-
Kdo neki tam straši?
Slovenija je polna turistov, tako da za Slovence praktično ni več prostora. Vsi gledajo le še turiste, ki noro zapravljajo. Če si Slovenec, se natakarji zate sploh ne zmenijo. In če že ravno kaj naročiš, te oderejo. Turisti so motnja.
-
Stuber: Divja vožnja
Ste kdaj igrali šah s kom, ki je bil boljši od vas, tako da vam je dal na začetku topa ali pa kraljico prednosti? Nekaj takega je v Nebotičniku storil Dwayne »The Rock« Johnson – bil je brez ene noge, a je rešil svet. Okej, najvišji nebotičnik na svetu. V Stuberju pa nekaj takega stori agresivni losangeleški detektiv Vic Manning (Dave Bautista) – na lov za strašnim, nevarnim dilerjem (Iko Uwais), ki mu je ubil žilavo partnerko (s katero sta ravno premlevala analni seks njegove hčerke!), se zapodi, pa čeravno je začasno slep. Ker potrebuje pomoč, njegov buddy postane Stu (Kumail Nanjiani), alias “Stuber” (Stu + Uber), nežni, naivni, komični šofer Uberja, kar tale road trip – s koncem Zelene knjige – prelevi v dolgo reklamo za Uber.
-
Utoya, 22. julija
Če Anders Breivik 22. julija 2011 ne bi najprej razstrelil dela vladne stavbe v središču Osla (ne, niso bili islamisti!), bi Poppejev film Utoya, 22. julija trajal le 72 minut, kajti pokol na otoku Utøya, kjer kampira podmladek laburistične stranke, traja toliko, kot je trajal Breivikov pokol – 72 minut. Posnet je v enem samem intenzivnem, šokantnem, hiperrealističnem, imerzivnem kadru (podobno kot Schipperjeva Viktorija ali pa Nemesev Savlov sin), morilca – Breivika, ki je na Utøyo prišel v policijski uniformi – ne omenja, niti ga ne pokaže (ga res hoče kdo gledati?), kakor tudi ne pokaže njegovega pokola, njegovih eksekucij norveških najstnikov (pobil jih je 69), saj je posnet skozi oči 18-letne Kaje (Andrea Berntzen), ki najprej v kamero dahne, da tega ne bomo nikoli razumeli, potem pa začne med pokolom – sredi eksplozivnega terorja, kaosa, panike, obupa, krikov – napeto iskati tako svojo mlajšo sestro (Elli Rhiannon Müller Osbourne) kot skrivališča, luknje in varna grmovja, skale in kolibe, a nikjer ni več nobene gotovosti in varnosti.
-
Diego Maradona
Fernando Signorini, nekdanji kondicijski trener Diega Maradone, pravi, da je bil Diego “skromen, zabaven fant”, Maradona pa je bil nekaj povsem drugega: “Maradona je bil lik, ki ga je moral ustvariti, da se je lahko soočil z zahtevami nogometa in medijev. Maradona si ni smel privoščiti šibkosti.” In potem doda: “Z Diegom bi šel do konca sveta. Z Maradono pa ne bi naredil niti koraka.” Ko je to nekoč rekel Maradoni, mu je ta menda odvrnil: “Če ne bi bilo Maradone, bi bil še vedno v Villa Fioritu.” Villa Fiorito je bila favela v Buenos Airesu, pojem bede, revščine in socialne izključenosti – tu so živeli Maradonovi. Brez asfalta, brez pitne vode, brez sanitarij. Maradona, ki je od petnajstega leta preživljal kompletno družino (očeta in mater ter sedem sester in bratov), je delal vse, da mu ne bi bilo treba nazaj. Ali bolje rečeno: lik “Maradone” je ustvaril zato, da se mu ne bi bilo treba vrniti v favelo. Zato je grizel.
-
-
Spider-Man: Daleč od doma
Superjunaški filmi so hitri, eksplozivni, ringelšpilski, zato ne preseneča, da tudi denar obračajo hitro, eksplozivno, ringelšpilsko, celo vse hitreje in eksplozivnejše. Prav res, vse bolj ringelšpilsko. Samo pomislite: pred pičlima dvema mesecema je štartal Marvelov superspektakel Maščevalci: Zaključek, ki je v kinih širom vesolja pridelal skoraj tri milijarde dolarjev (2,766,340,683, ko sem pogledal nazadnje), a tu je že nadaljevanje. Ne, ni naslovljeno: Maščevalci – Nov začetek. Ali: Maščevalci – Nova kri. Ali pa: Maščevalci – Novo upanje. Temveč: Spider-Man: Daleč od doma. Spider-Man: Daleč od doma? Ja, začne se tam, kjer se je film Maščevalci: Zaključek končal, da ne rečem zaključil. Kar pomeni dvoje. Prvič, da je Peter Parker (Tom Holland), alias Spider-Man (in večni adolescent, no, Spidey), zelo, zelo žalosten, četudi ne nujno zato, ker je malo prej umrlo pol človeštva, ampak zato, ker je umrl njegov mentor, Tony Stark, alias Iron Man (brez skrbi, slej ko prej se bo vrnil, magari v kakem prequelu!). In drugič, da čaka na napotke Nicka Furyja (Samuel L. Jackson), menedžerja Maščevalcev, ki v njem vidi nov začetek, novo kri in novo upanje.
-
Propad ameriškega imperija
Pierre-Paul (Alexandre Landry), nervozni, zagrenjeni, patetični, zadolženi kanadski luzer, “Jezus iz Montreala”, svoji punci (Florence Longpré), s katero se bo itak kmalu razšel, razlaga, da je preveč inteligenten za to družbo, ki ga ne razume in dohaja. “Ne spoštujem družbe!” Vse mu gre na živce – grebenje, pehanje za denarjem, elite, kapitalizem. Trumpa ima za “kretena”, ki ga “častijo imbecili”. Po malem izgleda kot mizantrop, po malem kot nihilist, po malem kot don Kihot, po malem kot Karl Marx. Zelo rad citira Wittgensteina, še raje pa Marka Avrelija. Doktoriral je iz filozofije, a preživlja se kot kurir. To je vse. Potem pa usoda poskrbi, da lahko pokaže svojo inteligenco: s kurirskim kombijem namreč ustavi ravno pred stavbo, v kateri se trije roparji, ki skušajo odnesti skriti plen neke gangsterske bande, pobijejo med sabo, veliki vreči z denarjem, ki obležita na ulici, pa sam v zadnjem trenutku, tik pred prihodom policije, vrže v kombi. Kar seveda pomeni, da Pierre-Paul – levičar, marksist, anarhist, socialist, socialni bojevnik, sveti norec – nenadoma silno obogati. In koga ali kaj nujno potrebuješ, ko obogatiš?
-
Človek s senco
Če vprašate Človeka s senco, novi film Eme Kugler, sicer sklepni del briljantne tetralogije, ki jo spletajo še Fantom (2004), Za konec časa (2009) in Odmevi časa (2014), potem je človeško življenje le kafkovska hoja od vrat do vrat. Pri vsakih vratih ugotoviš, da ti nekaj manjka. Še huje: pri vsakih vratih izgubiš malce svobode. A to je le uvod v hujše nesreče in hujše katastrofe, recimo v ekonomsko neenakost, ki se s hojo od vrat do vrat, z birokratizacijo in dresiranjem življenja, le kruto poglablja. Na eni strani vidimo utrujeno, zguncano leseno mizo, na kateri leži le star hlebec kruha, na drugi pa bogato pogrnjeno marmornato mizo v zlati, katedralski palači, v kateri odmevajo orgiastični kriki elite, ki pije kri večini. Oblasti pač večino – 99 odstotkov – birokratizirajo ( ja, strogo regulirajo in dresirajo), elito – zgornji odstotek – pa deregulirajo. In seveda: oblasti ljudi vedno znova prepričajo, da živijo slabo, ker ni reda, zato ljudje potem ljubijo in volijo populiste in fašiste, ki obljubljajo red – tisto, kar jim manjka, ko hodijo od vrat do vrat. Marko Mandić igra takšnega novodobnega populista, mesijanskega temnega angela, ki – odet v bleščeč plašč demokracije, miru in odrešitve (okej, politike, vojske in religije) – obljublja, da bo ljudem odprl vsa vrata, odpre pa le vrata pekla, iz katerega skočijo vojne, opustošenje, uničenje in brezmejno trpljenje, izgubljene igrače zgodovine.
-
Annabelle 3
Kdor je videl paranormalni šoker Annabelle, ve, da istoimenska lutka izgleda kot nesojena, paralizirana nevesta legendarnega Chuckyja, pošastnega zvezdnika Otroške igre, ki je nedavno doživela soliden reboot, zato nas – v dobi “Kinematičnih vesolj”, recimo Marvelovega – ne bi smelo presenetiti, če bi se Annabelle 3 prepletla z Otroško igro, kajti to, da se – tako kot Annabelle 2, Nuna in Prekletstvo La Llorone – prepleta z “Vesoljem Priklicanega zla” (Conjuring Universe), tokrat ni ravno navdihujoče. Zakonca Warren (Patrick Wilson & Vera Farmiga), demonologa št. 1 (Ghostbusters!), zelo hitro službeno odpotujeta iz filma, tako da v mračni hiši – oh, in pred še mračnejšo sobo, polno čudnih, mističnih, nevarnih, demoničnih predmetov, “obsedenih” in “prekletih” artefaktov (z Annabelle vred), ki sta jih zbrala in v katero je vstop strogo prepovedan (pravilo št. 1) – obtiči njuna desetletna hči Judy (Mckenna Grace), toda ne sama.
-
3 dnevi z Romy Schneider
Ko sem Boštjana Hladnika, avtorja Plesa v dežju in Maškarade, pred leti vprašal, kaj se je naučil od Roberta Siodmaka, kralja filmov noir, ki mu je leta 1959 asistiral pri Katji, kičasti kostumski romanci, v kateri je Katjo, ljubico ruskega carja Aleksandra II., igrala Romy Schneider, mi je odvrnil: “Naučil me je, da se igralca med snemanjem ljubezenskih prizorov ne smeta gledati v oči, ampak morata vedno gledati drug mimo drugega, to pa zato, ker sta si preveč blizu – ko si potem na filmu gledata v oči, je videti tako, kot da škilita.” Potem je prešel na Romy Schneider: “V nekem prizoru sedi v razredu med sošolkami. Za sošolke sem izbral same luštne, seksi punce, toda ko je Siodmak to videl, se je prijel za glavo. Poklical me je in rekel: a si čisto neumen – če bo Romy, ki itak ni lepa, sedela med temi puncami, bo najgrša! Potem sem moral nabrati same grde punce, da je Romy izgledala lepše, no, najlepše.
-
Anna
Sasha Luss, ruska supermanekenka, igra Anno, supermanekenko, ki izgleda kot Kate Moss, toda ko nabiti, mišičasti, atletski moški pridejo v stik z njo, kar odletijo – Anna jih baletno meče, zvija, lomi. In strelja – v glavo. S kroglami ali krožniki. V slogu profijev, poklicnih morilk, kajti Anna – dvojna agentka, razpeta med KGB (Helen Mirren) in Cio (Cillian Murphy), med Moskvo in Pariz, med pretenciozne flešbeke in baročne preobrate, med šahovske partije in odsekane glave, med razdišane replike (“Who’s a good bitch dog?”) in štikel Need You Tonight (koliko moških lahko pobiješ med tem štiklom, ne da bi izgubil videospotski ritem?) – je natanko to: repetitivni morilski stroj hladne vojne. Restavracija, ki jo opustoši, izgleda kot ground zero gibanja #MeToo. V resnici hoče le svobodo.
-
Svet igrač 4: Smet si in v smeti se povrneš!
Ker živimo v dobi nadaljevanj in ker novo nadaljevanje – sequel, okej, ponovno izvolitev – napoveduje tudi Donald Trump (in ker živimo v svetu, v katerem te ljubijo le, če si igrača), nas ne bi smelo presenetiti, da je Disney/Pixar lansiral novo – tretje – nadaljevanje Sveta igrač, masivnega hita iz leta 1995, ki je bil brez glasbenih točk. Disney – lastnik Pixarja – zdaj pravi, da je to absolutno in definitivno zadnje nadaljevanje. Konec! Nič več Sveta igrač! Aja? Mar ni Disney že po drugem nadaljevanju – po Svetu igrač 3 – oznanil, da je to zadnje nadaljevanje te priljubljene, že kar kultne franšize? Vsekakor, toda Svet igrač 3 je potem pridelal milijardo dolarjev – in nadaljevanje je bilo neizbežno. Šefe Disneyja bi odpustili, če ne bi posneli nadaljevanja – obtožili bi jih nevestnega dela in namernega povzročanja premoženjske škode. Rekli boste: spet je zmagal kapital! Toda ko boste videli Svet igrač 4, boste vzkliknili: še dobro, da so ga posneli!
-
Delo brez avtorja
V Delu brez avtorja je veliko naključij, naključja pa so snov, iz katere so melodrame – in Delo brez avtorja, triurni cineroman o primalni sceni 20. stoletja, je vrhunska melodrama, nominirana za tujejezičnega Oskarja in prežeta z naključji, kakršna so nekoč, v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja, prežemala holivudske melodrame, ki so jim očitali pretiravanje in absurdnost. Šestletni Kurt Barnert (Cai Cohrs), ki ga teta Elisabeth (Saskia Rosendahl), eterična, frajgajstovska, neinhibirana umetniška duša, leta 1937 v Dresdnu pelje na razvpito nacistično potujočo razstavo “degenerirane umetnosti” (Entartete Kunst), kjer so v poduk Volku razstavljeni – in križani – Pablo Picasso, Piet Mondrian, Vasilij Kandinski, Paul Klee, George Grosz, Otto Dix, Henri Matisse in podobni “degeneriranci” (nacisti so jih razglašali za “norce”, “bolnike”, “žalitev za nemška čustva” ipd.), se po II. svetovni vojni, ko ga igra Tom Schilling, prelevi v slikarja ter se zlahka, freudovsko in ne brez ironije zaljubi v Elisabeth (Paula Beer), svoji teti podobno hčerko esesovskega ginekologa, mengelejevskega Carla Seebanda (Sebastian Koch), Herr Professorja, vojnega zločinca, ki je njegovo teto Elisabeth – zaradi živčnega zloma, shizofrenije, “degeneriranosti”, “kužnosti”, “ničvrednosti” – poslal v plinsko celico, po vojni pa se je – v komunistični Vzhodni Nemčiji – prelevil v krutega, fanatičnega, brezobzirnega komunista, ki svoji hčerki, ko zanosi (z “inferiornim” Kurtom, nesojenim Jacksonom Pollockom), kar sam izvede abortus.
-
Zadnja bitka
Donald Trump, ki s predsedniško funkcijo neprestano bogati, bo vendarle utrpel izgubo – Belo hišo zapušča tiskovna predstavnica Sarah Sanders. Toda to dejansko ne bo izguba. Da je ni več, se sploh ne bo poznalo. Sarah Sanders je lagala, lagala in lagala, Trump pa to itak sam počne najbolje. Laže neprekinjeno, sistematično, odkrito, tako rekoč robotsko. Laže celo tedaj, ko bi lahko povedal resnico. Laganje je njegov edini politični program.
-
Možje v črnem: Globalna grožnja
Ko gledate Globalno grožnjo, novi reboot franšize Možje v črnem, ki je vzletela leta 1997, vzdihnete le: Oh, ja, Jamesa Bonda ni že nekaj let, pa so vskočili Možje v črnem! Saj veste – da ne bo vseh bondovskih dividend pobral Kingsman. Ali pa Jason Bourne. Tu, v Globalni grožnji, se dogajanje preseli v Evropo, baza je London, kjer domuje tajni štab MiB in veliki šef (Liam Neeson), alias High T, vrstijo se pregoni, obračuni (na Eifflovem stolpu), avtomobili in gadgeti (“Series-7 De-atomizers”), kot bi jih izdelal Bondov Q, fatalne ženske, hazard, hedonizem, laserji, sci-fi prebliski, ekscentrični diaboliki (dvojčka), trgovci z orožjem, “sarkastične” enovrstične replike, nove “internacionalne” (Pariz, otok Ischia) in “eksotične” lokacije (Marakeš). Tako kot je slovita TV-serija CSI (Crime Scene Investigation), bazirana v Las Vegasu, dobila podružnico CSI: Miami (in potem CSI: New York), je serija Možje v črnem dobila evropsko, londonsko podružnico. Ne da je to edina transformacija: v črnem paru – v črni obliki s črnimi sončnimi očali – namreč nista več dva moška (Will Smith in Tommy Lee Jones), temveč moški in ženska, agent H, ki ga igra Chris Hemsworth, in agentka M, novinka med “črnimi”, ki jo igra Tessa Thompson.
-
Stiks
Rieke (Susanne Wolff), mlada nemška zdravnica, osamljena ljubiteljica “divje, nedotaknjene narave”, tipična zgarana, zlorabljena, goreča žrtev kapitalističnega darwinizma, skuša ubežati stresnemu življenju, zato z Gibraltarja – solo! neodvisno! opolnomočeno! – odjadra proti Ascensionu, ekstremno odročnemu otoku v južnem Atlantiku (ki ga je “oblikoval” Charles Darwin), toda med potjo – po vseh viharjih, dramah, boju za življenje ipd. – naleti na popolni vihar, na razdejano barko, polno shiranih, dehidriranih, umirajočih afriških beguncev, ki nemost in minimalizem tele stresne pomorske “avanture” prelevijo v krik na pomoč, brutalno zmes urgence, sočutja, groze, nemoči, obupa in spoznanja, da je zahodni, bogati, požrešni svet s svojimi zidovi, predsodki, fobijami, občutkom rasne vzvišenosti, logiko “preživetja najmočnejšega” in kozmično apatijo ustvaril razmere, v katerih nedolžnih – umirajočih, pred našimi očmi utapljajočih se beguncev! – preprosto ni več mogoče rešiti in v katerih so tisti, ki skušajo hipokratsko pomagati, soočeni s tako strašnimi dilemami kot Sophie v Styronovi Sophiejini odločitvi.
-
Najlepša dežela na svetu
Želimir Žilnik, avtor Zgodnjih del (1969), enega izmed najboljših jugoslovanskih in evropskih filmov (natanko pred 50 leti mu je prinesel berlinskega Zlatega medveda), se je v zadnjih letih prelevil v analitika dobe beguncev in migracij (Destinacija_Serbistan). V Najlepši deželi na svetu pokaže, kako se mladi migranti, med katerimi je tudi entuziastični Bagher Ahmadi, na Dunaju integrirajo ter mojstrijo v novem jeziku, novem poklicu, novem multikulti okolju, novih odnosih in novi svobodi, obenem pa tuhtajo, kako bi uprizorili svoje leto ’68, kako bi se torej uprli represivni tradiciji, ki pride za njimi v obliki Haidarja, Bagherjevega patriarhalnega, koranskega deda – ilegalno, prek slovenske meje.
-
Kriči, Sarajevo!
Sarajevčani, ki so bili med bosansko vojno in med obleganjem Sarajeva stari 14 let (in ki ne skrivajo, da je bilo pred vojno v Sarajevu vsak dan tako kot v času sarajevskega filmskega festivala), pripovedujejo, kako je bilo, ko so po uvodnem šoku (nenadoma so bili na fronti!), ustavitvi življenja (nenadoma ni bilo ničesar več!) in soočenju z vojno iracionalnostjo (zakaj so uničili športno dvorano in olimpijski muzej?) odšli v “podzemlje”, v kleti, v katerih so ustanavljali bende in “živeli normalno najstniško življenje” (delali bomo svoje, četudi umremo!), Bruce Dickinson, karizmatični frontman benda Iron Maiden, pa vzporedno pripoveduje, kako se je pozimi leta 1994 prek Splita s tovornjakom po hudih mukah, na lastno pest in brez telesne straže prebil do ene take sarajevske kleti, v kateri je potem – presenetljivo! z vzklikom Scream for Me Sarajevo! – priredil ad hoc koncert, ki je sarajevske najstnike z začetka tegale stavka utrdil v veri, da je bil čas vojne, ko so se vsi obnašali tako, kot da je to zadnji dan življenja (in ko je “Bog hodil po Zemlji in so bili ljudje normalni,” kot pravi nekdo), najboljše obdobje njihovega življenja.
-
Carmine Street Guitars
V Ameriki so nekoč, v 18. in 19. stoletju, posekali drevesa, ta drevesa so predelali v les, iz katerega so zgradili newyorške stavbe, te stavbe so mnogo let kasneje porušili, iz lesa teh starih, porušenih stavb – iz lesa starih barov, bordelov in cerkva – pa Rick Kelly v newyorškem West Villageu že desetletja izdeluje vrhunske kitare, ki jim visoke pesmi ne poje le tale doku, temveč jih slavijo tudi številni ugledni kitaristi (Charlie Sexton, Jamie Hince, Eszter Balint, Bill Frisell, Marc Ribot, Lenny Kaye, Kirk Douglas, Nels Cline, Christine Bougie), ki pridejo mimo in delijo anekdote o transformativnih kitarah.
-
Zama
“Guverner mi je zagotovil, da me bo kmalu premestil,” dahne ob koncu 18. stoletja don Diego de Zama (Daniel Giménez Cacho), visoki uradnik neke zakotne, revne španske kolonije (Paragvaj), “načelnik s čutom za pravičnost”, mestni sodnik, ki medtem, ko čaka na premestitev, razsoja in zapeljuje in halucinira, toda lenobno in letargično, brez kakšne vizije, ne ravno angažirano. Pretvarja se, da je Španec, Evropejec, a v resnici je “Amerikanec”, rojen v koloniji. Na robu tropske, senzualne, krute džungle, kjer se v toksični, malarijski, zadušljivi, blazni, distopični atmosferi stikajo kolonisti, staroselci, robotski sužnji, poslikani bojevniki, trgovci, pisarji in odrezana ušesa fantomskega razbojnika Vicuñe Porta, sanja o ruskih princesah in evropskem razkošju. “Evrope se najbolj spominjajo tisti, ki niso bili nikoli tam,” mu odvrne Luciana (Lola Dueñas), ministrova žena, ko ji opisuje svoje “spomine” na Evropo. Ti “spomini” so tako lažni kot njegova pompozna lasulja in kolonialno imitiranje evropskega kraljevskega blišča. “Mojo premestitev so že tolikokrat preložili, da je neverjetno,” pravi.
-
Skrivno življenje hišnih ljubljenčkov 2
Ko gledate Skrivno življenje hišnih ljubljenčkov 2, si rečete: očitno so hoteli posneti TV-serijo, pa je niso, toda napisali so nekaj epizod, ki so jih zdaj “povezali” v film! Maks (terier) dobi družinskega tekmeca, dojenčka (prva epizoda, če hočete), Kepca (zajec) skuša iz cirkusa “superjunaško” rešiti tigrčka (druga epizoda), Gidget (pomeranka) pa se pretvarja, da je mačka, da bi iz “ujetništva” – okej, mačjega brloga – rešila Maksovo najljubšo igračo ( ja, tretja epizoda). Le še nekaj tipično človeških slabosti, kot so strah, nestrpnost in nevroza, morajo premagati, pa so spet doma.
-
Možje X: Temni Feniks
Temni Feniks, 200-milijonski “spektakel”, ki naj bi bil za Može X to, kar je bil Zaključek za Maščevalce (saga se bo po Disneyjevi akviziciji studia 20th Century Fox verjetno preselila v “Marvelovo kinematično vesolje”), je le zgodba o izvoru, potemtakem zgodba o tem, kako je nastala telepatsko-telekinetična Jean Grey, alias Feniks (Sophie Turner), superjunakinja s tako brutalno mogočnimi – in destruktivnimi – mutantskimi “talenti” (če hoče, lahko požre radioaktivni sunek sonca!), da je ne more obvladovati niti sam profesor Xavier (James McAvoy), globalni “mentor” hipernadarjene mladine (ne more več “penetrirati” v njene misli, pravi, njena “mutacija je premočna”), toda še preden rečete #MeToo, že izgleda kot krčevita, jezna, agonična kopija Stotnice Marvel (“Nimate pojma, kdo sem!”), le da je ne terorizira – in obenem zapeljuje – intergalaktični hudič (Talos, heh), temveč intergalaktična hudičevka, alias Vuk (Jessica Chastain), ki ji – tako kot nam – ni jasno, zakaj s svojo vojsko napade Zemljo, zakaj se vsi igralci – od Jennifer Lawrence (Mystique) do Michaela Fassbenderja (Magneto) – ob tem tako dolgočasijo in zakaj je ta film – lenobna, brezoblična, onemogla, razdišana, telenovelistična alegorija neokolonialne “pravičnosti”, ženskega opolnomočenja in strahu pred neobvladljivimi, feminističnimi, “premutiranimi” ženskami – stal 200 milijonov.
-
Otroška igra
“Vsak otrok si zasluži doživljenjskega prijatelja!” Tako korporacija Kaslan oglašuje Buddija, svojo novo igračo, ki je igrača, robot, asistent, najboljši prijatelj, internet stvari, DJ otrokovega življenja. Hočete biti razumljeni? In ljubljeni? Nabavite si Buddija, ki je “več kot le zabava”! Toda Buddi, ki lahko otroke poveže z vsako pametno napravo in ki ga izdelujejo nekje v Vietnamu (v znojilnici torture à la Foxconn), izgleda kot Chucky, hodi kot Chucky in govori kot Chucky, kar pa naj vas nikar ne zavede – Buddi je Chucky (z glasom Marka Hamilla, Lukea Skywalkerja, ki je zamenjal Brada Dourifa).
-
To še spijemo pa gremo
Alec Baldwin in Salma Hayek sta zakonca, ki se delata, da sta premožna, dokler se – po nekaj minutah – ne izkaže, da sta v tako globoki finančni krizi, da je lahko njun “poslovni” partner le še obsojeni pedofil. Kar naj bi bilo kakopak smešno. Kot naj bi bile smešne goljufije, s katerimi se skušata rešiti, pa niso, ker so na ravni vaške burke, ki bi zabavala le pijane. Še celo politična nekorektnost – recimo norčevanje iz invalidov – je pocarska, amaterska in utrudljiva. Tu je res vse narobe. Kar pa naj vas ne zavede: bebavo, vulgarno, infantilno je običajno vsaj Slovencem ljubo. Zakaj so posneli to “komedijo”? Zakaj je nebo modro?
-
Pri mami
Lucasovi Ameriški grafiti, posneti davnega leta 1973, se dogajajo v soboto zvečer, ko se v malem, zakotnem ameriškem mestu mladina zabava. Z alkoholom gre lažje, zlasti pri puncah, si misli Terry (Charles Martin Smith), nerodni, naivni najstnik, ki stoji pred trgovino in mimoidoče – polnoletne, se razume – žica, če bi mu kupili viski. In res, mimo pride možak, ki pristane – ja, kupil ti bom viski! Vzame denar, smukne v trgovino in jo skrivaj pobriše skozi stranski vhod – Terry ostane brez denarja in viskija. In brez seksa. Film Pri mami – Grand Guignol à la Blumhouse – izgleda kot reimaginacija tega slovitega, kultnega prizora. Terryja zamenja nepolnoletna Maggie (Diana Silvers), ki stoji pred trgovino in mimoidoče – polnoletne – žica, če ji kupijo viski. Ja, mesto je malo in zakotno, in ja, mladina bi se zabavala. Onega nabritega, tatinskega možaka pa zamenja Sue Ann (Octavia Spencer), topla, simpatična, osamljena gospa, ki Maggie in njenim prijateljem ne kupi le viskija, ampak gre še korak naprej, saj mladim, ki se očitno nimajo kje zabavati, ponudi svojo klet, v kateri lahko brez skrbi počnejo, kar hočejo – pijejo, kadijo, norijo, fukajo.
-
Požiganje
Jongsu (Yoo Ah-in), introvertirani sin propadlega, obubožanega, zaprtega korejskega kmeta, sicer fen Williama Faulknerja, ki hoče postati pisatelj, sreča Haemi (Jun Jong-seo), svojo prijateljico iz otroštva, ki pa je najprej ne prepozna. “Bolj čedna sem, ne? Plastična operacija,” dahne Haemi, tuje domačna, spremenjena “na bolje”. Seks je neizbežen. In ker Haemi, mojstrica pantomime (ko se dela, da jé mandarino, ustvari vtis, da jo res jé!), odpotuje v Afriko, prosi Jongsuja, da ta čas pazi in hrani njenega mačka Boila. Jongsu to z veseljem počne – in za “nagrado” potem v njenem stanovanju kdaj pa kdaj masturbira. Toda Haemi, njegova nova muza, se iz Afrike ne vrne sama, temveč v družbi Bena (Steven Yeun), bogatega, čednega, ektravertiranega playboya, korejskega Gatsbyja s porschejem, ki – tako rekoč sociopatsko – razkrije, da kmetom vsake toliko požge kak rastlinjak. Za štos.
-
Rocketman
Filmi o rock zvezdnikih so običajno moralke o rečeh, ki rock zvezdnike ubijejo – o slavi, blišču, bogastvu, dekadenci, ekscesu, seksu, drogah. Nekateri “umrejo”, a se potem spektakularno vrnejo. Kot Freddie Mercury. Ali pa kot Elton John (Taron Egerton), ki na začetku Rocketmana v grotesknem, ekstravagantnem, bleščavem, električnem, piščančjem, rogatem kostumu – ste ga videli v filmu Kingsman: Zlati krog? – pogleda v kamero, rekoč: “Moje ime je Elton Hercules John in sem alkoholik.” Na dnu je, ves izgubljen – na rehabilitaciji in detoksikaciji. Toda ni zasvojen le z alkoholom, temveč tudi s kokainom, seksom, hrano in nakupovanjem. Potem se film zavrti nazaj, v čas njegovega otroštva, ko je bil še Reginald Dwight, ko ga oče in mati – sicer proletarca – nista dovolj ljubila in ko si je želel, da bi bil nekje drugje in da bi bil nekdo drug. In tu je poanta: prav zato, ker ga starša nista dovolj ljubila, si je želel, da bi bil nekje drugje in da bi bil nekdo drug. Še dobro, da ga nista dovolj ljubila – če bi ga, ne bi nikoli začutil tiste silne, fantazijske, transformativne potrebe po odhodu in spremembi imena. Če bi ga ljubila, se ne bi nikoli preimenoval – če bi ga ljubila, Reginald Dwight ne bi nikoli postal Elton John.
-
Aladin
Ja, ta film ste že videli, le da tedaj ni bil tako dolgočasen, upehan in brezoseben. In tedaj se tudi ni trudil, da bi našel razloge za svoj obstoj. Tale nečarobni rimejk Disneyjevega animiranega megahita iz leta 1992 pa ne počne drugega kot natanko to – išče politično-korektne “dokaze”, da si zasluži obstoj in da nas je vreden. Glejte, igran sem, ne pa animiran! Glejte, Genija ne igra belec (Robin Williams), temveč črnec (Will Smith)! Glejte, Jasmine (Naomi Scott), sultanova hči, ni več le pasivna, nemočna princesa, ki čaka na odrešitelja, ampak feministka (ki hoče postati sultanka)! Glejte, ni več plesalk v bikinkah, ni več seksizma! Glejte, nekaj štiklov je novih! Tudi če jih ne bi bilo. Glejte, nekaj replik in situacij je novih! Zato je rimejk skoraj 40 minut daljši od originala. Glejte, arabske like – Aladina (Mena Massoud), sultana (Navid Negahban) in vezirja Džafarja (Marwan Kenzari) – igrajo igralci muslimanskega rodu. Že, toda besede “islam” tu ne boste slišali.
-
Godzila II: Kralj pošasti
Vsaka pošast – bodisi King Kong, Terminator ali albino gorila (v Velikem razdejanju) – slej ko prej prestopi na stran človeštva. In ko se to zgodi, je sporočilo jasno: pošast je resnica človeka! Ali bolje rečeno: prava pošast je človek! Godzila, ki je v Godzili, posneti leta 2014, pokončal dva “masivna neidentificirana zemeljska organizma”, se zdaj, v Godzili II, vrne, da bi – v bitkah z drugimi “velikani”, kot so Mothra, Rodan in Ghidorah – pokazal, kdo je “kralj pošasti”, toda ljudje – tako tisti, ki hočejo “velikane” iztrebiti, kot oni, ki hočejo z njimi trgovati – delajo vse, da bi v pošastnosti zasenčili pošasti.
-
Ljubljeni
Brazilska družina, ki jo slavi Ljubljeni, izgleda tako, kot bi padla iz Fellinijevega Amarcorda – revna, a srečna, nostalgična, a barvita, bučna, a nežna, grenka, a sladka, melanholična, a vodvilska, nedolžna, a bujna, transparentna, a melodična, igriva, a intimna, ležerna, a precizna, manjša od trga, a večja od življenja. In ja: groteskna, a hipnotična. Ta družina je kaos, festival, tematski park, variete, plesna točka, piknik, azil, protest, cirkus, prosta asociacija, strip, mežikanje spominov, amarcord. Čakamo le še na to, da bo kdo zlezel na drevo in začel vpiti “Hočem žensko!”, ali pa da bo mimo deklet v bikinkah priplul bodisi Rex ali helikopter z orjaško skulpturo Jezusa Kristusa.
-
Brightburn
Brightburn izgleda kot resnica o Supermanu, kot film o temni strani Supermana, kot prava zgodba o izvoru Supermana. Prvič, dogaja se na kmetiji v kansaški vukojebini, ki zelo spominja na Smallville, v katerem je odraščal Clark Kent, alias Superman. Drugič, neplodna zakonca Breyer – Elizabeth Banks & David Denman – posvojita dojenčka zunajzemeljskega rodu, ki “pristane” na njuni kmetiji. In tretjič, ta dojenček zraste v Brandona (Jackson A. Dunn), ljubkega, vljudnega, inteligentnega dečka z nadčloveškimi, superjunaškimi močmi. Kosilnico lahko vrže sto metrov daleč. Ja, postal bi lahko dober kmet – kmetija potrebuje silake. To, da sliši glasove, ni navidez nič narobe – tudi Kevin Costner jih je slišal v Polju sanj, v katerem je igral iowskega kmeta. Problem je le v tem, da glasovi postajajo vse grotesknejši, grozljivejši, ekscesnejši, neznosnejši – in Brandonove superjunaške moči jim slepo sledijo. Brightburn je antisuperjunaški film (anti-Marvel, anti- DC), to je povsem očitno, toda obenem je še nekaj – film o izvoru jeznega, ruralnega, nestabilnega, belskega moškega.
