-
Alibi.com
V svetu, v katerem vsi lažejo, najbolj prosperira ta, ki drugim omogoča, da dobro lažejo. Po možnosti – optimalno. To počnejo trije mladi francoski podjetniki, Greg (Philippe Lacheau), Augustin (Julien Arruti) in Medhi (Tarek Boudali), ki klientom, potrebnim dobrih laži, zagotavljajo personalizirane strateške alibije, prepričani, da »mala laž naredi manj škode kot resnica«. Če punca izve, da jo fant vara, le trpi – malce laži, malce teatra, pa ne trpi. Ja, njihovi klienti so le moški.
-
Spider-Man: Vrnitev domov
Tudi Spider-Man, ki je dolgo soliral (v treh Spider-Manih in dveh Neverjetnih Spider-Manih), se ni mogel upreti magnetizmu Maščevalcev. V filmu Stotnik Amerika: državljanska vojna je le gostoval, zdaj, v filmu Spider-Man: Vrnitev domov, rebootu Spider-Mana, pa Maščevalci gostujejo v njegovem svetu, v zakotnem Queensu (New York).
-
Vlak senc: Obzornik 63
Kar pogleda film, se slej ko prej spremeni v revščino, ki pa je sam film potem ne vidi več. Tako bi lahko rezimirali najnovejši obzornik, Vlak senc, polurni esej Obzorniške fronte (Nika Autor itd.), ki je obenem tudi del slovenskega paviljona na 57. Beneškem bienalu. Najprej pokaže telefonski posnetek podvozja vlaka, selfie »slepega potnika«, begunca (na vlaku Beograd-Ljubljana), potem pa nas popelje skozi filmsko zgodovino, ki je pripeljala do tega »posnetka brez filmske zgodovine«. A po drugi strani: že začelo se je slabo – ko so ljudje gledali vlak, ki v filmu bratov Lumière pripelje na postajo (in iz ozadja »bušne« v ospredje), naj bi si zakrivali oči in celo bežali iz dvoran. Pazi, treščil bo vate! V filmskem prihodu vlaka je bilo nekaj varljivega, nedomačnega, grozljivega – filmski prihod vlaka je bil horror. So se gledalci ustrašili vlaka – ali filmske podobe vlaka?
-
Dekliška noč
Dekliška noč je dekliška verzija Prekrokane noči ali pa, še bolje, Totalnih pokvarjencev, le da se dekleta, štiri prijateljice iz študentskih dni (Scarlett Johansson, Jillian Bell, Ilana Glazer in Zoë Kravitz) in avstralska prijateljica ene izmed njih (Kate McKinnon), ne odpravijo v Las Vegas, temveč v Miami Beach, kjer se skušajo – v kontekstu dekliščine (ena izmed njih, bodoča senatorka, se bo poročila) – brezmejno znoreti, kar pomeni, da pijejo in divjajo, plešejo in snifajo, da počnejo reči, ki jih v vsakdanjem »prilagojenem« življenju ne bi, da zavržejo vse svoje inhibicije, pohodijo vse svoje frustracije in izživijo vse svoje fantazije, da se torej povsem in scela osvobodijo. In kako tale farsa vidi osvoboditev ženske, žensko zmago nad inhibicijami in frustracijami, izživitev ženskih fantazij?
-
-
Transformerji: Zadnji vitez
Michael Bay, holivudska verzija ameriške shock & awe doktrine, neskončno uživa v hiperkinetičnem uničevanju Zemlje – v destrukciji, ekscesu, eksplozijah, razčefuku, apokaliptični kolateralni škodi. Zdi se, kot da bi Zemljo najraje razstrelil. O njej nima več nobenih iluzij – Zemlja je le še poligon za vojne prihodnosti, v katerih se žgejo vesoljske igračke (autoboti vs. decepticoni), in vojne preteklosti, v katerih se žgejo stare legende (kralj Arthur vs. Merlin), tako da »naše« vojne sploh ne pridejo več do izraza. Bay transformerje prelevi v tarantinovske Zelige Da Vincijeve šifre, Mark Wahlberg le strmi, Viviane – njegova nova muza – nadomešča Roberta Langdona, masonski Anthony Hopkins pa recitira, da bi ves ta »globalni« kaos lektorsko osmislil.
-
All Eyez On Me: Legenda o Tupacu Shakurju
Film All Eyez On Me – biografija Tupaca Shakurja (Demetrius Shipp Jr), »gangsta rapperja«, ameriškega Hamleta, ki so ga umorili leta 1996 in ki je do svoje smrti pri petindvajsetih posnel sedem plošč, več kot 500 štiklov in trumo filmov, – je dolgo prihajal, zato toliko bolj preseneča, da deluje tako wikipedično. Brez kakšnega posebnega smisla za humor se giblje od podatka do podatka, ki pelje do novega podatka, ta pa spet do novega – in tudi ljudje, ki so tako ali drugače formirali Tupaca (aktivistična mati, »črna panterka«, Jada Pinkett, Digital Underground, Dr. Dre, Suge Knight, Death Row Records, Snoop Dogg, The Notorious B.I.G. ipd.), so videti le kot podatki. Včasih koga, ki je bil za Tupaca zelo pomemben, izpusti (kje so MC Breed, Spice 1 in D.O.C.?). Včasih pa koga, ki ga Tupac sploh ni poznal, doda (iPhone).
-
Gimme Danger
Bend The Stooges, ki ga profilira Jarmuschev doku Gimme Danger, je bil vizionarski trol – v nizkem štartu je vzletel leta 1967 in sklenil, da pokoplje hipijado in psihedelični zen. Rjovel je, divjal, žgal, sikal in odvrgel vso patetiko rokenrola, posnel tri prelomne plošče, dobil kultni status, a potem skušal še bolj šokirati. Iggy Pop – koščeni, eksplozivni, spazmatični frontman, »boter punka«, Mick Jagger na steroidih – je padal med občinstvo, srfal po njem in med štikli izginjal, si včasih razbil kak zob, včasih pa ga je kdo preprosto knockoutiral. Besno, iz protesta – ker ni razumel tega detonacijskega fuck-you kaosa. Kmalu tudi The Stooges niso več razumeli samih sebe, toda vedeli so, da so na pravi poti – na poti v samouničenje. Če te trg sili v samouničenje, potem imaš prav. Njihovi agresivni rifi, njihov odpadniški slog in njihovi nevarni, požrešni, razbeljeni odrski nastopi se niso podali melodiji trga in logiki kulturne industrije, do slave pa so itak imeli ciničen, tako rekoč jarmuschevski odnos. Bili so robati, ostri, nasmeteni, umazani, a niso se hoteli očistiti. Ne, niso hoteli biti konzumni. »Življenje ni biznis,« pravi Iggy Pop. In ker so delali vse, da bi jih bilo nemogoče konzumirati, so se pokonzumirali sami.
-
Trumpov šok
Ameriška sekta Kraljevska bratovščina metafizičnih mojstrov (Royal Fraternity of the Master Metaphysicians), ki se je malo prej naselila v 110-sobno palačo magnata Williama K. Vanderbilta, je leta 1939 pompozno oznanila, da bo vzredila nesmrtnega človeka. Petmesečno dojenčico, ki bo čez pet tisoč let še vedno živa in ki ne bo nikoli umrla (krstili so jo kar za »nesmrtno dojenčico«), so si sposodili pri neki natakarici, recept za njeno večno in nesmrtno življenje pa naj bi bil preprost – le vegetarijanska prehrana in izključno pozitivne misli.
-
Avtomobili 3
Ker je avtomobil že davno postal družinski član, ni čudno, da avtomobili v tejle Pixar/Disneyjevi franšizi govorijo, le da to, kar govorijo, ni nič posebnega, še toliko bolj, ker tokrat, v tretji rundi, primat »ostarelega« Strelo McQueena ogrozi nenadjebljivi Jackson Vihar, dirkač nove high-tech generacije, kar seveda pomeni, da nas čakajo vsi najbolj upehani klišeji športnih filmov, a pospešeni, da ne bi kdo mislil, da gleda novo nadaljevanje Rockyja.
-
Vesolje med nama
Gardner (Asa Butterfield) je videti kot deček z redko boleznijo, ki sreča svoje nasprotje – energično, poskočno, odločno Tulso (Britt Robertson). V resnici nima redke bolezni, malce »drugačen« je le zato, ker je bil prvi otrok, ki se je rodil na Marsu. Da je njegova mama – astronavtka, poveljnica »misije Mars« – noseča, so odkrili prepozno, zunajzemeljski porod pa so potem – na zahtevo tajkuna (Gary Oldman), ki je vesoljsko ekspedicijo financiral – zatajili, tako da je odraščal sam, »čudež življenja«, med roboti in hladno neskončnostjo vesolja, ja, kot prvi Marsovec.
-
Churchill
Po čem je najbolj znan Winston Churchill? Točno: po genialni, superjunaški organizaciji D-Daya, zavezniškega izkrcanja v Normandiji (6. junij 1944), ki je odločilo II. svetovno vojno. Nič več: tale film ga namreč prikazuje kot človeka (igra ga Brian Cox, čeprav se zdi ravno nasprotno), ki je zavezniško izkrcanje v Normandiji skoraj preprečil. Izkrcanju namreč tik pred zdajci nasprotuje: boji se, da bo spodletelo (tako kot je spodletelo med I. svetovno vojno na Galipolju), boji se, da bo preveč mrtvih (»To je načrt za pokol«), boji se, da mu bodo ratingi padli in da ga prihodnost ne bo pomnila, obenem pa je prestar, da bi razumel nove čase (od njega ostaneta le cigara in silhueta), preveč depresiven, da bi strateško razmišljal, in tudi preveč pije, da bi situacijo videl tako jasno kot generala Eisenhower (John Slattery) in Montgomery (Julian Wadham), tako da mu ne preostane drugega, kot da poklekne in moli za hudo neurje, ki bi izkrcanje prestavilo, toda ko se izkaže, da je neizogibno, mu hoče osebno poveljevati.
-
Končni obračun
Ko se triler dogaja v sedemdesetih letih, si kar oddahnete – ni računalnikov in mobilnih telefonov. Kar pomeni, da na platnu ne težijo z esemesi, da tretjino filma ne buljimo v ekran laptopa, da ne gledamo čipov, skozi katere švigajo informacije, in da junaki v odločilnem trenutku ne ugotovijo, da jim je zmanjkalo baterije. Zgodi se le to, kar se lahko zgodi. In tak je Končni obračun – triler, ki mu baterija nikoli ne ugasne. Še več: Končni obračun, ki ga je posnel briljantni, vedno lucidni Ben Wheatley, avtor Spiska za odstrel, Turistov, Polja v Angliji in Stolpnice (rimejkov klasik se ne veselim, toda rimejk Clouzotovega Plačila za strah, ki ga pripravlja Wheatley, je dobrodošel), je baterija, ki jo sproti polnijo pravi filmi. Predstavljajte si finale Peckinpahove Divje bande v onem zapuščenem skladišču iz Tarantinovih Mestnih psov. Dve gangsterski bandi se – jasno, v sedemdesetih (zalisci, brki, veliki ovratniki, John Denver) – srečata v nekem bostonskem skladišču, da bi sklenili veliko kupčijo, ali natančneje: banda, ki jo vodita Chris (Cillian Murphy) in Frank (Michael Smiley), vojščaka Irske republikanske armade, hoče od bande, ki jo vodi Vernon (Sharlto Copley), kupiti orožje, toda prosti trg je divjina, v kateri si ljudje ne zaupajo. Vsi so oboroženi. Vsi so nervozni. Vsi imajo morilski pogled. Vsi že pridejo s prstom na sprožilcu. A takšna je logika prostega trga: če ne prideš oborožen, ne preživiš. In tudi če prideš oborožen, še ne pomeni, da boš preživel. Natanko to pa se zgodi, ko poči prvi strel – člani obeh band in oba posrednika, Ord (Armie Hammer) in Justine (Brie Larson), se lahko zanesejo le na to, kar so prinesli s sabo, potemtakem na svoje orožje in svoj know-how, tako da se osamljeno skladišče prelevi v bojno cono, toksično strelišče, rentgensko sliko prostega trga (in Gekkove fraze »Pohlep je dober«). Vsi streljajo, vsi ubijajo – zmagaš lahko le tako, da ubiješ konkurenco. Ko prodajaš, ubijaš – in ko kupuješ, prav tako ubijaš. Če ob tem zadeneš svojega partnerja, toliko bolje – več bo zate. Lahko prestopiš na drugo stran, a to ne pomeni, da boš preživel. To, da pozabiš, na kateri strani si, te ne reši. Svoje karizmatičnosti ne preživiš. Bellum omnium contra omnes.
-
Glasba je časovna umetnost 2
Buldožerski album Pljuni istini u oči – kultni satirični freak-out, »vrhunec naše premoči«, kot pravi Marko Brecelj v dokuju Varje Močnik, – je priletel leta 1975 in odletel v legendo. Ko je priletel, je dobesedno letel s polic in postal orjaški bestseller, dokler niso oblasti prodaje po treh tednih ustavile. Menda zaradi ovitka, ki je bil itak umetnina zase, kolaž stenčasa, aforizmov, dadaističnih zajebancij, samoironičnih dekonstrukcij, »nemščine brez težav«, zappovskega humorja in startovske »duplerice«: na fotki mladega Boruta Činča – še kot otroka s harmoniko na neki proslavi – je v ozadju ždela fotka maršala Tita, kar je pomenilo blasfemijo. Neuradno so album menda ustavili zato, ker je mladino »navajal na droge, alkohol in samomor«. Na albumu se je pač pilo, kadilo in iskalo »najboljše mesto za samomor«. Izgovora res ni bilo težko najti. Znati si moral le malce srbohrvaščine, zato so oblasti verjetno mislile, da se kaj skriva med vrsticami, toda na tem albumu, ki so ga feni, kot slišimo, poslušali z ovitkom v naročju ( ja, na pamet se niso naučili le besedil, temveč tudi ves ovitek!), je bilo vse v vrsticah, tako da so lahko oblasti ugotovile le: Buldožer nas je najprej pljunil – potem pa nas je še pobruhal! Buldožer, ki je imel že takšno ime, da ga je bilo nemogoče ustaviti (ime so sneli iz Volaričeve poeme »Nekoga moraš imeti rad, pa četudi buldožer«), je pel o tem, o čemer ni tedaj – v času osladnega popa (Pepel in kri), pastirskega rocka (Bijelo dugme) in progresivnega rocka (Korni grupa, Time) – pel nihče.
-
Višja prestava
Pierre Morel, režiser Ugrabljene, je produciral tale francoski dirkaški ringelšpil, ki se začne kot izbrisani prizor iz Hitrih in drznih. Brata, Foster (no, polbrata, »brothers from another mother«), adrenalinska frika, hitra in drzna šoferja (da ne rečem pilota), med divjo vožnjo ob krštvi vseh zakonov gravitacije, termodinamike in filmske verjetnosti naskočita tovornjak, ki prevaža neprecenljivega oldtimerja, bugattija letnik ‘37, in ga – logično – suneta, toda kot se kmalu izkaže, ga suneta vsemogočnemu marsejskemu gangsterju (Simon Abkarian), posesivnemu zbiralcu oldtimerjev, tako rekoč kompletistu, ki bi ju ubil (da bi poantiral svojo moč, ubije svojega pribočnika), če se mu ne bi zazdelo, da bi lahko njun nenadjebljivi savoir-faire uporabil proti svojemu velikemu tekmecu (Clemens Schick), berlinskemu gangsterju, prav tako brutalnemu in sociopatskemu kot on.
-
Spomini na ljubezen
Film Spomini na ljubezen se preveč trudi, da bi ugajal. Toda ugajati ne skuša le estetsko, s turističnim, tako rekoč razgledniškim izgledom, bukolično staromodnostjo, Čajkovskim in nežnim vizualnim masiranjem Marion Cotillard, temveč tudi politično – s kritiko patriarhalne seksualne politike, s katero se ljudje, ki take arty filme gledajo, itak strinjajo. Spomini na ljubezen, ki se dogajajo ob koncu II. svetovne vojne in po njej, si hočejo na vsak način čestitati za svoj »pravilen« pogled na seksualno politiko, pri čemer pa jih zanese tja, od koder bežijo. Za začetek, tu imate Gabrielle (Marion Cotillard), Francozinjo iz kmečke družine, ki je pri dobrih tridesetih še vedno samska – rada bere, ljubi globoke misli, hlepi po romantiki. Tu in tam jo zgrabijo hudi krči, verjetno zaradi depresije in represije, kajti živi na podeželju, kjer jo imajo vsi za »čudakinjo«, celo »norico«, bolj ali manj zato, ker še ni poročena.
-
Družinski človek
Družinski človek je film, ki sklene, da nam bo pokazal prave solze – prava, iskrena, odkrita čustva. Obenem pa sklene še nekaj drugega: da bo do pravih solz prišel po bližnjici – po najkrajši in najlažji poti. Pazite: Gerard Butler igra čikaškega headhunterja, lovca na glave, no, lovca na poslovne, menedžerske talente, sebičnega, ošabnega, pogoltnega, obsedenega karierista, ki je v agenciji, pri kateri dela, tik pred napredovanjem na sam vrh – le še protikandidatko (Alison Brie), veliko tekmico, mora zmleti v sončni prah. Niti filma Glengarry Glen Ross mu ni bilo treba videti, da bi vedel, kako se to počne. Nič ga ne more ustaviti – razen solz.
-
Peterica
Kako preživeti v sodobnem svetu? Kako preživeti vso negotovost, vse strese, vse tesnobe? Kako preživeti kapitalizem? Nič lažjega, nam že leta sporočajo animirani filmi: le prijatelje potrebuješ. Kdor ima prijatelje, lažje shaja s kapitalizmom. Kdor jih nima, je izgubljen in pogubljen. Res je, če imaš prijatelje, si zmagal, toda pod pogojem, učijo animirani filmi, da je vsaj eden izmed prijateljev kraljev sin, da ima torej vsaj eden izmed prijateljev močno in varno finančno zaledje. Njegov stik s tem družinskim zakladom je sicer običajno začasno prekinjen, a mu pripada – s prijatelji bodo po številnih avanturah zlojzali tiste, ki ta stik motijo. V življenju ne potrebuješ ničesar, razen prijateljev. Če imaš prijatelje, lahko svet ostane takšen, kot je. Peterica, francoska skatološka komedija, ki si je ogledala serijo Prijatelji, Prekrokano noč, Projekt X in produkcije Judda Apatowa, predvsem Zadetke: Ananas ekspres in Superžur, prav tako prodaja ideologijo prijateljstva.
-
Mumija
Mumija je sicer prvi reboot klasičnih grozljivk studia Universal (sledili bodo reboots Drakule, Frankensteina in Nevidnega človeka, dvomim pa, da tudi Frikov), toda odvrtela bi se lahko v enem prostoru, bodisi v muzeju, katakombah ali malce večji kripti. Vsi tisti spektakularni specialno-efektni prizori – orjaška jata ptičev, ki trešči v letalo, strmoglavljanje letala, invazija podgan, kataklizmično sesuvanje velemesta, eksplozija steklenih šrapnelov ipd. – so itak tako kratki, kot da so jih posneli le za napovednik, ki zdaj, ob vznožju poletne sezone, potrebuje čim več direndaja, a tudi uvodni prizor, v katerem srednjeveški križarji v Londonu skrivaj – in na hitro – pokopljejo magični »kamen« (ključ do »svete ženske«), je tam le zato, da občinstvo ne bi ostalo brez Da Vincijeve šifre.
-
Ženska, ki je odšla
Ko je smučal Bojan Križaj, so v slovenskih tovarnah ustavljali stroje, v šolah pa prekinjali pouk, da so lahko gledali njegove nastope. Ko pa s svojim filmom prisrfa filipinski auteur Lav Diaz, morajo ljudje vzeti dopust – običajno namreč trajajo okrog osem ur, toliko kot šiht. Takšni sta bili Melanholija in Uspavanka za otožno skrivnost. No, Ženska, ki je odšla, posneta po Tolstojevi noveli Bog vidi resnico, a čaka, traja le štiri ure, a to so štiri ure, ki si za maščevanje res vzamejo čas. Maščevanje ni kot noč po neprespani noči – in maščevanje, ki jemlje čas, je tu res jed, ki najbolj tekne hladna. Horacia (Charo Santos-Concio) preživi 30 let v ječi, a se izkaže, da je nedolžna – umor neke ženske ji je podtaknil nekdanji zaročenec, Rodrigo Trinidad (Michael De Mesa), posesivni sin bogataša, to pa zato, ker ni prenesel, da se je poročila z drugim. Rodrigo je izkoristil svoj privilegirani razredni položaj – in jo eliminiral, izključil, »odpustil«.
-
Vojna napoved planetu
Ste si že ogledali prve epizode nove serije Twin Peaks? Nadrealistična, ne. Toda v primerjavi s Trumpom izgleda povsem realistično. Komaj ga dohaja. Serija Twin Peaks ni linearna – tudi Trump je povsem nelinearen. V seriji Twin Peaks nikoli ne veš, kaj točno se dogaja – Trumpa je prav tako izredno težko razumeti. Agent Cooper ima doppelgängerja, ki počne grozne reči – Trump ima doppelgängerja, ki tvita grozne reči. Kdor misli, da ga v seriji Twin Peaks čaka lahka zabava, se moti – kot so se zmotili tisti, ki so mislili, da jih pri Trumpu čaka lahka zabava. V seriji Twin Peaks je vse polno alternativnih časovnic – pri Trumpu je vse polno alternativnih dejstev. Serija Twin Peaks je konspirološki raj – Trump tudi. V seriji Twin Peaks mrgoli očetov, ki fantazirajo o svojih hčerkah, in starejših moških, ki zasužnjujejo precej mlajše ženske – ne recite, da ob tem ne dobite asociacije na Trumpa (»Ne vem, kaj je pri Trumpu bolj zaskrbljujoče: to, da verjame, kar govori, ali to, da ima stanovanje zapečateno. Verjetno je zasačil Melanio, ki je skušala pobegniti,« se je pred časom pošalil Seth Meyers). Twin Peaks izgleda kot serija o patriarhu, ki se mu je zmešalo – dobra metafora Trumpove Bele hiše. David Lynch rad šokira – Trump tudi. Lynch skuša iz bukoličnega mesteca Twin Peaks iztisniti maksimum – Trump skuša maksimum iztisniti iz Bele hiše. Lynch ljubi transcendentalno meditacijo, ker odpravlja vse negativnosti – Trump je izumil antitranscendentalno meditacijo, ki ustvarja vse možne negativnosti. Že vse od originalne serije Twin Peaks vemo, kdo je umoril Lauro Palmer – Trump nam je še razkril, kdo jo je zgrabil za »pičko«.
-
Naredite mi to deželo spet rusko!
Ko je Donald Trump na vrhu Nata v Bruslju nesramno in brutalno odrinil črnogorskega premiera Markovića ter se zrinil v ospredje, da bi ga bolje videli (z mussolinijevsko pozo vred), so bili vsi zgroženi, posnetek tega trumpizma – sicer tipičnega infantilnega, patološkega ekshibicionizma – pa je postal viralni hit.
-
Obalna straža
Na začetku Obalne straže, ekranizacije svojčas »najbolj gledane TV-serije na svetu«, spoznate debelušnega fanta, ki hoče postati obalni stražar, a ima ob pogledu na bejbe hude težave z erekcijo, kar je problem – erekcija je znak egoizma, egoisti pa ne morejo biti obalni stražarji. Nimajo smisla za tim. Zac Efron, steroidni, ošabni, samoljubni, narcistični, a propadli olimpijski prvak v plavanju (prenizek za plavalca, moram reči), vzvišeni thrill seeker, ki hoče prav tako postati obalni stražar, ima še hujši problem – erekcijo dobi že ob pogledu nase in na svoje proteinske mišice.
-
Deček s planin
Heidi poznate – tu pa imate njeno deško verzijo. Ursli je namreč Deček s planin, fant od fare, prijatelj narave in živali, ki s planšarskimi starši poletje preživlja v osrčju švicarskih Alp, vse pa se zaplete, ko sir (in seno), ki so ga pridelali, strmoglavi v globine, a – ne da bi vedeli – pristane v rokah lokalnega trgovca (in politika), pri katerem se potem za nameček – iz obupa – še zadolžijo. Kar pomeni, da se zadolžijo pri človeku, ki jih je itak okradel, s čimer izkusijo temeljni imperativ dolžniške krize: če hočeš preživeti, moraš najprej odplačati dolg, ki ga nimaš!
-
Pirati s Karibov: Salazarjevo maščevanje
Johnny Depp je še vedno videti tako, kot da so ga ravno potegnili iz pepelnika, toda v prejšnjih Piratih s Karibov je idiotskega Jacka Sparrowa sestavil iz impersonacij svojih najljubših person, Keitha Richardsa, Marlona Branda in Hunterja Thompsona, zdaj, v petih Piratih (ki so stali 230 milijonov dolarjev), pa je dodal še impersonacijo Anastasie Steele, bejbe iz Petdesetih odtenkov sive – lep kos filma je namreč uklenjen.
-
Čudežna ženska
Za Diano (Gal Gadot, nekdanja miss Izraela), superjunaško hčerko kraljice rajskega otoka, na katerem živijo le ženske, Amazonke, »ljudstvo bojevnic«, se vse spremeni, ko v paralelni svet, ki ga nevidna koprena ločuje od »našega« sveta, strmoglavi Steve (Chris Pine), pilot sestreljenega letala. Diana – Čudežna ženska – prvič vidi uro, tiča in moškega. In prvič sliši za poroko. Kar pa je ne gane: »Moški so dobri za prokreacijo, ne pa tudi za užitek.« In ko ji pilot pove, da tam zunaj divja svetovna vojna (prva), je to ne ustavi: »Ženska je ustvarjena za boj!« Čas je, da – v multikulti družbi ameriškega pilota, turškega vodiča, škotskega ostrostrelca in Indijanca – zlomi Boga vojne, nemškega generala (Danny Huston), ki pakira kemično orožje, s katerim bi bilo mogoče vojake preleviti v neuničljive morilske stroje.
-
Medved Bamsi in čarovničina hči
Švedski animirani film Medved Bamsi in čarovničina hči – nova dogodivščina medvedka Bamsija, švedskega nacionalnega junaka, ki je že zdavnaj dobil svoj Disneyland (v Kolmårdnu), – se dogaja v gozdu, med živalmi. Tu je Lonja, lisička, hči čarovnice, ki jo živalska družba zavrača, izključuje in demonizira – ne pusti ji, da bi se vklopila. Preveč je »drugačna« (čarovnica!), predsodki živalske družbe pa so prehudi. Tu je voluhar Krez, ki v Bobrovem jezu odkrije zlato, zato sklene, da ga bo razstrelil – do zlata bo prišel, pa četudi bo njegov pohlep zalil vse okoliško prebivalstvo. In tu je še Bamsi, ki skuša to preprečiti. A da bi to preprečil, mora moči koalicijsko in solidarnostno združiti z Lonjinimi čarovnijami. Kot rečeno: film se dogaja v gozdu, med živalmi. In tu je poanta: celo živalim – jebeni analogni naravi! – kapne, da so predsodki slepi, pogubni in kontraproduktivni in da je rešitev – in prava čarovnija – solidarnost, ne pa diskriminacija. (Kinodvor/Kinobalon)
-
100 metrov
Portugalskih filmov k nam – vsaj na redni spored – ni kaj dosti, še hitov ne. Film 100 metrov je velik portugalski hit, govori pa o krizi, ali bolje rečeno – kako jo premagati, preseči, odpraviti. Portugalska je bila, to dobro vemo, pacient. Kot Španija, Irska in Grčija (oh, in Slovenija). Recept je preprost: če hočete zlomiti krizo, potrebujete veliko garanja, pridnosti, vztrajnosti in strukturnega prilaganja, ja, železno voljo, a tudi strogo varčevanje – v tem primeru dieto. V filmu 100 metrov namreč krize ne doživi Portugalska, temveč njen uslužbenec, Ramón Arroyo (Dani Rovira), družinski človek, ki pridno in trdo dela, a nenadoma dobi občutek, da se vse težje premika. Misli, da je to od stresa, od ubijalskega dela. Rutinsko gre na pregled, zdravnik pa sporoči: multipla skleroza. Čez eno leto ne boste mogli več prehoditi niti 100 metrov!
-
Izginotje
Oddelek Q – okej, danska serija mračnih, morbidnih, anksioznih kriminalk, posnetih po romanih Jussija Adler-Olsena – je najboljše prihranila za konec, za apokaliptični finale neonoir trilogije (Ženska v kletki, Fazanarji, Izginotje), ki sta jo pilotirala depresivni, kaotični Carl Mørck (Nikolaj Lie Kaas) in umirjeni, urejeni Assad (Fares Fares), »alkoholik in Arabec«, ateist in vernik, detektiva iz oddelka Q, specializiranega za zastarele, nerešene primere, kri polpreteklosti, znoj zgodovine, dekadenco elit, brutalnost vsakdanjega življenja in redke nasmehe. Sporočilo, izpisano s krvjo, tokrat, v Izginotju, pride v steklenici, ki jo naplavi morje. Videti je kot znamenje, a je klic na pomoč – kot ugotovijo forenziki, je trohneče sporočilo, ki ga je poslal P., napisano z otroško pisavo in pošiljatelj se boji za svoje življenje.
-
Ti pretresljivi tresoči časi
Ko gledate apokaliptične, distopične slike, nimate občutka, da se je tam – v tistem svetu – nenadoma nekaj pojavilo in vse porušilo, temveč da je od tam – iz tistega sveta – nenadoma nekaj izginilo in vse porušilo. Če hočete videti apokaliptične, distopične slike, potem morate na jadranske otoke, na Brač, Korčulo, Lastovo in Krk, tudi na polotok Pelješac, in si ogledati stavbe in prostore, v katerih so nekoč prikazovali filme, potemtakem nekdanje kinodvorane, ki pa to niso več. In ko so filme v njih nehali prikazovati, ko je film iz njih izginil, so dobile distopični videz. Delujejo mrtvo, zapuščeno, razpadlo – kot portreti konca sveta. Ko izgine film, ostanejo ruševine. Ko izgine film, izgine življenje.
-
Diktator
Donald Trump je nedavno storil to, kar bi storil Vladimir Putin, če bi bil na njegovem mestu. Ali pa Recep Erdogan. Ali pa Rodrigo Duterte. Ali pa Abdel Fatah El Sisi. Ali pa Kim Džong Un, če smo že ravno pri tem. Odpustil je Jamesa Comeyja, direktorja FBI-ja, potemtakem direktorja agencije, ki preiskuje njegove predvolilne povezave in kupčije z Rusijo. V diktaturi lahko preiskuješ vse, razen diktatorja. Kim bi Comeyja vrgel psom, El Sisi bi ga poslal pred vojaško sodišče, Duterte bi ga prepustil svojemu zunajsodnemu morilskemu stroju (ali pa bi ga ustrelil kar sam in potem pojedel njegova jetra, če bi jih malce posolili in pokapljali s kisom), Erdogan bi ga dal zapreti, Putin bi ga zastrupil. Trump ga je le odstavil, toda s tem, ko je odstavil človeka, ki ga preiskuje, je povsem jasno pokazal, da v Ameriki nadomešča Putina, da torej razmišlja in posluje kot Putin. Watergate, ki je odnesel ameriškega predsednika Richarda Nixona, ni bil nič v primerjavi TrumpGatom.
