Marcel Štefančič jr.
-
26. 10. 2018 | Mladina 43 | Kultura | Film
Da neoliberalni status quo ne trga le družbe, temveč tudi družino, vemo. Kako to počne, pa lahko vidimo v številnih filmih, v katerih družine postanejo žrtve kapitalistične tekme: tako kot kapitalizem delavce in podjetja sili v to, da tekmujejo med sabo, v medsebojno tekmovanje sili tudi zakonce, ki jih čaka le darwinistični boj za obstanek. V francoskem filmu Ko izgubiš vse – napetem, naturalističnem, zelo učinkovitem, srhljivejšem od ločitvene klasike Kramer proti Kramerju – se zakonca Besson, Miriam (Léa Drucker) in Antoine (Denis Ménochet), tako stresno in tako brutalno ločita, da Julien (Thomas Gioria), njun dvanajstletni sin, doživlja martirij, teror in horror, pravi torture porn, ki pa je le uvod v njuno poločitveno tekmo zanj – v vojno živcev, laži, frustracij, negotovosti, resentimentov, tišin in interpretacij “normalnosti” in bolečine.
-
19. 10. 2018 | Mladina 42 | Politika
Ob koncu avgusta 2005 je Ameriko opustošil hurikan Katrina – in vzel skoraj dva tisoč življenj. Kaos je bil popoln: pomoč je zamujala, institucije so se prepočasi odzivale, predsednik Bush se ni pretegnil. Ker je hurikan prizadel predvsem črnce, se z reševanjem ni mudilo, smo slišali. Medije in splet pa so medtem polnile konspirološke zgodbe o tem, da so se črnci prelevili v plenilce.
-
19. 10. 2018 | Mladina 42 | Kultura | Film
V filmu Na obali Chesil, posnetem po romanu Iana McEwana (videli smo ga nedavno), imate zakonca, ki še nista fukala – nikoli, z nikomer. V Sodnici, prav tako posneti po McEwanovem romanu, pa imate zakonca, ki ne fukata več. Ko Jack (Stanley Tucci), profesor filozofije, svojo ženo Fiono (Emma Thompson), eminentno sodnico in po malem tudi koncertno pianistko, vpraša, kdaj sta nazadnje fukala, ta odvrne, da se ne spomni. Seks ni njena prioriteta – preveč je zatopljena v svoje delo, v svojo sodniško kariero. Primeri, o katerih razsoja (naj siamska dvojčka pustijo skupaj, tako da bosta oba umrla, ali pa naj ju z operacijo ločijo in s tem omogočijo preživetje vsaj enemu?), so težki, mučni, stresni, v nekem morbidnem smislu tudi »boljši« od seksa. A po drugi strani: dileme, v katerih se znajde, so tako kompleksne (običajno gre za vprašanje življenja in smrti), da bi jih misel na seks – ali pa sploh na zasebno, vsakdanje življenje – le dekoncentrirala. Odgovori na »poslednja« vprašanja terjajo celibat.
-
19. 10. 2018 | Mladina 42 | Kultura | Film
Predstavljajte si, da bi Hitchcock Dvoriščno okno posnel v Batesovem motelu, ali da bi Agatha Christie tja postavila roman In potem ni bilo nikogar več, pa dobite hiperaktivni noir, ki ga je Quentin Tarantino pozabil posneti. Film Težave v motelu El Royale, ki ga je posnel Drew Goddard, scenarist številnih prestižnih filmov (Cloverfield, Marsovec, Svetovna vojna Z) in režiser briljantne, kultne Koče v gozdu, se dogaja leta 1969, ki je omara, iz katere padajo okostnjaki (Hooverjev FBI skrivaj prisluškuje slavnim in vplivnim, da bi jih lažje kompromitiral ali izsiljeval, Richard Nixon, ki naj bi vietnamsko vojno končal, jo zaostruje, Los Angeles terorizira sekta Charlesa Mansona, Phil Spector širi »zvočni zid«, toksični šovinizem in svoj božji kompleks), odvrti se v nekoč slavnem, zdaj precej zapuščenem, odpisanem, mejnem, kalifornijsko-nevadskem motelu El Royale (ob jezeru Tahoe), nekdanjem skrivališču finančnih in političnih elit, ki je omara, iz katere padajo okostnjaki (ko bi videli, kar so videla zrcala v motelskih sobah, bi lažje razumeli, zakaj to, kar se zgodi v El Royalu, ne ostane v El Royalu), vanj pa se natepejo liki (podlih sedem!), ki so omare, iz katerih padajo okostnjaki: dementni duhovnik (Jeff Bridges), ki je v resnici nekdanji ropar, trgovski potnik (Jon Hamm), ki je v resnici FBI-jevec, soul pevka Darlene Sweet (Cynthia Erivo), črnka med belci, ki poje predobro, da bi lahko večno ostala Darlene Sweet, fatalna fuck-you hipica (Dakota Johnson), ki v prtljažniku pripelje zvezano sestro (Cailee Spaeny), in karizmatični vodja sekte (Chris Hemsworth), ki hoče igrati ameriško verzijo ruske rulete, vse skupaj pa servisira nervozni, panični, tamasti Miles (Lewis Pullman), receptor in deček za vse, grešnik, ki noče umreti neodrešen (in nespovedan, če smo že ravno pri tem), edini uslužbenec te ekscesne, neonske, apokaliptične puščavske luknje, metronomske kombinacije hiše strahov, hiše iger, tajnega programa, konspirološkega mindfucka in izgubljenega zaklada ameriške zgodovine.
-
12. 10. 2018 | Mladina 41 | Družba
Ko slovenskim nogometašem pred reprezentančno tekmo zaigrajo Zdravljico, vem, da ne bodo zmagali. Ne morejo. Zdravljica pač ni himnična – ne prižge jih, ne vbrizgne jim zmagovalne vneme, ne radikalizira jih, niti jih ne revolucionira. Zdravljica je napitnica – peli bi si jo lahko kvečjemu po tekmi, v slačilnici.
-
12. 10. 2018 | Mladina 41 | Kultura | Film
Daniel Auteuil sreča starega prijatelja (Gérard Depardieu) in ga povabi na večerjo, ta pa potem pripelje 40 mlajšo punco (Adriana Ugarte), o kateri začne Auteuil takoj – kar tam, med večerjo, za obloženo mizo, ob svoji ženi – bujno fantazirati. Punca je krasna, seksi in v rdečem – zdi se mu, da ga vabi. Šur – toliko kot seksizem. Francoska komedija Zaljubljen v mojo ženo izgleda kot rimejk komedije Ženska v rdečem (1984), ki pa je bila itak rimejk francoske komedije Če skače slon čez plot (1976). Ali bolje rečeno: res je retardirana, res ne sodi v naš čas in res izgleda tako, kot da je nastala pred štiridesetimi leti.
-
12. 10. 2018 | Mladina 41 | Kultura | Film
Zgodba filma Zvezda je rojena je tako dobro znana, da je že kar pregovorna: anonimna igralka/pevka sreča zelo uspešnega igralca/pevca, ki jo prelevi v zvezdo, sam pa medtem mazohistično, napol mučeniško potone v alkohol in pozabo. Jasno, zvezdnik – Norman Maine v prvi in drugi verziji – na koncu umre, happy end – katarzični trenutek, da ne rečem money shot – pa napoči, ko zvezdnica – Vicki Lester v prvi in drugi verziji – na koncu prejme nagrado, rekoč: »Hello, everybody. This is Mrs. Norman Maine.« Po naše: »Pozdravljeni. Jaz sem žena Normana Mainea.« Ojoj. To je njen: »Jaz sem Spartak!« In ta film – dejansko le predelava Cukorjeve klasike Za kakšno ceno Hollywood? (1932) – je od leta 1937, ko so ga posneli prvič, doživel že toliko rimejkov, da so nekje vmes, leta 1985, posneli celo porno rimejk: A Star Is Porn. A tudi tale verzija, v kateri njo – anonimko – igra Lady Gaga (ki poje tako, kot je Marlon Brando igral), njega – zvezdniškega country rockerja – pa Bradley Cooper (ki ne poje slabo, a ni jasno, zakaj pri govorjenju napol infantilno imitira bas Sama Elliotta, ki igra njegovega brata), ne pade daleč od porniča. Kakovostnega, zglancanega, spevnega, to je že treba reči.
-
12. 10. 2018 | Mladina 41 | Kultura | Film
Ko gledaš film Titanik, veš, kako se bo končal – Titanik bo potonil. Neizbežno. Tudi ko gledaš film Appolo 13, veš, kako se bo končal – astronavti zaradi okvare ne bodo stopili na Luno. Neizbežno. Tako predvidljiv je tudi Prvi človek, film o astronavtu Neilu Armstrongu, njegovem izkrcanju na Luni (20. julija 1969) in njegovi repliki »Majhen korak za človeka, velik skok za človeštvo«, toda pot do tja je tako intimna in tesnobna, tako polna dvomov, strahov in treme, tako antijunaška, da se bojiš, da mu ne bo uspelo. Ali bolje rečeno: občutek imaš, da gledaš alternativno verzijo, v kateri mu to ne uspe. Film, ki ga je posnel Damien Chazelle, avtor Dežele La la, zleze v Armstrongovo tesnobo – ne, ne domišlja si, da je na Luno odletel tako, kot je Bruce Willis v Armageddonu odletel na meteor. Saj veste – nonšalantno in nakurčeno, kot da to počne vsak dan. Ko Armstrong (Ryan Gosling), aeronavtični inženir in testni pilot, ki je izgubil hčerkico, izve, da bo šel na Luno, iz njegove psihologije izgine vsa samoumevnost – nič spektakularnega ni v njegovem emocionalnem procesiranju tega srhljivega skoka v neznano.
-
5. 10. 2018 | Mladina 40 | Politika
Populisti vseh dežel, združite se!
Steve Bannon zelo rad pripoveduje, kako si je izmislil Donalda Trumpa. Ko sta leta 2013 z Jeffom Sessionsom, ki je kasneje postal Trumpov pravosodni minister, tuhtala, kako v Belo hišo pripeljati »našega« človeka, se je domislil genialne strategije: potrebujemo nekoga, ki bo na prvo mesto – za predvolilno točko št. 1 – postavil priseljevanje! To je vse – ekonomija je drugotna.
-
5. 10. 2018 | Mladina 40 | Kultura | Film
Wiktor (Tomasz Kot), sloki glasbenik, ki leta 1949, sredi hladne vojne, po poljskem podeželju išče pevce in pevke za svoj »ljudski« zbor, naleti na Zulo (Joanna Kulig), prevarantko z zlatim glasom in mračno, grozljivo preteklostjo – zaklala je očeta, ker jo je zamešal z mamo, pa je, kot pravi, »uporabila nož, da bi mu pokazala razliko«. S svojo kombinacijo neodvisne #MeToo erotičnosti, fuck-you odločnosti, samozavestne fatalnosti in sirenskega glasu je tako magnetna, da se Wiktor nanjo prilepi, tako da postaneta vročični, kompulzivni par, toda ko Wiktor iz Vzhodnega Berlina zbeži na Zahod, ne gre z njim. Ni prepričana, da bi vzdržala skupaj. Vsak njun stik, vsak njun seks kaže, da drug brez drugega ne moreta, obenem pa je tudi jasno, da bi se jima skupaj – v skupnem gospodinjstvu, v malem socialističnem stanovanju – zmešalo. Požrla bi se, morda pobila.
-
5. 10. 2018 | Mladina 40 | Kultura | Film
Pero Lovšin – »prva punk zvezda nekdanje vzhodne Evrope« – je punker z angelskim glasom, okej, punker z zgodovinskim glasom: njegov glas je Ljubljano sinhroniziral z Londonom (Pankrti), njegov glas je osamosvajal Slovenijo (Janez kranjski Janez), njegov glas je Slovenijo spreminjal v nogometno silo (Slovenija gre naprej), njegov glas je intoniral čas, ko se je Ljubljana preselila na vas. Ko je njegov glas – njegov folk punk – postal sprejemljiv za podeželje, je podeželje postalo sprejemljivo za Ljubljano. V temle dokuju pripoveduje, kako je s Sokoli in Vitezi o’bložene mize v devetdesetih letih zažigal predvsem »po deželi« in »še najmanj v Ljubljani« – ja, bil je urbani glas, ultimativni glas »bulane« urbanosti, ki pa mu je kariero rešilo podeželje. Šele tedaj, po Hiši nasprot sonca, je lahko pustil službo in postal samostojni kulturni delavec. In po dobrih štiridesetih letih je še vedno tu. V nasprotju z ostalimi punkerji, ki so že davno omagali, izginili, sprhneli. Bil je prvi – in očitno bo tudi zadnji.
-
28. 9. 2018 | Mladina 39 | Politika
Še ne tako davno so Trumpovi tviti zlahka preglasili in prekričali vse druge zgodbe. Če se je pojavila kaka »slaba« novica, jo je Trump takoj zatrl s tvitom ali dvema. Vedno se je lahko zanesel na svoje tvite. Nič več – teh časov je konec.
-
28. 9. 2018 | Mladina 39 | Kultura | Film
Če bi leta 1880 obstajal rock, potem bi bil Auguste Rodin Jim Morrison. Rodin (Vincent Lindon) ni le kiparski bog, temveč tudi bog slave – v njegovem ateljeju si kljuko podajajo največji zvezdniki tedanje dobe, Victor Hugo (Bernard Verley), Rainer Maria Rilke (Anders Danielsen Lie), Claude Monet (Olivier Cadiot), Paul Cézanne (Arthur Nauzyciel), Octave Mirbeau (Laurent Poitrenaux) in drugi. Honoréja de Balzaca pa kleše, kadar ne kleše dantejevskih Vrat pekla, svojega največjega naročila (uvoda v Misleca, ki je bil uvod v Jurkovičevega Misleca-Cankarja). To, da je slaven, ga dela privlačnega, hipnotičnega, nujnega – katedralskega. Razlog več, da pri štiridesetih deluje tudi kot bog seksa – ženske komaj čakajo, da jih da dol. In to ne kar katerekoli ženske, temveč prav ženske, ki delajo zanj, ki so mu torej podrejene – njegovi modeli. Vsako zlahka zapelje in podre.
-
28. 9. 2018 | Mladina 39 | Kultura | Film
Kdor se še spomni socializma, ve, da je bilo največ ideologije prav v navidez nedolžnih, naivnih, poskočnih, neobveznih otroških in mladinskih komedijah – v Kekcu, Sreči na vrvici in Poletju v školjki. V kapitalizmu ni nič drugače: v neobvezni, poskočni, svetovljanski sproščenosti Gajinega sveta namreč utripa trdo, konservativno srce. Za začetek, ker skuša biti trendovski, je v ospredju zdravniška družina, ki razpade. In ni skrivnost, zakaj razpade: očka (Sebastian Cavazza), internist, preveč dela! Gotovo ga najdete med 468 zdravniki, ki se stalno pojavljajo med tisoč najbolje plačanimi javnimi delavci – med tistimi, ki delajo po 17 ur na dan. Nina (Jana Zupančič), njegova žena, s katero se skoraj ne vidita več, se zato na lepem odseli v Afriko – med zdravnike brez meja. »Nekaj hočem naredit zase,« pravi, ko kanalizira Kramerco, Meryl Streep. »Nočem bit več gospa doktorica, v resnici pa služkinja.« Čas je, da služkinja postane očka – in čas je, da očka, »najboljši oči na svetu«, slovenski Kramer (Dustin Hoffman), spozna svoji hčerki, starejšo Teo (Neža Smolinsky) in mlajšo Gajo (Tara Milharčič).
-
21. 9. 2018 | Mladina 38 | Kultura | Film
Fantastično popotovanje fakirja, ki je obtičal v Ikeini omari
Če ste videli Revnega milijonarja, potem vas ne bo presenetilo, da Aja (Dhanush) odrašča v mumbajskem slumu, toda rešitve ne vidi v kvizu Lepo je biti milijonar, temveč v Ikei – katalog Ikee je namreč njegova otroška fantazijska slikanica ( ja, vse artikle si zapomni!). In če ste videli Pijevo življenje, vas ne bo presenetilo, da Aja, ko zraste, krene na potovanje, toda ko pripotuje v Pariz, ne zdrvi v Louvre ali pa na Eifflov stolp, temveč v Ikeo, ki ga iz turista prelevi v begunca.
-
21. 9. 2018 | Mladina 38 | Kultura | Film
»Ni spolnega razmerja,« je oznanil francoski žižkovec Jacques Lacan. Film Na obali Chesil, posnet po romanu Iana McEwana, mu prikima. Violinistka Florence (Saoirse Ronan) in zgodovinar Edward (Billy Howle), deviška, dobro izobražena, zaljubljena in srečna mladoporočenca, skušata leta 1962 – ob vznožju seksualne revolucije – v idiličnem obmorskem hotelu »konzumirati« odnos, a se jima katastrofalno ponesreči. Represija tu ne deluje kot afrodiziak – seks je problem. Flešbeki in flešbeki v flešbekih pokažejo, kako sta tja prišla nedolžna in kako sta od tam odšla. Vmes razpakirata veliko prtljage, razredne in kulturne.
-
21. 9. 2018 | Mladina 38 | Kultura | Film
Bergman: eno leto, eno življenje
Ko je Ingmar Bergman leta 1953 snemal Noč klovnov, se je do medveda, ki je imel manjšo vlogo, obnašal tako žaljivo, da ga je njegov lastnik odpeljal, vrniti pa ga je bil pripravljen le pod pogojem, da se veliki Bergman medvedu opraviči. Natanko to pa se je potem tudi zgodilo: Bergman se je opravičil medvedu! In to v letu, ko ga je Poletje z Moniko prelevilo v globalno senzacijo. Bergman je bil za film voljan storiti vse. Čisto vse: ni se le opravičeval medvedom, ampak je med snemanjem Obhajancev zdravnika prepričal, da je glavnemu igralcu Gunnarju Björnstrandu, ki se mu ni zdel dovolj prepričljivo depresiven, rekel, da je njegova bolezen precej hujša, kot se je zdelo. Panični Björnstrand je vzel tablete in postal tako depresiven, da je lahko prepričljivo odigral duhovnika, ki je izgubil vero v Boga.
-
14. 9. 2018 | Mladina 37 | Politika
Donald Trump se tali. Tako kot se je pred mnogimi leti, tam nekje leta 1974, talil ameriški predsednik Richard Nixon. Njegovi možje – tako kot nekoč Nixonovi – stopajo pred sodnike: menedžer njegove predvolilne kampanje Paul Manafort, njegov osebni odvetnik Michael Cohen, njegov zunanjepolitični svetovalec George Demetrios Papadopoulos. Kmalu sledijo še drugi. Robert Mueller, posebni preiskovalec, vse očitneje zateguje zanko, pa četudi Trump – paranoiden, maščevalen, sociopatski in grotesken kot Nixon – vpije, da pri vseh teh rečeh ne gre zanj. To je trdil tudi Nixon, prepričan, da to, kar počne predsednik, ne more veljati za zločin. Trump ga je le dopolnil, ko je rekel, da predsednika – njega! – ne morejo odstaviti, ker dela dobro. Nič hudega, če je predsednik kriminalec – pomembno je, da ima ekonomske rezultate. Trump le grozi, da bo posebnega preiskovalca Muellerja, ki preiskuje afero RussiaGate, odpustil – Nixon pa je posebnega preiskovalca Archibalda Coxa, ki je preiskoval afero Watergate, res odpustil. Nixon si je demokracijo predstavljal približno tako kot Trump, ki je te dni, ko so protestniki in predvsem protestnice v dvorani, v kateri so senatorji zasliševali Bretta Kavanaugha, nominiranca za novega vrhovnega sodnika, bučno protestirali, dejal, da je za Ameriko »sramotno, da dovoljuje proteste«. Trump tvita – Nixon se je pogovarjal s portreti na stenah Bele hiše.
