Marcel Štefančič jr.
-
Hanekejev Srečen konec ne predstavlja ravno happy enda za bogataško, elitno dinastijo Laurent iz Calaisa, francoskega obmorskega mesta, v katerem je, kot vemo, polno beguncev (eks »Džungla«), ki jih ne pustijo v Veliko Britanijo. Ekonomska neenakost je očitna, razredni prepad je globok in krut, toda Michael Haneke ne sooči dinastije in beguncev, elite in ljudstva. Do stika ne pride. Tudi do revolta ne. Au contraire, ljudstvu – in beguncem – se dinastije sploh ni treba dotakniti, saj razpada kar sama. Vsi, od patriarha (Jean-Louis Trintignant) do njegovih otrok (Mathieu Kassowitz, Isabelle Huppert), ki se stiskajo v stari palači, zaudarjajo po postanih in preperelih privilegijih, smrti, trohnobi, gnilobi, senilnosti, korupciji, dekadenci, dolgčasu, sociopatiji in morbidnih manipulacijah ( ja, funny games), v katerih prednjači najmlajša med njimi, 12-letna Eva (Fantine Harduin), mala fejsbuška fašistka, somišljenica neonacističnih zakoncev, ki v Akinovi Obupani razstrelita pisarno turškega Nemca, in Antoina (Matthieu Lucci), osamljenega najstnika, skrajno desničarskega fena računalniških igric, ki v Cantetovi Delavnici – postavljeni v depresivni La Ciotat, mesto s propadlo ladjedelnico – svoj manifest začne takole: »Ja, lahko ubijaš iz dolgčasa. Človeka lahko ustreliš samo zato, da se kaj zgodi.
-
Madžarski film O telesu in duši se dogaja kar v klavnici, tako da vidimo celoten postopek klanja živine (dober tek!), toda sporočilo je na dlani: ljudje živijo v klavnici! Odnesejo jo le malce bolje kot živina! Prav res: v budimpeštanski klavnici je vse tako avtomatizirano in brutalizirano, da boste imeli občutek, da koljejo ljudi. Še več: ko Endre (Géza Morcsányi), ostareli, delno invalidni menedžer klavnice, in Mária (Alexandra Borbély), mlada, rahlo avtistična nadzornica kakovosti (Alexandra Borbély), sramežljiva, zelo zadržana, zatrta, a mistično stoična osamljenca, alergična na 21. stoletje, opravita psihološki test (nekdo je nekaj ukradel, pa je treba preveriti mentalno kondicijo »človeških virov«), se izkaže, da se vsako noč srečujeta v sanjah – kot jelen in košuta. Sanjata torej, da sta živali.
-
Črni panter ni prvi holivudski superjunaški film s temnopoltim superjunakom (ledino so orali Blankman, Meteor Man, Blade in Hancock), toda definitivno ne bo zadnji. Ali bolje rečeno: temnopolti superjunaki bodo zdaj šele poleteli. Navsezadnje, identitetna politika dela zanje, belski policaji, ki se znašajo nad temnopoltimi, delajo zanje, alt-right, ki podžiga rasne napetosti (in rasno vojno), dela zanje, in tudi Donald Trump, rasist v Beli hiši, dela zanje. A zanje delata tudi kampanja #OscarsSoWhite in črnsko opolnomočenje, ki se jima za svoj ogenj in svoj srd ni treba opravičevati. Črni panter, sicer Marvelov superjunak, ki sta ga leta 1966 ustvarila Stan Lee in Jack Kirby (in ki ste ga videli v filmu Stotnik Amerika: državljanska vojna), je dejansko T’Challa (Chadwick Boseman), kralj Wakande, afriške dežele, ki na daleč izgleda kot umazana, zaostala, revna dežela tretjega sveta, kar pa je le »potemkinovska« optična prevara – Wakanda je namreč v resnici Raj, najrazvitejša dežela na svetu, nikoli kolonizirana država totalne socialne, kulturne in ekološke blaginje, tehnološka utopija (stoletja pred Silicijevo dolino!), ki je obogatela z vibranijem, dragoceno superkovino, potem pa se povsem, tako rekoč nepredušno zaprla pred ostalim svetom.
-
Poezija strastno in brezmejno opeva žensko, v zgodovini pa je ženska povsem odsotna, je leta 1929 – v eseju Lastna soba (A Room of One’s Own) – ugotavljala Virginia Woolf. Če bi sodili po književnosti, po romanih, dramah in poeziji, potem je ženska neizmerno pomembna, celo večja in pametnejša od moškega, v resnici pa je popolnoma nepomembna – ujeta, tepena, metana po tleh. Književnost slavi žensko, dejansko pa je le moževa lastnina. Ženski literarni liki izrekajo globoke in navdihujoče misli, sama ženska pa zna dejansko komaj brati – v šole pošiljajo fante, ne pa deklic.
-
Kot ste opazili, se je začela olimpijada v Pjongčangu. A če ste gledali skoke na srednji skakalnici, ste imeli občutek, da jih gledate le vi. Gledalcev skoraj ni bilo. Tu in tam je skakala in vpila kaka skupinica poljskih, nemških in norveških navijačev. In japonskih tudi. Morda je bil kje tudi kak slovenski navijač. Korejcev ni bilo na spregled. Potem pa nam je še televizijski komentator povedal nekaj, česar nismo mogli videti: da so tako rekoč vsi odšli. In to deset skokov pred koncem! Ja, gledalci so odšli pred skoki desetih najboljših skakalcev po prvi seriji! Precej nenavadno. Ne znajo gledati skokov? Kakšni gledalci pa so bili to? A po drugi strani – itak jih ni bilo. Pa sem poškilil še na biatlon – in na sankanje. Nič bolje. Še celo umetnostnega drsanja jim ni uspelo razprodati. Niti zdaleč. Ženski skoki? Nikogar.
-
V Kanadi – v zalivu Sv. Lovrenca ter ob obalah Nove Fundlandije in Labradorja – vsako leto pobijejo na stotisoče tjulnjev. Ko so Evropejci videli, kako pobijajo tudi mladiče tjulnjev, je Bruselj prepovedal trgovanje s produkti iz tjulnjev – dovolil ga je le še grenlandskim Inuitom, in sicer zato, ker je njihovo življenje že od nekdaj odvisno od tjulnjev. Toda posnetki pobijanja tjulnjev, še zlasti mladičev, so Evropejce tako šokirali, da je povpraševanje po produktih iz tjulnjev strmo padlo, tako rekoč presahnilo. Kar je katastrofa za Inuite.
-
Paul Thomas Anderson, največji sin Studia City (največja hči je kakopak Judee Sill), je doslej profiliral manične, kompulzivne, krute, ofenzivne, seksistične moške (Vroče noči, Magnolija, Tekla bo kri, Gospodar, Skrivna pregreha ipd.), ki bi imeli velike probleme z gibanjem #MeToo, zdaj, v neogotski Fantomski niti, pa takšnega moškega, modnega krojača Reynoldsa Woodcocka (Daniel Day-Lewis), skrivnostnega esteta, avtokratskega umetnika, control freaka in »gospodarja« elit, ki v petdesetih letih prejšnjega stoletja oblači britanski jet-set (v oblačilo jim s »fantomsko nitjo« vedno avtorsko všije tudi kako svojo misel), sooči z gibanjem #MeToo, z Almo (Vicky Krieps), natakarico, ki postane njegova manekenka, njegova muza in njegova ljubica.
-
Predstavljajte si, da ste politik in da hočete diskreditirati tega, recimo Nacionalni preiskovalni urad, ki vas zaradi zlorabe položaja preiskuje. Najdete zaupni dokument, ki omenja vašega preiskovalca (kakega oficiala Nacionalnega preiskovalnega urada), potem pa političnim pajdašem prepustite zganjanje cirkusa: ne boste verjeli, kaj je v tem dokumentu, naj vpijejo. Pa: šokantno! Strašno! Grozljivo! Eksplozivno! To je škandal! To je prava afera! To je huje od najhujše afere v zgodovini Slovenije!
-
»Kdor govori o kalifornijskem hedonizmu, ni Božiča nikoli preživljal v Sacramentu,« je pred leti rekla ameriška esejistka Joan Didion, rojena v Sacramentu, glavnem mestu Kalifornije, ki pa je, kot slišimo v filmu Lady Bird, »Srednji zahod Kalifornije«. Pomeni: zakoten, zaspan, omejen in dolgočasen. Christine McPherson (Saoirse Ronan), uporniška, zelo sofisticirana in samozavestna dijakinja zadnjega letnika katoliške gimnazije, kombinacija Molly Ringwald iz Lepotice v rožnatem in Thore Birch iz Lepote po ameriško, je sicer rojena v Sacramentu, a v Sacramentu ne kani obtičati, kaj šele v njem umreti. Razlog več, da se je preimenovala – v Lady Bird. Zdaj, ko njeno ime zveni bolj mistično, ima več možnosti za transformacijo, ki naj bi jo po koncu gimnazije – leta 2003, v času Busheve vojne proti terorju, ki jo vidimo le na TV – odpeljala na vzhodno obalo, v New York ali pa vsaj Connecticut ali New Hampshire, pač tja, »kjer je kultura«.
-
Bitka na Neretvi je leta 1969 združila Jugoslavijo, saj je izgledala kot popolna epopejska glorifikacija NOB-ja, revolucije ter bratstva in enotnosti, kot uvod v obračun z liberalizmom, nacionalizmom in razrednim sovražnikom (z vsem, kar bi lahko omajalo Jugoslavijo), kot uvod v razvpito Titovo pismo, ki je leta 1972 pozvalo k čistki, in tudi kot dokaz, da je uspel obračun z letom ’68. Če ne bi bilo Bitke na Neretvi, tega mobilizacijskega eliksirja jugoslovanstva, te kristalizacije jugoslovanske ideologije, bi Jugoslavija še prej razpadla.
-
Roparsko gnezdo, postavljeno v Los Angeles, »zahodno metropolo bančnih ropov«, se začne kot Vročina, ki jo je pred dobrimi dvajsetimi leti posnel Michael Mann – z brutalnim, krvavim ropom oklepnega vozila, ki prevaža denar. Kar pa naj vas nikar ne zavede – Roparsko gnezdo je reimaginacija, že skoraj rimejk Vročine (s pridihom Osumljenih petih), le da brez tiste transcendentalne atmosfere, ki je napetost v Vročini izrezljala v vročico.
-
Film Pokliči me po svojem imenu je tako enostaven – in tudi tako eleganten – kot Bertoluccijev film Plešem sama. Dogaja se poleti, jasno, na sinjem, bujnem, razsijanem, senzualnem, psihedeličnem italijanskem podeželju (Crema, Lombardija), kjer se zgodi le tisto, kar je neizbežno: 17-letni Elio (Timothée Chalamet), briljantni pianist in poliglotski sin ameriškega profesorja (Michael Stuhlbarg), ki tu z družino počitnikuje vsako leto, se vznemiri, vzburi, spolno prebudi in zaljubi, toda ne v Liv Tyler, temveč v moškega, Oliverja (Armie Hammer), očetovega novega asistenta.
-
Woody Allen nas je pogosto – recimo v filmih Spomini na zvezdni prah in Iz Rima z ljubeznijo – prepričeval, da je dedič Federica Fellinija, a bili so časi, ko nas je – recimo v Notranjostih – prepričeval, da je dedič Ingmarja Bergmana. Zadnja leta pa nas prepričuje, da je reinkarnacija Tennesseeja Williamsa – Otožna Jasmine je bila videti kot rimejk Tramvaja Poželenje. Cate Blanchett je bilo sicer ime Jasmine, a dobro vemo, da je bila v resnici Blanche DuBois.
-
Ves denar sveta – film, posnet po resnični zgodbi o tem, kako so kalabrijski gangsterji, ne ravno briljantni, zakotni luzerji, leta 1973 v Rimu ugrabili 16-letnega Johna Paula Gettyja III., zblojenega, dekadentnega vnuka vsemogočnega, a precej zadržanega in meniškega naftnega magnata Johna Paula Gettyja, najbogatejšega človeka na svetu, zbiralca umetnin in artefaktov, ki potem ni hotel plačati odkupnine (17 milijonov dolarjev) – je tako upehan, nenapet in wikipedično inerten, celo monoton in anemičen, da je potreboval nekaj, kar bi ga naredilo atraktivnega. In res, ko se je začela kariera Kevina Spaceyja, ki je odigral magnata Gettyja, po obtožbah, da je spolni predator (in pedofil), sesuvati kot hiša iz kart, je Ridley Scott v nekaj tednih še enkrat posnel vse njegove prizore (s Christopherjem Plummerjem), film premontiral, ga postprodukcijsko spoliral ter ga v predvidenem roku dostavil v multiplekse, s čimer je storil nekaj unikatnega, nekaj, kar je v Hollywoodu brez primere.
-
Roberta McNamaro so imeli za genija. Najprej je bil direktor Forda, leta 1961 pa je postal ameriški obrambni minister in to potem ostal vse tja do leta 1968. »Med menedžiranjem obrambnega ministrstva in menedžiranjem Forda ali katoliške cerkve ni nobene razlike,« je rekel, zato je vojsko menedžiral kot korporacijo. Mahal je z grafi, statistikami in preglednicami. Ker se je imel za utelešenje ameriške racionalnosti in učinkovitosti, je izračunal, kaj morajo početi, da bo v Vietnamu na enega padlega Američana prišlo čim več padlih Vietnamcev. Prepričan je bil, da je mogoče vojno menedžirati z dobičkom. Tudi rasistično vojno. Vietnamska vojna je bila rasistična.
-
Nemški neonacisti so leta 1992 v Möllnu (pri Hamburgu) z zažigalnimi bombami ubili tri turške priseljenke, leto kasneje pa so v Solingenu (pri Düsseldorfu) zažgali še pet turških priseljenk. Sledili so burni protesti ter pozivi k obračunu z neonacizmom, ksenofobijo in institucionalnim rasizmom, toda na začetku novega stoletja, med letoma 2000 in 2006, so nemški neonacisti – člani organizacije Nacionalsocialistično podzemlje (NSU) – hladnokrvno, v slogu eksekutorjev ubili še osem turških priseljencev (in enega grškega), malih, a dobro integriranih kšeftarjev (prodajalci kebaba, cvetličarji, krojači ipd.). Dva izmed neonacistov sta se kasneje samomorilsko pobila v avtodomu (pri Eisenachu), njuna konkubina, ki je razstrelila hišo, v kateri so prej živeli, pa se je predala policiji. Vse to je kakopak klicalo film – in Obupana je videti kot precej selektivna in svobodna reimaginacija teh resničnih dogodkov.
