Marcel Štefančič jr.

Marcel Štefančič jr.

  • Marcel Štefančič jr.

    14. 9. 2018  |  Mladina 37  |  Kultura  |  Film

    Christopher Robin

    Ko zlomiš fašizem, te čaka veliko dela – niti dihati ne moreš. Ali natančneje: odprava fašizma te prelevi v brezčutnega kapitalističnega stahanovca, okej, workaholica. To se po koncu II. svetovne vojne in zlomu fašizma zgodi Christopherju Robinu (Ewan McGregor), Britancu srednjih let, vojnemu veteranu, ki menedžira segment neke tovarne – ženo komaj vidi (nič seksa), hčerko zanemarja (poslal bi jo kar v internat), družinskih vrednot ne ceni, ves je otrdel in brez čustev (nobene igrivosti), in pika na i: ko se tovarna znajde v krizi, odpusti večino delavcev! »Sanje niso zastonj!«

  • Marcel Štefančič jr.

    14. 9. 2018  |  Mladina 37  |  Kultura  |  Film

    Nuna

    Če ste videli Priklicano zlo 2, potem se spomnite nune, ki zdaj, z Nuno, dobiva svojo franšizo – tako kot jo je Annabelle, še ena stranska oseba iz Priklicanega zla, dobila z Annabelle (in nadaljevanjem). V Priklicanem zlu sta zakonca Warren, Ed in Lorraine, preiskovalca paranormalnih fenomenov, kanalizirala Dano Scully in Foxa Mulderja, preiskovalca paranormalnih fenomenov iz Dosjejev X, ki ju zdaj, v predvidljivi in upehani Nuni, prekanalizirata eksorcistični duhovnik (Demian Bichir) in bodoča nuna (Taissa Farmiga), ki ju Vatikan leta 1952 pošlje v romunski samostan, v katerem se je obesila neka mlada nuna. Jasno, atmosfera se takoj stemni in napne, stene začnejo ječati, vrata škripati, začne se teror, tu in tam se prikaže »demonična« nuna, toda to, da se lahko Vatikan leta 1952 povsem mirno sprehaja po Romuniji (tam »kjer se konča Bog«, si vrtijo tudi štikel You Belong to Me via Jo Stafford!), je bolj neverjetno od vseh neverjetnosti, ki polnijo Nuno in cinematic universe Priklicanega zla.

  • Marcel Štefančič jr.

    14. 9. 2018  |  Mladina 37  |  Kultura  |  Film

    Vsi vejo

    Laura (Penélope Cruz) se po nekaj letih s svojima otrokoma, sinom in hčerko, vrne v rodno vinorodno špansko vas, in sicer na sestrino poroko, toda film Vsi vejo, ki ga je posnel Asghar Farhadi, avtor Ločitve, Preteklosti in Trgovskega potnika, ne skriva, da je Laurino življenje kolekcija napak, o čemer pričata že vrezani inicialki »L« in »P«, ki ju na začetku zagledamo na cerkvenem zvoniku. L pomeni Laura, P pa Paco (Javier Bardem), ki je zdaj uspešni vinar. Ergo: Laura je naredila napako, ko je zapustila Paca, dalje, napako je naredila, ko se je odselila iz Španije (v Argentino), dalje, napako je naredila, ko se je poročila z Argentincem (Ricardo Darín), in končno, napako je naredila, ko se je vrnila v Španijo. Na sestrini poroki – sicer velikem, sočnem, bučnem, scela idiličnem slavju – namreč najprej izgine elektrika, potem pa še njena hči, Irene (Carla Campra), najstnica, ki se je takoj po prihodu zapletla s Pacovim nečakom.

  • Marcel Štefančič jr.

    14. 9. 2018  |  Mladina 37  |  Kultura  |  Film

    Codelli

    Baron Anton Codelli je leta 1913 v Togu, tedanji nemški koloniji, financiral nemški film Belka med ljudožerci (Eine Weisse unter Kannibalen), toda ko ga njegovi potomki, slikarka in modna dizajnerka, v projekcijski dvorani studia Babelsberg gledata, ga ne vidimo. Izgubljen je. Kasneje vidimo le nekaj fragmentov, očitno posnetih v Togu (alias Togolandu). A tudi to, kar vidimo (»pohotni« črnci – podobno kot v Griffithovem Rojstvu naroda – preganjajo »čisto« belko, ki jo igra Meg Gehrts), ne pušča nobenega dvoma, da je šlo za tipični rasistični film tedanje dobe.

  • Marcel Štefančič jr.

    7. 9. 2018  |  Mladina 36  |  Kultura  |  Film

    Skrivno življenje mačk

    Če ste videli animirani ameriško-kitajski film Račka, račka, gos, potem ste videli tudi animirani ameriško-kitajski film Skrivno življenje mačk, zato pričakujte monotono pisani, upehano lenobni, kvazipixarski generik, ki nekaj sune Skrivnemu življenju hišnih ljubljenčkov, nekaj pa Iskanju malega Nema. Mali Cape (maček), ki nadomešča malega Nema, sestavi raketo, s katero odleti v utopično deželo, njegova pustolovščina pa je metafora kitajskega gospodarskega »prodora«, no, kitajske formule 16+1, z »enim pasom, eno potjo« vred.

  • Marcel Štefančič jr.

    7. 9. 2018  |  Mladina 36  |  Kultura  |  Film

    Pokvarjeni pliškoti

    Kreacionisti verjamejo, da so ljudje in dinozavri nekoč živeli skupaj in sočasno, tale film pa verjame, da lahko skupaj in sočasno živijo ljudje in lutke, saj veste, tako kot recimo v filmu Muppetki, v katerem je lutkam življenje – njihov holivudski studio, njihov vir preživetja – ogrožal pohlepni, zlovešči naftni magnat. Da bi rešili studio, obnovijo nekdanji šov, ki postane tak hit kot balada Man or Muppet?. Ta dilema – Man or Muppet?, Človek ali Lutka? – pa zdaj poganja sterilno, apatično, duhamorno komedijo Pokvarjeni pliškoti, v kateri nekdo serijsko in grizlijevsko pobija zvezdnike slovitega lutkovnega šova The Happytime Gang, kar združi losangeleškega noir detektiva, ki je lutka (z glasom Billa Barrette), in policistko, ki jo igra Melissa McCarthy.

  • Marcel Štefančič jr.

    7. 9. 2018  |  Mladina 36  |  Kultura  |  Film

    Louise pozimi

    »O, čisto sive lase imam,« zgroženo dahne Louise (Dominique Frot), ko se pogleda v ogledalo. »In vse te gube. O, Louise, kako si se postarala.« Ni vedela, da se je postarala – ker se ni ničesar spominjala. Kot da bi skušala s potlačitvijo spominov ustaviti ali preprečiti staranje. Če se ničesar ne spominjaš, ostaneš za vedno mlad, si je mislila. In Louise pozimi, ki ga v Kinodvoru »uvaja« Kasteličeva Celica, kviki o brezdušni množici in disidentski dušici, zakoreninjencih in alternativcu, rudarjih in striparju (ekranizacija fraze »To think outside of the box«), je prav to: animirani film o ženski, ki nenadoma in v hripavi grozi ugotovi, da je osivela, dobila gube in se postarala. »Morda pa so zaradi tega odšli. In ne zaradi plime.«

  • Marcel Štefančič jr.

    7. 9. 2018  |  Mladina 36  |  Kultura  |  Film

    Črni KKKlanovec

    »Čas je, da Amerika ponovno pokaže svojo ... veličino,« po telefonu razlaga David Duke (Topher Grace), razvpiti ameriški rasist in šef KKKlana. No, na drugi strani telefonske linije je črnec, Ron Stallworth (John David Washington), policijski detektiv iz Colorado Springsa, ki se zelo prepričljivo pretvarja, da je totalni rasist, »pravi belec« in rojeni klanovec. Duke, »Veliki čarovnik«, ki je prepričan, da belci izginjajo, in ki se boji okužbe z »nižjo raso«, nima pojma, da se pogovarja s črncem, »lažnim belcem« (bi rekel Trump), a tudi ostali klanovci, člani koloradske podružnice Klana, v katero se je včlanil Ron Stallworth, nimajo pojma, da se je mednje infiltriral črnec – Stallworth namreč navdušenega klanovca igra le po telefonu, potemtakem le tedaj, ko se ga ne vidi, »v živo«, na klanovskih sestankih, ceremonijah in strelskih vajah, pa to vlogo prepusti belemu obrazu, svojemu policijskemu kolegu Flipu Zimmermanu (Adam Driver), sicer Judu, ki je za to tajno operacijo zelo motiviran, saj Klan sovraži tako črnce kot Jude.

  • Kdo je Amerika?

    Glede na to, da so Donalda Trumpa izvolili Američani, in glede na to, da ga še vedno niso odstavili in nagnali, je res že skrajni čas, da se vprašamo: kdo je Amerika?

  • Marcel Štefančič jr.

    31. 8. 2018  |  Mladina 35  |  Kultura  |  Film

    Slender Man

    Spletni forumi so veliko obetali, a kot veste, so se prelevili v blodnjake in smetnjake – tja se že leta zliva vsa patologija, ki jo premore digitalna doba. Groteskni paranormalni, spektralni, histerični povzetek te digitalne patologije in paranoje je Slender Man, alias Slenderman, prva »originalna« pošast spletnih forumov – forumski Krueger-Myers-Voorhees-Leatherface-Skellington-Hatchet--Candyman-Samara-Babadook-It, da ne rečem forumski Superman. Slender Man, ki ga je leta 2009 lansiral Eric Knudsen, alias »Victor Surge«, in ki dejansko izgleda kot »kolektivno delo«, kot mrežna kreatura, kot frankensteinovski bastard mnogih očetov (od H. P. Lovecrafta do Stephena Kinga), kot photoshopska vrnitev potlačenega (»tu je že stoletja«), ima dolg, tenak trup, bledo glavo brez obraza in brez potez, dolge okončine, temno obleko, kravato, ljubi gozdove in mrak, terorizira, ugrablja in travmatizira pa predvsem otroke in mladino. Zelo hitro je postal mem, spletni mit, refren, ikona, urbana legenda in senzacija, morbidni demon spletne folklore, viralni predator odprte kode, Id digitalne divjine.

  • Marcel Štefančič jr.

    31. 8. 2018  |  Mladina 35  |  Kultura  |  Film

    Pravičnik 2

    »Vse vas bom pobil in žal mi je le to, da bom lahko vsakega ubil le enkrat,« sikne Robert McCall (Denzel Washington), nekdanji operativec Cie (kot Jason Bourne ali Ethan Hunt), ki podnevi živi bolj ko ne sam zase, tako rekoč fantomsko, in opravlja vljudno delo taksista (ne Uberjevega, temveč Lyftovega), ponoči pa plane iz sence ter se prelevi v divjega, ognjevitega, brutalnega, sadističnega pro bono vigilanta, multikulti filozofa nasilja, ki maščuje jude, muslimane, črnce, belce in svojo nekdanjo prijateljico (Melissa Leo). Nekemu negativcu najprej iztakne oko, potem ga nabode, potem pa ga s svetilnika vrže na ostre skale – ko čeznje bušne val, truplo odpihne. Kot da ga ni bilo. Poanta je na dlani: McCall človeka res izniči. Od zla ne ostane nič.

  • Mračni turizem

    Če ste videli Spielbergovo Žrelo, potem veste, da se dogaja v Amityju, malem, mirnem mestu na atlantski obali, ki ga poleti preplavijo brezmejne množice dopustnikov, izletnikov, letoviščarjev – ja, jebenih turistov. Temu bi danes rekli »invazija« – ali pa »overtourism«. In vsi ti turisti zganjajo tak vik in krik, tak hrušč in trušč, da se oglasi orjaški morski pes in jih začne pikantno žreti.

  • Marcel Štefančič jr.

    24. 8. 2018  |  Mladina 34  |  Kultura  |  Film

    Račka, račka, gos

    Tale animirani film – monotono pisan, lenobno generičen, “pixarski” – uči, da so ljudje, ki mislijo le nase, invalidi. Glavni je namreč gosak, ošabni egoist, ki zaradi poškodbe ne more leteti z jato. A potem dobi v skrbništvo dve rački, mali “siroti”, ki ga en passant – med begom pred shizomačko in drugimi dekadentnimi paraziti – zlagoma prelevita v solidarnega tribuna, kralja sharinga, že kar socialista, da ne rečem komunista. In glede na to, da je tale film, ki ga že nudi tudi Netflix, kitajski, ni dvoma, da je za svoje oglaševanje komunizma – politike “en pas, ena pot”, alias “letenja v jati” – aplavz požel vsaj v štabu kitajske KP.

  • Marcel Štefančič jr.

    24. 8. 2018  |  Mladina 34  |  Kultura  |  Film

    Vohun, ki me je nategnil

    Ko se Amerika odpravi na “turistični” trip v tretji svet, za sabo pušča trupla. Tale prekrokana farsa, po malem hommage bondiadi Vohun, ki me je ljubil, je alegorija ameriške zunanje politike, le da Amerika to, kar sicer počne v tretjem svetu, počne v Evropi – od Dunaja do Amsterdama, od Prage do Berlina. Ko Mila Kunis ugotovi, da je bil njen brutalno umorjeni eks v resnici agent Cie, se s prijateljico, Kate McKinnon, prav tako luzerko, znajdeta pred dilemo: Naj umreta, ne da bi videli Evropo, ali pa naj vidita Evropo in umreta? Ker je Evropo vendarle treba videti, magari v vlogi invazijskih vohunk z macguffinskim paketom pod pazduho, srečata vse običajne osumljence (ruske gangsterje, kretenske ameriške turiste, Uber, dvojne igre, diarejo, vice o tičih ipd.), nekaj feminističnih presežkov (ko ugotovita, da britansko tajno službo MI6 vodi ženska, Gillian Anderson, jo Kate razglasi za “resnično Judi Dench” in “Beyoncé vlade”), celo priložnost za impersoniranje moških in predvsem serijo bombastičnih, šokantnih, grizlijevskih, briljantno koreografiranih, a nepotrebnih akcijskih eksekucij, ki preveč očitno nadomeščajo poante vicev. Po malem izgledajo kot kosi zadnje Misije: Nemogoče (ali pa zadnjega Johna Wicka), še bolj pa kot opolnomočenje, saj “vohunki” ne moreta reči, da sta pri brutalnosti delovnih pogojev diskriminirani.

  • Marcel Štefančič jr.

    24. 8. 2018  |  Mladina 34  |  Kultura  |  Film

    Megalodon: Predator iz globin

    Megalodon izgleda tako, kot bi izgledalo Žrelo, če ga ne bi režiral Steven Spielberg – neobvezno, lahkotno, klišejsko, absurdno, pompozno, za lase privlečeno. Še imena junakov – Jaxx! – zvenijo kot meti iz obupa. Potapljaškega kapitana Ahaba, ki ima neporavnane račune z orjaško, nevidno, skrivnostno “jursko” podvodno pošastjo, strahom in trepetom azijskih voda (če vas je že ravno zanimalo, katere trge cilja ta šoker), tokrat igra Jason Statham, akcijski superjunak, tako da se ob reviziji Žrela in Moby Dicka obeta tudi reboot zgodbe o Davidu in Goljatu. Tom Cruise je bil na tem terenu v Vojni svetov, a v Megalodonu, ki izgleda kot nadaljevanje Velikega razdejanja, niti zdaleč ne pričakujemo, da bi lahko Statham pošast iz morskih globin – groteskno metaforo Donalda Trumpa – prepustil bakterijam. Nič, film, ki bo šokiral neplavalce.

  • Marcel Štefančič jr.

    24. 8. 2018  |  Mladina 34  |  Kultura  |  Film

    Mary Shelley

    Ko izide Frankenstein, nihče ne ve, kdo je avtor. Na knjigi ni njegovega imena, ker pa je uvod napisal sloviti poet Percy Bysshe Shelley (Douglas Booth), so vsi prepričani, da je avtor Frankensteina on. Nikomur niti na kraj pameti ne kapne, da bi bila lahko avtorica njegova žena, Mary Wollstonecraft Godwin, alias Mary Shelley (Elle Fanning). Ko ga že začnejo častiti in slaviti, pa si ne more kaj, da ne bi – precej patetično, to je že treba reči – priznal, da je sam navdihnil “le obupno osamljenost, ki določa Frankensteinovo kreaturo”. Percy Bysshe Shelley je sicer umetnik, svetovljan, libertin, literarni revolucionar in ultimativni romantik, toda njegov praktičen, dejanski odnos do žensk in Mary Shelley je vse prej kot romantičen – Percy kar poka od sebičnosti, narcizma in spolne vzvišenosti.

  • Marcel Štefančič jr.

    24. 8. 2018  |  Mladina 34  |  Kultura  |  Film

    Čuvarke

    V francoskem eposu Čuvarke, ki ga je po skoraj sto let starem romanu Ernesta Pérochona in v ritmu življenja na impresionističnih slikah posnel veliki Xavier Beauvois (Božji možje, Ne pozabi, da boš umrl), se ženske transformirajo v moške – v svoje brate, očete, sinove, može. Vsaj tako se zdi. Ko se namreč moški med I. svetovno vojno preselijo na fronto, kjer se potem brutalno in množično pobijajo (plinske maske ne pomagajo), s čimer kimajo duhu kapitalistične podjetnosti, učinkovitosti in storilnosti, kmetije in težaško ruralno gospodarstvo prevzamejo ženske (Nathalie Baye, Laura Smet, Iris Bry), ki jih vojna – odsotnost moških – tako osvobodi, da ne izgledajo več kot le plod moških fantazij.

  • Velika čistka

    »Verižno priseljevanje je treba takoj ustaviti,« je lani tvitnil Donald Trump. In dodal: »Nekateri se priseljujejo in s sabo pripeljejo celotne družine, ki so lahko res zle. To ni sprejemljivo!« Saj veste: najprej se priseli punca, potem pa pripelje še starše. Prav res – nikoli ne veš, kje in kako se bo to končalo.

  • Marcel Štefančič jr.

    17. 8. 2018  |  Mladina 33  |  Kultura  |  Film

    Ne skrbi, peš ne bo prišel daleč

    Film Ne skrbi, peš ne bo prišel daleč je pretenciozen, da ne rečem prevzeten: 44-letni Joaquin Phoenix namreč igra 21-letnega portlandskega striparja Johna Callahana. Ne kakopak ves čas, toda ravno dovolj časa, da si rečete – a je to res nujno za zgodbo? In če je že ravno nujno, zakaj ga pri enaindvajsetih ni igral raje kak mlajši igralec? Tu je problem: Phoenix igra človeka, ki je pri enaindvajsetih doživel tako hudo prometno nesrečo, da je ostal tetraplegik. In ne le tetraplegik, temveč totalno zapiti tetraplegik, tetraplegični pijanec. Film, potem popisuje njegovo dolgo treznenje, njegovo dolgo, po malem groteskno, po malem patetično prihajanje k sebi, z Anonimnimi alkoholiki in »12 koraki« vred. In zdaj pomislite: bi Phoenix pustil, da bi usodne, prestižne, transformativne trenutke v življenju lika, ki ga igra, odigral nekdo drug? Nehajte – Phoenix se jemlje tako smrtno resno, da bi se igral tudi pri petnajstih ali pri desetih. Vraga, sebe in lik, ki ga igra, jemlje tako smrtno resno, da celo »komični« trenutki – recimo pijanski padec z invalidskega vozička ali pa fantaziranje o medicinski sestri, ki bi mu sedla na obraz (Jack Black, njegov najboljši prijatelj, ki je zakrivil nesrečo in ki mu je – ojej! – ime Dexter, se ima za »kralja kunilingusa okrožja Orange«, če smo že ravno pri tem) – izgledajo kot »To be or not to be«. Še huje: Phoenix se jemlje tako resno, da misli, da ta film govori o njem.

  • Marcel Štefančič jr.

    17. 8. 2018  |  Mladina 33  |  Kultura  |  Film

    Misija: Nemogoče – Izpad

    Misija: Nemogoče – Izpad je šesti del franšize, ki je štartala leta 1996, a ne kaže let (kot jih ni kazala Millerjeva Cesta besa, četrti del Pobesnelega Maxa), obenem pa jih v nekem sublimnem smislu tudi ne skriva, saj ne le da liki, ki jih gledamo, niso brez preteklosti, ampak so antigravitacijski akcijski prizori, kaskade, napetost, ritem, pregoni z avti, motorji in helikopterji, pretepi, dvojne in trojne igre, iluzionizmi, reševanje sveta, bogastvo žanra in uglašenost tehničnih elementov produkt zgodovine, dolge filmske zgodovine, tega, kar je v njej najboljše. Film traja dve uri in pol, a niti za trenutek ne zavlačuje – nobenih »zadnjih besed« ali pa slavnostnih govorov. Le gibanje – vrtoglavo, vihravo, vratolomno, fluidno, permanentno.

  • Marcel Štefančič jr.

    10. 8. 2018  |  Mladina 32  |  Kultura  |  Film

    Prenovljeni Marvin

    Marvin (Jules Porier) je trinajstletnik iz Vosgesa, francoske vukojebine ob nemški meji. V šoli ga vsi maltretirajo in brutalizirajo – ker ni dovolj »možat«, ga imajo za geja. Včasih ga skoraj posilijo. Kar pa naj vas nikar ne zavede – Marvin je res gej. In ja, življenje v tej zakotni, ruralni, hribovski, narodnjaški, represivni, šovinistični vukojebini je zanj – in njegovo identiteto – res pekel. Prenovljenega Marvina je režirala Anne Fontaine, ki je pred leti posnela Kemično čiščenje, Kako sem ubil očeta, Gemmo Bovery in Nedolžne – težke, mučne, zatežene filme. Kar je seveda signal, da tudi Marvinu življenja ne bo ravno olajšala. Au contraire! Marvin ni le iz vukojebine, temveč tudi iz revne, bedne, proletarske, razsute družine, ki bi jo to, da je gej, tako zgrozilo in šokiralo, kot jo zgrozi in šokira to, da hoče postati igralec.

  • Marcel Štefančič jr.

    10. 8. 2018  |  Mladina 32  |  Kultura  |  Film

    Plesna terapija

    Britanska romantična dramedija Plesna terapija, ki bo navdušila bolj fene Eksotičnih hotelov Marigold kot fene mjuziklov Mamma Mia! (feni mjuziklov Odpleši svoje sanje pridejo itak na vrsto šele, ko ostarijo), ima dve veliki sporočili. Prvo gre takole: nižji socialni sloji se imajo bolje kot aristokratske elite. Ko lady Sandra Abbott (Imelda Staunton) na slovesnosti v čast svojega ljubega, dragega, aristokratskega moža v grozi ugotovi, da jo taisti mož že leta vara z njeno najboljšo prijateljico (zakaj pa so najboljše prijateljice, bi lahko retorično dahnili v tem primeru), se iz podeželske palače zateče k svoji nonkonformistični sestri Bif (Celia Imrie), ki je ni videla že desetletja in ki živi v povsem drugačni skupnosti – med malimi, upokojenimi, »eksotičnimi« ljudmi, socialnimi outsiderji, ki uživajo, ki se veselijo, ki živijo na barkah, ki se ne zadržujejo, ki so neposredni, ki se zaljubljajo, ki fukajo, ki so svobodni, ki se vozijo s kolesi in ki se ne kopajo v razrednih privilegijih in etiketah, temveč v Temzi.

  • Marcel Štefančič jr.

    10. 8. 2018  |  Mladina 32  |  Kultura  |  Film

    Whitney

    Whitney Houston je leta 1992 igrala v Telesnem stražarju, velehitu, ki je vključeval tudi njen megahit I Will Always Love You. Štikel – tako popularen in tako globalen, da je Sadam Husein dve leti kasneje arabsko verzijo uporabil v svoji predvolilni kampanji – dejansko ni bil njen, še manj originalen (Dolly Parton ga je izvajala že leta 1974, leta 1982 ga je zapela tudi v filmu Najboljši mali bordel v Teksasu), toda Whitney Houston ga je zapela tako, kot da stoji sredi katedrale – in kot da je njen. Štikel se po dobrih treh minutah ustavi, Whitney obmolkne in nekaj sekund počaka, potem pa – bučno, evforično, orgazmično – plane s tistim »And I Will Always Love You«. In če ste videli njene koncertne izvedbe tega štikla, potem veste, kaj se je dogajalo – Whitney je tisto ustavitev, tisto napeto pavzo, infarktno tišino poljubno in taktično podaljševala. S to tišino si je publiko podredila. S to tišino je publiko obvladovala. S to tišino je postala gospodarica. A v tej tišini je bilo še nekaj več: zdelo se je, da je to zatišje pred verzom »And I Will Always Love You« njena ultimativna utopija – da so to edini trenutki, v katerih zares živi.

  • Marcel Štefančič jr.

    3. 8. 2018  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Film

    Hotel Transilvanija 3: Vsi na morje!

    Začetek Hotela Transilvanija 3 izgleda kot napovednik za Hotel Transilvanija 3: Abraham Van Helsing vrtoglavo in neumorno, po sedanjosti in preteklosti, preganja grofa Drakulo, tako da v nekaj potezah – v slogu Jamesa Bonda ali pa Indiane Jonesa (spomnite se le uvodnega transportnega tobogana v filmu Indiana Jones in tempelj smrti) – zamenjata vsa prevozna sredstva, od vlaka do letala in avtomobila. A to je optična prevara: Hotel Transilvanija 3 skuša le na vsak način ustvariti vtis (glejte, kakšno količino zgodbe vam dajemo!), da je nekaj povsem drugega od Hotela Transilvanija in Hotela Transilvanija 2, da torej ni le bolj ali manj kopija prejšnjih dveh delov, temveč izvirno, izjemno, edinstveno delo. Pa ni.

  • Marcel Štefančič jr.

    3. 8. 2018  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Film

    Mamma Mia! Spet začenja se

    Kar je tu dobrega, ni novo – in kar je novega, ni dobro. Še sreča, da nekje proti koncu vstopi Cher, alias Ruby Sheridan – Sophiejina lasvegaška babica. Ne, ne kopljite, v originalu pred desetimi leti je ni bilo. In tudi v življenju Sophie (Amanda Seyfried) je ni bilo. Ni ji bilo do tega, da bi bila babica – zdaj se je odločila, da je babica. Toda ko spusti glas in – v duetu s komaj slišnim in zato nemotečim Andyjem Garcio, alias Fernandom – zahrumi Fernando, velehit kvarteta Abba, imate vsaj za minuto ali dve občutek, da ne gledate le karaok, na katerih nastopajo – okej, »pojejo« in po malem tudi »plešejo« (ni kaj, Waterloo, ki je bil polom za Napoleona, je polom tudi za tale mjuzikl) – novi obrazi, ki so tako hormonski in obenem tako puritanski, da se jih naveličamo, še preden vstopi Cher.

  • Marcel Štefančič jr.

    27. 7. 2018  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Film

    Ukradena princesa

    Tale ukrajinski animirani film je retroholivudski, kar pomeni, da potujoči igralec, nesojeni vitez, staromodno in pokroviteljsko rešuje “nemočno” princeso, ki se sicer dela, da je “Brave”, a ji nikar ne verjemite.

  • Marcel Štefančič jr.

    27. 7. 2018  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Film

    Budimfešta

    Kar se zgodi v Budimpešti, ostane v Budimpešti, se glasi slogan, s katerim oglašujejo Budimfešto, francosko “grozljivo” farso, v kateri je Budimpešta za francoske fante to, kar je za ameriške fante Las Vegas – idealen kraj za fantovščine, ki jih organizirata dva podjetna prijatelja (Manu Payet & Jonathan Cohen). V Budimpešti lahko fantje počnejo to, česar doma, v Franciji, ne morejo niti ne smejo. Tu se lahko izživljajo – brez občutka krivde. Tu lahko izživijo vse svoje najbolj egoistične, najekscesnejše porno fantazije, Crazy Trips. Kot nekoč v Alžiriji. Ali pa Maroku, Tuniziji in drugih francoskih kolonijah. Film je posnet po resnični zgodbi. Viktor Orban bi strmel. Ali pa tudi ne – če svojo kulturno in nacionalno identiteto preveč ščitiš, slej ko prej postaneš porno fantazija.

  • Marcel Štefančič jr.

    27. 7. 2018  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Film

    Skrivnostno ogledalo

    Če hočeš videti, kako nor, bizaren in dementen je svet, moraš v puščavo. Zakonca Ray (Nicolas Cage) in Maggie (Robin Tunney) hočeta po travmatični izgubi otroka začeti znova, zato se premakneta v anonimno puščavsko vukojebino, kjer prevzameta motel, saj si predstavljate, takšnega “scenskega”, ob cesti, z neonskimi napisi in klientelo, ki jima ne da spati, še toliko bolj, ker se izkaže, da si je prejšnji lastnik – enigmatičen in begav kot Harry Dean Stanton v Wendersovi klasiki Pariz, Teksas – omislil dvosmerno ogledalo, skozi katerega je špegal v sobo št. 10, ki je kakopak kozmični kristal norosti, bizarnosti in dementnosti. Če v njej ne seje potrebni tovornjakar (Ernie Lively), potem v njej žanje lokalna dominatrix (Kassia Conway) – ali pa maskirani “psycho”. In že v pesku najdejo žensko truplo, v motelskem bazenu pa odojka.

  • Marcel Štefančič jr.

    20. 7. 2018  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Film

    Svet prihodnosti

    Se vam je kdaj zazdelo, da se ta svet razvija prehitro? Saj veste – umetna inteligenca, genetski inženiring, tehnološke inovacije in take reči. Svet prihodnosti nam med najavno špico potrdi, da se je svet res razvijal prehitro – v resnici se je razvijal tako noro hitro, da se je velika sinteza mesij končala s strašno vojno, totalnim opustošenjem in izbruhom »rdeče vročice«, ki je okužila in pogubila človeštvo. A še preden se najavna špica konča, smo že na terenu Pobesnelega Maxa, tako Cestnega bojevnika kot Ceste besa, le da »mad« Maxa nadomešča »mad« James Franco, psihopatski šef postapokaliptične motoristične tolpe.

  • Marcel Štefančič jr.

    20. 7. 2018  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Film

    Sicario 2: Vojna brez pravil

    Sicario 2 se začne tam, kjer se je začela Trumpova predvolilna kampanja – na mehiški meji, prek katere naj bi v Ameriko prihajali »morilci, posiljevalci in kriminalci«, ki bi jih Trump, vsaj tako je napovedal, ustavil z velikim, masivnim, »lepim« zidom. Ameriški helikopterji in policijski avtomobili ponoči obkolijo skupino beguncev, ki skuša ilegalno prebegniti v Ameriko – eden izmed njih nenadoma steče, odvrže nahrbtnik, poklekne, razširi roke, pogleda proti nebu, dahne »Alah je velik« in se razstreli. Takoj zatem v Kansas Cityju, ponosnem in patriotskem osrčju Amerike, v supermarket vstopijo moški »bližnjevzhodnega videza«, ki se drug za drugim – hladnokrvno, neusmiljeno – razstrelijo.