Marcel Štefančič jr.
-
1. 12. 2017 | Mladina 48 | Kultura | Film
Steven in Anna Murphy, ki ju igrata Colin Farrell in Nicole Kidman, sta zgledni, prestižni, dobro situirani, primestni zakonski par z bajno vilo, bujno kariero, idiličnim življenjem in z dvema otrokoma. On je kardiolog, ona pa oftalmologinja. Do ljudi sta zadržana, med njima pa so hlad, led in anemija, tako da se zdi, kot da citirata Kubrickove Široko zaprte oči. Ko pride do seksa, jima je itak najljubša poza, ki jo imenujeta »splošna anestezija«: ona se dela, da je mrtva, on pa jo potem naskoči. Z eno besedo: pride mu le še, ko fuka s truplom. Z menstruacijo svoje 14-letne hčerke pa je tako čudno obseden kot z dlakami svojega 12-letnega sina. Ne, ni ravno nedolžen. Za nameček se tudi sestaja s čudaškim, patološko vljudnim, brezosebno zapeljivim, parazitskim najstnikom, Martinom (Barry Keoghan), ki ga vztrajno obiskuje na kliniki. Še več: »mentorski« Steven izpolnjuje Martinove želje (pokaži mi dlake!, pridi k nam na večerjo!, glejmo najljubši film mojega očeta!), a ženi tega sprva ne pove, verjetno zato, ker bi zelo težko definiral svoj odnos z Martinom, pač odnos, v katerem se sam nenehno obnaša tako, kot da nima druge izbire. Martinu vedno ustreže. Celo domov – v njihovo bajno vilo – ga povabi. A zdi se, da res nima izbire – pred časom je namreč operiral Martinovega očeta, ki je med operacijo umrl.
-
1. 12. 2017 | Mladina 48 | Kultura | Film
Slovenija, Avstralija in jutri ves svet
Anton Komat v knjigi Zemlja voda seme opozarja, da ima Slovenija največjo površino nakupovalnih središč na prebivalca v Evropski uniji. In Marko Naberšnik mu v filmu Slovenija, Avstralija in jutri ves svet prikima – Slovenija je postala nacija prodajalcev. Štiričlanska družinica, ki nežno, navidez idilično živi pod Pohorjem, ima hude težave: sin, še otrok, hoče na Pohorje ali pa vsaj v Ameriko, hči potrebuje 50 evrov za valeto, toda mamika (Minca Lorenci), nekoč prodajalka, je brezposelna, medtem ko je atek (Jure Ivanušič), sicer tehnik v neki strojni tovarni, tik pred tem, da ga odpustijo. »Prvi šus odpuščanja« bo morda preživel, drugega ne. Delavci so le strošek, slišimo.
-
24. 11. 2017 | Mladina 47 | Kultura
»Naš ata je bil trikrat poročen. A vse življenje je bolj ali manj pogosto živel s hčerko iz prvega zakona, z Marinko, in imel z njo tudi dva otroka. Vsa vas je vedela za to, z leti se nihče več ni čudil krvoskrunstvu. Ata je imel bratranca, ki je počel podobno. Bil pa je pijanec in nasilnež. Ko mu je hči rodila otroka, ga je prijel za nogico in ga vrgel ob steno z besedami: ’Če je moj, bo crknil, če ni, bo pa preživel.’ Tudi moj sodelavec iz tovarne, kjer sem delala skoraj 45 let, je imel očeta, ki je bil velik nasilnež. Ko se je rodil sedmi otrok, se je zaklel, da bo vsakega naslednjega nabodel na vile in zakopal v gnoj. To je res storil.«
-
24. 11. 2017 | Mladina 47 | Kultura | Film
Tisti, ki prisegajo na jogo, zen in budistične tehnike meditacije (oh, in na mindfulness), bodo nedvomno slavili, ko bodo gledali Človeka delfina, dokumentarec o Jacquesu Mayolu, prvem človeku, ki se je na vdih – na en sam vdih, se razume – potopil 100 metrov globoko. Mayol se je namreč zadrževanja diha učil pri indijskih in japonskih mojstrih joge in meditacije. In dih je znal res zadržati – tudi štiri minute. Včasih še več. Včasih pa je med potopom – no, pri vrnitvi na površje – izgubil zavest, a je kljub temu rekel, da je imel »vse pod kontrolo«. Dih je zadrževal tako dolgo, da diha ni jemal le ljudem, temveč tudi delfinom. A natanko to je hotel postati: delfin.
-
24. 11. 2017 | Mladina 47 | Kultura | Film
Ivan se začne s porodom – v živo. V velikem planu, ki je bil ustvarjen za obraz, se prikaže otrok, ki – ob krčevitem ječanju Mare (Maruša Majer), matere – pritiska skozi vagino. Janez Burger skuša ponovno izumiti realizem. Preden ne začne ponovno izumljati artificielnosti. Dokler se Ivan drži Mare (dojenje, stiskanje odvečnega mleka, brandovska, imerzivna igra Maruše Majer, njen »materinski nagon«, njene agonične dileme in stresne odločitve, njeno boleče slačenje ipd.), objema realizem, toda ko na prizorišče stopi Rok Kratohvil (Matjaž Tribušon), oče njenega otroka, precej starejši od nje, poročen, slovenski tajkunski samorastnik, ki je ravno sredi afere (»Štala totalna, v čuzi sem bil«), tako da ga iščejo vsi mediji (trušč »realnosti« žal preglasi podatke o tem, kaj je storil), se zazdi, kot da je vsakemu izmed štirih scenaristov uspelo v filmu obdržati vse svoje ideje in nesmisle – od tega, da tajkunček (Rok) in njegova metresa (Mara) skrivaj zmenkujeta pri vlakih ( ja, tam, kjer so v Pevčevi Carmen zmenkovali ljubljanski klošarji!), do tega, da ima tajkunček denar skrit v Meranu, kamor se z Maro odpeljeta (v starem, cenenem avtu!), ko se enkrat izkaže, da je ni dal pretepsti in izseliti on, ampak Karmen (Polona Juh), njegova žena, lady Macbeth, ki jo vidimo le za hip (in za nekaj replik), in da Rok – tajkunski Dizzy – z Maro misli »resno«.
-
17. 11. 2017 | Mladina 46 | Kultura | Film
Umor na Orient ekspresu se dogaja na Orient ekspresu, ki pred II. svetovno vojno, sredi tridesetih let, potuje skozi Jugoslavijo in potem – zaradi hudih snežnih zametov – obtiči nekje med Vinkovci in (Slavonskim) Brodom, zato je tedaj, ko smo živeli še v Jugoslaviji, po malem veljal tudi za našega. Tako kot Ingmar Stenmark, ki je smučal na Elanovih smučeh. Leta 1934 ga je napisala Agatha Christie, ki je 33 let kasneje letovala v bohinjskem hotelu Bellevue, kar je le še dodatno utrdilo vtis, da je med nami in Umorom na Orient ekspresu nekaj več, pa četudi tiste slovite prve filmske verzije, v kateri so igrali Albert Finney, Sean Connery, Ingrid Bergman, Lauren Bacall, Jacqueline Bisset, Jean-Pierre Cassel, John Gielgud, Wendy Hiller, Anthony Perkins, Vanessa Redgrave, Richard Widmark ipd., potem – leta 1974 – niso posneli pri nas, temveč v Franciji.
-
17. 11. 2017 | Mladina 46 | Kultura
Roscoe Fatty Arbuckle je 3. septembra 1921 še veljal za enega izmed največjih komikov na svetu. Zabaval je svet, vesolje, galaksije. Vsi so se mu smejali. Bil je otročji, vulgaren, neroden – producent smeha, humorja, gegov, vicev. Tehtal je od 135 do 150 kilogramov. Kakor kdaj. Drvel je in se lomil, skakal in plezal, padal in vstajal, prejemal udarce in pretiraval, doživljal katastrofe, a vedno preživel. Torte je tako dobro prenašal kot krilo. Imel je deški obraz, ki so ga vsi takoj prepoznali. Prijatelji so ga klicali Roscoe, Mabel Normand ga je klicala »Veliki Otto«, feni pa so ga klicali Fatty – Debelinko. Bil je tovarna hitov, kralj komedije – kot Charlie Chaplin, Buster Keaton, Harry Langdon in Harold Lloyd. Za sabo je imel na stotine komedij in burlesk, celovečernih in kratkih, številne – absurdne, lunatične, parodične, kaotične – pa je tudi režiral, nekatere zelo domiselno. V burleski Moonshine je moškemu, ki se mu zdi romanca z njegovo hčerko malce prehitra, dahnil: »To je kratek film. Nimamo časa za grajenje ljubezenskih prizorov.« Menda je imel največjo in najpopolnejšo zbirko vicev na svetu. Bil je prvi filmski zvezdnik, ki je podpisal milijonsko pogodbo.
-
10. 11. 2017 | Mladina 45 | Kultura | Film
Da bodo otroci pod božičnim drevescem našli Gremline, Pokvarjenega božička, Črni božič ali Tiho noč, smrtonosno noč, je malo verjetno – ti filmi, bolj ali manj šokerji, veljajo za protibožične. Šoker Tiha noč, smrtonosna noč, v katerem se najstniški serijski morilec šemi v božička, so leta 1984 iz kinodvoran umaknili že po prvem vikendu – ljudje so protestirali. To, kar so videli, se jim je zdelo blasfemično. Božič ni klavnica, božiček ni pošast! Ali pač? Kaj če so bili ti šokerji le satire, ki so skušale – jasno, z grotesknim, pikantnim pretiravanjem, tipičnim za satiro – pokazati, v kaj je mutiral božič? Ne kaže namreč pozabiti, da so probožični filmi vedno po malem videti protibožično – kot kritike ali parodije tega, v kar je mutiral božič.
-
10. 11. 2017 | Mladina 45 | Kultura | Film
Neoliberalci trdijo, da družba ne obstaja – da obstajajo le posamezniki. Cédric Klapisch, francoski auteur grenkosladkih dramedij, pa nam že dobri dve desetletji kaže, da posamezniki niso ravno tako zelo samoumevni in da se človek zelo težko emancipira od družbe – od skupnosti, ki ga je formirala. To smo videli v Španski krčmi, ki ga je postavila na globalni zemljevid, to smo videli v njegovih zgodnjih filmih, tako v Mladosti norosti kot Tipični družini, zdaj pa to vidimo tudi v filmu Vino in veter, v katerem se Jean (Pio Marmaï) po mnogih letih vrne med burgundske vinograde, da bi bil ob očetu, ki umira.
-
3. 11. 2017 | Mladina 44 | Kultura | Film
Thor (Chris Hemsworth), polbog iz Asgarda, je tisto mistično kladivo nosil s tako mračno usodnostjo in šekspirjansko resnobnostjo, da so novozelandskemu auteurju Taiki Watitiju, ki je posnel odbito komično vampiriado Kaj počnemo v mraku, verjetno rekli: s Thorom naredi to, kar je James Gunn naredil z Varuhi galaksije! In Watiti naredi natanko to: samega Thora, ki izgubi kladivo, lase in svobodo (tako da pristane v gladiatorskem suženjstvu), sprosti, superjunaško vesolje spremeni v kozmični stand-up, prepojen z odrezavimi replikami, sit-komsko vedrino in ringelšpilskim pompom, vse skupaj pa začini s štikli (tudi The Immigrant Song via Led Zeppelin), ki ustvarijo vtis, da gledamo le varietejsko travestijo v nočnem klubu Moulin Rouge.
-
3. 11. 2017 | Mladina 44 | Kultura | Film
Veliki Alec Guinness je v Poti do plemstva, posneti pred mnogimi, davnimi leti, nastopil v osmih vlogah. Igral je same aristokrate, člane britanske dinastije D’Ascoyne – vojvodo, bankirja, župnika, generala, admirala, dva mladeniča in celo žensko, lady Agatho. V vseh vlogah umre.
-
27. 10. 2017 | Mladina 43 | Kultura | Film
19:00 Ječanje (Goksung), Hong-jin
Na Korejski detektiv ugotovi, da ne nastopa v trilerju, temveč grozljivki, da skrivnostnih umorov ne more pojasniti z detektivskimi orodji in da pošasti ni več mogoče zajeti z enim pogledom. Ječanje, ki ga je posnel avtor Zasledovalca in Rumenega morja, je popolna demonstracija filmske moči. -
27. 10. 2017 | Mladina 43 | Kultura | Film
Kapitalizem je leta 2008 tako hudo zamočil, da so se lahko ljudje h Karlu Marxu vrnili brez občutka krivde in brez strahu pred očitki, da poveličujejo ideje, ki so povzročile stalinizem, rdeči teror, gulag in »100 milijonov mrtvih«. Zdaj, ob koncu velike krize kapitalizma, ki se ni končala z revolucijo (temveč z restavracijo in Trumpovo izvolitvijo), smo dobili celo film o mladem Marxu (August Diehl), tako mladem, da celo fuka (z ženo, Jenny Marx), da pusti prepovedati časopis, ki ga ureja (Rheinische Zeitung), da pije in bruha, da se mu med bruhanjem utrne 11. teza o Feuerbachu, ki od levičarjev še vedno terja preveč (»Filozofi so svet samo različno interpretirali; gre pa za to, da ga spremenimo«), in da se taktično preseli v Pariz, kjer se sprijatelji s Friedrichom Engelsom (Stefan Konarske), tovarnarjevim sinom, s katerim leta 1847 spišeta Komunistični manifest, briljantni povzetek njunega odkritja povezave med proletariatom, razrednim bojem in revolucijo.
-
27. 10. 2017 | Mladina 43 | Ekonomija
Lasvegaški magnat Michael Oliver je leta 1968 sklenil, da bo ustanovil svojo državo. Na živce mu je šlo tako to, da je moral plačevati davke, kot to, da se je moral držati zakonov, pravil in regulacij. Hotel je svobodo. Objavil je celo Novo ustavo za novo državo, v kateri je pojasnil, kako ustanoviš državo, v kateri ti ni treba plačevati davkov, v kateri ti ne more nihče nabijati regulacij in v kateri ti ni treba financirati socialne države. Čista svoboda! Raj! Utopija!
-
20. 10. 2017 | Mladina 42 | Kultura | Film
Clara (Sonia Braga), 65-letna vdova iz brazilskega Recifeja, nekdanja glasbena kritičarka, je seksualno tako neodvisna, da si najame mladega žigola, ki pa ga potem tako divje naskoči, kot da je on najel njo. To je seks, ki pusti trg pred vrati. Aquarius je izredno senzualen film o ločnici med rečmi, ki sodijo na trg, in rečmi, ki tja ne sodijo. Clara že praktično vse življenje stanuje v Aquariusu, stavbi ob morju, toda v tej stavbi je zdaj sama. Nikogar ni več, ljudje so se odselili – vsa stanovanja je namreč pokupila neka trumpovska nepremičninska družba ( ja, dinastična), ki skuša tam zgraditi prestižni, razkošni nebotičnik. Lokacija je fantastična (morje, bajni razgled ipd.), zato diši po strašnih profitih. Clara se noče odseliti. To je njen dom, njeno »sporočilo v steklenici« – tu so njeni spomini, njena identiteta, njena intima, njeno življenje, njene plošče, njeno pohištvo. Še več, to stanovanje diši po njej – po njenih sanjah, njenih solzah, njeni melanholiji, njenih fantazijah, njenih orgazmih in njenem boju z rakom, ki ga je premagala.
-
20. 10. 2017 | Mladina 42 | Kultura | Film
Ksana je film o rečeh, ki jih Slovenci najbolj ljubijo – o avtu, prelepi naravi, Bibliji in bratomoru. David (Primož Vrhovec) in Roman (Jan Bučar) sta polbrata. Roman je fizični delavec (na gradbišču), David pa intelektualec, okej, igralec. Roman bo dobil otroka, David pa se ravno odpravlja v Hollywood, kjer bo moral, kot pravi njegov mentor, potegniti veliko kurcev, da se bo prebil. David in Roman sta kot dan in noč, a zvenita tako, kot da sta prišla z iste igralske šole – in kot da jima je replike pisal isti človek. Ker se ne vidita prav pogosto, kreneta na road trip (tja, kamor ju je nekoč vozil oče), tako da njuno moževanje zamenjajo panorame slovenske narave, ki pa ji ne sežeta do pasu. Vsakič, ko se oglasita, namreč pokvarita pogled na slovensko naravo. Tudi ko David iz žepa potegne Biblijo.
-
20. 10. 2017 | Mladina 42 | Kultura
Gangsterji so ultimativni kapitalisti: vse privatizirajo, izmišljajo si svoje zakone, ignorirajo državo, ne plačujejo davkov. Zato vedno tako blazno uspejo. Tak je bil recimo sociopatski, manični, paranoidni, epileptični Cody Jarrett, ki ga je v Beli vročini (White Heat, 1949), gangsterski klasiki, igral James Cagney. Ko na koncu filma beži pred policijo, se zateče na vrh neke rafinerije in tam vpije: »Mama, uspelo mi je! Na vrhu sem!« Takoj zatem zleti v zrak.
