-
Grossmann ‘18
K neki španski družini se priklati groteskni pritlikavec, ki trdi, da je Bog, da bo naslednji dan uničil svet in da bo pri življenju pustil le dve osebi – družinski člani pa naj se zdaj sami odločijo, katera dva bosta preživela. Bog, stari cinik, jim obenem še razkrije, da nebesa in posmrtno življenje ne obstajajo. Tako se začne »šoker« Kako ubiti Boga, eden izmed številnih filmov, ki jih zdajle – od 10. do 14. julija – vrti lotmerški Grossmann, 14. festival fantastičnega filma (in vina).
-
Ant-Man in Osa
Scott Lang (Paul Rudd) je Ant-Man, mikroskopski superjunak, zato je idealen za penetracijo v kvantno infinitezimalno realnost, v kateri naj bi se na meji med življenjem in smrtjo – v nekakšnih altervicah, podobno kot Patrick Swayze v Duhu – nahajala izgubljena, subatomska Michelle Pfeiffer. Njen znanstveni, nanotehnološki mož, Michael Douglas, jo hoče nazaj, prav tako njena hči Hope (Evangeline Lilly), ki za potrebe te odrešilne penetracije mutira v superjunaško Oso ( ja, kapitalizem res, kot bi rekla Marx in Engels, trga in skruni družino), primer opolnomočene ženske, ki se sooči s »temno stranjo« ženskega opolnomočenja, okuženo, diabolično nihilistko, imenovano Duh (Hannah John-Kamen).
-
Coexister
Ko je Lou Pearlman, glasbeni producent, promotor in gangster (zaradi goljufij in Ponzijeve sheme so ga zaprli), sestavljal »magične« fantovske bende (Backstreet Boys, NSYNC), tega ni imel za dragocen prispevek k svetovnemu miru, vesoljni ljubezni in medverskemu dialogu, daleč od tega, toda vmes so se časi spremenili, tako da se je politična korektnost, cement svetovnega miru, vesoljne ljubezni in medverskega dialoga, prelevila v samostojen in mogočen trg, ki ga je mogoče pearlmansko eksploatirati, kar v komediji Coexister – francoski verziji britanskega hita Do nazga – potrdi propadli, obupani glasbeni producent (Fabrice Eboué), ki – po zgledu francoskega duhovniškega benda Les Prêtres, zmodeliranega po irskem duhovniškem bendu The Priests – sestavi bend, v katerem so angelski katoliški duhovnik (Guillaume de Tonquédec), degradirani rabin (Jonathan Cohen) in lažni – hedonistični, antisemitski – imam (Ramzy Bedia), ki postanejo velik hit.
-
Terminal
Če hočete videti, kako se Singerjevih Osumljenih pet, McGuiganov Srečnež Slevin in De Palmova Femme fatale potapljajo v dobro staro Siodmakovo noir klasiko Mračno zrcalo (1946), v kateri detektive in psihiatre vrtita enojajčni dvojčici (Olivia De Havilland & Olivia De Havilland), potem si poglejte Terminal, film noir s tako toksično, difuzno in zadušljivo atmosfero, da bi jo lahko rezali s skalpelom. Ljudi je malo, svetlobe še manj. In skozi to wonderlandsko – večno, neskončno, neonsko, velemestno, anonimno, retrostilizirano, blazno, bizarno, morasto, brezčasno, antirealistično, v skrajni liniji irelevantno – noč pridrsa karizmatična femme fatale, ki skrivnostnemu moškemu, neke vrste »duhovniku«, razkrije, da bo dva plačana morilca izigrala drugega proti drugemu. V zameno naj bi ji »duhovnik« prepustil vse njune »pogodbe«.
-
-
Nebotičnik
Nebotičnik je B-film z A-budžetom, kompakten in ekspeditiven, non stop kinetičen, akcijski perpetuum mobile, a tako čudovito – kompulzivno, že kar ritualno – predvidljiv, da je lahko glavni junak, Will Sawyer (Dwayne »The Rock« Johnson), tudi brez ene noge. Zgodi se namreč vse tisto, kar bi se zgodilo, če bi imel obe nogi. Sawyer, vojni veteran, ki noge ni izgubil v Iraku (ali Afganistanu), temveč v Ameriki, med pogajanjem z nekim sociopatom, ki je svojo družino vzel za talko, se zdaj preživlja kot nadzornik nebotičniških varnostnih sistemov, kar ga z družino – ženo (Neve Campbell) in dvema otrokoma – pripelje v Hongkong, kjer naj bi preveril varnostni sistem najvišjega nebotičnika na svetu (225 nadstropij!), nebeškega spomenika sodobni tehnologiji, toda še preden se dobro razgleda, se nebotičnik že vname, požar pa mračne sile podtaknejo njemu, tako da kmalu izgleda kot kombinacija dr. Richarda Kimbla in Johna McClana. Ja, Begunec sreča Umri pokončno. In ja, Sawyerjeva družina obtiči v gorečem nebotičniku, s katero se začne dogajati to, kar se je 11. septembra 2001 dogajalo z dvojčkoma Svetovnega trgovinskega centra.
-
Hitlerjev ameriški model
Ameriško vrhovno sodišče je nedavno prikimalo Donaldu Trumpu in njegovemu izvršnemu povelju, ki je prebivalcem nekaterih muslimanskih držav – Irana, Libije, Somalije, Sirije in Jemna – prepovedalo potovanje v Ameriko. Da Trumpovo izvršno povelje in sodba vrhovnega sodišča ne bi izgledala islamofobično in rasistično, so na seznam vrgli še Venezuelo in Severno Korejo. Kot da lahko državljani Severne Koreje sploh potujejo! In kot da ni s tem »dodatkom« vse skupaj še bolj noro – Amerika očitno ne bo sprejela ljudi, ki bodo zbežali iz Venezuele in Severne Koreje, dežel, ki ju ima za kruti, pošastni, nečloveški, enoumni, komunistični diktaturi.
-
Ti loviš!
Farsa Ti loviš! potrjuje, da so ameriški moški v tako hudi krizi, da Trumpa res potrebujejo – če bi jih odpeljali na urgenco, bi jim doktor predpisal Trumpa. In to štirikrat na dan. Na tešče. Pet prijateljev – Jeremy Renner, Jon Hamm, Ed Helms, Hannibal Burress in Jake Johnson – se gre že od malega igrico »Ti loviš!« (alias »Tag), kar pomeni, da vsakega maja, ko odprejo vrata svojega malega, zasebnega pekla, nekdo izmed njih lovi in da se mora – kakor ve in zna, v poštev pride vsak trik, vsaka impersonacija, vsaka infiltracija, vsak teater absurda – dotakniti enega izmed ostalih štirih, razen Jerryja (Jeremy Renner), za katerim se je nesmiselno stegovati, ker je nezgrabljiv in nedotakljiv (kot Jason Bourne, Hawkeye ali Hansel, bi lahko dodali). V vseh teh letih namreč še ni lovil – nikomur se ga ni uspelo dotakniti. Zato se ostali zdaj, ko so že v srednjih letih, spravijo nanj. In ker se ženi, bo lahek plen, si mislijo.
-
Izgubljena med valovi
Ko se nekje vmes nad nemočno, zdelano, omotično barko zgrnejo orjaški, srhljivi valovi (ali pa orjaški, srhljivi specialni efekti, če hočete), vzkliknete: o, Vihar viharjev. In ko se Tami Oldman (Shailene Woodley), energična Kalifornijka, trudi, da bi – z enim očesom na zemljevidu, z drugim pa na sekstantu – preživela morasto divjino morja, dahnete: o, Vse je izgubljeno.
-
Prvo očiščenje
Saga o Očiščenju, ki jo je leta 2013 spočel James DeMonaco, je anticipirala Donalda Trumpa, zato ne preseneča, da se zdaj, ko je izvoljen, nadaljuje, navsezadnje, zdaj je lahko še bolj to, kar je bila. Prvo očiščenje, ki ga je DeMonaco zgolj napisal, se dogaja pred originalnim Očiščenjem, potemtakem v času, ko trumpovski Novi očetje Amerike, poveličevalci ameriškega sna, sklenejo, da bodo izvedli pionirski socialni eksperiment: prebivalcem Staten Islanda – relativno zaprti skupnosti – bodo eno noč dovolili, da izživijo ves svoj bes, vse svoje frustracije, vso svojo patologijo, vso svojo morilsko slo. Nekaznovano bodo lahko ubili kogarkoli. Tistim, ki bodo sodelovali, obljubljajo denar, slogan »Nocoj smo vsi Staten Island« daje »očiščenju« status dneva neodvisnosti, ljudje se prijavljajo, nekateri protestirajo (proti tej »monetizaciji umora«), črnske tolpe sumijo, da hoče policija kuliso »očiščenja« izkoristiti za obračun z njimi, organizatorji »očiščenja« govorijo o »družbeni katarzi«, ki bo sledila zmanjšanju kriminala ( ja, Ameriko bodo naredili spet veliko), toda prava agenda je na dlani: revne in brezposelne prisiliti, da se pobijejo med sabo.
-
Za koga naj navijam?
Ko je bilo tekme med Iranom in Portugalsko konec, so iranski nogometaši neutolažljivo jokali – ležali so po tleh in krčevito trzali. A to, da so tolažili drug drugega, ni pomagalo. Bilo je tako hudo, da so jih morali miriti in tolažiti portugalski nogometaši, ki so jih vrgli s svetovnega prvenstva. Iranci sicer niso izgubili, toda neodločen izid je bil premalo – izpadli so. In solze so tekle hitreje, kot so se sušile.
-
Nevarne igre
Rusi pridno snemajo imitacije holivudskih spektaklov. Nočna straža je Matrica po rusko, Zaščitniki so Maščevalci po rusko, Koda apokalipse je James Bond po rusko, Nevarne igre pa so Mojstri iluzij po rusko. Michael (Miloš Biković), briljantni in arogantni prevarant, kralj manipulacij, trikov in novih tehnologij, ki se infiltrira v jet-set kazino, da bi naštudiral sistem in elitno klientelo, noro na visoke stave, se po treh mesecih priprav spusti v partijo pokra, s katero naj bi dobesedno slekel nekega magnata, toda veliki dobitek, pet milijonov dolarjev, mu izpred nosu – z majhno pomočjo »magičnega« Antonia Banderasa – spelje skrivnostni hazarder, očitno con-artist, mojster iluzij, ki mu, kot vidimo, spremeni vizualno percepcijo, tako da »vidi« boljše karte, kot jih pa dejansko ima. Ja, prevarant prevara prevaranta.
-
Križanje
Pri tejle eksorcistični grozljivki, ki jo je Xavier Gens, avtor ekstremnega šokerja Frontiere(s), posnel po resničnih dogodkih, niste ravno prepričani, da bo prišla do konca, tako utrujeno deluje, ko mlado ameriško novinarko (Sophie Cookson), ki je po materini smrti izgubila vero v vero, pošlje v Romunijo, nekdaj pojem brezbožne dežele, kjer se zdi, da je neko žensko ubila prav vera – vera duhovnika, ki je skušal iz »obsedene« nune izgnati hudiča, a se mu je ilegalni eksorcizem ponesrečil, tako da je nuna umrla.
-
Legenda o konkubini
Predstavljajte si Poejevo Črno mačko, toda napihnjeno v zgodovinski spektakel, 170-milijonski vizualni puzzle, nadrealistični whodunit, prežet s scenerijo, seti, kostumi, rekviziti, tantro in zenom, ki terjajo podaljšani aplavz (kot showstopperji v holivudskih mjuziklih), pa dobite Legendo o konkubini, najdražjo in najrazkošnejšo kriminalko v zgodovini, v kateri črna mačka seje prekletstvo in smrt na kitajskem dvoru, ali bolje rečeno – žre zgodovino v dobi dinastije Tang, ki je vsaj tako legendarna kot božanska imperialna konkubina Yang Guifei (Sandrine Pinna), prva žrtev te govoreče, maščevalne, demonične mačke ( ja, Kaige Chen – član pete generacije kitajskih režiserjev – je leta 1993 zablestel s spektaklom Zbogom, moja konkubina).
-
Whitney Houston
Whitney Houston, princesa iz newjerseyskega geta in produkt dobe, ki je dala Princa, Madonno in Michaela Jacksona, je leta 1986 gostovala na francoski televiziji – najprej nekaj zapoje, potem pa prisede k voditelju oddaje in drugemu gostu, ostarelemu, čedno opravljenemu, rahlo zmečkanemu, pijanemu pevcu Sergu Gainsbourgu, ki jo začne božati in nadlegovati, rekoč: »Rad bi te pofukal!« Whitney, tedaj pri dvaindvajsetih, obnemi, voditelj pa skuša rešiti situacijo: »Rekel je, da ste mu všeč.« »Ne,« pravi Gainsbourg: »Rekel sem, da bi jo rad pofukal!« Gainsbourg belki tega ne bi rekel – vsaj ne na odprti sceni.
-
Nasilne meje
Štiriindvajsetega aprila 2013 se je v bangladeškem mestu Savar zrušila Rana Plaza, stavba, v kateri je bilo več tekstilnih tovarn, ki so delale za različne globalne znamke, recimo Benetton, The Children’s Place, Mango in Walmart – umrlo je 1127 ljudi, bolj ali manj delavcev in delavk, ki so tezgarili in se znojili za majhen denar in v slabih, strahotnih, neznosnih delovnih razmerah. Plače so stalno zamujale, plačanega dopusta niso imeli, pogosto so delali do enajstih ponoči in ob praznikih, ženske niso mogle na porodniški dopust, niso smele na stranišče, neprestano so jih ustrahovali in priganjali, naj delajo hitreje, nabijali so jim strašne norme, silili so jih v opravljanje neplačanih nadur, obravnavali so jih kot sužnje, za varnost pri delu se niso zmenili, zasilnih izhodov in gasilnih aparatov ni bilo – in seveda, v Rana Plazi so nova in nova nadstropja, ki so jim dodajali nove in nove tovarne, dograjevali kar brez načrtov in dovoljenj.
-
Odbita šola
Da je ena izmed dijakinj videti kot mlada verzija Vesne Györkös Žnidar, je vse, kar lahko rečem o tejle gavnerski komediji, nadaljevanju nemških megahitov Fak ju, šola in J... se, profesor, ki je nad sabo tako navdušeno, da se kar ne neha – traja dve uri, vsi vici pa že videni in slišani v holivudskih »originalih« iz druge, tretje in četrte roke.
-
Z ljubeznijo, Simon
Simon (Nick Robinson), tipični ameriški najstnik, nam najprej pove, da je tak kot mi. Da ima starše (še kar liberalne) in sestro (Top Chef je njen greatest hit), da živi v predmestju (kje pa drugje?), da je priden v šoli, da ima prijatelje, da hodi k dramskemu krožku. Če bi živel v osemdesetih, v času Reaganove (kontra)revolucije, bi si ga živo predstavljali v najstniških komedijah Johna Hughesa, recimo v Šestnajstih svečkah ali Lepotici v rožnatem. Tam bi ga prevevala razredna nevroza (kot najstniško Lady Bird v istoimenskem filmu), tu – v času Trumpove (kontra)revolucije – pa ga prežema identitetna tesnoba: Simon je namreč gej.
-
Podedovano zlo
Podedovano zlo izgleda kot rimejk Rosemaryjinega otroka, ki ga je posnel M. Night Shyamalan. Ali pa Takashi Shimizu. Če povem drugače: po pol ure vas ima, da bi stekli domov in preverili, če je vse v redu. Annie Graham (Toni Collette), umetnica, stvarnica avtobiografskih dioram, poročena (Gabriel Byrne), mati dveh otrok, hormonskega najstnika (Alex Wolff ) in emo-trinajstletnice (Milly Shapiro), pokoplje svojo ostarelo, čudaško, dementno mater. Itak je ni marala. Potem se zgodi nekaj še hujšega – če se vam zdi seveda smrt male živali strašnejša od smrti človeka. In ker je to znak, da poti nazaj ni več, je povsem logično, da se zgodi nekaj še hujšega – če se vam zdi seveda smrt otroka strašnejša od smrti male živali.
-
Šum Balkana
Tomaž Grom, ki kontrabas in improvizacijo vrti kot kolt, je videti kot Yul Brynner (z lasmi), ko po Balkanu – po divjem vzhodu, od Maribora do Prištine, od Zagreba do Skopja, od Tuzle do Tirane – brez garmina nabira svoje »veličastne«, ulične godce (goslače, bobnarje, harmonikarje, klarinetiste ipd.), ki potem pričarajo ultimativni balkanski šum, v katerem – na koncertu v CD-ju, ki potrdi, da ni nič inspirativnejšega od dobrega šuma – konvergirajo povojna deklasiranost, brezposelnost, izgubljena odprtost, čas migracij, militarizacija mej, podcenjevanje življenja, precenjevanje smrti, jugonostalgija in Titov pogreb. (Kinodvor)
-
Grace Jones
»Ne vstajajte, gospodje, le mimo grem,« pravi Bob Dylan v štiklu Things Have Changed. Natanko to bi lahko rekla Grace Jones: le mimo grem! Vedno je namreč izgledala tako: kot da gre le mimo, kot da ni od tu, kot mistična migrantka, kot kozmična enigma, kot space oddity, kot Wonder Woman, kot modni krik z drugega planeta, kot vizualni précis. Časa imate le toliko, da lahko dahnete: čestitam! Če bi se poročila z Davidom Bowiejem, ki je prav tako ljubil glam, glitter in androginični imidž, bi bilo tako logično kot to, da se z njim ni poročila – vedno je izgledala divje, silovito, kruto, orkansko (»I am woman, I am sun«), pač tako, kot da je stopila iz filma.
-
Neverjetni 2
V času, ko bujno cvetijo in svetijo filmski superjunaki, je prav, da se spomnimo, kako je superjunake v Mojem življenju videl Ivan Cankar, predvsem, kako je videl slovenskega superjunaka št. 1 – Petra Klepca. »Učitelj je rekel, da je Peter Klepec izruval drevo, zato da bi razkazal svojo moč in svoje junaštvo. Kakšna moč in kakšno junaštvo pa je, če človek izruje drevo tam na lepem, ko mu tega še treba ni? Kaj pa bi s tem drevesom? Ali naj si ga zatakne za klobuk? Junaško je in Petra Klepca vredno, če zamahne z roko, da bi spodil muho, pa izpuli mimogrede kar ves gozd, ves temni Raskovec ter se začudi: ’A tako! Nikar ne zamerite.’«
-
Jupitrova luna
Sirske begunce, ki bežijo pred brutalno vojno, pri poskusu »nezakonitega« vstopa na Madžarsko čaka nova vojna, nič manj brutalna od tiste v Siriji. Begunci, ki jih tovornjak ponoči pripelje do bližine madžarske meje, se skušajo s čolni prebiti čez močvirje, toda nenadoma se prižgejo žarometi in mejna policija začne streljati. Kot da je vojna. Reši se, kdor se more! Panika! Kaos! Omaha Beach! Čolni potonejo. Na drugi strani je Evropska unija (ultimativna civilizacija!), toda od nekaterih beguncev ostanejo le snikerji. Tisti, ki ves ta ogenj in svinec preživijo, bežijo skozi gozd, policija pa jih preganja kot stekle pse, kot teroriste – a natanko tako jih Evropska unija, še posebej njen višegrajski del, tudi vidi.
-
Jurski svet: Padlo kraljestvo
Padlo kraljestvo, nadaljevanje Jurskega sveta, ki je bil nadaljevanje Jurskih parkov (oh, in Izgubljenega sveta), je film o etiki. Že dinozavri, ki nastopajo v tem in prejšnjih filmih, so produkti velike etične dileme: naj z genetskim inženiringom ustvarimo »nova« živalska bitja, dinozavre (ipd.), ali pa naj kljub tehnološki možnosti (kloniranje), da to storimo (da ustvarimo »novo« življenje), tega ne storimo? V Padlem kraljestvu, ki se dogaja tri leta po padcu »Jurskega sveta« (ki ga je posnel Juan Antonio Bayona, avtor genialne Sirotišnice), state-of-the-art turističnega parka, nastopi druga etična dilema: naj dinozavre in druge kreature iz nekdanjega Jurskega sveta, bazirane na onem karibskem otoku (Isla Nublar), prepustimo vulkanu, ki apokaliptično izbruhne (eksplozije! ognjemet! lava!), ali pa naj jih rešimo pred kolektivnim izumrtjem? Naj dinozavre prepustimo naravi – ali pa naj s svojim posegom sam tok evolucije spremenimo? So kloni – klonirani zavri – le potrošno blago ali pa imajo iste pravice kot živali?
-
Ljubiti Pabla
Avtocesta na Floridi – leta 1982. Promet je gost, živahen, poskočen, toda orjaški tovornjak se nenadoma postavi čez en pas, tako da povsem blokira promet. Kmalu vidimo, zakaj to stori – da bi izpraznil pas, na katerem potem pristane veliko letalo (morda ga pilotira Tom Cruise, alias Barry Seal), polno kokaina. Pripeljejo avtomobili, ki naložijo kokain, letalo vzleti in promet spet normalno steče. Kot da se ni nič zgodilo. Policaji, ujeti v koloni, ki stoji, lahko le nemočno gledajo, kaj se dogaja. Ta prizor, ki se odvrti ob štiklu Let It Snow!, plastično poudari, da je lahko Pablo Escobar – kolumbijski »kralj kokaina« – počel, kar je hotel. Ne le v Kolumbiji, temveč tudi v Ameriki, kjer je – na svojem kreativnem in kariernem vrhuncu – s prodajo kokaina letno zaslužil 22 milijard dolarjev.
-
Oceanovih 8
V času, ko so ženske Hollywood burno in nepozabno spomnile, da obstajajo (še vedno se kadi!), se je Hollywood spomnil, da se lahko ženskam hitro odkupi s filmom Oceanovih 8, vseženskim rebootom totalno moške franšize (Ocean’s Eleven, Ocean’s Twelve, Ocean’s Thirteen). Očitno so hoteli pokazati troje. Prvič, da lahko ženske povsem enakovredno opravijo moško delo – senzacionalni rop. Drugič, da ženske celo rop prelevijo v modno revijo, parado stilne preobrazbe (ne sprašujte). In tretjič, da so ženske učinkovitejše od moških, saj delo, ki ga je prej opravilo 11, 12 ali 13 moških, tu opravi pičlih 8 žensk.
-
Glasba je časovna umetnost 3, LP film Laibach
Ko Dejan Knez pripoveduje, kako so Laibachi – »otroci duha«, »bratje moči«, »inženirji človeških duš«, »self-made futuristi«, »prva televizijska generacija«, »najbolj nevaren bend na svetu« – v studiu Metro snemali svoj prvi LP (ki bi moral biti naslovljen Nebo žari, a je na koncu po zamenjavi založbe ostal brez naslova), ne pušča nobenega dvoma, da so ustvarjali »nekaj novega, neslišanega«. A tudi Mladen Dolar poudarja, da je iz Laibachove dolgočasne repetitivnosti – iz ritualnega ponavljanja industrijskih truščev – vzniknilo »nekaj novega, inovativnega«. In to »novo« je tedaj, na začetku osemdesetih let, vse presenetilo, šokiralo in zmedlo – nihče ni vedel, kaj naj si misli o bendu, ki se je, kot pravi Knez, »oblekel v represivni aparat«. Da je bila zmeda res huda, potrjuje Zlato Kreč, ki pravi, da so se mu prve pesmi Laibachov – verjetno misli na štikel Moj brat – zdele »čisto belogardistične«, medtem ko jih drugi danes vidijo kot »čisto partizanske«.
-
Zadnji otok
»Če bom jaz predsednik vlade, bo meja s Hrvaško za nelegalne prebežnike nepredušno zaprta,« je med zadnjim predvolilnim soočenjem pribil Janez Janša, ki si je domišljal, da je Viktor Orbán, preden si je začel domišljati, da je Donald Trump.
-
Začarani princ
Sneguljčica, Trnuljčica in Pepelka ugotovijo, da so zaročene z istim princem, toda poligamistično fantazijo, ki bi jo gibanje #MeToo videlo povsem drugače kot avtorji tele animacije, zelo hitro preglasi povsem rutinsko, politično korektno iskanje »prave« ljubezni (kot v Disneyjevi Začarani), okrepljeno z obveznim premagovanjem »nemogočih ovir, urokov in prekletstev, ki poudarijo komičnost romantike.
-
Družinska zadeva
»Svojemu sinu si dal svoje legendarno ime, ki ga dobro nosi,« dahne nekdo Giorgisu, glasbeniku s Krete, legendi lutnje, s čimer lepo nakaže, kaj se na Kreti najbolje nosi – tradicija. Giorgis, poročen z Avstralko, ki je njegova menedžerka, nadaljuje tradicijo prejšnjih rodov in jo prenaša na naslednje rodove, na svoje sinove, tako da izgleda kot reinkarnacija Grka Zorbe, le da ne pleše, temveč igra – in dokler igra, ostali plešejo. A igrati ne neha. Neprestano igra. Zorba, kot veste, ni nehal plesati. Še boljši naslov tegale grškega dokuja bi se glasil: Čakajoč Zorbo. Giorgis in Zorba bi bila kot Fred Astaire in Ginger Rogers. (filmska gledališča; Kinodvor)
-
Knjigarna
Piše se leto 1959, vojne je že davno konec, Britanijo je zajel večni mir. In Hardborough je malo, mirno, čisto, idilično, zaspano, dolgočasno britansko mesto, ki leži ob morju, tako da izgleda še bolj fiktivno. V resnici tudi je fiktivno, kot so bila fiktivna ona mala, mirna, čista, idilična, zaspana, dolgočasna mesta v kriminalkah Agathe Christie, zato čakamo le še na umor. Toda zgodi se nekaj hujšega od umora – Florence Green (Emily Mortimer), osamljena vdova srednjih let, odpre knjigarno! To šokira mestece. Umor ga ne bi tako šokiral. Mestni stebri, ki jim poveljuje gospa Gamart (Patricia Clarkson), sicer ricochet Bradburyjeve distopije Fahrenheit 451, vedo, da so knjige hudič – da spodjedajo status quo ter kličejo seks in spremembo, celo revolucijo.
