Marcel Štefančič jr.
-
13. 10. 2017 | Mladina 41 | Kultura | Film
»Spodobni komunisti in spodobni kapitalisti morajo živeti v slogi – tako kot idioti,« slišimo v filmu Futura: na odprtem, ki ga je Rudi Uran posnel v lastnem finančnem aranžmaju in ki se dogaja v slovenski norišnici, v kateri je eksperiment z demokracijo, svobodo in prihodnostjo spodletel. Država blaginje ne obstaja več, nič ni več zastonj, samomor velja za samouresničitev, svoboda je le še izraz za beg pred svobodo. »Vsaka renesansa ne prinese razsvetljenja,« pravi iPadre (Marko Vezovišek), karizmatični skin, ki parafrazira zdaj Klitona Bozga (»ta dan je bil naša noč«), zdaj Boba Dylana (»so easy to look at, so hard to define«), eneskajevski Bog, ki z life-is-life vokalom ustvarja novo državo, novo norišnico. Jasno, norci, ki imajo filmska imena (Mariachi, Ljudmila Napalm, Ringo, Dirty Harry Hare Krishna ipd.), so – tako kot ljudstvo ob nastanku vsake nove države – prepričani, da pripada njim. V resnici jim vedno pripada le vojna.
-
13. 10. 2017 | Mladina 41 | Kultura | Film
Iztrebljevalec 2049 je nadaljevanje Scottovega Iztrebljevalca (1982), ki so ga feni – kultisti, fetišisti, kompletisti – v svojih glavah snemali 35 let, zato je videti kot ultimativna fanfiction. Denis Villeneuve kanalizira Ridleyja Scotta, Hans Zimmer Vangelisov sintesajzer, Roger Deakins fotografijo Jordana Cronenwetha, Dennis Gassner scenografijo Lawrenca G. Paulla ipd., toda vsi to počnejo z vnemo, strastjo in preciznostjo replikanta, ki skuša dokazati, da je človek. Nič ni bolj distopičnega od nostalgije. Los Angeles se je spremenil (še bolj je smogast, mračen in zadušljiv, revščina bije v oči, otroci garajo v znojilnicah, androidne ugodnice zamenjajo hologramske ugodnice, Gaff se je postaral, Rachael nima več zelenih oči), spremenila se je seksualna politika (LAPD vodi ženska, oseba, ki izdeluje najboljše lažne spomine, je ženska itd.), spremenili pa so se tudi replikanti – postali so ubogljivi. Korporacija Tyrell, ki jo je kupil mesijanski vizionar Wallace (Jared Leto), namreč proizvaja le še ubogljive replikante, ki se nikoli ne uprejo, sužnje, ki so motor vseh civilizacijskih skokov.
-
13. 10. 2017 | Mladina 41 | Kultura
Šestega avgusta 2007 so Slovenci, ki so lezli na Triglav, doživeli nekaj izredno čudnega, povsem nepričakovanega, že kar šokantnega, predvsem pa nepozabnega – mimo njih so lezli trije mlajši moški, ki so neutrudno žebrali: »Jaz sem Janez Janša! Jaz sem Janez Janša! Jaz sem Janez Janša!« Slovenci, ki so tisti dan lezli na Triglav, so bili še bolj šokirani, ko so izvedeli, kdo so ti trije, ki tako strastno glorificirajo Janeza Janšo – Janez Janša, Janez Janša in Janez Janša.
-
6. 10. 2017 | Mladina 40 | Svet
V Ameriki je izredno malo terorističnih napadov. Odkar je na sceni Islamska država, jih je prav tako izredno malo. Skoraj nič. Kar je presenetljivo – glede na to, kaj počne Amerika, bi jih pričakovali precej več.
-
6. 10. 2017 | Mladina 40 | Kultura | Film
David Meade, ameriški krščanski apokaliptik, konspirolog in numerolog, samozvani »specialist za preučevanje in raziskovanje«, je sodni dan najprej napovedal za 23. september, ko pa se tisti dan ni zgodilo nič, je konec sveta hitro prestavil na 21. oktober, ko naj bi v Zemljo treščil Nibiru, »deseti planet«, »skrivnostni planet z roba našega osončja« (alias planet X, za katerega NASA pravi, da ne obstaja), dopolnili pa naj bi ga še asteroid Wormwood, siloviti hurikani, srhljivi izbruhi vulkanov, strašni cunamiji, globalni električni mrk, brutalno nasilje, divji izgredi, masivni kaos in jedrske vojne – Amerika in Britanija proti Rusiji, Kitajski, Iranu in Severni Koreji. V »sedmih letih katastrofalnih dogodkov« – v sedmih letih strašnega trpljenja, alias »tribulacije« – naj bi izginila milijarda ljudi. Ljudje bodo od groze omedlevali, trobente, ki jih bodo zaslišali, pa bodo oznanjale: začelo se je! »V tem trenutku se bo začela akcija. Počakajte in glejte – mislim, da ne boste razočarani.« Teroristični napadi – tudi nedavni lasvegaški – ob tem kar zbledijo.
-
6. 10. 2017 | Mladina 40 | Kultura | Film
Najsrečnejši dan Ollija Mäkija
Olli Mäki (Jarkko Lahti) je finski Rocky, kar seveda pomeni, da je po malem vendarle videti tako, kot da je padel iz kakega Kaurismäkijevega filma. Črno-belega, se razume. Rocky ne bi bil nikoli tako stoičen, pa četudi je prišel iz proletarskega okolja – kot vsi filmski boksarji. In kot Olli, ki pa je po malem videti tudi tako, kot da je padel iz Scorsesejevega Podivjanega bika. Črno-belega, se razume. Olli, »pek iz Kokkole«, ki je postal evropski amaterski prvak v lahki kategoriji (sicer resnična oseba, tako kot Jake LaMotta, ki je umrl te dni), dobi namreč leta 1962, ko šele ravno dobro prestopi med profesionalce (deset borb, osem zmag), veliko, prelomno, tako rekoč ameriško priložnost: boj za naslov svetovnega prvaka z ameriškim asom Daveyjem Moorom (64 zmag!), toda ne v lahki kategoriji, temveč v peresno lahki. Kar pomeni, da mora shujšati – pod budnim očesom Elisa (Eero M ilonoff ), svojega trenerja in menedžerja, ki ga skuša čim bolje promovirati in ovekovečiti. Celo filmsko ekipo si omisli.
-
6. 10. 2017 | Mladina 40 | Kultura | Film
Darren Aronofsky je obseden z obsedenci – z liki, ki svoje življenje posvetijo in podredijo eni stvari. Glede svoje želje nikoli ne popustijo. Verjamejo v svoj projekt. Prepričani so v svoj prav. In v svoji obsedenosti gredo do konca. Tak je matematik, ki v filmu Pi išče magično število. Tak je džanki, ki si v Rekvijemu za sanje vbrizga vse, kar najde. Tak je znanstvenik, ki v Fontani življenja išče magično zdravilo. Tak je rokoborec, ki v Rokoborcu kljub starosti in zjebanosti vztraja v ringu. Taka je balerina, ki v Črnem labodu pleše do bolečine, ekstaze in norosti. In tak je Noe, ki v Noetu išče izgovor, da bi se prelevil v Boga, odločevalca o tem, kdo bo živel in kdo umrl. Teh likov nič ne ustavi. Nič jih ne more odvrniti od stvari. In veliko mazohizma je potrebnega, da bi stvar, ki jih obsede (in ekstremizira), prelevili v svojo umetnino. Bolečina je sporočilo – kot v torture pornu. Če ob tem zgorijo, je to le dokaz, da so imeli prav. In običajno na koncu res zgorijo – v ognju obsedenosti s svojo umetnino.
-
29. 9. 2017 | Mladina 39 | Politika
V Ameriki se vse tekme začnejo z ameriško himno. Nekdo – običajno celebrity – stopi na igrišče, zgrabi mikrofon in zapoje The Star-Spangled Banner. A cappella, se razume. Vse skupaj zveni bolj kičasto kot ne, tudi zelo patetično, to vemo, pogosto pa se ne izide ravno najbolje – pevci namreč himno zafušajo. Nič čudnega: ameriška himna je težka, še posebej, ko pride do verza »the land of the free«. Je pa to ritualno prepevanje himne pred tekmo absolutni znak patriotizma. Kar je po malem absurdno: kot znak patriotizma so določili himno, ki je skoraj nihče ne zadene.
-
29. 9. 2017 | Mladina 39 | Kultura | Film
Na koncu filma Viktorija in Abdul se prikaže napis: »Indija je leta 1947 postala neodvisna.« Le zakaj so Indijci potrebovali neodvisnost, če jim je bilo pa tako fajn pod britansko krono? Nobenih problemov. Indijci so ljubili kraljico Viktorijo (igra jo Judi Dench, ki jo je igrala tudi pred dvajsetimi leti v filmu Gospa Brown), kraljica Viktorija je ljubila Indijce – v Viktoriji in Abdulu komaj čaka, da se sprijatelji z indijskim uradnikom Abdulom (Ali Fazal), ki je za nameček še musliman. V kraljici Viktoriji ni niti kančka rasizma ali šovinizma. Le kdo ne bi hotel biti njen prijatelj?
-
29. 9. 2017 | Mladina 39 | Kultura | Film
Ko Aliji Bašiću (Leon Lučev), izkušenemu rudarju, sporočijo, naj se javi na upravi, za hip pomisli, da ga bodo odpustili, še toliko bolj, ker je rudnik tik pred prodajo, toda obstajajo hujše reči od izgube službe – v opuščenem rovu (»Hudi luknji«), kamor ga pošljejo, namreč za pregradami odkrije človeške kosti, posmrtne ostanke žrtev povojnih pobojev.
-
22. 9. 2017 | Mladina 38 | Kultura | Film
Če bi Tonija Erdmanna, pomočenega v njegovo hčerko, vrgli v Anderssonov film Golob je sedel na strehi in razmišljal o življenju, bi dobili Kvadrat, v katerem se Christian (Claes Bang), karizmatični kustos prestižnega švedskega muzeja moderne umetnosti, baziranega v nekdanji kraljevski palači (kraljevina v tem altersvetu ne obstaja več!), pripravlja na otvoritev novega projekta, konceptualne instalacije »Kvadrat«, ki je opisana kot utopično »svetišče«, v katerem »imamo vsi enake pravice in enake obveznosti«. V tem »Kvadratu«, liberalni simulaciji socialne in pravne države, so vsi drugačni, a enakopravni – tu ni nobenih diskriminacij, nobenih nestrpnosti.
-
15. 9. 2017 | Mladina 37 | Kultura | Film
Košarkar naj bo je film o fantu, ki bi ga v risanki igrala žirafa. Ja, na steni svoje sobe ima žirafo. Ko zelo zraste, mu pravijo Ranta (Klemen Kostrevc), a nima pojma, da je rojen za košarko. Ko mu to povejo, ugotovijo, da nima pojma, kaj je to košarka. Ko ga dajo v šolsko ekipo, vrže na svoj koš. In ko se mu vsi posmehujejo, učitelj telovadbe – Marko Miladinović, ki mu lahko vedno zaupaš, da bo Marko Miladinović – v njem vidi Gorana Dragića. Ranta je tipični slovenski junak – ljubila bi ga le mama. A pobere ga najatraktivnejša punca v razredu (Gaja Filač). Pravijo ji Metka, kemije med njima pa je toliko kot med njim in košarko. Da je film Košarkar naj bo, ki je sicer tipičen za te čase, kar pomeni, da stranske like žvečijo stand-up komiki (Lado Bizovičar, Ana Marija Mitić, Matjaž Javšnik ipd.), štartal med EuroBasketom 2017, ni bila ravno najboljša ideja.
-
15. 9. 2017 | Mladina 37 | Kultura | Film
Rob Reiner je pred skoraj tridesetimi leti posnel Stand by Me, film o štirih prijateljih iz oregonske vukojebine Castle Rock, ki se poleti leta 1959, med počitnicami, odpravijo v gozd, da bi poiskali truplo nekega dečka, svojega vrstnika. Deček je izginil, odrasli pa ga še vedno niso našli, kar govori o njihovi apatičnosti, a še o nečem – ko vidiš truplo, odrasteš. In narobe: ko odrasteš, postaneš truplo. Štirje prijatelji, ki preživljajo zadnje skupno poletje, pa hočejo prav to – videti truplo. Stand by Me, film o odraščanju in soočanju s truplom (okej, film o odraščanju v truplo), so posneli po briljantni noveli The Body, ki jo je napisal Stephen King, toda Kingovega naslova – The Body – niso ohranili, ker so se bali, da bodo vsi mislili, da gre za grozljivko.
-
8. 9. 2017 | Mladina 36 | Kultura | Film
Tom Cruise, kralj franšiz (Mumija, Jack Reacher, Misija nemogoče), je tokrat Barry Seal, 22-letni 55-letnik, zdolgočaseni pilot pri letalski družbi TWA, ki se mu zdi, da je karierno in finančno obtičal, zato začne fušati za Cio – ko leta čez Latinsko Ameriko, skrivaj snema komunistične lokacije, da pa nazaj grede njegov čas ne bi šel v nič, začne fušati še za medellinski kartel. In ker je že ravno tam, začne nikaragvanskim antikomunistom švercati orožje. Brez slabe vesti. Jasno, film se dogaja v osemdesetih letih, ko je bil pohlep dober – Barry Seal je terenski Gordon Gekko.
-
8. 9. 2017 | Mladina 36 | Kultura | Film
Carrie Pilby (Bel Powley), Londončanka, ki živi v New Yorku, se ima za kombinacijo Bambija, Harryja Potterja, Katharine Hepburn in Salingerjeve Franny. Smisla za humor nima. Jemlje se smrtno resno. Le kaj se ne bi: na Harvard so jo vzeli pri štirinajstih, diplomirala je pri osemnajstih. Zdaj jih šteje devetnajst. In na teden prebere 17 knjig. Genialnost je njen fuk. Z nikomer se ne druži. Družba zanjo ne obstaja. Alternative ni. Carrie Pilby je sekularna verzija Kingove Carrie White. Ko ji terapevt (Nathan Lane) reče, naj da človeštvu vendarle priložnost (»Pojdi na zmenek!«), veste, da jo čakajo romantični stresi, ki bi požgali New York, če bi imela telekinetične sposobnosti, toda film Carrie Pilby je tipičen za ta čas: žensko, ki preveč »noro« solira, je treba ozdraviti, udomačiti, prilagoditi, hipsterizirati ter si jo potem razdeliti.
-
8. 9. 2017 | Mladina 36 | Kultura | Film
Harakiri: Smrt samuraja, rimejk Kobayashijeve klasike iz leta 1962 (posnete po romanu Yasuhika Takiguchija), je film našega časa. Japonska v 17. stoletju končno ujame dolgo obdobje miru – vojn je konec, zato samuraji ostanejo brez dela, brez sredstev za preživljanje, brez gospodarja. Ko so bile vojne, so jih fevdalni gospodje prekleto potrebovali in cenili, zdaj, ko je vojn konec, pa jih gospodje, ki so z vojnami bajno obogateli, kruto in brezdušno zavržejo, tako da se mnogi iz obupa oprimejo tegale trika: ker jim samurajski kodeks časti prepoveduje, da bi prosjačili, potrkajo na vrata fevdalnega gospoda ter ga prosijo za dovoljenje, da na njegovem dvorišču izvršijo harakiri, ritualni samomor, jasno, v upanju, da jim bo gospod namesto dovoljenja za samomor dal delo ali pa denar. Toda ko pri nekem fevdalnem gospodu potrka samuraj Motome (Eita), tehnološki višek tega »večnega« miru, mu – cinično, krvoločno in sadistično, ponosni, da so spregledali njegov »blef« – pustijo, da naredi samomor: hočeš narediti samomor? Potem ga pa naredi! In Motome, ki se le pretvarja, da hoče umreti, a se zdaj – kodeks časti! – ne more več umakniti, ga res naredi, toda s precej topim bambusovim »mečem«, tako da se izredno dolgo muči, trpinči in mrcvari, preden si prisluži milostni »šus«, dekapitacijo.
-
1. 9. 2017 | Mladina 35 | Politika
Petindvajsetega avgusta 1967, pred 50 leti, je pred laundromatom v Arlingtonu (Virginija) pod streli atentatorja padel George Lincoln Rockwell, ameriški Führer, ustanovitelj Ameriške nacistične stranke. Prepričan je bil, da se belcem godi krivica, da izgubljajo moč, da postajajo sužnji v svoji lastni domovini in da so žrtve vse večje diskriminacije, celo etničnega čiščenja, zato je sklenil, da bo Ameriko naredil spet veliko – črnce naj pošljejo v Afriko, »komunistične Jude« pa v plinske celice. Tak je bil njegov program. Težil je Martinu Luthru Kingu in belkam, ki so se poročale s črnci, zanikoval holokavst, medene tedne pa preživel v Hitlerjevem Berchtesgadnu.
-
1. 9. 2017 | Mladina 35 | Kultura | Film
Še celo Michael Bay včasih spusti kak kliše. Film Krij mi hrbet pa se pofočka na čisto vsakega, toda na utrudljiv, dolgočasen način. Nobenega noče zamuditi. Z vsakim se ponaša. Vsakega slavi – z ognjemetom in sarkazmom, ki naj bi namigoval, da se človek, ko enkrat pobije dovolj ljudi, prelevi v Cicerona – ali pa vsaj Deadpoola. Krij mi hrbet je tako brezosebna akcijska komedija, da vam je vseeno za žive in mrtve, toda ko jo gledate, takoj ugotovite, v kateri deželi je ne bodo vrteli. Dvomim, da ima beloruski despot Lukašenko tako živ smisel za humor, da bi odobril javno prikazovanje filma, v katerem ga od obsodbe pred haaškim sodiščem in hude kazni loči le pričanje Samuela L. Jacksona, poklicnega morilca z imenom Darius Kincaid. Vau! Proti vojnemu zločincu bo pričal poklicni morilec (ki besedo »motherfucker« izreka s tako frekvenco, kot da igra v nadaljevanju Tarantinovega Šunda)! Le iz Manchestra v Haag ga morajo dostaviti do 17.00, pa je beloruski despot – Vladislav Dukhovich (Gary Oldman), kot se imenuje – pečen!
