Marcel Štefančič jr.
-
8. 6. 2018 | Mladina 23 | Kultura | Film
Klicali so ga Oto. Niso vedeli, kako mu je zares ime. Niso vedeli, od kod se je vzel. Videti je kot slovenski Kaspar Hauser. A kot se izkaže, je bil zlorabljen otrok, ki ga je center za socialno delo pozabil vzeti staršem (ali pa dedku in babici, če hočete). Oto zraste v naivnega, dobrodušnega, rahlo hendikepiranega dobričino, slovenskega sanjača, ki tezgari za drobiž, da bi si kupil poltovornjak, dokler mu lokalna neonacista namesto z denarjem ne plačata s kovčkom, polnim stare robe, ki je nihče več ne potrebuje. Oto bi kriknil od gnusa in groze, če bi bil slika Edvarda Muncha, ne pa radgonski original. Vsaj tako se zdi, kajti v kovčku je tudi Munchov Krik, jasno, ukraden – kot že tolikokrat. Krik pač stalno kradejo. Če ga ne ukradejo tatovi, ga ukradejo grozljivke. Oto – bolj režanje kot grozljivka – bi bil lahko naslovljen tudi Krik.
-
1. 6. 2018 | Mladina 22 | Kultura | Film
»Mihovi so se preselili na klanec, tja, kjer so gledale umazane koče z mrkim in zavidnim pogledom dol na bela poslopja. Na klancu jih je stanovalo mnogo, ki so živeli prej doli v tistih lepih hišah; skrili so se in so se borili v temi za življenje. Strašen boj je bil – lica so plahnela, oči so se vdirale, gledale so iz globokih jam nezaupno in pričakovale so strahoma, ko se je bližalo poslednje zlo, goli, ostudni, neusmiljeni glad. Velika družina je bila, v tesno ogrado jih je nagnala ista skrb, nič ni bilo skritega med njimi. Življenje je bilo enako, tudi obrazi so si bili podobni in, kar so govorili, je bilo zmerom isto – ena sama strašna skrb v tisočerih besedah ... Propali obrtniki, kmetje, ki so jim bili prodali kočo in zemljo, pijanci, ki niso bili za nikakršno delo in so sami čakali, da poginejo kakor živina, v jarku, za plotom – vsi so se skrili na klanec, v nizke koče z nizkimi okni in slamnatimi strehami. Klanec se je vil po kameniti grapi; na obeh straneh se je dvigalo nevisoko pusto hribovje, poraščeno samo z neplodnim grmičevjem in posuto z belim kamenjem, tako da je bilo podobno od daleč velikanskemu pokopališču.«
-
1. 6. 2018 | Mladina 22 | Kultura | Film
V času, ko cvetijo Hitri in drzni, je nemogoče pričakovati, da se bo intergalaktični spektakel, kot je Solo: Zgodba Vojne zvezd, začel kako drugače kot z dirko po ulicah zelo, zelo oddaljenega neoliberalno-neokolonialnega planeta (Corellia), na katerem živi in ustvarja Han (Alden Ehrenreich), ki še ni Han Solo. Svoj vzdevek – Solo – si mora šele priboriti: in Solo: Zgodba Vojne zvezd, ki izgleda kot fan fiction, je film prav o tem, kako je Han postal Han Solo in kako je Han Solo potem postal HAN SOLO, pilot »Milenijskega sokola« in kralj »parsekund«.
-
1. 6. 2018 | Mladina 22 | Kultura | Film
Kako je umrl Stalin? Tale politična satira, posneta po grafičnem romanu (via Fabien Nury & Thierry Robin), si domišlja, da so ga ubile besede. Ali natančneje: da ga je 5. marca 1953 kap, ko je prebral sporočilce pianistke (Olga Kurylenko), ki je zapisala, da je izdal nacijo in uničil ljudstvo in da moli za njegovo smrt. Človeka, ki je dal pobiti na milijone ljudi, torej ubije nekaj tako malega in bakterijskega, kot so besede. Stalinova smrt, ki skuša biti ironična kot Vojna svetov, v kateri orjaške intergalaktične staliniste – ja, tudi neke vrste gulage postavijo! – na koncu pobijejo mikroorganizmi, Stalina (Adrian McLoughlin) najprej predstavi kot ljubitelja kavbojskih filmov, vulgarnega humorja, nočnega bromansiranja s Hruščovom, Žukovom, Molotovom, Kaganovičem, Mikojanom, Malenkovom in Berijo, mistike svojega kulta osebnosti, klasične glasbe in množičnih likvidacij, navsezadnje, ko ga zagledamo, med večernim poslušanjem radijskega prenosa koncerta klasične glasbe ravno sestavlja spisek ljudi, ki jih je treba zapreti ali likvidirati.
-
25. 5. 2018 | Mladina 21 | Kultura | Film
Hitchcockov Psiho nas najprej »prepričuje«, da je glavna junakinja Marion Crane (Janet Leigh), tatinska tajnica iz Phoenixa, ki pa to ni, saj jo iz filma kmalu vržejo, tako da kot glavni junak – in kot vir gledalčeve identifikacije – nastopi prijazni motelir Norman Bates (Anthony Perkins), v resnici morilski travestit, za katerega na koncu ugotovijo, da je »pošast«. Kaj je to, se sprašujejo. In Fantastična ženska, čilski film, dobitnik oskarja za tujejezični film, se začne kot Psiho: najprej nas »prepričuje«, da je glavni junak Orlando (Francisco Reyes), priletni lastnik tekstilne tovarne, ki pride v hotelski bar, kjer ponoči nastopa – poje – Marina (Daniela Vega), njegova transspolna muza, mujer fantástica. Nor je nanjo. Zaradi nje se je ločil od družine. Toda ljubezen je vzajemna. Tudi Marina je nora nanj.
-
25. 5. 2018 | Mladina 21 | Kultura | Film
»Deadpool 2 je družinski film,« pravi Deadpool (Ryan Reynolds), manično-depresivni, anarho-cinični, burleskno-narcistični, brutalno-agonični, vigilantsko-iznakaženi, stravmatizirani, mutirani, ne ravno čisto heteroseksualni superjunak, ki umira za redko boleznijo, a izgleda kot tip, ki je izumil cool. Toda če hočeš izgledati cool, moraš najprej pobiti nekaj ljudi. Je to kapitalizem? Ali družinski film? V družinskih filmih na začetku vedno nekdo umre – spomnite se le Bambija (mama) ali pa Levjega kralja (oče). In Deadpool ne bi bil genialni jackass popkulture, če temu spisku ne bi dodal še Žage 7.
-
18. 5. 2018 | Mladina 20 | Kultura | Film
Leta 1972 – na olimpiadi v Münchnu – smo verjetno prvič videli košarkarje (orjake, dvometraše), kako se po koncu tekme katarzično, orgiastično valjajo po tleh. Drug po drugem, se razume. Kar je bilo presenetljivo, magari šokantno – vse skupaj je bilo videti zelo holivudsko, toda po tleh so se valjali sovjetski košarkarji, ki so veljali za pojem zadržanosti, stoičnosti, discipliniranosti. Nič, zgodil se je čudež – sovjetska reprezentanca je premagala ameriški »dream team«, ki je bil na olimpiadah nepremagan 36 let! 63 tekem – 63 zmag. In običajno so se z Američani v finalu pomerili prav Sovjeti – jasno, vedno so izgubili.
-
18. 5. 2018 | Mladina 20 | Kultura | Film
Trump pravi, da je najboljši pogajalec in najboljši deal-maker, obenem pa bi rad Ameriko naredil tako veliko – tako belo in tako belsko –, kot je bila nekoč, še preden je predsednik Lyndon B. Johnson leta 1964 skozi kongres spravil zakon o državljanskih pravicah (Civil Rights Act), ki je odpravil rasno segregacijo in politično diskriminacijo. Živo si lahko predstavljate, kako dober pogajalec in kako dober deal-maker je moral biti, še zlasti če pomislite, da je moral od rasizma odvrniti ljudi, ki so bili sveto prepričani, da so črnci sami izbrali suženjstvo.
-
18. 5. 2018 | Mladina 20 | Kultura | Film
Ko se je Matevž Lenarčič vrnil s svoje zadnje podnebne misije, je sporočil, da je »najbolj zasvinjana država na svetu Kitajska«. Moral bi videti Pariz. V filmu Zadrži dih, francoskem sci-fiju, ki se dogaja v rahli prihodnosti (praktično neločljivi od sedanjosti), namreč Pariz zalije gosta, težka, mlečna, strupena megla, ki pokonča večino prebivalstva. Najprej se zdi, da se je privalila iz Carpenterjeve Megle, potem pa se izkaže, da je bušnila iz Darabontove apokaliptične Skrivnostne megle, ki ji je pot pokazal Cloverfield. Nihče ne ve, kaj se je zgodilo. Le počilo je. Pariz se je stresel. In že so se začeli ljudje obnašati tako, kot da so v kakem filmu M. Nighta Shyamalana, recimo v Dogodku, v katerem prav tako nihče ne ve, kaj je sprožilo nenadno katastrofo, samomorilsko epidemijo.
-
11. 5. 2018 | Mladina 19 | Politika
Ko pride predvolilni čas, je ogromno ljudi, ki si želijo postati politiki. Precej več kot sicer. Kar je seveda paradoksalno: pričakovali bi, da kakšnega posebnega navala ne bo in da bodo težko našli ljudi, ki bi hoteli v politiko, navsezadnje, živimo v času strašno velikega nezaupanja v politiko, politike, stranke, parlament in vlado, potemtakem v času vsesplošnega prezira do politike. Vsi ponavljajo: Dovolj imam politike! Gabi se mi! Dol mi visi! Briga me!
-
11. 5. 2018 | Mladina 19 | Kultura | Film
Jamski človek, britanska plastelinska stop-motion animacija, je napovednik za letošnje svetovno prvenstvo v nogometu. Tu imate pleme, ki živi v kameni dobi in izumi nogomet, a ostane v kameni dobi, tako da se potem v nogometno velesilo prelevi »bolj razvito« pleme (s francoskim akcentom!), ki je tehnološko že v bronasti dobi. Spopad med »bronastimi« profiji in »kamenimi« amaterji je neizogiben, toda najprej je treba »kamene« amaterje ponovno naučiti nogometne genialnosti. Jamski človek, remiks Kremenčkovih, Sedmih veličastnih, Milijona let pred našim štetjem, Jurskega parka in Zaporniškega kroga (oh, in »ljubke« homofobične panike), je žalovanje za nogometom, nacionalnim športom, ki so ga Britancem speljali zavojevalski »tujci«.
-
11. 5. 2018 | Mladina 19 | Kultura | Film
Lynne Ramsay je do sedaj – v dvajsetletni karieri! – posnela le štiri filme, toda štiri odlične, briljantne, urgentne, Podganarja (1999), Morvern Callar (2002), Pogovoriti se morava o Kevinu (2011) in Nikoli zares tukaj. Škoda, da je posnela le štiri. A po drugi strani: še dobro, da je posnela le štiri – ker je vedno počakala, da se ji malce »nabere«, vsak izgleda tako, kot da je prvi, potemtakem kot sunkovita zgostitev vsega, kar ve o filmu, domu, politiki in svetu. Vsak njen film prevevajo vrtoglavica, strast in osuplost nekoga, ki pravkar evforično odkriva film. Tako kot ga je odkrival Orson Welles, ko je snemal Državljana Kanea.
-
4. 5. 2018 | Mladina 18 | Kultura
»Nisem ga še videl brez klobuka,« je dahnil foto-Krajnc. Jaz ga še nisem videl s klobukom. A ker je bil brez klobuka, je to pomenilo – nobenega skrivanja. Bob Dylan je hotel, da ga vidimo. Star je 76 let, pravkar pa je na Brezkončni turneji – že 30 let.
-
4. 5. 2018 | Mladina 18 | Kultura | Film
Babica je film o Béatrice (Catherine Deneuve), ženski, ki ne gugla. Če bi guglala, bi vedela, da je njen ljubimec pred davnimi leti naredil samomor, in sicer takoj zatem, ko ga je brutalno zapustila. Če bi guglala, bi tudi vedela, da ga je mrtvega našla Claire, njegova 13-letna hčerka. In če bi guglala, bi verjetno vedela, da Claire, zdaj pri skoraj petdesetih (Catherine Frot), slovi kot odlična porodničarka (na javni kliniki, ki je tik pred zaprtjem), kar pomeni, da je del zdravstveno-skrbstvenega sektorja.
-
26. 4. 2018 | Mladina 17 | Kultura | Film
Zemlja: nepozaben dan – nadaljevanje kultne BBC-jeve serije Planet Zemlja (minus David Attenborough) ter dokujev Zemlja in Planet Zemlja II – nas skuša prepričati, da narava še vedno obstaja. Namiguje celo, da bo obstajala tudi, ko nas ne bo več – kajti o ljudeh ni tu ne duha ne sluha. Tu so le žirafe, zebre, medvedi, pande, kiti glavači, lenivci, legvani, kolibriji, muhe enodnevnice, pingvini – oh, in ledeniki. A izgledajo fantastično. Osupljivejših, brezhibnejših in imerzivnejših posnetkov narave – okej, osupljivejših, brezhibnejših in imerzivnejših posnetkov česarkoli – zlepa ne boste našli. Glorifikacija narave tako postane glorifikacija človeka, tehnologije – filma. Zato je toliko bolj pomembno, da živali še pravi čas naučimo snemanja filmov.
-
26. 4. 2018 | Mladina 17 | Kultura | Film
Filmske zvezde ne umirajo v Liverpoolu
Gloria Grahame – otrok Los Angelesa, hči arhitekta in filmske igralke, potomka angleškega kralja Edvarda III. (po očetu) in škotskih kraljev (po materi), vnukinja človeka, ki je dal Oscarju Wildu idejo za Sliko Doriana Graya, kraljica klasičnega Hollywooda, odkritje Louisa B. Mayerja, oskarjevka (Mesto iluzij, 1952), femme fatale iz številnih kultnih filmov noir (Navzkrižni ogenj, Na samotnem kraju, Macao, Nenadni strah, Stekleni zid, Goli alibi, Velika vročina ipd.) – se je leta 1948 poročila z režiserjem Nicholasom Rayem (Upornik brez razloga), toda ko se je nekega dne vrnil domov, jo je našel v postelji s svojim sinom iz prejšnjega zakona, trinajstletnim Anthonyjem, s keterim se je kasneje, leta 1960, poročila. Ja, imela sta tudi otroke. Ja, izbruhnil je škandal. Ja, puritanci so vpili: incest! In ja: Hollywood jo je bolj ko ne izobčil.
-
26. 4. 2018 | Mladina 17 | Kultura | Film
V Ciambri je italijanski neoneorealistični film, v katerem imajo praktično vsi igralci isti priimek – Amato. A težko bi jim rekli igralci, ker igrajo sami sebe, zato nekajletni otroci že kadijo, ker pač kadijo tudi sicer, v realnosti, Pio (Pio Amato), glavni junak, ki jih šteje »že« štirinajst, pa tudi pije. Njegovo vsakdanje življenje ni vsakdanje. Celo prvi blowjob je že na vidiku. A ne povsem brez razloga: Pio mora na hitro odrasti, hočem reči, skozi rituale odraščanja mora po hitrem postopku – njegova očeta (Rocco Amato) in brata (Damiano Amato) so namreč zaprli, tako da mora zdaj prevzeti »družinske zadeve«. Kot Michael Corleone v Botru.
