-
Tranzit
Georg (Franz Rogowski) je begunec, ki obtiči v Parizu. V nekem baru mu povejo, da je Pariz zapečaten, zaplombiran – nepredušno zaprt. Ne moreš ven – ne moreš noter. Nemci vse strogo nadzorujejo. Povsod so patrulje. Slišimo za racije, čistke, teror, okupacijo in deportacije. In ja, slišimo hrumenje policijskih avtomobilov – in zavijanje siren. Ljudje so prestrašeni in živčni, a govorijo tiho. Paziti morajo. Lahko jih zaprejo. Deportirajo. In skoncentrirajo. Njihovo življenje je omejeno. Svoboda je sprhnela. Demokracija presahnila. Nemci so utišali Pariz. Georg hoče zato na vsak način zbežati v Marseille, ki je še svobodno mesto – in tu bi potem na črnem trgu nabavil tranzitno vizo, s katero bi prebegnil v Mehiko.
-
Mačje pokopališče
Četudi niste brali Kingove ultramorbidne klasike Mačje pokopališče (1983) in četudi niste videli istoimenskega filmskega hita, posnetega pred 30 leti (via Mary Lambert), veste tole: ko se družina – katerakoli družina – preseli v neko staro, idilično, samotno, zakotno hišo, je le še vprašanje časa, kdaj se bodo začele težave, precej hujše od tistih, s katerimi so se ubadali v mestu (stres, hitro življenje, odtujenost ipd.). Kako hude? Recimo: v Peelovem šokerju Mi takšno družino zamenja druga družina – njena kopija. Dovolj hudo? Kar. In ne da Mačje pokopališče ne izgleda kot odlična iztočnica za šoker Mi. Ko se ata Louis (Jason Clarke), mama Rachel (Amy Seimetz), osemletna Ellie (Jeté Laurence) in mali Gage (dvojčka Hugo & Lucas Lavoie) iz Bostona preselijo v staro hišo sredi gozda ( ja, Kingov Maine), jim tovornjak zelo hitro – na noč čarovnic – povozi mačka, imenovanega Church (“Cerkev”, četudi skrajšava za “Winston Churchill”), a še preden rečete Noč živih mrtvecev, se že vrne od mrtvih – zloben, agresiven, popadljiv. Ker ata Louis, ki se piše Creed (!), ugotovi, da je maček ponovno vstal zato, ker mačje pokopališče leži na ritualni, mistični staroselski zemlji, tam skrivaj pokoplje tudi Ellie, saj jo na njen deveti rojstni dan zgazi tovornjak. Ja, vrne se, ponovno vstane – zlobna, agresivna, popadljiva, transgresivna, neznosna.
-
Posebno poročilo
Posebni preiskovalec Robert Mueller pravi, da se Trumpov predvolilni štab med predvolilno kampanjo ni dogovarjal z Rusijo oziroma da ni bil vpleten v rusko vpletanje v ameriške predsedniške volitve. Tako je kongresu v štiristranskem povzetku štiristostranskega poročila sporočil pravosodni minister William Barr. »Nobenega dogovarjanja ni bilo,« je tvitnil Trump, znan po tem, da govori le resnico, samo resnico in nič drugega kot resnico.
-
The Highwaymen
Leta 1934 so teksaški rendžerji, ki jih je vodil Frank Hamer, v zasedi pričakali Bonnie Parker in Clydea Barrowa, morilska “most wanted” bančna roparja, ter ju v ukradenem fordu deluxe prerešetali. In v tem so pretiravali: Bonnie je zadelo 17 krogel, Clydea pa 26. Številne so ju kakopak zgrešile. Ford je izgledal kot rešeto. Ne, to ni bil le kill – to je bil overkill. Kot da bi skušali ubiti, odpraviti, izničiti in izkoreniniti tudi vso mitologijo, ki se je spletla okrog tega zvezdniškega “robinhoodskega” para. Na Bonniejin pogreb se je zgrnilo 20.000 ljudi, na Clydeovega pa 15.000. Film Highwaymen, ki ga je za Netflix posnel konservativni John Lee Hancock (Alamo), ni zgodba o Bonnie in Clydeu, temveč o Franku Hamerju (Kevin Costner) in Maneyju Gaultu (Woody Harrelson), ki sta Bonnie in Clydea po ameriškem jugu manično – v slogu Melvillovega kapitana Ahaba – zasledovala.
-
-
100 reči
Se spomnite vseh tistih animiranih filmov, ki sporočajo, da je prijateljstvo čez vse, da je torej pomembnejše od zakladov, zlata, denarja in takih “materialnih” reči? Nemška komedija 100 reči to, kar ti animirani filmi dopovedujejo otrokom, dopoveduje odraslim: pozabite na materialne reči – prijateljstvo je čez vse!
-
Slonček Dumbo
Disney je sklenil, da bo posnel igrane verzije svojih klasičnih animacij: Pepelka, Knjiga o džungli in Lepotica in zver so za nami, pred nami sta – še letos! – Aladdin in Levji kralj, tu pa je že Slonček Dumbo, v katerem slonček, tipični disneyjevski outsider in atrakcija zakotnega cirkusa, svoja prevelika ušesa prelevi v krila. Original je – davnega leta 1941 – trajal le 64 minut, toda “epske” digresije, s katerimi Tim Burton igrano verzijo napihne na skoraj dve uri (cirkus – z letečim slončkom vred – si prisvoji magnatski lastnik Dreamlanda, futurističnega tematskega parka na Coney Islandu, okej, “Disneylanda”), so tako neoriginalne, da jih čez 80 let zagotovo ne bo nihče pogrešal, kaj šele citiral ali rimejkiral, medtem ko imajo liki, s katerimi uradniško “obogatijo” zgodbo, le toliko osebnosti kot Transformerji.
-
Mirai
Mirai, japonski anime, pokaže, kako malo je treba, da človek postane Hitler – no, mali Hitler. Kun, štiriletni deček, na lepem dobi sestrico, angelsko Mirai, ki pritegne in požre vso pozornost staršev. Kar ga zgrozi in razburi. V glavi se mu kar zavrti. Kun, prej edinec in kralj družine, postane statist, ki začne doživljati prave izbruhe jeze, ljubosumja, resentimenta, prestrašenosti, kričavih krčev, notranjega trušča, emocionalnega cepetanja. Če bi imel volilno pravico, bi volil Trumpa. Če bi imel laptop, bi rohnel na kakem forumu.
-
Srečen kot Lazzaro
Srečen kot Lazzaro je neorealistični film o posledicah kompletnega razpada družbe in države ter slumizacije življenja. Italijanska policija na lepem odkrije zakotno, zaostalo, nerazvito, folklorno vasico (Inviolata, če smo že ravno pri tem), katere prebivalci niso le nepismeni (ni šol, ni bolnišnic, ni pokojnin ipd.), temveč tudi povsem obubožani, da ne rečem socialno mrtvi, saj napol suženjsko, ritualno, “zakupniško” tezgarijo na tobačni plantaži tiranske plemiške družine, “kraljice cigaret” (Nicoletta Braschi), ki jih je že davno spremenila v svoje večne dolžnike. A prav to je neoliberalni sen: država ne obstaja več – obstaja le še goli volčji kapitalizem, ki izgleda kot fevdalizem! Naprej v 17. stoletje!
-
Oni
Kako naj človek, ki se je umaknil iz politike, ve, ali je čas, da se vrne v politiko? Vzeti mora le telefon, zavrteti povsem naključno številko in potem neznancu ali neznanki na drugi strani prodati ekskluzivno nepremičnino, ki ne obstaja. Če mu to uspe, je zrel za vrnitev v politiko. To stori Silvio Berlusconi (Toni Servillo), ki ve, da je resnica nepomembna in da je pomembno le to, da mu ljudje verjamejo. A povsem nemogoče je, da mu ne bi verjeli, saj je le njihov odmev – govori to, kar hočejo (in tako rekoč terjajo), da govori. Berlusconi si je izmislil Trumpa. Film Oni sicer fellinijevsko biografira Berlusconija (z vsemi škandali vred), ki se je iz tajkuna prelevil v italijanskega premierja ( ja, čisto v duhu Cankarjevega Kantorja, Kralja na Betajnovi), še bolj pa sodobni populizem.
-
Trump je nedolžen
Posebni preiskovalec Robert Mueller, republikanec, nekdanji direktor FBI, je končal dveletno preiskavo o ruskem vpletanju v ameriške predsedniške volitve (RussiaGate) in masivno poročilo poslal pravosodnemu ministru Williamu Barru, ta pa je potem kongresu poslal štiristranski povzetek svojih zaključkov. Prvič, Mueller ni našel nobenega dokaza, da se je Donald Trump med predvolilno kampanjo dogovarjal z Rusijo. In drugič, Mueller ni našel nobenega dokaza, da je Trump oviral preiskavo.
-
Pisma iz Benetk
Morton Vint (Jonathan Rhys-Meyers), ameriški literarni impresario in biograf, si skuša na vsak način prisvojiti pisma, ki jih je zapustil kultni pesnik Jeffrey Aspern (Byron po Byronu! Shelley po Shelleyju!), zato se – kot vrtnar! – nastani v beneški vili, v kateri živita Aspernova nekdanja muza (Vanessa Redgrave) in njena nečakinja (Joely Richardson), toda boj za literarno zapuščino kultnega pesnika izgleda tako absurdno bedasto in tako mučno okorno kot tale ekranizacija literarne zapuščine kultnega Henryja Jamesa. James je svet doživljal zelo filmsko, zato ne preseneča, da so ekranizirali toliko njegovih del. Nekatera – recimo Evropejce, Bostončanke in Golden Bowl – je ekraniziral tudi James Ivory.
-
Deček nevihte
Ko so se ptiči v Hitchcockovih Ptičih leta 1963 prelevili v agresivne, zavojevalske, morilske pošasti, kljuvali in žrli ljudi, sejali teror, kalifornijsko mestece Bodega Bay pa dobesedno razstrelili (Norman Bates, Hitchcockov Psiho, je že vedel, zakaj jih je nagačeval!), je bilo jasno, da bo trajalo zelo dolgo, preden bodo filmi ptiče rehabilitirali. Danes skoraj ni več filma, v katerem ptič ne bi bil človekov najboljši prijatelj (spomnite se le Avatarja, Gospodarja prstanov in Harryja Potterja), toda nekoč, v letih po Ptičih, so filmi garali, da bi ptiče ponovno humanizirali. Tak je bil Loachev Kes (1969), v katerem je zasmehovani deček iz revne delavske družine prijateljeval s sokolom, tak je bil Jonathan Livingston Galeb (1973), posnet po Bachovem supersellerju, ki je za ptičji humanizem naredil toliko, kot so Ptiči naredili za ptičji kanibalizem, avstralski film Deček nevihte (1976), posnet po mladinskem bestsellerju Colina Thiela (1964), pa je bil že tako samozavesten, da je lahko povsem odločno pokazal, da so ljudje precej večje zlo od ptičev.
-
Nori dnevi
Maja in Mladen imata hude psihične težave, toda negotovost, ki jo lahko odčitamo v vsaki njuni potezi, lepo dopolnjuje tako sram, ki ga trgata s svoje “norosti” (borderline osebnostne motnje), kot njun totalni mentalni “striptiz”, ki razkrije vso spremenjenost njunih “stanj”, še lepše pa njuno evforično demistificiranje psihiatrije in “terapij” z brezmejnimi – že kar komičnimi, grotesknimi – količinami tablet, ki jih morata zaužiti.
-
Putinove priče
V temle dokuju, ki ga je Vitalij Manski, nekdanji Putinov osebni snemalec, zmontiral iz promocijskih, predvolilnih, zakulisnih materialov, ki jih je posnel v letih 1999-2000, vidite, kako so ustvarili Putina (kako so recimo naštudirali in posneli tisti Putinov “prijazni”, “pomirjujoči”, “skulirani”, “zapeljivi” pogled, skozi katerega je mali Bush na Brdu videl naravnost v njegovo “dušo”), obenem pa izveste tudi njegov recept za vladanje: ljudem moraš pustiti nostalgijo! Naj se raje spominjajo zmage v II. svetovni vojni kot pa gulaga! Naj se čutijo zmagovalce, ne pa žrtve!
-
Ideologija smrti
Prejšnji petek je belski ultranacionalist – tipična pošast populistične dobe – v novozelandskem Christchurchu pobil 50 muslimanov. To je počel, kot so pripovedovali, povsem mirno in zbrano, brez panike. S polavtomatom je hodil po dveh mošejah in na slepo streljal, ustreljenim pa je poslal še strel v glavo – po vojaško. To ni bilo streljanje – to so bile eksekucije, likvidacije. Čistka.
-
Čudežno potovanje v Oz
Sovjetski pisatelj Alexander Volkov je leta 1939 objavil roman Čarovnik iz Smaragdnega mesta, predelavo Baumovega Čarovnika iz Oza, kasneje pa je napisal še serijo nadaljevanj, v katerih so “Čarobno deželo” – Baumov “Oz”, povišan v alegorijo Sovjetske zveze – nenehno ogrožali zunanji zavojevalci in notranji sovražniki. Ruski animirani film Čudežno potovanje v Oz, v katerem se Doroteja, pravnukinja Baumove Dorothy, vrne v Oz (s strašilom, kositrnim drvarjem, levom in Totom), je dokaz, da je Putinova Rusija res sequel Sovjetske zveze: Doroteja skuša namreč ugotoviti, kdo je izpral možgane Juriju Jusu, ki z lesenimi vojaki okupira Oz. Jasno, Jurij je notranji sovražnik, leseni vojaki so zavojevalci, Oz je Rusija, Doroteja je Putin, Toto pa je verjetno Dimitrij Medvedjev.
-
Naslednji holokavst bo mogoč zato, ker bo izgledal kot videoigrica
Ko odpelješ, se ne ustavljaš, pazi, da ne priteguješ pozornosti, denar dobiš na koncu, tja, v Beograd, pa moraš priti točno ob 21.00! Teh pravil se mora leta 1999 – v času vojne na Kosovu in Natovih bombardiranj Srbije – držati Vlada (Leon Lučev), srbski šofer, obupani outsider, ki naj bi tovornjak prepeljal od Kosova do Beograda. Kaj prevaža, ne ve. Niti ga ne zanima, kaj prevaža. Ne prvič ne zadnjič prevaža to, kar mu pač dajo. Tovor. “Od nečesa moram živeti.” Ja, rekel bi lahko to, kar dahne šofer, ki v Sallisovem romanu Drive prevaža roparje, roparski plen in podobne tovore: “Jaz vozim!” Vlada je mali človek, v principu poštenjak, blaga duša – deklasiran, odtujen, izgubljen, anemičen in siv kot moreča, sprana, distopična vojna krajina, posuta z ruševinami, oddaljenimi zvoki detonacij, blokadami, obvozi in napetostjo. Včasih reče kakšno s štoparjem (Pavle Čemerikić), ki gre “na boljše” (v Nemčijo). Včasih se ustavi v kakšni obcestni restavraciji. Včasih tovor “čudno” zaropota. A ne pogleda, kaj se dogaja.
-
Mi
Videli smo kopico grozljivk, ki se začnejo takole: srečna, vesela belska družina se preseli v staro hišo, v kateri jo začnejo kmalu terorizirati kruti, sadistični, morilski duhovi tistih, ki so nekoč živeli v njej. Vzemite Amityville, Insidious ali pa Kubrickovo Izžarevanje. Tudi Mi, šoker, ki ga je posnel Jordan Peele, avtor zelo odmevnega šokerja Zbeži!, se začne tako, le da družina ni belska, temveč črnska – in ja, v hišo (v svoj “hotel Overlook”), ki je nekje v obmorskem Santa Cruzu (Kalifornija), se ne preselijo za stalno, temveč le čez poletje. Ne da to kaj usodno spremeni – v grozljivkah, ki se začnejo kot Mi, selitev itak nikoli ni stalna.
-
Ne bom več luzerka
“Nekaj moraš naredit, borit se moraš, ne moreš samo spizdit,” ponavlja Špela (Eva Jesenovec) svojim vrstnicam in vrstnikom, ki so “pobegnili” v tujino in kanijo tam tudi ostati. “Tukaj mi ni več fajn,” pravi njen fant, lole z laptopom, ki “pobegne” v Frisco. “Tukaj ni nič – ni motivacije!” Sama vztraja v Sloveniji, pa četudi vztrajati v Sloveniji za njeno generacijo pomeni vztrajati v prekarnosti – in negotovosti, nestabilnosti, neenakosti, prikrajšanosti, brezpravnosti, ponižanju, bolečini. Že pred leti je diplomirala iz umetnostne zgodovine, toda v Muzeju moderne umetnosti je ne najdemo med kustosinjami, temveč za šalterjem – pa še to le honorarno, začasno, slabo plačano, prekarno. Da bi preživela, tu in tam pod pultom proda kako svojo stvar, recimo fotoaparat (pod ceno), popoldne pa tezgari še na bazenu, toda službe v muzeju ne dobi.
-
Al Capone sreča Donalda Trumpa
Proti Donaldu Trumpu poteka kopica preiskav. Poleg njegovih predvolilnih povezav s Kremljem preiskujejo tudi njegovo kršitev zakonodaje o financiranju volilnih kampanj, sumljivo trošenje njegovega inavguralnega odbora, protizakonite posle njegove fundacije (Donald J. Trump Foundation), njegovo okoriščanje s predsedniško funkcijo in njegovo utajevanje davkov. Davke naj bi bil utajeval že desetletja.
-
Yao
Yao (Lionel Basse), trinajstletni fantič iz neke senegalske vukojebine, odpotuje v oddaljeni Dakar, da bi spoznal svojega junaka, Seydouja Talla (Omar Sy), francoskega filmskega zvezdnika senegalskega rodu, ločenca v krizi, ki pride promovirat svojo knjigo. Tall, ki ne ve, kaj hoče (tako pravi), je prvič “doma”, v Senegalu, Yao pa ga s svojo fenovsko zgodbo – po avtogram se je “čisto sam” pripeljal 387 km! – tako prevzame, da ga za nagrado pospremi v njegovo vas.
-
Creed II
Kdor ni videl četrtega Rockyja, je zamudil nacionalistično hladnovojno klasiko, v kateri sta se v Moskvi spopadla najboljša boksarja na svetu, ameriški žrebec Rocky Balboa (Sylvester Stallone) in ruski stroj Ivan Drago (Dolph Lundgren), pri čemer je Rocky – po svoji zmagi – zaječal, da je bolje, da sta se spopadla ona dva, kot pa da bi se spopadlo na milijone ruskih in ameriških vojakov.
-
Videnje
Jeanne (Juliette Binoche), francoska antropologinja, pride na Japonsko, da bi se terapevtsko okopala v gozdu Yoshino – da bi torej vsrkala transcendentalno gozdno atmosfero. Tudi film jo vsrka – in to tako zelo, da se zdi, kot da sta si film in gozd usojena. Totalno, absolutno, kompletno: kot da je bil gozd ustvarjen za film in kot da je bil film ustvarjen za snemanje gozda. Še več: posnetki tega ogromnega, nasičenega, gostega, senzualnega, že kar tekstualnega gozda so tako veličastni in osupljivi, da vse ostalo tvega, da bo izgledalo le kot antiklimaks.
-
Stotnica Marvel
Stotnico Marvel na vse pretege oglašujejo kot prvi Marvelov superjunaški spektakel, ki ga pilotira ženska – stotnica Marvel, alias Carol Danvers, alias Vers (Brie Larson). Naj Marvelu čestitamo, da se je “šele zdaj” spomnil na žensko? Naj mu čestitamo, ker se je “končno” spomnil na žensko? Naj mu čestitamo, da se je na žensko spomnil “že” po dvajsetem filmu v svojem “kinematičnem vesolju”? Naj mu čestitamo, ker je končno zbral “pogum”, da je v glavno vlogo postavil žensko? Naj mu čestitamo za to “genialno” zamudo? Če hočete, lahko v tem Marvelovem osmofebruarskem glorificiranju ženske, ki ji ni treba, kot pravi, “ničesar dokazovati”, vidite aktivistično dejanje (gibanje #MeToo, boj za dohodkovno enakost med spoloma, prizadevanje za enakomerno spolno zastopanost v filmih ipd.), toda nikar ne spreglejte zoprnega dejstva, da Stotnice Marvel ne bi bilo, če ne bi pred tem tako čudežno uspela Čudežna ženska, superjunakinja konkurenčne stripovske založbe (DC Comics).
-
Poslednji Srb na Hrvaškem
Hrvaška je v Poslednjem Srbu na Hrvaškem hudo “bolna”. Ne le da je pred sedmimi leti bankrotirala, ne le da se ljudje množično izseljujejo, tako da se je število prebivalstva prepolovilo, ne le da je ekonomska neenakost tako velika, da se ljudje delijo le še na zelo bogate in zelo revne, in ne le da zelo revnih sploh ne imenujejo več ljudje, temveč “spake” – za nameček je izbruhnil še virus, ki je začel Hrvate spreminjati v sestradane, popadljive, požrešne zombije. Mićo (Krešimir Mikić), ki izgleda kot posušeni cvet rockabillyja, ima srečo – ni le zelo bogat, temveč tudi imun.
-
Kaj boš storil, ko bo šel svet k vragu?
Orjaška moskovska dvorana je leta 1930 nabito polna – ljudje napeto in nemo spremljajo sojenje »izdajalcem« Sovjetske zveze. V vlogi sodnika nastopa Andrej Višinski, v vlogi tožilca Nikolaj Krilenko, v vlogi obtožencev pa skupina inženirjev in ekonomistov, ki jih boljševiške oblasti obtožujejo ultimativnih zločinov – ustanovitve »industrijske stranke«, rušenja sovjetske vlade, sodelovanja s tujimi agenturami (s Francijo, Britanijo ipd.), sabotaže sovjetske industrije, transporta in kmetijstva, uničevanja gospodarske rasti, zaviranja socializma in tako dalje.
-
Korgi
Tale animirani film – precej statičen, klišejski ipd. – ne bi bil nič posebnega, če ne bi v njem nastopila Melania Trump. Ko s Trumpom obiščeta britanski dvor, se njena psica prilepi na kraljičinega psa, ta pa – z vso silo – na Trumpovega tiča. Ko Trump, ki nenehno namiguje, da lahko žensko “zgrabiš za pičko”, od bolečine krikne, veste, da je bilo pravici poetično zadoščeno. Toda ko Trumpa izgineta, izgine tudi tale film.
-
Mia in beli lev
Mia (Daniah de Villiers), desetletnica, sicer mala upornica (ne sprašujte), se s starši iz Londona preseli v Južno Afriko, kjer se zaljubi v tipičnega prebivalca Južne Afrike – belega levčka. Z leti postaneta neločljiva, toda ko Mia ugotovi, da bo oče ob kmetijo, mora rešiti in osvoboditi svojega velikega “belca”, da ne bi padel pred puške bogatih turistov.
-
Colette
Virginia Woolf je v eseju Lastna soba (1929) famozno ugotavljala, da poezija strastno in brezmejno opeva žensko, v zgodovini pa je ženska povsem odsotna. Književnost slavi žensko, dejansko pa je le moževa lastnina. Zakaj ženske ne ustvarjajo literarnih del, kakršna je ustvarjal William Shakespeare? Ali bi jih lahko ustvarjale? Vsekakor, pravi Virginia Woolf: le svojo sobo bi morale imeti! Dajte jim sobo, lastno sobo, pa bodo ustvarjale umetnine in mojstrovine! Lastna soba jim daje svobodo. Ženske niso imele svoje sobe – bile so prerevne, finančno in eksistencialno preveč odvisne od moških, ki so jih preveč omejevali in ustavljali, tako da niso mogle ustvarjati.
-
High Flying Bird
Slovenci, obsedeni z Luko Dončićem in NBA, bi morali nujno videti film High Flying Bird, ki se dogaja v času stavke v ligi NBA (igralci hočejo večji delež) in ki ga Steven Soderbergh ni zaman posnel z iPhoneom 8 Plus: “telefonska” slika mu namreč daje večjo neposrednost, ostrino, imerzivnost in urgentnost, kar je še kako pomembno, če pomislimo, da govori o tem, kako lastniki velikih košarkarskih klubov izkoriščajo mlade – predvsem črnske – košarkarje, rookieje.
