Marcel Štefančič jr.
-
17. 3. 2023 | Mladina 11 | Svet
Ameriški konservativci vsako leto priredijo veliko, pompozno Konferenco za konservativno politično akcijo (Conservative Political Action Conference), na kateri se na govorniškem odru zvrstijo najslavnejši, najrazvpitejši, najkontroverznejši, najnestrpnejši desničarski politiki, lobisti in komentatorji, ki skušajo »zablesteti« s kakšno ekstremno izjavo, za katero upajo, da bo postala viralna. Tudi letos, nedavno, na začetku marca, so se, med slavnostnimi govorniki pa je še posebej »zablestel« Michael Knowles, komentator portala Daily Wire, ki je oznanil, da je treba transspolnost izbrisati in izkoreniniti. Dvorana, polna konservativcev, je ponorela – od navdušenja. Njegove besede – njegov poziv k izbrisu in izkoreninjenju transspolnosti – so bučno pozdravili. Eruptivno. Tako rekoč orgazmično.
-
10. 3. 2023 | Mladina 10 | Kultura | Film
Pa pojdimo po vrsti. Doku Smeti naše vsakdanje, ki ga je posnel avstrijski auteur Nikolaus Geyrhalter (Kruh naš vsakdanji, Homo sapiens, Zemlja), ne skriva, da nas bodo ugonobile – ja, požrle, pobile in pogubile – smeti. Ne samo tiste »umazane« in »strupene« smeti, ki jih za sabo puščajo kemični obrati (in ostali »običajni« osumljenci), ampak smeti, ki jih za sabo puščamo mi. Smeti, ki spreminjajo pokrajino. Smeti, ki se kopičijo povsod. In Geyrhalter jih tam – povsod, na albanski obali, v Nepalu, na Maldivih, v švicarskih Alpah, v grškem morju, v puščavah Nevade, tam, kjer jih sploh ne bi pričakovali in kjer res delujejo povsem nenaravno – tudi najde. In ni dvoma, da tja ne sodijo. Nikamor ne sodijo. Ni okolja, kamor bi sodile. Ni okolja, ki bi jih hotelo. Ni okolja, kjer bi izgledale naravno. Vedno se zdi, da buljijo in strmijo v nas. Vedno delujejo srhljivo. In šokantno. In absurdno. Da bi se jih znebili, jim je treba vsak dan napovedati vojno, angažirati nepregledne množice ljudi ter si izmišljati masivne stroje, trike (ločujmo smeti! reciklirajmo! smetišče prekrijmo z zeleno travo!), gibanja (očistimo Slovenijo!) in ideologijo (ekologijo). A se vračajo. Kot slabo vreme. Kot travme. Kot hude sanje. Kot ultimativne pošasti. Uničujemo jih, ubijamo, a nočejo stran. Kot Michael Myers. Kot alien. Le da nas Myers in alien bolj emocionalno angažirata. Bolj nas ganeta kot smeti. In predvsem: smeti se ne moremo in ne moremo znebiti – le selimo jih. Z enega kraja na drugega. V Geyrhalterjevem dokuju ni dialogov, komentarjev in offov – vse je očitno. Vse je na dlani. Nič ne pomaga. Smeti so vse večje, ljudje pa vse manjši, tudi sami čedalje bolj podobni smetem. Pred nami je distopija: svet, ki si ga bodo pokorile smeti. Svet, ki ga bodo zgazile smeti. Svet, v katerem bo vse narejeno iz smeti. Že zdaj si domišljamo, da so nekaj estetskega, male umetnine, ready-made instalacije. Nekako moramo preživeti.
-
Kolaboriranje je bil ilirski šport št. 1
»Kar počakaj, da mali Oktavian nabriše tisto pizdo Marka Antonija,« slišimo v Illyricvmu, prvem filmu o ilirskih ljudstvih (Liburni, Delmati, Japodi, Dezidijati itd.), ki so nekoč živeli »tu«, med slovenskimi Alpami in Albanijo. Ja, Iliri so preklinjali. A počeli so še hujše reči: posiljevali in brutalizirali so drug drugega ter kolaborirali z okupatorji, Rimljani.
-
Nekdanji italijanski premier in dejansko drugi človek aktualne italijanske vlade Silvio Berlusconi je v času premierstva trdil, da je bil Benito Mussolini »največji italijanski državnik«, da je bil »benigen« (blag, mil, prijazen, nenevaren), da »ni nikoli nikogar ubil«, da je »ljudi pošiljal v ječe, kjer so bili kot na počitnicah«, in da nasprotnikov ni pošiljal »v koncentracijska taborišča, pač pa le na obvezne počitnice«. Slovenci so komaj čakali, da jih pošlje v kako koncentracijsko taborišče. Ja, komaj so čakali, da jih pošlje na počitnice. V pravo, ekskluzivno letovišče – recimo na Rab.
-
Slovenska politika je kratke pameti – njena sposobnost predvidevanja je pičla. Recimo: nedavno se je v San Remu odvrtel legendarni glasbeni festival, na njem pa je voditelj, o čigar afektiranosti, sladkobnosti, patetičnosti in domišljavosti govori že njegovo ime (Amedeo Umberto Rita Sebastiani - Amadeus), publiko – v kontekstu dneva spomina na žrtve fojb in povojni eksodus Italijanov – spomnil na »eno izmed najbolj tragičnih poglavij naše zgodovine,« na »poboj na tisoče naših sodržavljanov, ki so jih milice maršala Tita vrgle v fojbe, in na eksodus stotisočev Italijanov, ki so morali zapustiti svojo zemljo in imetje«. Ob tem so projicirali tudi arhivske materiale, fotografije. Jasno, Amadeus, ki je en passant prebral zgodbo o italijanski deklici, ki mora po vojni zapustiti dom, ni povedal, kaj se je dogajalo pred tem, kaj so Italijani – italijanski fašisti, če hočete – desetletja počeli Slovencem in s čim so se fašisti tako zamerili »milicam maršala Tita«. To »namerno prikrivanje fašističnih zločinov na obmejnem območju in vojaške okupacije nekdanje Jugoslavije s strani Italije« – to »zaskrbljujoče potvarjanje zgodovine« – je razjezilo Gibanje Svoboda, da je od zunanje ministrice Tanje Fajon terjalo »odločen odziv«.
-
Kazalec na uri sodnega dne (Doomsday Clock), ki kaže čas do globalne pogube in ki jo že od leta 1947, od začetka hladne vojne, upravlja revija Bulletin of the Atomic Scientists, katere izdajateljica je Univerza v Chicagu, se je 24. januarja spet premaknil naprej – zdaj do apokaliptične polnoči manjka le še 90 sekund. Kar seveda pomeni, da nas od globalnega uničenja loči le še 90 sekund. Lani se je kazalec zaradi ruskega napada na Ukrajino premaknil – na 100 sekund do globalne pogube. No, do jedrske vojne. Vse leto je potem kazal 100 sekund do apokaliptične polnoči. Zdaj je še huje. Kar pomeni, da je vojna še ekstremnejša, kot je bila. In da je jedrska vojna še bližje, kot je bila.
-
Odrešitve noče, čeprav se mu obeta strašen overdose
V Ferrerijevi razvpiti Veliki požrtiji, posneti leta 1973, se štirje dobro situirani moški, junaki potrošniške družbe, pilot (Marcello Mastroianni), sodnik (Philippe Noiret), chef (Ugo Tognazzi) in producent (Michel Piccoli), zaprejo v vilo, kjer nameravajo le žreti, žreti in žreti. Vsi so privilegirani, vsi imajo probleme, vsi se bojijo prihodnosti, zato se hočejo nažreti do smrti. Avtodestrukcijo prelevijo v groteskni, dekadentni, morbidni Grand Guignol. Nekaj takega v Kitu solistično stori Charlie (Brendan Fraser), tristokilogramski desperado, učitelj kreativnega pisanja (prek Zooma), ki – žalujoč za svojim fantom, »ljubeznijo svojega življenja« – le še žre, žre in žre. Včasih divje masturbira. V bolnišnico noče, pa čeprav je jasno, da mu odpoveduje srce. Odrešitve noče, pa četudi se mu obeta strašen overdose.
-
»Sam osebno in večina naših članov menimo, da je treba logiko trdega socializma končati, saj skoraj po vsem zahodnem svetu velja tržno gospodarstvo, ki je vsem deležnikom prineslo bistveno boljši standard na vseh področjih,« je na začetku letošnjega leta famozno oznanil Joc Pečečnik, eden izmed najbogatejših Slovencev in predsednik Kluba slovenskih podjetnikov. Ker je treba »logiko trdega socializma končati«, pomeni, da še vedno živimo v »trdem socializmu«. In Pečečniku je treba prikimati – ja, še vedno živimo v socializmu. In ni dvoma – ta socializem ima tudi logiko. Pečečnik ni edini slovenski gospodarstvenik, ki Sloveniji očita socializem.
-
Lydia Tár (Cate Blanchett), slovita ameriška skladateljica in dirigentka, v nekem prizoru z avtom odpelje domov Olgo (Sophie Kauer), mlado rusko čelistko, ker pa ta v avtu pozabi medvedka, svojo maskoto, steče za njo, da bi ji ga vrnila, a se znajde v zakotni, razpadajoči stavbi, kjer jo pasji lajež tako prestraši, da pade in si razbije obraz. Svojim najbližjim reče, da so jo napadli – zlaže se. Ko se predstavlja za žrtev, je videti kot nekdo, ki ve, da dela nekaj narobe in da ga bodo slej ko prej dobili, zato vnaprej pripravlja obrambo in teren, na katerem bo lahko vzkliknil: žrtev sem! To je napad name! To je le trač! »You fucking, little nothing!«
-
Zadnjič nisem nekaj vedel, pa mi je prijatelj rekel, naj vprašam ChatGPT – novega klepetalnega robota, novega chatbota. »ChatGPT vse ve. Obnorel je svet. Vprašaš ga, pa ti odgovori. Napiše ti esej – o čemerkoli! Tudi o tebi, če hočeš.« ChatGPT, ki ga je ob koncu lanskega leta lansiralo podjetje OpenAI, katerega soustanovitelj je bil Elon Musk, je najnovejši odgovor na vse. Novi I Ching. Novi Boter. Prebral je vse, kar je človeštvo napisalo – in digitaliziralo. ChatGPT je borgesovski »lik« – najresnejši kandidat za kustosa babilonske neskončne knjižnice.
-
1. Ne leti s falconom! Ko je predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič na Dunaj – na novoletni koncert dunajskih filharmonikov – odletela z vladnim falconom, smo takoj slišali ogorčeno moraliziranje, da tega ne bi bila smela storiti zato, ker je Dunaj tako blizu in ker je s tem ustvarila velik ogljični odtis (in ogrozila zeleni prehod). Toda iskanje posebnih razlogov, zakaj ne bi smela leteti s falconom, je povsem nesmiselno in nepotrebno, ker je dovolj kategoričen že glavni, tako rekoč transcendentalni razlog – s falconom ne letiš! Pika. Ali natančneje: če si slovenski politik, potem s falconom ne letiš. Ne na Dunaj, ne v Zagreb, ne v Budimpešto, ne v Rim – ne v Maribor. Nanj preprosto pozabiš. Delaš se, kot da ne obstaja – ker prinaša nesrečo. Ali drugače: Slovenci nočejo, da slovenski politiki letijo s falconom. Pika. In slovenski politik se mora tega zavedati – ker živi in deluje v Sloveniji, ne pa v Ameriki.
-
»Nihče se ne bo zajebaval z mojo družino,« krikne Jennifer Coolidge, dvigne šmajser in začne – v slogu Ramba – streljati filipinske pirate, ki so vdrli na svatbo. Njen sin – ki ga igra Josh Duhamel, če si predstavljate (on bi bil lahko njen oče!) – je bil tik pred tem, da se poroči z ono drugo Jennifer, Lopez, a uletijo maskirani pirati in vse pokvarijo. Tako se začne romantična komedija Poroka za umret. Jennifer Coolidge, ki ne pozabi omeniti, da je bila dvakrat razglašena za nepremičninsko agentko leta ( ja, v Netflixovi seriji The Watcher igra prav nepremičninsko agentko, zagotovo nagrajeno in na videz prijazno), se znajde na svojem terenu – na jet-set svatbi na eksotični lokaciji. Jet-set svatbe in eksotične lokacije niso le njen teren, ampak so jo naredile.
-
Glass Onion: A Knives Out Mystery / Laboratorijska slika kapitalizma
Benoit Blanc (Daniel Craig), največji privatni detektiv na svetu, specialist za primere, ki izgledajo kot krofi (»z luknjo v centru«), parodija Hercula Poirota, se odpravi na grški otoček, na katerega tehnomagnat Miles Bron (Edward Norton), elonmuskovska parodija Lawrenca Johna Wargrava iz kriminalke In potem ni bilo nikogar več, ki jo je leta 1939 objavila Agatha Christie, povabi svoje stare prijatelje, »disruptorje«, kot jim pravi – modno dizajnerko (Kate Hudson) in njeno asistentko (Jessica Henwick), znanstvenika (Leslie Odom Jr.), guvernerko Connecticuta (Kathryn Hahn), politično nekorektnega kralja YouTuba (Dave Bautista) in njegovo muzo Whiskey (Madelyn Cline) ter Andi Brand (Janelle Monáe), svojo nekdanjo tesno poslovno sodelavko, s katero pa se je nedavno burno razšel.
-
Sekta, ki je cerkvi eksplodirala v obraz
Če hoče moški priti do seksa, se mora držati le tehle preprostih pravil:
-
30. 12. 2022 | Mladina 52 | Svet
Ukrajinska vojna – sicer strašna katastrofa in tragedija, pogubna za Ukrajince in same Ruse ter tudi za skrizirano, inflacijsko Evropsko unijo – je vojna, ki so jo vsi komaj čakali. Zakaj? Ker so jo vsi potrebovali.
-
30. 12. 2022 | Mladina 52 | Svet
Donald Trump je odšel s položaja ameriškega predsednika, toda konservativni sodniki, ki jih je imenoval na vrhovno sodišče (Neil Gorsuch, Brett Kavanaugh in Amy Coney Barrett), so ostali. In ti vrhovni sodniki, za katere se je vnaprej vedelo, da so pro-life, da torej iz verskih in političnih razlogov fanatično nasprotujejo splavu, so v spregi s preostalimi konservativnimi sodniki razveljavili sodbo Roe v. Wade, s katero je vrhovno sodišče leta 1973 legaliziralo splav. Kar pomeni, da ameriška ustava ne varuje več ženske pravice do izbire.
-
30. 12. 2022 | Mladina 52 | Kultura
Avatar: Pot vode, James Cameron
Film, ki hoče premakniti ocean – in film -
23. 12. 2022 | Mladina 51 | Svet
Kako so milijarderji dobili izgovor za pohlep in brezmejno bogatenje
Ameriški komik Tom Papa v svojem novem standup šovu Kakšen dan!, ki ga ponuja Netflix, dahne: »Ugrabimo nekaj milijarderjev. Zakaj pa ne? Imamo veliko problemov. Pet tipov pa ima ves denar tega sveta. Zgrabimo jih! Kdo pa nas bo ustavil? Nič nimam proti, da ste milijarder. Dobro vam gre! Trdo delate, spremenili ste svet. Lahko ste milijarder, toda le 24 ur. Če do jutra ne boste začeli deliti svojega denarja revnim, bomo prišli in vam ga vzeli.«
-
16. 12. 2022 | Mladina 50 | Kultura | Film
Fašiste moti, da Ostržek, ta lutka, govori, še bolj jih moti, da kar prekipeva od življenja
Ostržka, Collodijevo fantazijsko klasiko (1886), so ekranizirali mnogi – Disney, pa prestižni italijanski režiserji, recimo Roberto Benigni in Matteo Garrone, nedavno tudi Robert Zemeckis. Te ekranizacije so bile bolj ko ne mučno dolgočasne in sterilne, brez silne domišljije in brez urgentnega roba, mehiški auteur Guillermo del Toro pa končno razbije urok in najde kraljevsko pot, saj Ostržka prelevi v neogotsko, groteskno, skoraj burtonovsko stop-motion animacijo o otroku, ki se na lepem zbudi v fašizem. Ko Pepe (David Bradley) – s pomočjo kozmične vile, pisateljskega cvrčka in kosa lesa – izdela Ostržka (Gregory Mann), frankensteinovski avatar svojega sina, ki ga je ob koncu I. svetovne vojne pokončala bomba, je na oblasti že Mussolinijev režim (ja, strašni, avtokratski, tiranski Oče), ki od ljudi terja ubogljivost, pohlevnost in podrejenost, ali bolje rečeno – ljudi spreminja v mehanična bitja, lutke, marionete, zombije brez lastne volje. Fašiste – in fašistično drhal – moti, da Ostržek, ta lutka, govori, še bolj jih moti, da kar prekipeva od življenja, najbolj pa jih moti, da to lutko – tega »demona«, »disidenta« in »neodvisnega misleca«, ta »nedisciplinirani um« – nihče ne kontrolira. Pomeni, da »ogroža skupnost« in da ga je treba poslati v šolo – na prevzgojo. Na pranje možganov.
-
16. 12. 2022 | Mladina 50 | Kultura | Film
Kako se je Janša ujel v »največji mafijski film vseh časov«
Martin Scorsese je leta 1973 posnel žmohten gangsterski film Goncharov, ki gre takole: ko Sovjetska zveza razpade ( ja, razpadla je že na začetku sedemdesetih, Scorsese, oskarjevec, je pač vizionar), se Goncharov, ruski gangster, ki je imel v Moskvi veliko in ugledno diskoteko, preseli v Neapelj in se tam oprime gangsterskih poslov. Čas je, da pokaže svoj kapitalistični morilski talent – in mastno obogati. Postati hoče glavni. Numero uno.
-
9. 12. 2022 | Mladina 49 | Kultura
Največji slovenski filmski zvezdnik
Ko zagledam Miho Baloha, najprej pomislim, da bo deževalo. Ne brez razloga. Nanj je namreč vedno deževalo – v Veselici (1960), v Plesu v dežju (1961), v Dveh (1961), v filmu Po isti poti se ne vračaj (1965), v Nevesinjski puški (1963). Toda ko ga zagledam, se obenem vedno spomnim tudi na to, kar mu je v Veselici, v kateri je igral invalidnega kurirja, nekdanjega partizana, rekel njegov nekdanji partizanski komandir: »Borit se moraš!« Vsekakor, poziv je bil upravičen – Baloh je bil v Veselici pasiven, zagrenjen, v kot stisnjen, odmaknjen, depresiven. Borec, ki se je nehal boriti. Partizan, ki je izgubil roko – moč, silo, voljo, ambicije, potenco. In to ni bil edini film, v katerem je izgledal tako. Kar pa naj vas ne zavede: za Baloha so bili filmi bojišča. Filmski kadri so bili zanj bojišča. V mnogih kadrih je bil sam – in nobenega dvoma ni bilo, da se bori sam s sabo. S svojimi demoni, s svojimi sencami, s svojo neprilagojenostjo, s svojo antisocialnostjo, s svojo nesposobnostjo identifikacije. Ko je bil sam v kadru, ni nikogar spustil vanj – ali pa blizu. Vso okolico je dobesedno izsesal.
-
2. 12. 2022 | Mladina 48 | Svet
Ameriške vojne so dveh vrst – ene so javne, druge pa tajne. Skrivne. Recimo: vietnamska vojna je bila javna. Trajala je 14 let in potekala na odprti sceni, pod žarometi. Vsi so vedeli zanjo. Našteli so več kot pol milijona ameriških letalskih bombardiranj. Pa so znali na zemljevidu pokazati, kje je Vietnam? Američani stežka. So znali na zemljevidu pokazati, kje je Laos? Niti slučajno. In vendar so med vietnamsko vojno masivno bombardirali tudi sosednji Laos – skrivaj. Tajno. Nihče ni ničesar vedel. Vse je potekalo zunaj dosega radarja. To je bila ameriška skrivna vojna. General Donald Bolduc, nekdanji poveljnik ameriških posebnih enot v Afriki, je leta 2018 razkril, da ima ameriška vojska »svoje fante v Keniji, Čadu, Kamerunu, Nigru in Tuniziji, kjer počnejo to, kar naši fantje počnejo v Somaliji«. Hotel je reči – Amerika je v skrivnih vojnah v Keniji, Čadu, Kamerunu, Nigru in Tuniziji.
-
25. 11. 2022 | Mladina 47 | Politika
Dobro jutro, Slovenija! / V nedeljo bodi zelo ZA
Spomnite se komedije Dobro jutro, Vietnam: Robin Williams igra radijskega didžeja, ki v Vietnamu prevzame vodenje šova na vojaški radijski postaji – duhovit je, izjemno zabaven, luciden, poskočen, nadarjen, mojster tega posla. Vojaki so nori nanj. Toda njegov nadrejeni, poročnik Hauk, šef te radijske postaje, njegovega humorja – in njegove priljubljenosti – ne prenaša, zato sklene, da mu bo kar sam pokazal, kako se to počne. In res – šov vodi kar sam. Na duhamoren, mučen, okoren, nenadarjen, amaterski način. Mučno in klečeplazno. Tip deluje, kot bi rekli Američani, cringey. Natanko tako pa izgleda nacionalka, ki jo vodijo kadri, ki jih je poslala SDS. Krindž!
-
25. 11. 2022 | Mladina 47 | Kultura | Film
Moja Vesna, prvenec Sare Kern, popolno nasprotje Čapove Vesne (ali pa njena resnica, če hočete), se odvrti v zakotnem, že precej vaškem primestju Melbourna, kjer živi slovenska družina, toda brez mame (kot v Vesni). Nedavno je namreč umrla, žalujoči ostali, njen depresivni, skoraj nemi mož Miloš in njeni hčerki, dvajsetletna Vesna (Mackenzie Mazur), noseča poetinja, anti-Vesna (»V vseh nas so pajki«), in desetletna Moja (Loti Kovačič), ki ne more jokati, ker, kot pravi, noče, in ki se tega otroka tako veseli, kot da je njen, pa se zavijejo v tesnobo, dolg klic na pomoč – Miloša, ki poosebi nemi film, igra Gregor Baković, ki je pred petindvajsetimi leti debitiral v slovenskem »nemem« filmu Ekspres, ekspres.
-
25. 11. 2022 | Mladina 47 | Kultura | Film
»Brez sovraštva nikoli ne zmagaš!«
Disneyjevi, Dreamworksovi in Pixarjevi animirani filmi so pretežno za otroke, a po malem tudi za odrasle, ki jih je treba motivirati, da bi otroke peljali na animirane filme. Ti bi lahko odrasle že kar vnaprej dolgočasili – in odbili. Da se to ne bi zgodilo, morajo v njih najti tudi kaj zase – magari v prikriti, sublimirani obliki. Zato so animirani filmi prepojeni s skrivnimi sporočili – s filmskimi referencami, ki ciljajo in zapeljujejo prav odrasle. Odraslim mežikajo in prikimavajo, pa tudi čestitajo: bravo, našli ste! Recimo: v Pixarjevem Svetu igrač najdete citate Lova za izgubljenim zakladom, Vojne zvezd, Osmega potnika, Popolnega spomina in Zvezdnih stez ter celo Friedkinovega Izganjalca hudiča, Kubrickovega Izžarevanja in Hitchcockove Vrtoglavice, ki je kakopak citirana tudi v nadaljevanju, Svetu igrač 2, v katerem so citirani še nekateri drugi hitchcocki, recimo Dvoriščno okno. Nekaj perverznega je v teh sublimnih sporočilih. Te reference so znak, da je v animiranih filmih nekaj prikritega – nekaj odraslega, mučnega, morastega, groznega, strašnega. Nekaj, kar ni za otroke. Nekaj, česar otroci ne razumejo.
-
25. 11. 2022 | Mladina 47 | Kultura
Britanski komik Jimmy Carr je v svojem predzadnjem standupu, že netfliksiranem in naslovljenem Njegov mračni material (His Dark Material), povedal vic o holokavstu, zaradi katerega so ga pozvali k odstopu. Ni odstopil. Njegov zadnji standup, Terribly Funny, sem predprejšnji torek gledal v Zagrebu – v Dvorani Vatroslava Lisinskega. Tokrat ni napovedal nobenega vica, ki naj bi mu uničil kariero. In tudi povedal ni nobenega vica, ki bi mu lahko uničil kariero. Nobenih vicev o holokavstu nismo slišali, pa čeravno je na začetku opozoril, da bo danes povedal nekaj groznih vicev – tudi o »Judih in ljudeh, ki jih imate radi«.
-
18. 11. 2022 | Mladina 46 | Kultura | Film
Nova slovenska mladinska klasika
Kapa je nova slovenska mladinska klasika. Tu so vsi božični klišeji: Eriku (Gaj Črnič), dečku iz revne, morda razpadle družine, ki živi v domu, ki ne gre nikamor brez svoje kape in ki ga vrstniki – in vrstnice – ves čas šikanirajo in ponižujejo, žreb nameni božično praznovanje z Lučko (Kaja Podreberšek), afektirano, razvajeno deklico iz premožne družine, s katero potem – po njeni začetni, tako rekoč nujni averziji (»Nehi gledat moje ribe!«) in njegovi neizbežni tremi (na srečo je jelenček multipraktik) – najdeta skupni jezik, srečata lažnega, »pokvarjenega« Božička (»Tapravi Božiček ne kadi. Če bi kadil, bi umrl – kdo bi potem raznašal darila?«), premagata mrak in kreneta na nočno avanturo, ki preseže vsa njuna božična – in razredna – pričakovanja, toda Slobodan Maksimović iz teh klišejev potegne ves njihov čarobni, osupljivi potencial, iz malih dveh, Kaje in Gaja, pa vso tisto genialno, koromandijsko, katedralsko začudenost.
-
18. 11. 2022 | Mladina 46 | Svet
Nekaj smešnega se je zgodilo na poti v forum – Donald Trump je izgubil na volitvah, ne da bi sploh kandidiral. Ne, Trump na vmesnih – kongresnih, guvernerskih ipd. – volitvah sam ni kandidiral, toda kandidiralo je ogromno republikancev, ki jih je podprl in blagoslovil. Zvečine so bitke z demokratskimi protikandidati izgubili. Še huje: Trumpovi – ali pa trumpizirani – kandidati so izgubili tiste ključne, usodne, odločilne bitke, s katerimi naj bi se tehtnica prevesila na republikansko stran.
-
11. 11. 2022 | Mladina 45 | Kultura | Film
Jugoslovani, ki so nekoč služili vojaški rok, so se tega – »vojske« – običajno spominjali z nostalgijo. Igor Šterk najde nekdanje Jugoslovane, ki se tega spominjajo z antinostalgijo. V vojaško naslovljenem dokuju namreč obišče svoje nekdanje vojaške tovariše, ki imajo vsi po vrsti slabe spomine na služenje vojaškega roka na Visu. Nobene patetike. Nobene nostalgije. Travma. Preden so jih poslali na Vis, so mislili, da na Vis prideš le po zvezah – ko so prišli tja, so ugotovili, da bi morali aktivirati vse zveze, da tja ne bi šli. Vis – tedaj še zaprt, brez turistov – je bil namreč popolna vukojebina. Pa sadistične vaje, mučna predavanja, nenehno dretje, kraje (starejši vojaki so mlajšim vse pokradli), strašne nelogičnosti, slaba hrana, kaznovanja, maltretiranja, zlorabe in izživljanja (»sredi noči v spodnjih gatah na pisto«), zastarelo orožje, nesmiselno stražarjenje popolne vukojebine in priseganje, da bodo branili celovitost domovine, ustavni red ter bratstvo in enotnost naših narodov in narodnosti – in da bodo v tem boju dali tudi svoje življenje. »Bil si nihče,« pravijo. Vsi so skušali le preživeti.
-
11. 11. 2022 | Mladina 45 | Svet
Ameriške vmesne volitve – alias midterm elections – so vedno veselica, karneval, freakshow in teater krutosti – republikancem pa se itak povsem zmeša. Iz njih udarijo neprebavljena preteklost, ekstremnost in lunatičnost. Na vmesnih volitvah kakopak ne volijo le kongresnikov in senatorjev, temveč tudi guvernerje in celo šerife. No, v severnokarolinskem okrožju Columbus so republikanci mirno podprli ponovno kandidaturo eksplicitno rasističnega Jodyja Greena, nekdanjega šerifa, ki je bil pred kratkim prisiljen odstopiti prav zaradi svojega rasizma – na dan so prišli posnetki, na katerih se je slišalo, kako je leta 2019 razlagal, da bo vse temnopolte policiste odpustil, ker tem »črnskim prascem« ne more zaupati. Ja, rasisti črncem ne morejo zaupati. In ja, to očitno velja tudi za republikance – črncem ne morejo zaupati. Zato niti ne preseneča, da so republikanske oblasti v nekaterih zveznih državah, recimo na Floridi, v Teksasu in Georgii, pred volitvami uzakonile »volilno policijo«, ki naj bi skrbela za red in varnost na voliščih – kar seveda spominja na rasistične čase (na čase »Jima Crowa«), ko je policija na voliščih tako nadlegovala in zastraševala črnske volivce, da niso mogli niti upali oddati svojega volilnega glasu. A kot rad reče Donald Trump, oblikovalec republikanske agende – to so bili časi, ko je bila Amerika »velika«.
