Marcel Štefančič jr.
-
20. 9. 2019 | Mladina 38 | Kultura | Film
Nekaj gnilega je v deželi Madžarski. Imperialna, predvojna, avstro-ogrska Budimpešta, kamor se v madžarskem Zatonu leta 1913 iz Trsta – hamletovsko, ojdipsko – vrne socialno izrinjena, emocionalno napeta, precej negotova, ne ravno dobrodošla Írisz Leiter (Juli Jakab), da bi ugotovila, kaj se je zgodilo z njenima staršema, lastnikoma ugledne prodajalne klobukov, ki sta pred mnogimi leti zgorela v skrivnostnih okoliščinah, in kaj počne njen “zloglasni” – morilski, zarotniški, anarhistični – brat Sándor (Marcin Czarnik), za katerega sploh ni vedela, da ga ima, izgleda kot kafkovski happening sadističnih elit, cinične aristokracije, krute razredne razslojenosti, konveksnega preobilja, strupene dekadence, kužne korupcije, histerične postpolitike, zagonetne konspirologije, okultne tesnobe, krčevite blaznosti, strukturnega nasilja, uličnih spopadov, nacionalizma, monarhizma, zlatih kočij, lepih klobukov in drugih mentalnih predpriprav na zaton, ki bo sprožil zaporedje nesrečnih dogodkov, od I. svetovne vojne in fašizma do II. svetovne vojne in holokavsta.
-
20. 9. 2019 | Mladina 38 | Kultura | Film
Kri mutira v krik, krik v paniko, panika v slasher, slasher v splatter, splatter v torture porn, torture porn pa v slovensko verzijo Teksaškega pokola z motorko, no, v Slovenski pokol s cirkularko, ko trije serijski “podjetniki” (Jurij Drevenšek, Marko Mandić & Žiga Födransperg), kandidati za zlato gazelo, tuje turiste (Luka Cimprič, Saša Pavlin Stošić, Zala Djurić Ribič, Tanja Ribič, Jonas Žnidaršič, Niklas Kvarforth itd.), ki jih običajno vozijo na Bled in Bohinj ali v Postojnsko jamo, zarotniško preusmerijo v Valburgo, zapuščeno, razpadajočo, pozabljeno graščino, portal v morbidni mrak slovenske preteklosti, v kateri strašijo nacisti, vampirji, kanibali in demon, groteskni “sam-svoj-mojster”, slovenski Leatherface z nacistično čelado, kar je kakopak svarilo, da s slovensko preteklostjo ni šale in da je ne moreš preleviti v pornič, ker to že je.
-
13. 9. 2019 | Mladina 37 | Kultura | Film
Če ste videli Bumblebeeja, Igralca št. 1 ali Tisto, potem veste, da so se vrnila osemdeseta. Ni kaj, osemdeseta so spet “tisto”. In tudi hrvaški mladinski sci-fi Moj dedi je padel z Marsa kar poka od nostalgije po osemdesetih. Tu je zvedava deklica Una (Lana Hranjec), nora na vesolje, tu je idilična družina brez očeta (in z bolno mamo), tu so alieni, ki treščijo na Zemljo, tu je žogasti robotek ( ja, E.T.), ki se sprijatelji z Uno (in ki hoče domov), in tu je ekscentrični dedek (Nils Ole Oftebro), “nori izumitelj”, ki ga ugrabijo alieni, da bi ga odpeljali – no, nazaj v prihodnost. Ko je ta filmček dober, izgleda kot delo kakega Spielbergovega protežiranca, recimo Matthewa Robbinsa (Čudež v 8. ulici), ko pa se vleče, izgleda kot hrvaški odgovor na Majo in vesoljčka. (tudi Kinodvor/Kinobalon)
-
13. 9. 2019 | Mladina 37 | Kultura | Film
Kdaj že je Boris Cavazza igral ostarelega, utrujenega, zjebanega mornarja! V Kormoranu – davnega leta 1986! A tedaj je bil precej starejši. Zdaj, v filmu Igor in Rosa, v katerem igra Igorja, tržaškega Slovenca, obnavlja svojo staro barko, no, bolj barčico, ni pa jezen na ves svet, kot je bil v Kormoranu, temveč le na Roso (Lunetta Savino), svojo ženo, sicer Italijanko, nekdanjo “trgovko” (okej, švercarko). A tudi tu, podobno kot v Kormoranu, najprej ni jasno, kdo je komu kaj – ja, tudi tu se je življenje podrlo, razštelalo, razbilo, postaralo. Njuna hči Nadia (Simonetta Solder) je tik pred poroko, a nekaj strašnega je prišlo vmes, tako da Rosa le še izgleda kot Igorjeva žena. Še vedno živita skupaj, a vsak v svojem delu hiše, vsak v svojem vzporednem svetu – z razgledom na morje, Miramar in Gradež.
-
6. 9. 2019 | Mladina 36 | Kultura | Film
Ko Salvadorja Malloja (Antonio Banderas), španskega filmskega režiserja pri dobrih šestdesetih, zagledamo prvič, sedi pod vodo – v bazenu. Na hrbtenici ima dolgo brazgotino. Operirali so ga, a to ni nič spremenilo – bolečine so tako hude, da že leta ni režiral nobenega filma. In kot kaže, ga tudi ne bo. Mallo – ves zaraščen, zgrbljen, bolan, agoničen, sicer Almodovarjev avatar – izgleda kot človek brez prihodnosti, ali bolje rečeno: njegova prihodnost so spomini na preteklost. Njegovi spomini se namreč zavrtijo nazaj, tja nekam na začetek šestdesetih, ko mama Jacinta (Penélope Cruz), ki je v njegovih otroških očeh tudi njegova “nevesta” (vedno bosta skupaj!), pere ob reki, ko on zbira sličice filmskih zvezd (kot da ni mama njegova največja zvezda), ko šolski sistem obvladuje kler, ko ga duhovnik določi za solista šolskega zbora, ko ga obnorijo Beatlesi, ko prvič vidi golega moškega, ko se z mamo preselita v “jamsko” hišo in ko se zdi, da je Francova fašistična diktatura večna.
-
6. 9. 2019 | Mladina 36 | Kultura | Film
Bryon Widner (Jamie Bell) je ameriški neonacist, belski nacionalist, toda ne prikrit, temveč povsem odkrit, neposreden, popadljiv, brutalen – njegov obraz je hardcore mozaik agresivnih “belskih” tatujev. Ja, ves je potetoviran. Ideologijo nosi na obrazu – kot makeup. Vsak tatu je sporočilo, vsak tatu je izraz “bele moči”, vsak tatu je melodrama belske paranoje, vsak tatu je vzklik “krvi & časti”, vsak tatu je Sieg Heil, vsak tatu je sovražni govor, vsak tatu je vrtinec nestrpnosti, vsak tatu je levitev pošasti, vsak tatu je odmev Trumpovega slogana: “Naredimo Ameriko spet veliko!” Le da se Koža, ki je videti kot nadaljevanje Ameriške zgodovine X, dogaja v preteklosti, ko Trump še ni bil politik in ko še ni mahal s tem sloganom, kar seveda pomeni, da je Bryon Widner ta, ki ga je navdihnil.
-
30. 8. 2019 | Mladina 35 | Kultura | Film
No, tole je pa Stand by Me za generacije, ki še nimajo dostopa do spletne pornografije. Max (Jacob Tremblay), Thor (Brady Noon) in Lucas (Keith L. Williams) so pridni fantje. Kar pomeni troje. Prvič: da hočejo biti na vsak način šokirani. Drugič: da niso več otroci, a niso še najstniki. In tretjič: da so obviseli v praznem. Vsaj tako kaže Google. Okrog njih diši po seksu, zato bi se tudi sami vključili, celo s spolnimi igračkami mahajo, a so o vsem skupaj – z nimfomanijo vred – tako dezinformirani, da so smešni in zabavni. Ko med zalezovanjem dveh najstnikov, ki počneta “tisto”, izgubijo dron Maxovega očeta, ga morajo še pravi čas dobiti nazaj – v nasprotnem primeru bo Max ob žurko, na kateri ga čaka prvi poljub.
-
30. 8. 2019 | Mladina 35 | Kultura | Film
Ko danski policist Asger Holm (Jakob Cedergren), ki so ga kazensko – zaradi kršitve pooblastil – premestili v klicni center (tudi žena ga je zapustila, tako da res ni brez problemov), prestreže obupani, panični telefonski klic ženske (Jessica Dinnage), ki pravi, da jo je ugrabil bivši mož (Johan Olsen), zblojeni, pošastni sociopat, ki jo zdaj – ponoči, v belem kombiju – fura neznano kje, je takoj jasno, da bo to dolga noč, pa tudi prekleto napeta, stresna in klavstrofobična, niti malo nežna, še toliko bolj, ker se film odvrti v enem samem prostoru – policijskem klicnem centru.
-
23. 8. 2019 | Mladina 34 | Kultura | Film
Mihail Barišnikov v Belih nočeh, ki jih je davnega leta 1985 – sredi hudih hladnovojnih napetosti, sredi Reaganovega boja proti “Imperiju zla” – posnel Taylor Hackford, igra sovjetskega plesalca, ki je prebegnil v Ameriko, zdaj pa letalo, s katerim potuje na Japonsko, zaradi okvare zasilno pristane nekje v Sibiriji, tako da ga sovjetske oblasti primejo. Ne, ne kaznujejo ga, ampak skušajo njegovo “vrnitev domov” izkoristiti v propagandne namene (izgubljeni sovjetski sin je ugotovil, da je v Sovjetski zvezi bolje kot v Ameriki!), zato ga nastanijo skupaj z ameriškim temnopoltim plesalcem (Gregory Hines), ki je prebegnil v Sovjetsko zvezo. Barišnikov je na Zahod – v Kanado – prebegnil leta 1974, Rudolf Nurejev pa – v Francijo – trinajst let prej (med turnejo Teatra S.M. Kirova), toda v Belem vranu, ki popisuje ta njegov prebeg, ni ne duha ne sluha o kakem ameriškem – magari temnopoltem – plesalcu, ki bi prebegnil v Sovjetsko zvezo.
-
23. 8. 2019 | Mladina 34 | Kultura | Film
V filmu 28 dni pozneje mladega kolesarja zbije avto. Mladenič pade v komo, iz katere se potem prebudi v apokalipso – Britanijo so preplavili zombiji. Konec sveta. Šoker je posnel Danny Boyle. Zdaj je posnel Yesterday, ki izgleda kot optimistična, vesela, pravljična, spevna verzija šokerja 28 dni pozneje: Jacka Malika (Himesh Patel), ne ravno nadarjenega glasbenika iz Suffolka, med kratkim kozmičnim električnim mrkom s kolesa zbije avtobus, iz “kome” pa se potem prebudi v čudoviti svet, v katerem Beatlesi niso nikoli obstajali (in Harry Potter, Coca-Cola in cigarete tudi ne).
-
16. 8. 2019 | Mladina 33 | Kultura | Film
“Shod kmetov proti zverem”. Tako je pisalo na teletekstu. Da kmetje hočejo, da lovci odstrelijo volkove, poslušamo že dneve in tedne. V Poslednjem dnevu Rudolfa Nietscheja, kratkem filmu Blaža Kutina, zagledamo lovca, ki bo očitno nekaj odstrelil. Volka? Verjetno. Toda ko ustreli, zadene Rudolfa Nietscheja (Janez Škof), nesrečnika, ki nikoli ni šel v Benetke – v priimku mu je vedno manjkal z, tako da ni zaslovel. Tisti z ga ne bi spremenil le v Nietzscheja, ampak tudi v volka. Ljudi bi raztrgal – zdaj pa je le njihova ovca.
-
9. 8. 2019 | Mladina 32 | Kultura | Film
Uvodna panorama – Eifflov stolp. Ja, Pariz. Abel (Louis Garrel) in Marianne (Laetitia Casta) sta par. Že tri leta. Živita v njenem stanovanju. Zjutraj, ko se Abel odpravlja v službo, zasliši njen glas: “Te lahko zmotim za trenutek?” Seveda, odvrne Abel. “Nekaj ti moram povedati, pa ne vem, če je pravi trenutek.” Ne, ne, v redu je. Kaj je narobe? “Noseča sem.” Abel je presenečen, rahlo zmeden, a ganjen. In ko ravno dahne, oh, čudovito, Marianne – komaj zbujena, še v spodnjih hlačkah – doda: “Abel, zanosila sem, toda ne s tabo.” Abel obnemi, toda ne tako, da ne bi mogel vprašati: S kom? “S Paulom,” odvrne Marianne. S Paulom? Toda Paul je Abelov najboljši prijatelj! Marianne se z njim žge že eno leto. A to še ni vse: poročila se bosta. “Njegovi starši so dokaj konvencionalni. In to jim veliko pomeni,” pravi Marianne, ki Abela povabi na poroko. “Če ti ni zoprno?” Ne, ne, ni mu. Poroka bo čez 10 dni. Abel ne ponori, ne zmeša se mu, ne začne kričati, ne začne razbijati krožnikov, vaz in stolov, ampak mirno odide v službo – snemat reportažo o španskih prašičih. Toda najprej se spotakne in pade po stopnicah, rekoč: “Kakšna zguba!” Abeli vedno potegnejo kratko. Paul devet let kasneje umre – v spanju. Infarkt. Abel pride na pogreb. Spozna Marianninega sina, Josepha (Joseph Engel), in Evo (Lily-Rose Depp), Paulovo sestro, ki je bila, kot izvemo, nekoč zatreskana v Abela. In še preden rečete seks, sta Abel in Marianne spet par. Ne brez komplikacij: Eva je še vedno zatreskana v Abela, tako da ga hoče zase, Joseph – fen detektivskih filmov – pa je prepričan, da je Marianne umorila Paula in potem celo fukala z doktorjem, da ne bi izvedel obdukcije in našel strupa. Hu!
-
2. 8. 2019 | Mladina 31 | Kultura | Film
Zombiji se ne reproducirajo s seksom, temveč s konzumiranjem. To je vedel George Romero, kralj zombijskih filmov. In to ve Jim Jarmusch, arty filmar, ki tako ljubi žanrske – tudi zombijske – filme, da jih hoče na vsak način malce pokomentirati. Pred leti je posnel metavestern (Mrtvec), potem metakriminalko (Meje razuma), metajakuzo (Duh psa: samurajeva pot) in metavampiriado (Večna ljubimca), zdaj pa je posnel še zombijski film Mrtvi ne umirajo, ki izgleda zdaj kot Noč živih mrtvecev z Jarmuschevimi igralci, zdaj kot Vrnitev živih mrtvecev z Jarmuschevimi igralci in zdaj kot Zora živih mrtvecev z Jarmuschevimi igralci, saj se – kot nemrtvi ali neživi, napol mrtvi ali napol živi – pojavijo tako Eszter Balint, Sara Driver, Tom Waits in Steve Buscemi kot Rosie Perez, RZA, Jodie Markell, Larry Fessenden, Chloë Sevigny in Iggy Pop, ja, same ikone jarmuschiade (okej, Jarmuschevega kinematičnega vesolja), medtem ko glavni vlogi šerifa in njegovega pomočnika, ki se v burleskni podeželski vukojebini, imenovani Centerville, spopadeta z zombikaliptično epidemijo, itak igrata Bill Murray in Adam Driver, ki sta “šofirala” Jarmuscheve Strte cvetove in Patersona, zato ne preseneča, da tudi tu šofirata (policijski avto oz. smartieja), ko stoično, apatično, ležerno, obešenjaško – podobno kot šerif Ed Tom Bell (Tommy Lee Jones) v filmu Ni prostora za starce – ugotavljata, da se v mirnem, zaspanem, čistem srcu Amerike – v ameriškem heartlandu, Twin Peaksu z zombiji – dogaja nekaj “čudnega”.
-
26. 7. 2019 | Mladina 30 | Kultura | Film
Jekleno nebo 2: Parodija zemeljskega relativiziranja nacizma
V Jeklenem nebu so se nacisti skrivali na temni strani Lune – ja, Luno so naredili spet veliko. Da bi še Zemljo naredili spet veliko, so pakirali veliko invazijo. No, lani so jo očitno izvedli, a se je končala apokaliptično, s planetarno jedrsko vojno, ki jo je preživela le peščica ljudi, zdaj, v Jeklenem nebu 2, parkiranih na Luni, jasno, na njeni temni strani, v nekdanji nacistični bazi (“Neomenia”). Nacisti in antinacisti živijo skupaj. Če hočejo preživeti, morajo živeti skupaj. Manjka le Trump, da bi poudaril, da na obeh straneh, nacistični in antinacistični, najdemo “dobre ljudi”. Nacisti so se vrnili – to vidimo. Denacifikacije je konec. Tisti “nikoli več”, ki je veljal po II. svetovni vojni, pač ne velja več.
-
26. 7. 2019 | Mladina 30 | Kultura | Film
Plazenje naredi to, kar so naredili Žrelo, Globoka modrina, Piranha 3D, Nevarnost iz globine in Megalodon – v vas ubije željo, da bi se kopali. Na vsakem zavoju, na vsaki izboklini, na vsaki senzaciji, na vsakem sunku, na vsaki pasti, na vsaki začimbi, na vsakem vizualnem triku, na vsaki eskalaciji, na vsakem ugrizu tega šokerja piše: ne hodite v vodo! Ko se Haley (Kaya Scodelario), floridska šampionska plavalka, med silovitim divjanjem hurikana vrne domov, v evakuirano mestece, da bi preverila, zakaj se njen oče (Barry Pepper) ne odziva na telefonske klice, v grozi spozna, da hurikan 5. stopnje ni še nič. Očeta je obžrl orjaški aligator, ki ga je naplavil hurikan. A tudi to ni še nič: aligator ni le en, ampak jih je več, vse več, z očetom “vedrita” v prizemlju, na edinem varnem “otočku” v hiši, a ven ne moreta, hurikan bruha vse hujši dež, jezovi popuščajo, voda pa hitro narašča.
