-
Tatiči
“Ko je blago v trgovini, še ne pripada nikomur,” slišimo v japonskem filmu Tatiči, ki je letos v Cannesu osvojil zlato palmo, ki izgleda kot izliv prejšnjih Koreedovih “družinskih” filmov, Sestrice, Fantomske svetlobe, Nihče ne ve, Še vedno združeni, Po nevihti in Kakršen oče, takšen sin, in ki se začne v supermarketu, iz katerega oče in sin, Osamu (Franky Lily) in Shota (Kairi Jyo), dobro uigrana zmikavta, odkorakata s polnim nahrbtnikom špecerije. Tudi Juri (Sasaki Miyu), petletna deklica, ki zmrzuje ob cesti, ne pripada nikomur (starši se očitno ne zmenijo zanjo), zato jo odpeljeta k sebi, v revno, tesno, precej razsuto stanovanje, v katerem živijo Osamujeva mama (Kilin Kiki), njegova žena (Sakura Ando) in hči Aki (Mayu Matsuoka).
-
Made in USA
Donald Trump je na lepem spremenil taktiko: na vrhu G-20 v Buenos Airesu ni kričal ali zganjal cirkusa, s Kitajsko je sklenil trgovinsko premirje, s savdskim princem bin Salmanom, ki naj bi bil naročil umor novinarja Džamala Hašodžija, se je sestal zelo na kratko (po Bushevi smrti je celo odpovedal tiskovno konferenco in razglasil dan žalovanja), s Putinom – svojim velikim prijateljem in zaveznikom – pa se sploh ni sestal. In zakaj ne? »Ker ladij in mornarjev iz Rusije še niso vrnili v Ukrajino,« je tvitnil. Ergo: zaradi incidenta v Azovskem morju – ruska obalna straža je malo prej pri Krimu zasegla tri ukrajinske vojaške ladje. Trumpa ni prav nič motilo, da je Putin zasegel Krim, brezmejno pa ga moti, da je Putin zasegel tri ukrajinske ladje? Nehajte – fake news!
-
Robin Hood
Tale Robin Hood je prepozen – revolucijo je že davno zamudil. Ko se Robin Loxley (Taron Egerton) vrne s križarske vojne (Sirija!), v grozi ugotovi, da se je vse spremenilo: skorumpirani etnonacionalistični nottinghamski šerif (Ben Mendelsohn), napol Bush, napol Trump, mu je zaplenil posestvo, Marian (Eve Hewson) mu je speljal Jamie Dornan, rudnik, ki so ga odprli v Nottinghamu, pa pustoši lepote narave in ugonablja “99 odstotkov”. Robin postane Hood, no, Hoodie – maskirani superjunak, ki krade manjšini in daje večini. To je njegov park Zuccotti. Njega samega imajo za mrtvega, dokler ga nimajo spet za živega, a bolje bi bilo, če bi ostal mrtev.
-
Hannah
Charlotte Rampling, nekdanja seks bomba (zdaj pri dvainsedemdesetih), igra Hanno, ustavljeno žensko – žensko, ki molči. In molči povsod – tako na vajah gledališke skupine kot doma z možem (André Wilms), tako na metroju kot pri kopanju svojega psa. In ko svojemu vnuku speče torto in mu jo potem odnese, ostane pred vrati. Ne sme naprej. Sin ji vrata brutalno zaloputne. Tu so se zgodile strašne, neizrekljive reči. Kot v kakem filmu bratov Dardenne – ali Michaela Hanekeja. Hannah je inverzija Myrtle Gordon, gledališke igralke, ki jo v Cassavetesovi Premieri (1977) igra Gena Rowlands: Myrtle agonično, panično, stresno, obupano, jezno kriči, Hannah pa agonično, panično, stresno, obupano, jezno molči. Nič dramatičnega ni v njenem življenju, a po drugi strani – prav molk je njena drama, njeno življenje. O čem molči? Oh, o dolgi zgodovini ženskega molka, ženske socialne osamljenosti, ženskega minimalizma, ženskega protesta. Z eno besedo: Hannah je ostarela igralka, za katero ni več vlog – ja, Hannah je alegorija ženske, ki ji je patriarhat predpisal le eno vlogo.
-
-
Smrtonosni stroji
Smrtonosni stroji, ki jih je – po romanu Philipa Reevea – napisal in produciral Peter Jackson, režiral pa njegov protežiranec Christian Rivers, so Vojna zvezd na Zemlji. No, na tem, kar je ostalo od Zemlje, ki jo je “60-minutna vojna”, produkt apokaliptičnega kvantnega orožja (“Meduza”), pred tisoč leti povsem opustošila. Vprašanje, ali bo kapitalizem preživel konec sveta, dobi tu nedvoumni odgovor: absolutno – le zavrtel se bo nazaj, v svojo originalno viktorijansko fazo! Ljudje živijo na grotesknih orjaških premičnih mestih, med katerimi prednjači mogočni preddigitalni London, ki je zgrajen iz old-techa, organiziran po gildah in razredih (klima je represivna, demokracije ni, odnosi so nečloveški, revni so spodaj, med dimom in smetmi), energetsko pa se preživlja tako, da darwinistično “žre” manjša premična mesta in naselja.
-
Suspiria
Dario Argento je leta 1977 posnel Suspirio, neogotsko grozljivko, v kateri na slovito freiburško plesno akademijo prispe ameriška plesalka Suzy Bannion (Jessica Harper), a jo okultna atmosfera, psihedelična dekadenca, halucinantne vizije in nevidno zlo z umetniškim imenom “Črna kraljica” kmalu prelevijo v Alico v čudežni deželi. Logika ne obstaja več, realnost privzame logiko sanj. Luca Guadagnino, avtor filma Pokliči me po svojem imenu, Suspirio preseli v Berlin, ki je leta 1977 – ja, v letu originalne Suspirie – prežet s punkom, terorjem skupine Baader-Meinhof, hladnovojno delitvijo in postnacističnim kičem, toda ne pričakujte rimejka, temveč reimaginacijo originala, ki ga režiser pokliče po svojem imenu. Susie Bannion (Dakota Johnson), plesalka iz konservativnega menonitskega okolja (Ohio), prispe na slovito plesno akademijo takoj zatem, ko “izgine” plesalka, ki je paranoidno oznanila, da to akademijo skrivaj vodijo “čarovnice”. In res, ko Susie – pod budnim, strogim, predirnim očesom karizmatične koreografinje, gospe Blanc (Tilda Swinton) – avdicijsko zapleše, začnejo njeni gibi “vuduistično” sukati, zvijati, lomiti, krotovičiti in pačiti telo plesalke, ki pleše v sosednji sobi. Body horror, kakršnega še niste videli – divji, morbiden, nasilen.
-
Največji dar
Španskemu režiserju, ki v Almeriji snema vestern, se zazdi, da je konec – tako kot konci večine vesternov – lažen, saj tisti The End v resnici sploh ne bo The End, še manj Happy End. Ko bo Jackson na koncu v revolveraškem obračunu ubil Wilsona, se bo resda prikazal napis The End, toda njuni potomci – sinovi, vnuki, pravnuki, prapravnuki – se bodo potem še stoletja pobijali. Sovraštvo se bo dedovalo – in vesterna ne bo nikoli konec. Idejo za boljši konec – okej, za res pravi konec – mu ponudi neki Francoz, ki ga je oče kot otroka tako pretepel, da je obtičal v komi. To nasilje ga je prelevilo v barabo, nasilneža, kriminalca – potem pa je, pravi, srečal “dobrega duhovnika”, ki mu je razodel smisel “Jezusovega odpuščanja”.
-
Magične živali: Grindelwaldova hudodelstva
Tole poznate: če skušajo malopridnega jetnika v filmu iz točke A prepeljati do točke B (iz ene ječe v drugo), pomeni, da bo nekje vmes spektakularno pobegnil. Grindelwaldova hudodelstva, posneta po scenariju J.K. Rowling, so natanko tak film: jetnika – ja, malopridnega Grindelwalda (Johnny Depp) – iz New Yorka peljejo v Evropo ( jasno, v viharni noči), toda očitno le zato, da bi lahko pobegnil. Zavladati hoče svetu – s pomočjo “čiste” čarovniške rase. Ker pa se piše leto 1927, ne nadomešča le Voldemorta, temveč tudi Hitlerja. Newt Scamander (Eddie Redmayne), uglajeni metačarovnik in auteur knjige “Magične živali” (hita na Bradavičarki), bo naredil vse, da bi ga ustavil, kar pa ne preseneča – nadomešča namreč Harryja Potterja.
-
Vdove
Kdor je videl britansko šestdelno miniserijo Vdove, posneto davnega leta 1983, si je verjetno želel, da bi kdo – kak auteur, se razume – vse to, kar je bilo v sami miniseriji precej razvlečeno (ne vedno na najbolj spektakularen način), zbil v udarni, kleni, kompaktni triler, ki bi se po možnosti dogajal med strmimi ruševinami kapitalizma, idealnim socialnim kontekstom zgodbe o obupanih vdovah, ki izvršijo “veliki” roparski načrt svojih pobitih mož, profesionalnih roparjev. In res, zgodilo se je: Steve McQueen, auteur par excellence (Lakota, Sramota, 12 let suženj), je Vdove iz Londona prestavil v razsuti, socialno opustošeni, morilski Chicago (da ne rečem Sick-ago), tretje največje ameriško mesto, kjer le v flešbekih vidimo štiričlansko roparsko tolpo (Liam Neeson itd.), ki pade v boju s policijo ( ja, delo ubija!), njiho ve vdo ve – Viola Davis, Michelle Rodriguez & Elizabeth Debicki (Cynthia Erivo vleti za šoferko, medtem ko se četrta vdova, Carrie Coon, od tega “podjetja” naglo distancira) – pa začnejo potem na osnovi zabeležk in načrtov te tolpe pakirati svojo verzijo “ropa stoletja” (pet milijonov).
-
Kustosova soba
“Še pred kratkim se mi je sanjalo o Igorju,” pravi Bojan Zabel. “Sanjalo se mi je, da sem Sonjo, svojo ženo, vprašal: zakaj Igor nič ne pride v to stanovanje, v katerem sva zdaj?” Igor Zabel – umetnostni zgodovinar, kritik, kustos, potujoči kurator – je umrl na vrhuncu kariere – tik pred otvoritvijo še ene svoje triumfalne razstave modernosti (sklepni del njegove trilogije o slovenski umetnosti). Sedmega julija 2005, pripoveduje Mateja Kos Zabel, se je na Beethovnovi spotaknil ob štrcelj odrezane parkirne ure, padel in s kolenom treščil ob neko kovinsko ploščo. Zlom pogačice. Nič prav strašnega. Bolj ko ne rutinsko so ga odpeljali na travmatologijo, kjer je čakal na operacijo, ki sama po sebi ne bi bila nič posebnega, a ga niso takoj operirali – tisti dan je bilo nenavadno veliko prometnih nesreč, tako da so na kliniko pripeljali precej hudih ponesrečencev, ki jih je bilo treba hitro, prednostno operirati. Potem so operirali še njega. Vse je bilo okej.
-
Kalifornijska osvobodilna fronta
Ko sem se prejšnji ponedeljek iz Los Angelesa – po avtocesti št. 134, ki v Van Nuysu, kjer je nekoč stala zadnja tovarna General Motorsa v Kaliforniji, preide v avtocesto št. 101 – zapeljal proti Thousand Oaksu, je kmalu zasmrdelo po dimu. V avto so se stegnili prašni delci, hribi, ki so se raztezali pred mano, so bili ožgani, povsod se je smodilo in kadilo, mimo – po desnem pasu – pa so vozili konvoji gasilskih avtomobilov. Nikoli še nisem videl toliko gasilskih avtomobilov. In toliko gasilcev. In toliko policijskih avtomobilov. In toliko policistov. In toliko helikopterjev. In toliko zračnih tankerjev. Številni izhodi z avtoceste so bili blokirani, iz kanjonov se je valil dim, ponekod so pod nebom nastale goste dimne gobe – kot po detonaciji atomske bombe.
-
Hrestač in štiri kraljestva
Tale Hrestač je po malem Alica v čudežni deželi, po malem Harry Potter, po malem Čarovnik iz Oza, po malem Zgodba iz Narnije, po malem Lepotica in zver, po malem Somrak, še najmanj pa je Hrestač. Od Čajkovskega ne ostane prav dosti, toda – ironično! – prav baletna točka še najbolj spominja na film, medtem ko vse ostalo, od pompozne fantasylandske mistike in male princese (Mackenzie Foy), tipične disneyjevske sirote, ki jo magični portal z božične zabave katapultira v paralelne svetove (“štiri kraljestva”), do “odbitih” bitij, ki jo čakajo v tem “pravljičnem” kiču (neprepoznavna Keira Knightley, postapokaliptična Helen Mirren ipd.), spominja na lepo dizajnirani, lepo kostumirani, lepo posneti “magični” dolgčas, ki izgleda tako, kot da je nagačen. Verjetno so ga skušali spremeniti v igračo.
-
Grinch
Ameriška mesta imajo prečudna imena, recimo: Truth or Consequences (Nova Mehika), Rough and Ready (California), No Name (Kolorado), Why (Arizona) ali Whynot (Severna Karolina). Nič čudnega, da se animirana burleska Grinch – posneta po otroški klasiki Kako je Grinch ukradel Božič (via Dr. Seuss) – dogaja v mestecu Whoville. Itak zveni kot prečudni – a resnični – Hazardville (Connecticut). Prav tako ni nič čudnega, da Whoville izgleda kot božično drevesce – vanj se namreč vključimo pet dni pred Božičem. Mestece je okrašeno od glave do peta, izložbe so polne, povsod se cedijo voščila in lepe želje, božične lučke utripajo, božični zvončki cingljajo, božične pesmi žgejo, ljudje divje nakupujejo. To so good guys.
-
Dekle v pajkovi mreži
Računalniški genij Frans Balder (Stephen Merchant) je izdelal program “Firefall”, s katerim je mogoče vdreti v vsak jedrski sistem, ga predal ameriški Nacionalni varnostni agenciji, zdaj pa si je premislil, zato hoče, da ga Lisbeth Salander (Claire Foy) – švedska hekerka iz Larssonove trilogije Milenij (Dekle z zmajskim tatujem itd.) – ukrade. In še preden rečete Misija nemogoče, na oder že skočijo švedski, ruski in ameriški agenti, teroristi, mož brez obraza (dobesedno, a ne Javier Bardem!) in “Madame X” (ne sprašujte!), ki svet pahnejo na rob apokalipse. Eksplozije, dirka s časom in konec sveta? Kaj se je zgodilo s fascinantno Lisbeth Salander?
-
Bombardiranje
Le kdor res slepo ljubi dogfights, zračne dvoboje vojaških letal, bo tu, vsaj prvih deset minut, ploskal, pa četudi bo imel občutek, da gleda le računalniško igrico, ki je ne more igrati, medtem ko se bodo vsi ostali brezmejno dolgočasili ob hrupu, ki ga leta 1939 nad Chongqingom – okej, Chungkingom – zganjajo japonska letala, otročje naivnem prikazovanju boja za preživetje na tleh in v ruševinah ter bebavih replikah, ki jih vsake toliko časa izdavi Bruce Willis, ameriški polkovnik, svetovalec kitajske vojske. “Proslavimo to, da smo vojaki!” Ali pa: “Borili se bomo do prekletega konca!” Ali pa: “Naj svet pomni!” In logično: “Pojejmo torto!” A ta zelo dragi “spektakel”, ki so ga posneli že davnega leta 2015 in pri katerem je kot svetovalec sodeloval Mel Gibson, ni torta. Na Kitajskem ga sploh niso predvajali – zaradi finančnih škandalov in davčnih utaj, s katerimi so bili povezani stvarniki te katastrofe.
-
Hiša, ki jo je zgradil Jack
Ženski, ki jo igra Uma Thurman, na avtu poči guma, dvigalka pa je pokvarjena. Moškega, ki ustavi, prosi, če jo pelje do kovača, ki bi popravil dvigalko. In res, moški – ime mu je Jack, igra pa ga Matt Dillon – jo malce nejevoljno odpelje tja. In potem – nič manj nejevoljno – še nazaj do avta. Ženska je vsiljiva, vzvišena in ošabna, za nameček pa še pravi, da tvega, ker se vozi z neznancem, ki izgleda kot serijski morilec. Jacku celo pove, kako bi jo lahko ubil in kje bi lahko pokopal njeno truplo. Ironija je v tem, da ima prav – Jack je res serijski morilec. Ženski razbije glavo – z dvigalko. “To je bil dober dan,” dahne. In doda: “Čudovit dan.” To je “prvi incident”, ki ga opisuje skritemu glasu (Bruno Ganz), svojemu nevidnemu, fantomskemu “terapevtu”. Sledijo še štirje takšni “incidenti” – brutalni, ekscesni, sadistični, grizlijevski. Čakajte, da “svojo” družino – ženo (Sofie Gråbøl) in dva sinčka – odpelje na lov. Čakajte, da ga vdova (Siobhan Fallon Hogan) spusti v hišo. Čakajte, da mu Riley Keough pusti, da jo sleče. In čakajte, da sreča račko.
-
Zimske muhe
Zimske muhe je film o road tripu, na katerega v ukradenem avtu kreneta dva češka fanta, 14-letni Mara (Tomáš Mrvík), obritoglavec z izgledom lažnega huligana in pogledom utrujenega cinika, in 12-letni Heduš (Jan František Uher), buckasti Huckleberry Finn, ki sanja o tujski legiji. Očitno sta zbežala od doma. Zakaj? Oh, to se bo spraševal le ta, ki ni videl prvih dveh Omerzujevih filmov, Mlade noči in Družinskega filma, v katerih starši odpotujejo, otroke pa pustijo same doma. Starši za otroke vedno naredijo premalo – v nekem smislu jih ni. Ugrabili so jim jih “TV, Facebook in Kaufland,” slišimo v Zimskih muhah, ritualni, formativni odiseji zorenja. Zato otroci pustijo starše doma, sami pa odpotujejo.
-
Vili Bremza
Tale malezijska animacija je le evforično dolgočasni derivat: govorečemu taksiju nevesto spelje govoreči tovornjak. Ja, Avtomobili srečajo Pošastne tovornjake.
-
Božiček in druščina
Božička doleti predbožična mora, saj mu kompletno čredo palčkov – na tisoče glav! – podre huda epidemija. Razlog več, da skoči v Pariz. In razlog več, da govori francosko. Božička tokrat ne igra Tim Allen, temveč francoski komik Alain Chabat. Na severnem tečaju ima tovarno igrač, imena vseh otrok, ki si “želijo” njegove igrače, pa zna na pamet, kar libidinalno ekonomijo Božiča le še dodatno začini. Čakajte, da policajem pove, kako zelo “obožuje otroke”.
-
Mala Italija
Nikki (Emma Roberts) in Leo (Hayden Christensen), v otroštvu neločljiva prijatelja, bi bila tudi zdaj, pri dobrih dvajsetih, neločljiva ljubimca, če ne bi bila njuna stereotipna italijanska očeta – oba picerista v stereotipni Mali Italiji (Toronto), velika rivala – v tako hudi vojni kot nekoč – v dobri stari Veroni – Capuleti in Montegi. Nikki in Leo naj bi bila nekaj takega kot Romeo in Julija v dobi Master Chefa, toda romantika je tu tako utrujena kot humor. Le še stereotipi – Italijanov in Indijcev – so bolj neužitni.
-
Kot da se film sramuje, da je bil Freddie Mercury gej
Zadnja leta smo videli ogromno filmskih biografij. Zakaj? Verjetno zato, ker od filmarjev ne terjajo kakega silnega napora – dovolj je, da kliknejo wikipedio, saj veste, to ali ono biografsko geslo (“Serge Gainsbourg”, “Hannah Arendt”, “Margaret Thatcher”, “Steve Jobs”, “Nelson Mandela” ipd.), in že imajo scenarij. In vse te filmske biografije izgledajo bolj ali manj enako – kot ekranizacije wikipedijskih gesel, kot greatest hits nekega življenja, kot brezosebna kronološka naštevanja “ključnih” dogodkov in dosežkov biografiranca.
-
Overlord
Ko se je razvedelo, da J.J. Abrams – producent številnih serij in filmov (od Skrivnostnega otoka do Cloverfielda in novih Vojn zvezd) – producira Overlord, film o II. svetovni vojni in čudnih, grotesknih, pošastnih kreaturah, so se hitro pojavile špekulacije, da je vse skupaj verjetno nekako povezano s Cloverfieldom, da bo torej Overlord neke vrste prequel Cloverfielda, v katerem New York zgazijo skrivnostne, čudne, velikanske pošasti, toda zdaj, ko je pred nami, lahko rečemo, da izgleda bolj kot prequel Svetovne vojne Z, v kateri svet preplavijo hitri, manični, elastični zombiji. Šestega junija 1944 – navsezgodaj, še tako rekoč ponoči, v temi, le nekaj ur pred zavezniško invazijo na Normandijo, alias operacijo Overlord – v Franciji, za nemškimi linijami, pristanejo štirje ameriški komandosi (Jovan Adepo, Wyatt Russell, John Magaro, Iain De Caestecker), ki naj bi razstrelili nacistični motilnik radijskega signala, s čimer bi tovarišem olajšali invazijo, toda peklenski, kaotični, bombastični, adrenalinski razčefuk, ki jih pričaka že v zraku, je le uvod v pekel, ki jih čaka v cerkvi, na kateri je parkiran motilnik.
-
Johnny English spet v akciji
Ker Jamesa Bonda že lep čas ni in ni na spregled, je vskočil Johnny English (Rowan Atkinson), infantilni, lunatični anarhist, ki resda izgleda kot Bondov idiotski brat, a je času, v katerem idioti hlinijo superjunake (pomislite le na Trumpa!), več kot primeren, dela pa se v tem novem, hladnem, brexitskem svetu itak ne manjka, navsezadnje, britanska premierka (Emma Thompson) – Theresa May via Margaret Thatcher – načrtuje veliko privatizacijo države, za katero naj bi poskrbel ameriški tehnotajkun, ki Britanijo – okej, to, kar je ostalo od “britanskega Imperija” – s pomočjo digitalnega mrka – kiberterorističnega napada, ki kompromitira vse Jamese Bonde – pošlje v analogno preteklost (nazaj k faksu!), s čimer naredi Britanijo spet veliko. Ja, Johnny English ima antibrexitski, antineoliberalni spin. Pa kaj?
-
Stefan Zweig: Slovo od Evrope
Stefan Zweig (Josef Hader), sloviti avstrijski pisatelj in biograf judovskega rodu, globalni zvezdnik in ljubitelj žarometov, v tridesetih letih prejšnjega stoletja – po Hitlerjevem prevzemu oblasti – s svojo drugo ženo Lotte (Aenne Schwarz) emigrira v multikulti Brazilijo, kjer ga slavijo in častijo kot boga. Tu in tam odpotuje na turnejo po Ameriki (New York, Buenos Aires ipd.), vse pa leta 1936 preseneti in že kar šokira, ko na tiskovni konferenci Pen kluba ne obsodi niti nacizma niti Hitlerja.
-
Lovec ubijalec
V Lovcu ubijalcu hladna vojna divja tam, kjer je najhladneje – v arktičnem krogu, okej, pod njim, kjer se ameriške in ruske podmornice igrajo, zalezujejo in razstreljujejo. Podmorničarji vedo, kdaj jih bo zadelo. Ne, to ni več Lov na Rdeči oktober, temveč geopolitična računalniška igrica. In ker se zdi, da jo dobivajo Rusi, Američani vpokličejo svojega najboljšega in obenem najbolj samosvojega podmorskega volka, poveljnika Joeja Glassa (Gerard Butler), ki ga glas patriotsko-testosteronske trobente zanese vse do ruskega oporišča, kamor pride ravno pravi čas, da se lahko aktivno vključi v reševanje ruskega predsednika, ki so ga ugrabili pučisti.
-
Noč čarovnic
Michael Myers, popfreudovska pošast, robotski koktajl seksizma, mizoginije in antifeminizma, po štiridesetih letih zbeži iz ječe, zbije britanska podkasterja, ki ga hočeta spremeniti v trač, si natakne masko in krene v Haddonfield (Illinois), kjer ravno praznujejo noč čarovnic, ki ga tako silovito prižge in podžge, da se prek številnih trupel totemsko sprehodi do hiše, ki jo je Laurie Strode (Jamie Lee Curtis), “zadnje dekle”, spremenila v bunker, da bi se lahko s hčerko (Judy Greer) in vnukinjo (Andi Matichak) ubranila pred vrnitvijo pošasti, ki jo travmatizira že 40 let. Točno, ultimativno moško pošast pričakajo vse generacije gibanja #MeToo. Kar je sicer hvalevredno, ni pa kdo ve kako napeto.
-
Vseeno mi je, če bomo v zgodovino zapisani kot barbari
Georg (Franz Rogowski) je begunec, ilegalec, ki obtiči v Parizu. V nekem baru mu povejo, da je Pariz zapečaten, zaplombiran – nepredušno zaprt. Ne moreš ven – ne moreš noter. Nemci vse strogo nadzorujejo. Povsod so patrulje. Slišimo za racije, slišimo za teror, slišimo za okupacijo, slišimo za deportacije. In ja, slišimo hrumenje policijskih avtomobilov – in zavijanje siren. Ljudje so prestrašeni in živčni, a govorijo tiho. Paziti morajo. Lahko jih zaprejo. Deportirajo. In skoncentrirajo. Njihovo življenje je omejeno. Svoboda je sprhnela. Demokracija presahnila. Nemci so utišali Pariz. Georg hoče zato na vsak način zbežati v Marseille, ki je še svobodno mesto – in tu bi potem na črnem trgu nabavil tranzitno vizo, s katero bi prebegnil v Mehiko.
-
Noč grozljivk
17:00 Rosemaryjin otrok (Rosemary’s Baby)
-
Park groze
Leta 1981 – v zlati dobi slasherjev (tri leta po Noči čarovnic, leto po Petku trinajstega) – je Tobe Hooper, avtor Teksaškega pokola z motorko, posnel Hišo strahov, v kateri hormonski najstniki sklenejo, da bodo obiskali karnevalski, groteskni lunapark, kjer pa jim je potem tako všeč, da sklenejo, da bodo tam – jasno, skrivaj – ostali tudi ponoči (in špegali v zakulisje te “hiše strahov”), kar je seveda slaba ideja, toda brez te slabe ideje ne bi bilo ne Hiše strahov ne Parka groze, ki izgleda kot Hiša strahov v času Trumpa, postresnice in fake news. Šest hormonskih mladeničev in mladenk, bolj ali manj že študentov, med katerimi je tudi razsvetljena, “drugačna” Natalie (Amy Forsyth), ki se je vrnila domov, se odpravi v karnevalski, groteskni tematski park groze (“Hell Fest”), ki slovi po tem, da skuša obiskovalce – no, žrtve – res na smrt prestrašiti.
-
Luis in vesoljčki
Tole je Disney po nemško, kar pomeni, da je Luis, sramežljivi, outsiderski, ljubki, stalno šikanirani – ja, povsem generični – enajstletnik, skoraj sirota (mame nima, oče pa je ufolog, ki sanjari, namesto da bi se tržil), ki se ne sprijatelji le z enim itijem, ampak s tremi, zato tudi Spielbergove klišeje kmalu dopolni s klišeji iz nemške Nedokončane zgodbe.
