta zbeži šimpanz Koko, njegov protežiranec, nor na Darwinovo knjigo O nastanku vrst, ponudbo hitro spremenijo: vrni šimpanza, pa ti vrnemo službo!
-
Downton Abbey
Film Downton Abbey je vljudni posthumni finale istoimenske televizijske serije (2010-2015), ki je bila uvod v brexit, saj je pokazala, kako lepo je bilo, ko je bila Britanija še velika. Aristokratski jet-set je bil zgoraj, služinčad pa spodaj – in ni bilo nebelcev, priseljencev in beguncev, ki bi kazili to razgledniško idilo. Film Downton Abbey se dogaja leta 1927, dve leti po koncu serije (telefon! avto!), v času, ko je Britanija še velika, ko je še vedno globalni imperij št. 1 in ko iz Buckinghamske palače sporočijo, da bosta kralj Jurij V. (Simon Jones) in kraljica Marija (Geraldine James) obiskala Downton Abbey, posestvo dinastije Crawley, ki izgleda kot Disneyjevo magično kraljestvo. Kraljev in kraljičin obisk spremljajo številne delikatne podzgodbe, digresije in napetosti, tudi boji za dediščino, romance, nosečnosti, gejevska druženja, tatvine, šikane, prihod novega butlerja in duhovitosti grofice Crawley (Maggie Smith), toda pravo revolucijo sproži odločitev, da bodo vso strežbo – s kuho vred – prevzeli kraljevi butlerji, kuharji in služabniki. Kar je za služabnike Downton Abbeyja šok, saj to pomeni, da ne bodo mogli streči in služiti kralju in kraljici.
