Marcel Štefančič jr.
-
24. 5. 2019 | Mladina 21 | Kultura | Film
Zakaj je vaterpolo najbolj gejevski šport
Če madžarska vaterpolska reprezentanca leta 1956 na olimpiadi v Melbournu ne bi brutalno, krvavo zmlela sovjetske (slovito maščevanje za sovjetsko okupacijo Madžarske!), ne bi bilo vaterpolskega filma Otroci slave, ki ga je 50 let kasneje navdihnil ta “incident”. In če Nanni Moretti leta 1989 ne bi poslanca italijanske komunistične partije v filmu Palombella rossa (Rdeči golob), ki so ga Nemci prevedli kar kot Vaterpolo in komunizem, prelevil v navdušenega vaterpolista, bi bili francoski Bleščeči rakci praktično prvi vaterpolski film v zgodovini.
-
24. 5. 2019 | Mladina 21 | Kultura | Film
Ko Johna Wicka (Keanu Reeves) nekje vmes vprašajo, kakšno pomoč potrebuje, odvrne: “Pištole! Veliko pištol!” Z razlogom: Parabellum, podnaslov tretjega Johna Wicka, sicer v latinščini pomeni “priprave na vojno”, toda John Wick, lakonični, stoični, samurajski, križarski poklicni morilec, vdovec in ljubitelj psov (če mu ne bi ubili psa, tele franšize sploh ne bi bilo!), je tedaj že sredi vojne, saj je v podobni situaciji kot “Warriors” v Hillovih Bojevnikih podzemlja ali pa policaj Rama (Iko Uwais) v Evansovi Raciji – vsi ga hočejo ubiti. In to dobesedno vsi: tako rekoč vsakdo, ki se pojavi v tem filmu, ga hoče namreč likvidirati. Za njim se v besnem ritmu Millerjevega Pobesnelega Maxa valijo horde brezosebnih morilcev, gangsterjev, jurišnikov, oportunistov, fenov. A kdor je videl Johna Wicka 2 ve, zakaj: Wick je v newyorškem hotelu Continental, ki za vse poklicne morilce tajne bratovščine “High Table” predstavlja “varno” hišo (tu jih ne sme nihče ubiti – takšna so pravila!), ubil zverinskega Santina D’Antonia (Riccardo Scamarcio), Winston (Ian McShane), menedžer tega katedralskega hotela, pa ga je zaradi te herezije potem razglasil za “excommunicado”, s čimer ga je “obsodil” na smrt, a mu je dal eno uro, preden odpre vsesplošni lov nanj.
-
24. 5. 2019 | Mladina 21 | Kultura | Film
Kot bi rekel Antonio Gramsci: ko staro umira, novo pa se še ne zmore roditi, napoči čas pošasti. Zdaj je čas pošasti. In Stotnik, nemški črno-beli film, ki ga je – po resnični zgodbi – posnel Robert Schwentke (pred leti je posnel kultni Tattoo, Se7en po berlinsko), povsem jasno pokaže, da lahko vsak postane pošast. Willi Herold (Max Hubacher), prezebli, sestradani, nemočni, utrujeni, obupani, nepomembni nemški vojak, dva tedna pred koncem II. svetovne vojne izgubi stik s svojo enoto (kdo ve, morda je dezertiral), kar ga vodi iz ene nevarnosti v drugo – kamor pride, mu kdo streže po življenju. Ljudje so pač zmedeni, živčni, razrvani, nezaupljivi, panični. Willi nenehno beži. Potem pa v zapuščenem džipu najde uniformo stotnika, ki si jo natakne – z monoklom vred.
-
17. 5. 2019 | Mladina 20 | Kultura | Film
Monte Carlo, sredi petdesetih let prejšnjega stoletja: Peter Florjančič, serijski izumitelj in iznajditelj (parfumski razpršilec, okvirček za diapozitive, stroj za brizganje plastike, plastična veriga, čep za kečap Heinz itd.), gre v neki jet-set restavraciji na stranišče – nenadoma vstopi Winston Churchill, nekdanji britanski premier – stopi k sosednemu pisoarju – iz ust potegne cigaro ter jo brez besed poda Florjančiču, ki mu jo pridrži – odpne si šlic in odtoči – potem vzame cigaro, Florjančiču pa dahne: “Thank you!”.
-
17. 5. 2019 | Mladina 20 | Kultura | Film
GrdeLutke, ki jih pri nas vokalizirajo vokalistke in vokalisti zbora Perpetuum Jazzile, je še en film o igračah podjetja Hasbro ( ja, kot Transformerji, Power Rangers, G.I. Joe, Ouija, Dungeons & Dragons ipd.), ker pa je animiran, pričakujte slavljenje drugačnosti, celo bizarnosti, toda ne pričakujte ParaNormana ali Coraline – film, ki vse najboljše pobere pri drugih animiranih filmih (Svet igrač 3, Lego film, Pošasti iz omare ipd.) in ki se dogaja v GrdemMestu, nekakšnih “vicah”, v katerih obtičijo grde, nepopolne, čudaške lutke in čakajo na “vnebovzetje” (o, ko bi me vzljubil kak otrok!), si namreč bizarnost predstavlja kot nekaj plišastega, otroke pa uči, naj se svojih napak in nepopolnosti ne sramujejo, ampak naj v njih raje uživajo. Uči pa jih še nekaj precej spornejšega: v svoji nepopolnosti lahko uživaš šele, ko postaneš lastnina. Še ena priprava na služenje v neoliberalni državi.
-
17. 5. 2019 | Mladina 20 | Kultura | Film
Spomnite se filmov, v katerih umre na milijone ljudi – le pes preživi. No, Dogman, ki ga je posnel Matteo Garrone, avtor kultne Gomorre, je cinična resnica teh filmov. To je film o svetu, v katerem je človek človeku pes, in obenem film o svetu, v katerem umrejo vsi, razen psov. Ni ga večjega ljubitelja psov, kot je Marcello (Marcello Fonte), mali, mili, prijazni, vljudni, napol svetniški negovalec psov iz pustega, utrujenega, dotrajanega, razpadajočega, rahlo distopičnega italijanskega obmorskega mesteca, ki izgleda kot toksično, zapuščeno prizorišče Gomorre ali pa Suburre.
-
17. 5. 2019 | Mladina 20 | Kultura | Film
Zgodovina ljubezni je povsem atipični slovenski film o povsem tipični slovenski temi – o prometni nesreči in njenih posledicah. Ko Ema (Zita Fusco) umre v prometni nesreči (njen avto konča pod vodo), to njene najbližje – moža (Matija Vastl), sina (Matej Zemljič), mlajšo hčerko (Zoja Florjanc Lukan) in predvsem starejšo hčerko, sedemnajstletno Ivo (Doroteja Nadrah), eluzivno, slušno prizadeto protagonistko tega filma – podre. In Sonja Prosenc, ki je pred petimi leti posnela Drevo, Ivinim spremenjenim stanjem, kot so žalovanje, bolečina, jeza in resentiment, išče unikatne, nestandardne, nadstandardne filmske – vizualne in zvočne – ekvivalente, zato je film nekronološki kot tesnoba in digresiven kot sanje, skoraj brez dialogov, za katere se itak zdi, da jih vedno znova preglasi šum vode.
-
10. 5. 2019 | Mladina 19 | Kultura | Film
Saoirse Ronan v filmu Lady Bird ni vedela, koga naj izbere – Timotheeja Chalameta ali Lucasa Hedgesa? Kar je razumljivo – Chalamet in Hedges sta nova filmska mučenika. Chalamet bi lahko igral v Hedgesovih vlogah. Hedges bi lahko igral v Chalametovih vlogah. V filmu Boy Erased, ki bi ga pri nas lahko prevedli Izbrisani (pa ga k nam ni bilo), je igral geja (Chalamet ga je igral v filmu Pokliči me po svojem imenu), ki ga skušajo – s pomočjo nekakšne konverzijske terapije – “ozdraviti” homoseksualnosti, v filmu Ben se vrača pa igra Bena, džankija (Chalamet ga je igral v Lepem fantu), ki ga skušajo “ozdraviti” odvisnosti, zato tudi vsi njegovi domači prebledijo, ko se za božič – kot duh s hoodiejem! – prikaže doma. Le Holly (Julia Roberts), njegova mama, se ga razveseli. Njen novi – temnopolti – mož (Courtney B. Vance), s katerim ima dva mala otroka, in njena hči iz prvega zakona (Kathryn Newton) pa hočeta, da ga pošlje nazaj, v rehab, češ da so to že videli in da jih Ben le nateguje, emocionalno izsiljuje in žre. Holly hoče biti z njim, pa četudi le za božič, a tudi sama nima nobenih iluzij: vsa zdravila in svoj nakit takoj skrije.
-
10. 5. 2019 | Mladina 19 | Kultura | Film
“Pa tako normalno je izgledal,” dahne neka ženska, ko izve, da je Ted Bundy (Zac Efron) v resnici serijski morilec, ki je ugrabil, posilil, pobil in obglavil številne ženske. Ja, zloglasni, diabolični, grizlijevski, sociopatski Ted Bundy, strah in trepet sedemdesetih, je bil “eden izmed nas”. In film, ki ga je posnel sloviti dokumentarist Joe Berlinger, avtor Netflixove dokuserije o Bundyju (Conversations with a Killer: The Ted Bundy Tapes), je narejen natanko tako: prvič, njegovih umorov ne vidimo, drugič, spremljamo njegovo romantično življenje z Elizabeth Kendall (Lily Collins), materjo samohranilko iz Seattla, ki se ji niti sanja ne, kaj počne “sladki” Ted, študent prava (film je posnet po njeni knjigi Fantomski princ: Moje življenje s Tedom Bundyjem), tretjič, Bundy je prikazan kot šarmer, kot veliki zapeljivec, ki zna vsako žensko navdati z občutkom, da jo občuduje in da komaj čaka, da ji pripravi zajtrk, in četrtič, Bundyja – malega, “normalnega” človeka – začnejo nenadoma zasledovati, zato se zdi, kot da so se zmotili in se spravili na “napačnega” človeka, na nedolžnega. Razlog več, da njegovega polnega imena, Ted Bundy, prve tričetrt ure sploh ne slišimo.
-
3. 5. 2019 | Mladina 18 | Politika
V Ameriki se predvolilne kampanje financirajo tudi prek precej nepreglednih, dereguliranih političnih akcijskih komitejev (PAC), kamor se steka »mračni« denar finančnih, gospodarskih, tajkunskih elit, ki skušajo vplivati na izid volitev. Še bolj deregulirani verziji političnih akcijskih komitejev pa pravijo Super PAC. In tu pride »eksplozija«, pravita Adam Ramsay in Claire Provost (Open Democracy): Super PAC, ki je povezan z Donaldom Trumpom, naj bi zdaj, pred evropskimi volitvami, skrivaj financiral evropske skrajno desne stranke.
-
3. 5. 2019 | Mladina 18 | Kultura | Film
Film Maščevalci: Zaključek skuša biti ultimativni epos in ultimativni spektakel, kar pa je logično, saj gre za zaključek Marvelove sage (Marvelovega filmskega vesolja), ki jo je leta 2008 spočel Iron Man in ki zdaj šteje 22 filmov. A kdo bi si mislil, da bo ta spektakel spektaklov – ta popkorn popkorna, ta videoigrica videoigric – tak eksperiment. Navsezadnje, to je film, v katerem se prepletajo zgodbe več kot dvajsetih filmov ( jasno, tudi filma Maščevalci: Brezmejna vojna, ki se je končal s Thanosovim uničenjem polovice človeštva in številnih superjunakov, tudi Spider-Mana, dr. Strangea in Črnega panterja!), delčki stokrat raztreščene nostalgije in množica matinejskih superjunakov (Iron Man, Stotnik Amerika, Hulk, Thor, Črna vdova, Hawkeye, Ant-Man, Črni panter, Stotnica Marvel, Spider-Man, Scarlet Witch, dr. Strange, War Machine, Rocket, Nebula itd.), ki se agresivno, regresivno, progresivno in digresivno – ne povsem brez smisla za humor in brez misli na svoj kult osebnosti – zapodijo v različne čase, različne vzporedne svetove in različne konce vesolja.
-
3. 5. 2019 | Mladina 18 | Kultura | Film
Če ste kdaj videli Stavko (1925), prvenec Sergeja Eisensteina, potem se gotovo spomnite zadnjega mednapisa, ki se privrti: “Pomnite, proletarci!” Prav res – malo prej se namreč zgodi strahovit pokol nad proletarci. Vojska, policija in konjenica dobesedno zgazijo na stotine delavcev (in njihovih družin), ki so stavkali, Eisenstein pa grozljivo brutalnost te klavnice poudari s prizorom v pravi mesarski klavnici, v kateri koljejo bika. Vsekakor, danes se stavke ne odvrtijo tako brutalno, ne končajo se v krvi, delavcev ne pobijejo, toda ko boste videli Brizéjev film Stavka!, “nadaljevanje” Brizéjevega Zakona trga, boste imeli neprijetni občutek, da so se brutalnost, klanje in smrt, ki so nekoč prevevali stavke, preselile v besede, pogajalske pozicije, status quo – v odnose med delom in kapitalom, med delavci in delodajalci, med proletarci in delničarji.
-
26. 4. 2019 | Mladina 17 | Kultura | Film
Kurt Stage (Jonathan Rhys Meyers) je esesovec, ki leta 1943 terorizira mrtvo hladno, ledeno Norveško, izgleda pa tako, kot da se je pravkar utrgal iz pekla. Nihče mu ne uide, pravijo. Morali bi videti njegov obraz, ko mu Jan Baalsrud (Thomas Gullestad), norveški odpornik, izurjen v Britaniji, uide – prvič, drugič, tretjič, vedno znova. Baalsrud je “12. mož”, edini izmed dvanajstih norveških odpornikov, ki je preživel katastrofalno izkrcanje in se – namesto v saboterja, ki bi razstrelil nemško letalsko bazo – prelevil v preganjanega, neke vrste Jeana Valjeana.
-
26. 4. 2019 | Mladina 17 | Kultura | Film
Alain (Guillaume Canet), šef ugledne pariške založbe, uporabi veliko ovinkov, da bi Leonardu (Vincent Macaigne), pisatelju in prijatelju, ki mu je prej že izdal nekaj romanov, povedal, da njegovega novega romana ne bo izdal. Kar pa je po svoje logično: Leonard, kuštravi, prijetno neprijetni zagovornik avtofikcije, je namreč v njem – resda pod drugim imenom, a prepoznavno (roman-à-clef pač) – “namočil” svojo bivšo ženo. To seveda spominja na revenge porn, ki je prišel z internetom in digitalno dobo, Alain pa je dobesedno alergičen na vse narcistične produkte te “disruptivne” dobe digitalne inkontinence – na bloge, trače, fake news, piratizacijo in guglanje, kaj šele na Google Books. S knjigami – njegovimi svetinjami – je konec. Digitalna doba jih je ubila. Alain, poročen s Seleno (Juliette Binoche), zvezdnico neke TV-serije (ukrojene za “binge watching”), sicer še vedno vztraja s knjigami, ki se vse slabše prodajajo (sam v njih vidi le še obliko bega pred spletno pornografijo-konspirologijo; beri knjige, pa se vsemu temu sranju izogneš!), a vse bolj izgleda kot vernik, ki je izgubil vero – kot oni pastor, ki v Bergmanovih Obhajancih (1963) izgubi vero v vero, a kljub temu še vedno mašuje v prazni cerkvi.
-
26. 4. 2019 | Mladina 17 | Kultura | Film
Moondog – dolgolasi, zaraščeni, zaočaljeni, bujni, gostobesedni, zanikrni, brezbrižni, ležerni, upočasnjeni frik – je kot Dude Lebowski, le da ne živi v Los Angelesu, temveč na Floridi, v Key Westu, kjer nadomešča Ernesta Hemingwaya. Dokončati skuša roman, ki bi ga – tudi finančno – odrešil, toda pisanje mu nenehno prekinja evforična, hedonistična, pikareskna odisejada po plažah Key Westa. Zadet in omamljen kot v neonskih sanjah polzi od bara do bara, od barke do barke, od bazena do bazena, od pomola do pomola, od bungalova do bungalova, od sonca do sonca, od štikla do štikla – in za vse te štikle se zdi, da so bili napisani zanj, da torej govorijo o njem, kralju plaže. Moondog je lokalna znamenitost, a obenem nekaj univerzalnega. Včasih sede za klavir, včasih se odpelje na kakšno svatbo, recimo hčerino, včasih leti perje, včasih pride mimo morski pes ali pa njegov agent (Jonah Hill), kapitan s kokainsko papigo (Martin Lawrence), vzneseni Snoop Dogg, Jimmy Buffett z bendom ali pastorjev sin (Zac Efron), ki mu je žal, “da je Jezus že umrl za naše grehe”, toda v vsakem trenutku se zdi, da je to trenutek, za katerega živi, v katerem brezkompromisno uživa, ki je brezmejno inspirativen in ki ga noče za nič na svetu zamuditi.
-
19. 4. 2019 | Mladina 16 | Kultura | Film
Pri Jožetu Dolmarku – cinefilu, cineastu, pedagogu, liriku, moralistu, panoramistu, fabulistu, pasažerju – si imel vedno občutek, da je videl le filme, ki so ga poklicali. Če bi bil literat, bi v pisanju posvetil v svoje knjige bolj užival kot v samem pisanju knjig. In če bi bil glasbeni kritik, bi pisal liner notes, v katerih bi vedno poudaril, da tega ali onega albuma brez njega – in brez njegove ljubezni – sploh ne bi bilo. To, da je zrasel na meji (Gorica, cappuccino, italijanski TV-programi, Lino Miccichè na tržaškem faksu ipd.), da sta s prijateljem Silvanom Furlanom na puljskem festivalu jugoslovanskega filma šotorila že pri petnajstih in da je imel v vseh fazah svojega življenja dobre učitelje (Dušan Pirjevec, Luc Menaše ipd.), ga je privilegiralo. Hotel je postati filmski kritik – in je postal. Hotel je postati filmar – in je postal. Hotel je hoditi na filmske festivale – in je hodil. Hotel se je družiti z legendami jugoslovanskega filma – in se je. Hotel je urejati Ekran – in ga je. V Kinoteki je hotel organizirati retrospektive – in jih je. V študentskem naselju je hotel vrteti filme – in jih je. Hotel je postati flâneur – in je postal. Hotel je imeti svojega trafikanta – in dobil ga je.
-
19. 4. 2019 | Mladina 16 | Kultura | Film
Stan in Olio – Stan Laurie (Steve Coogan) in Ollie Hardy (John C. Reilly) – sta bila bogova komedije, vsi so ju poznali, skupaj sta igrala v več kot 100 filmih, toda leta 1953 se zanju nihče več ne zmeni. Vsa njuna prihodnost je že za njima. Ker noče več nihče producirati njunih filmov, se odpravita na turnejo po Britaniji, da bi producentom in financerjem pokazala, da sta še živa, da ju gledalci še hočejo in da sta zrela za nov film. Problem je le v tem, da so zakotne, obrabljene dvorane, v katerih izvajata svoje nostalgične skeče, napol prazne. In zelo se morata samoponiževati, da jih zlagoma napolnita. Toda tega, da je njune kariere konec, da sta prestara in da svoje verzije Robina Hooda – kradi revnim in dajaj revnim! – ne bosta nikoli doživela, ne more nič spremeniti, niti njun patos, niti njuna neločljivost, kaj šele njune vaje za film, ki ga ne bo.
-
12. 4. 2019 | Mladina 15 | Družba
»Odkar sem prišel sem, so name streljali, me pretepli, me trikrat ugrabili, mi v usta tlačili pištolo, me privezali na stol, me vrgli po stopnicah, me divje preganjali skozi mesto,« dahne moški, ki si pravi Austin. Kdo točno je, ne vemo, ker je maskiran. A takoj doda: »Ne vem, če bom kdaj odšel. Tu mi je zelo všeč.«
