Marcel Štefančič jr.
-
7. 4. 2017 | Mladina 14 | Kultura | Film
Avstrijski filmar Ulrich Seidl se rad odpravi med šokantne ljudi, ki se sami sebi zdijo povsem vsakdanji in normalni. Spomnite se le dokuja V kleti, v katerem je šel pogledat, kaj v svojih kleteh skrivajo normalni Avstrijci – in v tem podzemlju tevtonske patologije je našel lovce s trofejami, ljubitelje kač in orožja, aficionadose sadomazo seksa, ženske z lutkami, ki so videti kot dojenčki, ksenofobe, ki so prepričani, da so muslimani “nelogični”, in zbiralce nacističnih spominkov, ki še vedno mislijo, da je imel Hitler prav. V Safariju najde nov segment ljudi, ki mislijo, da imajo prav – groteskne Nemce in Nemke, Avstrijce in Avstrijke, ki se odpravljajo v Afriko na plenilske safarije. Vsak hoče ustreliti kaj velikega, unikatnega, monumentalnega – leva, tigra, opico, zebro, žirafo. Vsak hoče narediti vtis nase – in na svojo »rekreativno« patologijo.
-
7. 4. 2017 | Mladina 14 | Kultura | Film
Ker bo letos vzletel težko pričakovani Villeneuvov rimejk Iztrebljevalca, je tu že aperitiv: Duh v školjki, posnet po kultni japonski franšizi (manga, anime, animirana TV-serija, spletna animirana serija, animirani film), je namreč videti kot Iztrebljevalec, ki ga skušajo shekati Popolni spomin, Matrica, Robocop, Peti element, Metropolis in mondo Marvel.
-
31. 3. 2017 | Mladina 13 | Politika
Ko je bil izvoljen Donald Trump, so mnogi izmed tistih, ki so ga volili, rekli, da so ga volili zato, ker je izvrsten deal-maker, ker se zna pogajati in ker zna sklepati kupčije, ker je torej mojster poslovanja. S tem, da je deal-maker, se je brezmejno hvalil tudi sam. Glejte, kakšno čudovito podjetje sem zgradil! Poslovna spretnost je bila njegov predvolilni forte. Razglašal se je za »rojenega zmagovalca«, vse druge pa za zgube. Oznanjal je, da bo Ameriko spremenil v zmagovalko, da bo zmagoval za Ameriko in da bo tako blazno zmagoval, da »boste utrujeni od zmagovanja«. In ja, The Art of the Deal – Umetnost kupčije – je naslov njegove avtobiografije, s katero se je med kampanjo neprestano bahal, pa četudi jo je objavil že pred 30 leti. Svojim fenom jo je na predvolilnih shodih celo delil – kot Biblijo. Z avtogramom.
-
31. 3. 2017 | Mladina 13 | Kultura | Film
Spomnite se Gravitacije, v kateri je Sandra Bullock obtičala sama v vesolju. Kaj je bilo sporočilo te sci-fi opere? Zelo preprosto: da je vesolje strašno, srhljivo, grozljivo. Ali bolje rečeno: da je vesolje že samo po sebi grozljivka in da je obenem tudi pošast, da je torej grozljivka, ki kakšne posebne pošasti ne potrebuje, ker je že samo dovolj velika pošast. Osmi potnik nas je leta 1979 opozoril: »V vesolju nihče ne sliši tvojih krikov.« Tako se je namreč glasil slogan, s katerim so ga oglaševali. Kar je pomenilo: v vesolju nima smisla kričati, vreščati ali pa klicati na pomoč, ker te itak nihče ne sliši. Vesolje pač zasenči vse pošasti. Pošast, ki hoče zasenčiti vesolje, mora biti res pošast posebnega kova. In alien, ki v Osmem potniku terorizira in zdesetka posadko vesoljske ladje Nostromo, je bil takšna pošast – pošast, ki je lahko tekmovala z vesoljem.
-
24. 3. 2017 | Mladina 12 | Kultura | Film
Lani spomladi so Rolling Stones nastopili v Havani – njihov koncert so razglasili za nekaj zgodovinskega, osupljivega, nepozabnega, tudi za mejnik v zgodovini rokenrola. Bili so prvi zahodni rock bend, ki je nastopil na Kubi, prišlo je milijon fenov, vsi so orgazmirali, noreli in peli z bendom – znali so vse štikle, vsa besedila. Še en »zid« je padel, so rekli. »Nikoli si nismo mislili, da se bo na Kubi kdaj zgodilo kaj takega,« so vzhičeno ponavljali Kubanci. In Laibachi so si verjetno rekli: kako preseči Rollinge? Kako jih povoziti? Kako preseči zgodovino? In tako so, kot pokaže doku Dan osvoboditve, nekaj mesecev kasneje nastopili v Severni Koreji – prvi zahodni rock bend, ki je tam nastopil. Povsem mogoče tudi zadnji zahodni bend, ki je tam nastopil. V tem pa je trik: Laibach utegne biti edini zahodni rock bend, ki je kdaj nastopil v Severni Koreji.
-
17. 3. 2017 | Mladina 11 | Politika
William Henry Harrison je bil ameriški general, ki je rad udrihal po Indijancih (s puškami, meči in topovi), Simona Bolivarja, slovitega latinskoameriškega revolucionarja, pa je nagovarjal, naj prevzame ameriški tip demokracije. Leta 1841 so ga končno izvolili za predsednika – 4. marca so ga pompozno inavgurirali, toda že mesec kasneje, 4. aprila, je zaradi hude pljučnice umrl. Harrison je torej svoj mandat začel slabo. Katastrofalno slabo. Noben ameriški predsednik ni svojega mandata začel tako slabo. Niti prej niti kasneje. Slabše kot Harrison je mandat začel le Donald Trump.
-
17. 3. 2017 | Mladina 11 | Kultura | Film
Avtocesta smrti je B-film, v katerem ameriški Romeo na začasnem delu v Nemčiji (Nicholas Hoult), ki se – v imenu ljubezni do Julije (Felicity Jones) – odpove »mračnim potem«, obtiči med dvema narkoklanoma, ki ju vodita oskarjevca, Anthony Hopkins in Ben Kingsley. Oba sta mala Keyserja Sozeja – prvi svoj nihilizem ovija v šekspirjansko muzanje, drugi pa v svileni turški naglas, začinjen s haremom. Kako ju je Eran Creevy dobil v tole paralogično akcijsko melodramo, si lahko le mislimo, a po drugi strani – ostareli zvezdniki tako radi igrajo baročne negativce, še raje baročne karikature negativcev.
-
17. 3. 2017 | Mladina 11 | Kultura | Film
Pred petdesetimi leti je Joey (Katharine Houghton) domov, na večerjo, pripeljala svojega novega fanta – črnca (Sidney Poitier). Njena oče (Spencer Tracy) in mati (Katharine Hepburn), sicer velika liberalca, sta se delala, da je vse okej, a nelagodja nista mogla skriti. Črnec ne bo postal belec. Reimaginacija te »prelomne« situacije je lahko danes – po neuspehu »postrasne« Amerike, po vseh tistih policijskih likvidacijah črncev, po črnski deziluziji, po izvolitvi Donalda Trumpa ipd. – le grozljivka. Zbeži! je grozljivka, ki bi najraje kar sama kričala, a krike – po krajšem premisleku – raje prepusti tistemu finemu, liberalnemu, politično korektnemu občinstvu, ki bi Obamo, če bi bilo mogoče, volilo še tretjič.
-
10. 3. 2017 | Mladina 10 | Kultura | Film
Ko je padel Berlinski zid, je padel komunizem – in ko je padel komunizem, je padel tržaški Ponte Rosso. Še vedno sicer stoji, a je prazen. Čisto drugače kot med letoma 1970 in 1991, ko je bil največja tržnica džinsa na svetu in ko je bila tam brezmejna gneča. Ponte Rosso je vsak dan obiskalo okrog 25 tisoč Jugoslovanov, ob koncu tedna – no, ob sobotah – pa sto tisoč. Prihajali so v jatah. Iz vse Jugoslavije. Z avtomobili, avtobusi, vlaki. Ulice so bile polne, nabite, neprehodne.
-
10. 3. 2017 | Mladina 10 | Kultura | Film
Logan je prvi superjunaški film, za katerega bi lahko rekli, da je posnet po resnični zgodbi ali pa po resničnih dogodkih. Prvič, začne se na ameriško-mehiški meji, kamor se leta 2029 – v družbi senilnega, paranoidnega, dementnega Charlesa Xavierja (Patrick Stewart) – zateče obupani, izmučeni, zapiti Wolverine (Hugh Jackman) alias James Logan, superjunak brez božjega ali pravičniškega kompleksa, le z brazgotinami, travmami in vse slabšimi regenerativnimi močmi (preživlja se kot šofer limuzine, kot »Latino«, če hočete). Drugič, konča se na ameriško-kanadski meji (mutanti hočejo pobegniti v svobodnejšo in strpnejšo Kanado). Tretjič, vmes se zvrsti veliko mutantov, »drugačnih« ( ja, nadarjenih, a prekletih), žrtev – vojaškega, socialnega, političnega – eksperimenta, ki se morajo skrivati, če hočejo preživeti, in ki – na čelu z malo, furijasto, fatalno Lauro (Dafne Keen) – iščejo varno mesto, sanctuary city (varno za imigrante, begunce, no, »mutante«).
-
10. 3. 2017 | Mladina 10 | Kultura | Film
Hollywood je dobil svojega prvega avtentičnega trola – Warrena Beattyja. Ko je ob podelitvi oskarja za najboljši film dobil napačno kuverto, je sicer opazil, da je nekaj narobe, a je kljub temu za dobitnico oskarja razglasil Deželo la la. Trump je triumfiral, saj je s tem dobil potrditev, da so Hollywood in liberalci fake news. Obenem pa je dobil še eno potrditev: da so Hollywood in liberalci tisti, ki diskriminirajo črnce, saj se je pri tej mučni šaradi ustvaril vtis, kot da so skušali z belskim filmom, Deželo la la, okrasti črnskega, Mesečino. In prav to so za zadnja leta bučno in burno očitali Hollywoodu: da diskriminira črnske filme, črnske filmarje, črnske igralce in igralke. Še prej je legitimiral rasizem. Ali kot je rekel temnopolti pisatelj, pesnik in esejist James Baldwin: »Ko črnec gleda, kako Gary Cooper v filmih pobija Indijance, pri tem pa navija za Garyja Cooperja, v šoku ugotovi, da so ti Indijanci v resnici črnci.« Ker pa Hollywood noče biti viden kot Trump (rasist, fake news), je politiko naglo spremenil – in glavnega oskarja podelil Mesečini. Kar pa je bilo spet mučno, saj bi se lahko ustvaril vtis, kot da so Mesečino nagradili le iz politične korektnosti, potemtakem ne zato, ker je film dober, temveč zato, ker je črnski. Nič ni dlje od resnice.
-
Ob koncu februarja so častniki ameriškega imigrantskega in carinskega urada (Immigration and Customs Enforcement) izgnali 45-letnega Mehičana, ilegalnega priseljenca. Pripeljali so ga do meje in ga pospremili do mostu, ki – tam pri Tijuani – ločuje Ameriko od Mehike. Vsekakor, ta most ste videli v številnih filmih (npr. Ni prostora za starce), toda za izgnanega Mehičana je postal most vzdihljajev – z mostu je namreč takoj, ko je stopil nanj, skočil v smrt. Kot je poročal spletni portal The Hill, so ob njem našli plastično vrečko, v kateri je bilo vse njegovo imetje. »Nočem nazaj v Mehiko,« je kriknil. A nič čudnega, da se ni hotel vrniti v Mehiko – moški, ki je raje umrl, kot pa da bi se vrnil v Mehiko, je bil iz Sinaloe, mehiške zvezne države, ki jo že leta terorizira in brutalizira razvpiti narkokartel.
-
Nathalie (Isabelle Huppert) ima navidez vse: moža, dva otroka, lepo službo, dom (in Pariz, če smo že ravno pri tem), celo knjige piše, filozofske učbenike, navsezadnje, preživlja se kot profesorica filozofije. Toda potem ji mož razkrije, da jo vara z mlajšo bejbo. In vse se podre. Življenje obvisi. Prihodnost se v trenutku spremeni. Kaj zdaj? Naj se zaplete z mlajšim moškim, ki jo odpelje v komuno, med »radikalce« in »anarhiste« (nasprotnike revščine, brezposelnosti, ekonomske neenakosti, podaljševanja delovne dobe, Sarkozyja ipd.), ali s starejšim moškim, recimo Slavojem Žižkom? Ne, Žižka ne vidite, temveč zanj – podobno kot v drugih filmih – le slišite, ali natančneje, Nathalie v roke pride Žižkova knjiga, a se ji zazdi, da to ni »tisto«. Logično. Le kako bi lahko bilo to »tisto«?
-
Ona je zrelostni test za filmsko publiko – za publiko, ki so jo ustvarili in senzibilizirali filmi. Ne pozabite: prav filmi so bili tisti, ki so objektivirali in marginalizirali ženske. Prav filmi so jih disciplinirali. Prav filmi so privilegirali moške in moški pogled. Prav filmi so se vedno obnašali kot fetišisti in seksisti. Prav filmi so vse poenostavljali. Prav v filmih so ženske vedno izgubljale referendume, tako da se je zdelo, da bi bil v teh filmih pravi happy end posilstvo. In Ona, francoski film, ki ga je posnel Paul Verhoeven, znan po Robocopu in Popolnem spominu, še bolj pa po Prvinskem nagonu, to vzame zares. Že začne se z brutalnim posilše bolj pa po zares. Že začne se z brutalnim posilše bolj pa po stvom: maskirani moški ponoči skoči v stanovanje in posili Michèle (Isabelle Huppert). Ko je posili zbeži, Michèle pa ne začne kričati ali klicati policije, temveč le vse, kar se je med posilstvom razbilo in razsulo, pridno in zgledno pospravi in počisti. Potem se okopa. Sperma se prelevi v mehurčke. Življenje gre dalje. Kot da se ni nič zgodilo. In to se ni zgodilo prvič. Niti zadnjič.
