-
9. življenje Louisa Draxa
9. življenje Louisa Draxa – film o cankarjanski materi, ki ne ve, česa vse je sposobno sinovo »nezavedno«, in malem Ivančku, ki ne ve, kaj vse je voljna storiti mati, da bi ju emocionalno zbližala, – se začne kot vic: devetletni Louis Drax (Aiden Longworth), ki s pečine pada proti nam, na hitro in pikareskno – v slogu Lazarčka iz Tormesa, kot bi ga videl Tim Burton, – skicira svoje nesrečno življenje. Nesreče – zlomi, zastrupitve, piki, okužbe, elektrika, ipd. – se lepijo nanj, a jih vedno preživi. Le padec s pečine ga pusti v komi.
-
Kralj Artur: Legenda o meču
V srednjem svetu – paralelnem srednjem veku – je vse večja gneča. Tam najdete Gospodarja prstanov, Warcraft, Igro prestolov in tako dalje. Oh, in novega, moderniziranega Kralja Arturja, ki je bil verjetno mišljen kot Igra prestolov z Bradom Pittom, pa Pitta niso dobili, tako da so dobili Igro prestolov z impersonatorjem Brada Pitta, Charliejem Hunnamom, ki igra Arturja, osirotelega, izgubljenega sina kralja Utherja Pendragona (Eric Bana). Krono, Excalibur in okroglo mizo, anticipacijo camelotske demokracije, dobi šele povsem na koncu, po skrajšanem, precej neformalnem otroštvu (bordel!) in razvlečenem boju proti svojemu izdajalskemu, fratricidnemu, demoničnemu stricu Vortigernu (Jude Law), zdaj kralju.
-
Služkinja
Trideseta leta prejšnjega stoletja: Koreja je pod japonsko okupacijo, ženske pa so pod moško okupacijo. In ker je represivno okolje odlična poslovna priložnost, svetovljanski japonski goljuf (Ha Jung-woo) sklene, da bo s pomočjo korejske žeparke (Kim Tae-ri), sirote iz sluma, zapeljal, pretental in razlastil mlado japonsko dedinjo (Kim Min-hee), ujetnico patriarhalnih postav in »svinjskega« strica (Jin-woong Jo), »največjega ljubitelja knjig na svetu«: ona se ji v bajno, gotsko, senzualno, xanadujsko palačo vrine za služkinjo, on – dejansko sin korejskega kmeta – pa hlini romantičnega japonskega grofa, ki jo bo odrešil vseh muk, vseh ponižanj in vseh »branj gospodarju«.
-
Osmi potnik: Zaveza
Dlje, ko gremo v vesolje, bližje smo svojemu izvoru, sporoča Osmi potnik: Zaveza. Vprašanje je le: kdo nas je ustvaril? Smo se razvili iz alienov? Ali so se alieni razvili iz nas? Zakaj potem sobivamo? Evolucijsko naključje? Vesoljska ladja Covenant, ki leta 2104 pelje koloniste in človeške embrie na rajski planet Origae-6 (novi dom človeštva), po sončnem viharju, ki posadko prebudi iz kriohiberniranja, prestreže signal, znak življenja, ki prihaja z bližnjega planeta. To je seveda ponudba, ki jo je nemogoče zavrniti: posadka, ki jo vodita Billy Crudup in Katherine Waterston, se na tem planetu, idealnem za piknike in pohajkovanje (»country road«), sooči z razbitinami vesoljske ladje Prometej, katakombami, nekropolisom in alieni, ki so videti kot abortirani fetusi, android Walter (Michael Fassbender) pa z Davidom (Michael Fassbender), svojim zlobnim androidnim dvojčkom, ekspresivnim produktom človeškega inženiringa (in Michelangela, se razume). Kdo je hujši – nečloveški alien ali človeška kreacija? In ja: kdo je ustvaril aliene?
-
-
Zmaga!
Ko je v nedeljo na francoskih predsedniških volitvah zmagal Emmanuel Macron, je Francija prešerno slavila. Na ves glas. Ljudje so skakali, noreli, blazneli, mahali z zastavami in peli – jasno, Marseljezo, ki slavi bataljone in marširanje (»marchons, marchons«), tako da po novem zveni kot odmev Macronovega gibanja En marche!. Vse skupaj je delovalo katarzično – orgazmično. Zdelo se je, kot da je konec vojne – in kot da praznujejo zmago nad fašizmom. Macron je porazil Marine Le Pen, fašistko. Odrešil jih je fašizma. Kot nekoč Charles de Gaulle. Francija je podoživela leto 1945, ko je zlomila in porazila fašizem. Francozi so, kot bi rekel dobri stari Marx (zdaj že zombi), zaklinjali duhove preteklosti, naj jim služijo, ter si izposojali njihova imena, bojna gesla in kostume, da bi v tej stari častitljivi preobleki in v tem izposojenem jeziku uprizorili nov prizor svetovne zgodovine. To, da je osrednje slavje potekalo pred muzejem Louvre (ob obletnici konca II. svetovne vojne), ne preseneča, saj tam, v tistih blaziranih sobanah, vitrinah in sefih, spi zgodovina. In zgodovina se je tokrat ponovila – kot farsa.
-
DIP: Raziskovalec globin
Tale španska distopična animacija nima o človeštvu več nobenih iluzij – leta 2100 je s človeštvom konec, apokalipso, očitno posledico vojn, pohlepa in podnebnih sprememb, pa so preživeli le organizmi, ki živijo na dnu oceana, tudi Dip, mala, evforična hobotnica, ersatz Ariel iz Disneyjeve Male morske deklice. Toda po vojni vedno ostanejo mine – in ko rajski dom pod oceanom na lepem odpihne, se Dip s prijatelji odpravi na trip, ki jih pripelje do razbitin Titanika, tako da lahko brez občutka krivde zapojejo in zaplešejo med »svetimi« kostmi, ki so še vedno tam spodaj. Je okostnjak, ki sedi za mizo, Leonardo DiCaprio?
-
Osebna stilistka
V zadnjih letih smo videli številne fine paranormalne filme (Paranormalno, Priklicano zlo, Insidious, ipd.), v katerih so se celo vrhunski mediji komaj bodli z duhovi. Tresle so se hiše, rodila se je napetost, ki bi jo lahko rezal z žiletko. Toda to ni bilo še nič – v Osebni stilistki lahko vidite, kaj se zgodi, ko paranormalni žanr sreča francoski art film. Stvari postanejo prekleto osebne. Kristen Stewart igra odtujeno, frustrirano Maureen Cartwright, Američanko v Parizu. Preživlja se kot osebna stilistka – »osebna nakupovalka« – neke ošabne supermanekenke (Nora von Waldstätten), po vokaciji pa je medij. V Parizu je zato, da bi vzpostavila spiritistični stik z bratom (dvojčkom), ki je bil prav tako medij, a je nedavno umrl, pred leti pa sta si obljubila, da bo v primeru smrti enega izmed njiju drugi z njim vzpostavil posthumni stik, tako da zdaj išče znake življenja.
-
Varuhi galaksije: 2. dejanje
Ko se v filmu čas ekstremno upočasni in tako rekoč ustavi, vidimo reči, ki jih sicer ne bi videli – tej ekstremni upočasnitvi in zamrznitvi časa, temu »mrtvemu času«, rečejo bullet time. Matrica ga je leta 1999 tako dobro intonirala, da se je prijel – in zdaj ga imate povsod, najbolj izrazito v superjunaških spektaklih. V filmu Možje X: Dnevi prihodnje preteklosti je zamrznjeno sekvenco spremljal štikel Time in a Bottle, oldie, ki ga je leta 1973 lansiral Jim Croce. Lahko ste le vstali in zaploskali. Bullet time je pač magičen. Vstanete in zaploskate pa lahko tudi ob zamrznjeni sekvenci, ki jo v filmu Varuhi galaksije: 2. dejanje spremlja štikel Come a Little Bit Closer, oldie, ki ga je leta 1964 lansiral bend Jay & The Americans – Yondu (Michael Rooker), intergalaktični pirat, koraka po vesoljski ladji in z rdečo puščico, ki ji žvižga, podira zarotniške vojake, tako da bullet time postane magic bullet, filmski dokaz, da je tista »magična krogla«, ki naj bi leta 1963 pokončala ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja res mogoča (konspirologi trdijo ravno nasprotno, da ni mogoča, kar naj bi pomenilo, da Kennedyja ni ustrelil Lee Harvey Oswald, temveč nekdo drug).
-
Ameriška ljubica
Ameriška ljubica je close-up svobode. Andrea Arnold, dobitnica oskarja za kratkometražni film (Osa, 2003), je pred Ameriško ljubico posnela le tri celovečerce, tri sijajne filme o ženskah, ki obtičijo – prva v kontrolni sobi mestnih videokamer, ki ji dajejo lažni občutek moči (Rdeča cesta), druga, zgodnja najstnica, v peklu deprivilegiranega življenja z disfunkcionalno materjo, ki svojega novega ljubimca nehote pripelje njej (Akvarij), tretja pa v tipični patriarhalni kletki, ki ji obljublja veliko sveč, a malo svobode (Viharni vrh). Vsi trije so bili surovi, naturalistični, direktni, intenzivni, umazani – Rdeča cesta, posneta v času, ko je art film obsedel porno chic, je bila hardcore. Ameriška ljubica je dolga cesta iz viharnega akvarija. Ko se Star (Sasha Lane), 18-letna potepuhinja iz disfunkcionalne družine (z nahrbtnikom, dredi in tatuji) in po malem milenijska potomka Darie, mlade junakinje iz Antonionijeve Kote Zabriskie, pridruži veseli, kvazihipijevski, subverzivni, kontrakulturni, transgresivni družbici self-made »trgovskih potnikov« (Shia LaBeouf, Riley Keough, itd.), ki z »magic busom« potuje po Ameriki in od vrat do vrat – od mesta do mesta – prodaja naročnine za revije, se namreč zdi, da je katarzično prebila led, ob katerega so trčile junakinje Rdeče ceste, Akvarija in Viharnega vrha.
-
Avril in nenavadni svet
Kaj, če bi Martin Luther postal papež? Kaj, če Evropejci ne bi kolonizirali Amerike? Kaj, če Japonska leta 1941 ne bi napadla Pearl Harborja? Kaj, če bi komunisti leta 1917 oblast prevzeli v Ameriki? Kaj, če I. svetovne vojne ne bi bilo? Kaj, če bi atentat na Johna F. Kennedyja spodletel? Kaj, če bi hladno vojno dobila Sovjetska zveza? Kaj, če bi II. svetovno vojno dobili Nemci? Jasno, zgodovina bi se odvrtela povsem drugače, kar smo lahko prebrali v številnih kontrazgodovinskih romanih, ki so vse to že obdelali.
-
Kako biti latino ljubimec
Kako biti latino ljubimec je tipična holivudska moralka, preoblečena v vulgarno farso, v kakršni bi pred petnajstimi ali dvajsetimi leti igral Rob Schneider, alias Deuce Bigelow: Moški žigolo. Kot veste, je imel pravico in dolžnost tešiti le ženske, ki jih bije bodisi abnormalna teža, Tourette, gigantizem, invalidnost ali pa kronična narkolepsija. Če ga ne bi bilo, se ne bi nič spremenilo. Tokrat ga nadomešča Maximo, patetični mehiški žigolo, ki ga igra Eugenio Derbez, mehiški megazvezdnik (Navodila niso vključena): Maximo je delal vse, da mu ne bi bilo treba delati, zato se je poročil z veliko ribo, »sugar mamo«, zelo bogato, a tudi precej starejšo Američanko (Renée Taylor), toda 25 let kasneje se še vedno zbuja ob njej – stari, povešeni, zgubani, neprivlačni, komaj še živi, napol mrtvi. Trump bi se krohotal! Prav mu je, mehiškemu parazitu – hotel je živeti na lepe oči, povsem zastonj, in se šlepati na našo socialno državo, a ni vedel, da je le še staro, zastarelo, napol mrtvo kljuse!
-
V mreži
Snowden nas je posvaril pred prisluškovalno-nadzorovalnim imperializmom Nacionalne varnostne agencije, film V mreži, posnet po bestsellerju Dava Eggersa, pa nas svari pred prisluškovalno-nadzorovalnim imperializmom tehnoloških gigantov iz Silicijeve doline (tipa Facebook, Google, Apple ali Amazon), toda na tako zaležan, postan in nesubtilen način, da zglancani, razkošni, utopični milje tehno-giganta Circle (Facebook, Google, Apple in Amazon, zrolani v eno!), utelešenja Silicijeve doline, vsemogočna platforma (TruYou), ki jo trži zapeljiva motivacijska filozofija (skrivnosti so laži, zasebnost je kriminal, ipd.), elitistični »group think« (po zgledu verskih sekt) in evforični, gurujski gospodar prihodnosti (Tom Hanks) šokirajo le naivno in nedolžno Mae (Emily Watson), novo uslužbenko tega giganta ( ja, naš alter ego), ki v vsevidni, totalitarni kameri (SeeChange), novem »čudežu«, najprej vidi tudi dobre plati (lahko ti reši življenje! borcem za človekove pravice bi prišla prav! če bomo vsi Trumani, stalno snemani, se bomo obnašali bolj etično!), potem pa le še zarotniškega, distopičnega Orwella, ki ga je treba ustaviti, preden svet ne postane zrel za periskopski korporativni zakol, kar jo prelevi v scooby-doojsko verzijo Edwarda Snowdna, ki verjame, da je mogoče novim tehnologijam – in kapitalizmu – slabe plati preprosto amputirati, pa četudi tako, da jih obrneš proti njim, potemtakem s sklenitvijo »kroga«.
-
Nisem tvoj zamorec
Ko se je James Baldwin (1924–1987), ameriški temnopolti pisatelj, poet, esejist, boem in samozvani trockist, leta 1948 iz Amerike protestno odselil v Francijo, o filmih ni imel več nobenih iluzij. Ko je bil majhen, je zelo rad gledal vesterne, v katerih je Gary Cooper pobijal Indijance – jasno, navijal je za Garyja Cooperja. Potem pa je, kot vidimo in slišimo v dokuju Nisem tvoj zamorec, posnetem po njegovi nedokončani knjigi o treh umorjenih črnskih voditeljih (Medgar Evers, Malcolm X, Martin Luther King), v grozi spoznal, da so Indijanci, ki jih pobija Gary Cooper, dejansko on – da so torej Indijanci v resnici črnci. In gledal je druge filme, ki so belskim očem kazali, kako naj vidijo črnce – kot infantilne, bebave služabnike, inferiorna bitja, nižjo in »nezrelo« raso, sužnje.
-
Komedija solz
Marjuta Slamič, alias Ida, se tokrat ne bode s hčerko, zato je precej bolj stoična kot v Niki. Ko jo zagledamo, se z avtobusom ravno pelje v Trst. Vožnja je dolga, pa četudi se med njo nič ne zgodi. Ne, to ni road movie, kot bi pričakovali (Komedija solz naj bi bila izvirno kratkometražni film, a so jo raztegnili v celovečerni film, tako da so morali nekako nabrati tiste minute), temveč povsem komorna drama. Preostanek filma se namreč odvrti v tržaškem stanovanju, čigar ostareli, osamljeni, invalidni lastnik, Albert (Ivo Barišič), je po malem D-Fens (Michael Douglas) iz Prostega pada, po malem pa Frank Slade (Al Pacino) iz Vonja po ženski.
-
Mali šef
Z otroci je križ. Ko so majhni, so tako luštni, toda potem zrastejo. Kako lepo bi bilo, če bi za vedno ostali majhni in luštni. V Malem šefu, megamindski animaciji, so takšni otroci tik pred »porodom«. Baby Co., tovarna dizajnerskih otrok ( ja, otrok po naročilu), mora le še izvohati, kako je uspelo tovarni Puppy Co. izdelati hišne ljubljenčke, ki za vedno ostanejo majhni in luštni, zato zakonskemu paru, ki dela za Puppy Co., infiltrira dizajnerskega otroka, svojega špijona, »malega šefa«. Tovarni namreč ne gre dobro, ker mladi parčki raje kupujejo dizajnerske hišne ljubljenčke kot pa dizajnerske otroke. Stara novolevičarska prerokba, da bodo ljudje ob tej stopnji komercializacije v bližnji prihodnosti otroke kupovali kar v trgovinah, se torej izpolni. V veselje stranke GOD – abortus izgine.
-
Pasji smisel življenja
Pes v filmih vedno preživi. Spomnite se le Dneva neodvisnosti – tiste cunamijske eksplozije v tunelu, v katerem umre na tisoče ljudi. Toda pes preživi. Vsi si oddahnejo. Samo da je pes preživel! Happy end. Toda v Pasjem smislu življenja psi neprestano umirajo. Drug za drugim. Ker pa je to film, pomeni, da ne umrejo zares – pes (z glasom Josha Gada), ki umre, se namreč vedno znova reinkarnira v drugega psa, pri čemer zamenja pasmo (da bi videl, kako je v koži »drugega« in »drugačnega«), spol (da bi videl, kako je v ženski koži), smisel (zdaj je hišni pes, zdaj reševalec ipd.) in gospodarja (da bi se lahko na koncu, po 50 letih, vrnil k svojemu izvirnemu »lastniku«, Dennisu Quaidu). Ko pes v kakem filmu umre, so ljudje vedno solzni, tale film pa hoče, da stalno jočejo – na ukaz. Vedno pove, kdaj morajo jokati. Od njih terja solze, a si jih ne zasluži.
-
Mama
Tokrat za redko boleznijo – tretjo stopnjo redke bolezni! – zboli Penelope Cruz. Ime ji Magda. Pravkar je izgubila moža in službo. Sreča v nesreči: na dan, ko izve, da ima redko bolezen, spozna moškega (Luis Tosar), skavta madridsk ega Reala, ki je tisti dan izgubil ženo in hčerko. Ha! Lahko si predstavljate, kaj bi iz tega naredil Pedro Almodovar, toda Julio Medem, njegov rojak, iz tega naredi le svetniško telenovelo, ki misli, da je upravičena do oskarja. A po drugi strani – režiserji že od nekdaj neskončno uživajo v mučenju lepotic. Ni ga čez trpljenje lepotice. To je pravo trpljenje. Čisto kot karamučenju lepotic. Ni ga čez trpljenje lepotice. To je pravo trpljenje. Čisto kot karamučenju lepotic. Ni ga čez trpljenje lepooke in seksi kot ginekološki pregled.
-
Neznanka
Slovensko zdravstvo je videti kot kriminalka, saj se pogosto vse zvede na vprašanje: kdo je morilec? Ali bolje rečeno: kateri izmed zdravnikov je morilec? Belgijska Neznanka – krimimoralka bratov Dardenne – slovensko dilemo neorealistično zaplete, a obenem tudi precizira. Jenny Davin (Adèle Haenel), mlada zdravnica, prepričana, da mora človek v tem poklicu obvladovati svoje emocije, nekega večera – z izgovorom, da je prepozno, – ne sprejme neke pacientke, mlade Afričanke, ki pa jo naslednji dan najdejo mrtvo. Umorjeno. Kdo je morilec? Ta, ki je Afričanko dejansko umoril, ali Jenny, ker ji tisti večer ni odprla vrat? Bi Afričanka preživela, če bi ji odprla vrata? Je Jenny objektivno kriva – ali le subjektivno?
-
Velikanka
Gloria (Anne Hathaway) je princesa, ki zaspi v velemestu in se zbudi v svoji rojstni vukojebini. Ni ji uspelo (izgubi fanta, službo in stanovanje), zato se vrne domov – med spomine, stare sošolce in ljudi, ki so obtičali v svojih otroških sobah. Včasih koga užali, včasih pa koga peca (Jason Sudeikis), toda le zato, da bi mu lahko pokazala svojo vzvišenost. Jasno, pretežno se utaplja v samopomilovanju – in alkoholu. To situacijo ste videli že v mnogih filmih. Na srečo je te filme videl tudi Nacho Vigalondo, kultni španski auteur (Zločini časa, Nevidne oči itd.), ki pa je očitno sklenil, da bo to situacijo pomočil v žmoht starih B-šokerjev, recimo Napada velikanke, King Konga in Godzile, tako da Glorijino »metuljasto« kriljenje na drugi strani sveta, v Seulu, kmalu povzroči potres (via »Godzila«). In potem naslednjega. In naslednjega. Točno, Glorijino obnašanje je »daljinec«, ki v deželah na drugem koncu sveta sproža katastrofe.
-
Dobrodošli v deželi mrtvih
V Šestem čutu je oni deček dahnil: »Vidim mrtve ljudi!« Tudi Donald Trump vidi mrtve ljudi, le da je to spremenil v pornič.
-
Ježek in vran na sirovi dirki
»Kadar tekmuješ, pozabiš na vse ostalo,« slišimo v tejle norveški animaciji, v kateri se stara prijatelja spustita v »veliko« tekmo, zato sporoča: tekmovalnost – neoliberalna obsesija – ni sok življenja. »Zakaj se mi vedno zmeša, ko omenijo tekmovanje?« (Kinodvor/Kinobalon)
-
Mirni zaliv
Če bi Royu Anderssonu, režiserju filma Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju, rekli, naj opiše svoj najljubši film Wesa Andersona, recimo Grand Budapest Hotel, bi dobili Mirni zaliv, kostumsko grotesko o razgledniški francoski obali (Calais), turistih, ki skrivnostno izginjajo, dveh nerodnih, obešenjaških detektivih (Stan & Olio), ki izginotja preiskujeta (»Kako to, da izginjajo le turisti, ne pa tudi domačini?«), degenerirani aristokratski rodbini (Fabrice Luchini, Valéria Bruni-Tedeschi, Juliet Binoche), ki tam dekadentno letuje, in vljudni, ustrežljivi kanibalski lumpenproletarski družini, ki se prehranjuje s turisti (»Bi kdo še nogo,« sprašuje mama), toda nikar ne spreglejte fanta, ki se dela, da je dekle, s čimer namigne, da je brutalna ekonomska neenakost tako umetna kot spolna razlika, in župnika, ki med procesijo blagoslovi ribolov, s čimer namigne, da je kanibalizem tako krščanski kot »rešnje telo«, evharistija, obhajilo in transsubstanciacija. (art kina; se vrne tudi v Kinodvor)
-
Maščevanje
Arnold Schwarzenegger je že izgubljal družino: v Šestem dnevu mu jo je speljal klon, v Civilni žrtvi pa so mu jo razstrelili teroristi, tako da mu ni preostalo drugega, kot da se je maščeval. V Maščevanju, moralki o spiralnosti nasilja, spet izgubi družino: letalska kontrola (Scoot McNairy) zamoči, zato letalo, v katerem sta njegovi žena in hči (»Noseča je!«), trči v drugo letalo.
-
Potovanje časa: pot življenja
Terrence Malick je leta 1973 posnel Surovo balado, film o serijskem morilcu, ki misli, da je James Dean (če James Dean ne bi postal igralec, bi postal psycho), pet let kasneje pa Božanske dneve, film o dveh migrantih, ki bi lahko postala Bonnie in Clyde (če se ne bi izgubila v igranju »brata in sestre«). Oba filma sta postala kultna, kultna figura pa je postal tudi Malick, a je takoj zatem izginil. Brez sledu. In brez filma. Naslednji film, Tanko rdečo črto, vojno epopejo (bitka za Guadalcanal skozi oči Narave), je posnel šele čez 20 let. Ja, manjkal je in vmes veliko zamudil, zato je zdaj vidno pospešil. Zadnja leta namreč filme snema po tekočem traku – Drevo življenja, Čudežu naproti, Knight of Cups, Potovanje časa. Kot da bi skušal nadoknaditi zamujeno in izgubljeno. In kot da bi skušal na hitro posneti vse tiste filme, ki jih prej ni.
-
Ko ljubezni ni več
V Belih vitezih, prejšnjem Lafossovem filmu, ste imeli zahodno nevladno organizacijo, ki viteško pomaga afriškim sirotam – dobra dela so nekaj, kar razdejani in revni Čad nujno potrebuje. Toda kot se izkaže, ti »beli vitezi« afriške sirote pod pultom ugrabljajo ter jih pošiljajo v Francijo (v rejo, posvojitev ipd.), kjer naj bi jim bilo lepše in bolje. Če bi takšna nevladna filantropska organizacija delovala tudi na Zahodu, bi zlahka vseh hudih muk odrešila zakonca (Cédric Kahn & Bérénice Bejo), ki se v filmu Ko ljubezi ni več po petnajstih letih ločujeta – in to precej divje. Ne, ljubezni ni več. Skupaj ne vzdržita več. Le še žreta se. In psujeta. Kako si bosta razdelila premoženje? Čigavo bo stanovanje? Koliko bo kdo dobil od kupnine, če ga prodata? Kdo je vanj vložil več? In ja: kako si bosta razdelila hčerki – dvojčici?
-
Hitri in drzni 8
Film Hitri in drzni 8 je po malem Vojna zvezd: avtomobili – vsaj tisti, ki jih pilotira Dom (Vin Diesel) – izgledajo kot rakete, ki se stegujejo proti »oddaljeni galaksiji«. Hej, avto celo skoči v drveče letalo! Dom pa itak podleže temni strani Sile, ki jo uteleša ledena, furijozna Cipher (Charlize Theron), kiberteroristka z božjim kompleksom. Svet si bo podredila – ali pa ga bo uničila. Ni dela sveta, ki ga s hitrostjo klika ne bi mogla preleviti v vojno cono, kaos, anarhijo – v armagedonsko polje smrti. To, da je v tej ultimativni galaksiji moškega bratstva in enotnosti ultimativni bad guy ženska (in to, da so takšne reči – deregulirano »dirkanje«, uničevanje, kaos ipd. – fantom dovoljene, njej pa ne), pove vse o tem, kako zelo je franšiza o Hitrih in drznih odvisna od moške, mačistične, seksistične, antifeministične panike, ki je izvolila Trumpa. Kot dahne nekdo: »Poznaj svojo publiko!«
-
Podreditev
Evropska unija je bila najprej gospodarska skupnost – ekonomska zveza. Potem so jo nadgradili in modernizirali, tako da je postala še politična skupnost. Nanjo so poveznili politiko, ki naj bi bila politični izraz te ekonomske zveze. Zdaj Evropska unija razpada. Kar dokazuje, da politika, ki je le izraz ekonomije, svobodne trgovine, prostega trga ipd., ne more preživeti in da je slej ko prej obsojena na razpad.
-
Gospodična Nemitežit
Pokojni John Hughes, nekdanji kralj najstniških komedij, bi vedel, kaj storiti z Auroro (Léna Magnien), 13-letno šolarko, ki ji gre vse na jetra – oče, mama, sestri, šola, sošolci, sošolke, prijatelji, prijateljice, ljudje, država, svet, vesolje: po pouku bi jo poslal v pripor, tako da bi postala del »Breakfast Cluba«. In tam bi potem sedela toliko časa, dokler ne bi začutila empatije vsaj do dveh sotrpinov. A časi so se očitno spremenili – to ne deluje več.
-
Smrkci: Skrita vas
Smrketa – edina ženska v naciji Smrkcev – se s tremi prijatelji, ki skrbijo za obvezni comic relief, odpravi v širni svet, onstran svoje »cone udobja«, ja, v prepovedani gozd, kjer naj bi jo čakali velika skrivnost, še večje razsvetljenje in predvsem opolnomočenje, no, odkritje nacije žensk, kar je edini presežek tele animacije. Novi Smrkci so kot Vaiana, le da se ne dogajajo na Polineziji. In če pogledate na spored Koloseja, lahko najdete kopico variacij: Lepotica in zver, Snežna kraljica 3, Balerina in Viktor.
-
Koliba
Pri Bogu ni čakalnih vrst. In ko Biblijo, motivacijski priročnik za vernike, spremeniš v kič, dobiš Kolibo, film o »kolibi, zgrajeni iz bolečine,« kot bi rekel William P. Young, avtor huronskega verskega bestsellerja, po katerem so tale film posneli. Še huje, ko Biblijo spremeniš v kič, je sama Biblija kmalu premalo – potreben je neposreden in iskren pogovor z Bogom. In to se zgodi Macku Phillipsu (Sam Worthington), možu in očetu treh otrok, ki je v otroštvu hudo trpel (zapiti oče je teroriziral njega in mater), njegovo trpljenje pa doživi reboot, ko med kampiranjem ob jezeru njegovo najmlajšo hčerko ugrabi serijski morilec. V trenutku, ko je psycho ugrabljal njegovo hčerkico, je Mack reševal sina, ki se je utapljal v jezeru. Na obeh koncih hkrati ne bi mogel biti. Bi bil lahko Bog?
