Marcel Štefančič jr.
-
John Wick je Keanuju Reevesu rešil kariero. Po Matricah se je le še utapljal – njegov robotski, enolični, enoizrazni igralski slog ga je stisnil v kot. Toda John Wick mu je omogočil, da igra natanko to – robotskega, enoličnega, enoizraznega asasina, ki melje kot stroj. V Johnu Wicku 2 mine 13 minut, preden spregovori, vmes pa – da bi nazaj dobil mustanga (letnik ’69), ki so mu ga ukradli na koncu prvega Johna Wicka – postreli, razbije in polomi trumo ruskih asasinov. Njihov šef itak ve, kaj jih čaka: Wick – bolj Neo kot trol, bolj ronin kot samuraj, bolj prezenca kot terorist, bolj nihilist kot stoik, bolj plesalec kot Jason Bourne, bolj Chow Yun-Fat kot superjunak – se širi kot virus, ki ga ni mogoče pokončati, kaj šele zamejiti ali obvladati.
-
Slovenski filmi so se spustili v brezno slovenske korupcije – spomnite se le Möderndorferjevega Inferna in Kozoletovega Nočnega življenja. Anina provizija je videti kot rimejk Inferna, dokler ni videti kot rimejk Nočnega življenja. Škoda le, da pretehta Inferno. Za začetek, Anina provizija – Šmidov comeback po katastrofalnem Breznu (1997) – počne to, kar je počel Inferno: kataloško in monotono našteva škandalozne časopisne naslove, »vrhunce« gospodarskega kriminala, ki jih potem skipa na enega človeka. Ko policija pri poslovnežu Sašu Mlejniku (Dejan Spasić) izvrši hišno preiskavo ( ja, takoj pridejo kamere), se izkaže, da je del hobotnice, ki je opravljala sumljive posle, ki je prala denar, ki je na bankah podkupovala kreditne odbore, ki je imela črne fonde, ki je delila provizije, ki je na mafijski način pridobivala evropska sredstva, ki je služila s stečaji, opcijskimi pogodbami in zemljišči, ki ima zveze v politiki, na ministrstvih in na tožilstvu. In tako dalje. Mlejnik potem izgine.
-
Ljudje od viralnih vsebin, ki krožijo po spletu, pričakujejo, da bodo senzacionalne, odbite, šokantne, nezaslišane, strašne in ekstremne, kot da bi čakali, da bodo videli stvar samo, ultimativno ekstremnost – smrt. Smrt nikoli ne razočara. Filmček dveh fantov iz Podbočja, ki sta ubijala tretjega, svojega prijatelja, prvi s pestmi, s katerimi ga je pretepel do smrti, drugi s telefonom, s katerim je to snemal (in v živo prenašal), si je ogledalo več kot 200.000 Slovencev. Le v Sloveniji še lahko nekoga do smrti pretepejo pred več kot 200.000 pričami. Saj nismo nič mogli, bodo rekli tisti, ki so to gledali. In v tem je problem: to so le gledali. Nič niso mogli, a so del kulture, ki hoče gledati natanko to – in ki nikoli ne pogleda stran – in ki hoče natanko to – in ki išče natanko to – ki hlepi po nečem, kar bi lahko prilepila v svoje spletne videogalerije – in ki natanko to potem deli – in ki natanko v tem očitno uživa. Magari na morbidno zgrožen, perverzno zaskrbljen, tabloidno resničnosten način.
-
Donald Trump je trol. In ker je ameriški predsednik, pomeni, da je trol z brezmejno močjo. Troli nimajo takšne moči, kot jo ima ameriški predsednik. To vemo. Vemo pa tudi, da imajo moč – in to večjo kot kadarkoli. Internet jih je okrepil, opolnomočil in oborožil – Trump jih je legitimiral. Kot je rekel neki Trumpov fen, sicer v prostem času trol: »Smo vojska trolov! Tu smo, da zmagamo! Divjaki smo!« Trump je njihov divjak – divjak in pol.
-
Renton (Ewan McGregor), ki je na koncu Trainspottinga zbežal z denarjem, se po dvajsetih letih vrne v Edinburgh, kjer mu turistična delavka zaželi dobrodošlico. »Od kod ste,« jo vpraša. »Iz Slovenije.« »O,« dahne Renton. Svet se je spremenil, toda Renton, Begbie (Robert Carlyle), Sickboy (Jonny Lee Miller) in Spud (Ewen Bremner) so še vedno na istem: v Trainspottingu so izbrali življenje, zdaj, 20 let kasneje, pa so videti tako, kot da so izbrali razočaranje. Begbie je (še vedno) v ječi, Spud je (še vedno) džanki, Sickboy fura izsiljevalski kšeft, Renton pa ne ve, kaj bo počel naslednjih 30 let. Ko se zagledajo, ne vedo, kaj naj storijo – naj se pobijejo ali pofukajo? Psihopatski Begbie dobi erekcijo šele, ko naskoči »pizdo« Rentona, občutek, da spet živijo, pa dobijo šele, ko jih zalije overdose nostalgije, toda v času, ko z brexitom in Trumpom vsi rinejo nazaj, v »boljšo« in »večjo« preteklost, niti ne izgledajo kot dinozavri, temveč le kot male gube zgodovine, »turisti v svoji lastni mladosti«, ki jih jebe to, da vsako leto nekje vmes uro premaknejo, in ki upajo, da jim bo tokrat spodletelo bolje kot zadnjič.
-
Manchester by the Sea, surov kot tortura, počasen kot mrak in hladen kot januar, je videti kot ekranizacija Dylanovega štikla Like a Rolling Stone, le da se ne vali kot skala, temveč kot slabo vreme, depresija ali tesnoba, toda popisana z verzom »No direction home«. Ta, ki se ne more več vrniti domov, v novoangleško ribiško mestece Manchester by the Sea, je Lee Chandler (Casey Affleck), ki zdaj živi v Bostonu, kjer se preživlja kot hišnik. Nekaj ga je ustavilo, potrlo in paraliziralo. Po malem spominja na Trevorja Reznika (Christian Bale), ki v filmu The Machinist ne more zatisniti očesa, po malem pa na Jacoba Singerja (Tim Robbins), ki v Jakobovi lestvi groze noče zatisniti očesa.
-
Če naj verjamemo podnaslovu (Zadnje poglavje), potem se serija Nevidno zlo končuje, kar naj bi razveselilo fene zombijskih filmov, ki so ob svojem stalnem pritoževanju pozabili, da je prav Nevidno zlo sprožilo val zombijskih filmov, ki jih slavijo – če Nevidno zlo ne bi tako uspelo, ne bi bilo rimejka Zore živih mrtvecev in drugih vojn-Z. Zombiji, ki preplavljajo Nevidno zlo, resda niso počasni zombiji, ki so preplavljali Romerovo Noč živih mrtvecev, toda Paula W. S. Andersona niso nikoli zanimali počasni filmi – njegovi filmi so bili vedno ekscesni, nervozni, ringelšpilski perpetum mobile.
-
V snežno belo kopalnico vstopi moški, vzame peno za britje, si namaže obraz, zgrabi britev in se začne briti, toda zlagoma mu začne z obraza kapljati kri, kar pa ga ne ustavi – še globlje zareže, tako da kri še bolj pritiska, curlja in brizga, dokler ni ves krvav. Ne, to ni kakšna »provokativna« reklama za krvodajalsko akcijo – tako se je odvrtelo šestminutno Veliko britje, ki ga je leta 1968 posnel Martin Scorsese. To naj bi bil Scorsesejev protest proti vietnamski vojni, ki je tedaj polarizirala Ameriko, – filmček, napol body horror, napol torture porn, naj bi opozarjal, da Amerika s to vojno ne počne le nekaj destruktivnega, temveč tudi avtodestruktivnega. Toda nanj lahko pogledate tudi drugače: mar mučeniški moški, ki si brije kri, ne spominja na tistega, ki je za nas križan bil? Mar Veliko britje ni videti kot novovalovska verzija Kristusovega pasijona?
-
Najlunatičnejša konspirološka teorija o atentatu na ameriškega predsednika Kennedyja pravi, da je Kennedyja ustrelila njegova žena, Jackie. To se v tistem Zapruderjevem filmčku tudi zelo lepo vidi, so zagotavljali konspirologi. Dodati bi morali le: zakaj pa bi sicer atentat preživela? Če ne bi bila vpletena v atentat, bi ustrelili tudi njo, mar ne? In res, ko gledate Jackie, ki jo je posnel čilski auteur Pablo Larrain (Ne, Klub, Neruda), se zdi, kot da so jo pustili živo le zato, da bi lahko odigrala svojo življenjsko vlogo – ne vloge Prve dame, temveč vlogo Prve vdove.
-
Daniel Blake je star 59 let. Kakšne so možnosti, da jih bo dočakal 60? Minimalne: Britanija varčuje, socialna država se je upognila, tisti njen del, ki še »deluje«, pa je tako zbirokratiziran, da je videti kot igra na srečo. Blake je ovdoveli mizar iz Newcastla, ki ima hude težave s srcem, zato ne sme delati, toda ko po spletu okoliščin izpolni napačen formular, se izkaže, da do socialnega nadomestila ni upravičen, ker naj bi bil za delo sposoben – da bi bil sploh upravičen do kakršnegakoli socialnega nadomestila, se mora znova prijaviti, medtem pa aktivno iskati delo (ki ga itak ne more opravljati), in sicer 35 ur tedensko, kar mora potem tudi dokazati. In tako dalje.
-
Takoj za genialno Rdečo želvo je v Kinodvor priletel še briljantni Bučko, kar pa ne preseneča – itak bi ju lahko vrteli na double-billu. Rdeča želva je animirani film o moškem, ki ostane sam na otoku, Bučko pa je animirani film o 9-letnem dečku (krompirjaste glave, modrih oči in las), ki ostane sam med ljudmi. Ko mama, ki se je fiksala s pivom in telenovelami, umre, pristane v sirotišnici, outsider med outsiderji, izgubljenec med izgubljenimi otroci džankijev, morilcev, samomorilcev, pedofilov, maničnih depresivcev, kriminalcev, ločencev in deportirancev, toda ko gledamo, kako se prebija skozi melanholični mrak tesnobe, nestrpnosti, posmehovanj, šikan in testov, si ne moremo kaj, da se ne bi vprašali: bi mu bilo kaj lažje, če bi ostal z mamo, zapito fenico telenovel, kakršno smo videli v Rekvijemu za sanje?
-
Film xXx: Reaktiviran je hiperglobaliziran kot vojna proti terorju. Tu je globalna zasedba – holivudski, kitajski, indijski in ruski zvezdniki, kar vam daje slutiti, kam se je premaknil filmski trg. Vse skupaj se začne v vesolju, ki mu sledi Neymarjev šus – ja, film se zaveda, da živimo v dobi Vojne zvezd in nogometa. Eksotičnih lokacij je več kot v bondiadah (Santo Domingo, amazonska džungla, Filipini itd.), Xander pa lahko spolno poteši šest bejb hkrati. Le detajli so prepuščeni gledalčevi domišljiji. Pač kot v bondiadah. A po drugi strani – xXx je James Bond med Hitrimi in drznimi. Toda ko na Zemljo – v obliki novega orožja za množično uničevanje – strmoglavi satelit in ko “nevarna mednarodna tolpa” sune apokaliptično Pandorino skrinjo, “napravo, ki lahko spremeni ravnotežje moči”, ne pokličejo Bonda, temveč mrliča – Xandra (Vin Diesel), teflonskega, tetoviranega, steroidnega fetišista, ki izgleda kot non-stop reklama zase. Zaspi z utežmi, zbudi se kot logo. “Ne padi,” je njegov slogan. Če bi kadil, bi oksidiral. Svet se je spremenil, odkar je Xander umrl. Vmes so se pojavili droni.
-
Tri gimnazijke čakajo, da jih oče ene izmed njih odpelje domov. Dve sta hormonski prijateljici, tretja – tista introvertirana in “čudna”, Casey (Anya Taylor-Joy), popisana s travmo – pa je outsiderka, ki nima prevoza. Toda tik preden speljejo, neznanec – v srhljivem, briljantno zrežiranem prizoru – s kloroformom pospreja očeta, potem pa še gimnazijke, ki se zbudijo v katakombah, orjaškem podzemskem bunkerju, preurejenem v “stanovanjski” kompleks. Vprašanje je le, kdo jih je ugrabil – serijski morilec, kakršnega smo videli v filmu Zbogom dekleta, ali kak lunatični Fritzl, ki jih hoče preleviti v svoje sužnje? V resnici je še huje: kot se izkaže, jih je ugrabilo 23 moških, no, 23 osebnosti v eni osebi. Kevin (James McAvoy), “razcepljeni” pacient dr. Fletcherjeve (Betty Buckley), je namreč tudi nervozni, obsedeni Dennis in starejša, avtokratska Patricia in mlajši, imbecilni Hedwig in tako dalje (vse igra McAvoy). Ja, Kevin je multipla osebnost – muči ga disociativna motnja identitete. Obema ženskama, Casey in dr. Fletcherjevi, ne preostane drugega, kot da skušata vsaka s svoje strani, prva “od znotraj”, druga “od zunaj”, vse te moške osebnosti – vse te inkarnacije moškosti – izigrati drugo proti drugi, ali bolje rečeno: med vsemi temi moškimi skušata najti “disidentskega” moškega, “feminista”, ki bi ugrabljenkam odklenil vrata in jih osvobodil. Kar pa ni lahko: Casey recimo nikoli ne ve, če je Hedwig res Hedwig? Kaj, če je Dennis?
-
Brodolom, ki ga ne vidimo, brezimnega moškega naplavi na otok, na katerem ni nikogar – razen rakovic in gosenic, ki pa ne govorijo, tako da ostane brez besed in brez komentarja. Otok preišče, povzpne se na najvišjo točko, toda kakega magičnega portala ne najde – otok je otok, transportne poti pa so speljane daleč stran. Nikoli ga ne bodo našli. Zato si zgradi nekaj splavov, s katerimi skuša iz te divjine odpluti proti civilizaciji in se vrniti v kapitalizem, toda vsakič mu “nekdo” splav uniči, tako da se vrne nazaj, na samotni otok. Čez čas se izkaže, da je tisti “nekdo”, ki ga ne pusti nazaj v kapitalizem, velika rdeča želva. Hrane in vode je dovolj za oba. Vidite, še celo narava ve, da je kapitalizem nekaj protinaravnega – da torej ni naravno stanje človeštva. Tako kot v kapitalizmu ni več letnih časov, tudi ni več življenjskih obdobij – prvih ni več zaradi podnebnih sprememb, drugih pa ni več zaradi komercializacije življenja.
-
Ruski agenti naj bi imeli »osebne in finančne podatke«, s katerimi bi lahko kompromitirali Donalda Trumpa. Imeli so tudi podatke, s katerimi bi lahko kompromitirali Hillary Clinton – te so, kot vemo, spravili v javnost. Podatkov, ki bi lahko kompromitirali Trumpa, niso spravili v javnost, a naj bi trdili, da jih imajo.
