-
Ryuzo in sedem veličastnih
Film Ryuzo in sedem veličastnih je komični otrok Kurosawove klasike Sedem samurajev, le da samuraji niso samuraji, temveč gangsterji – in to ostareli, upokojeni yakuze (Tatsuya Fuji itd.), ki ne znajo več vihteti ne pištole ne meča, a dobijo priložnost, da obešenjaško razstrelijo tetovirani žanr, v katerem so nekoč briljirali in ki je bil itak vedno tako smrtno resen, tako brutalno ciničen in tako ledeno mizantropski, kot da bo zdaj zdaj bušnil v smeh.
-
Kako najti zmenek za poroko
Tole je parodija moške predupravičenosti in glorifikacija ženske neobvladljivosti. Zac Efron in Adam Devine sta brata, ki vse obračata, toda Bog obrne. Bog je tokrat ženska, no, dve dekleti, Anna Kendrick in Aubrey Plaza, ki se javita na njun spletno-viralni oglas: fanta – gavnarja, žurerja, fakina, idiota in ludista, ki vsak družinski dogodek prelevita v Japonsko (sama sta pri tem kakopak v vlogi Godzile) – namreč nujno potrebujeta poročni spremljevalki.
-
Panama
Jovan (Slaven Došlo), beograjski hohštaplerski študent arhitekture, tipični digitalni seksist in narcis, ki s prijateljem tekmuje v jebačini, se zatreska v sladko in usodno Majo (Jovana Stojiljković), navidez pepelkasto monogamnico, ki pa na njegovo veliko presenečenje pristane na “odprt” odnos. Še več: družabno omrežje postane njen porno šov. Jovana stisne ljubosumje.
-
VDV: Veliki dobrodušni velikan
Veliki dobrodušni velikan je posnet po klasiki Roalda Dahla, izgleda pa kot fantazijski koktajl Spielbergovih največjih hitov. Začne se kot Hook – v londonski sirotišnici, iz katere Velikan (Mark Rylance) ugrabi osirotelo Zofko (Ruby Barnhill) ter jo odpelje v “neverlandsko” Deželo velikanov. Velikan izgleda kot napihnjeni, mutirani E.T. – dobrodušen, prijazen, zaščitniški, miroljuben, osamljen, ekspresiven.
-
-
Legenda o Tarzanu
Legenda o Tarzanu prejšnje tarzaniade, s Hudsonovim Greystokom in Burroughsovimi originali vred, le povoha, potem pa tako rekoč leninistično pograbi Srce teme, Conradovo novelizacijo kolonialnega, plenilskega, genocidnega pustošenja Konga, ki ga je belgijski kralj Leopold ob koncu 19. stoletja prelevil v svojo kolonijo. Da bi Kongo, poln naravnih bogastvev, diamantov in podobnih dragocenosti, lažje in učinkoviteje plenil in izkoriščal, se je zadolžil – in da bi lahko dolgove odplačeval, je moral v plenjenju in izkoriščanju Konga pretiravati. Zato vidimo brutalno zasužnjevanje, trgovino z ljudmi in razčlovečenje domačinov.
-
Gremo mi po svoje
Ko je brexit uspel, so vsi rekli: konec je evropskega povojnega konsenza! Nehajte: brexit ni klofuta evropskemu povojnemu konsenzu, temveč neoliberalnemu konsenzu in političnim elitam, bruseljskim in nacionalnim, ki so povojni konsenz zamešale z neoliberalnim konsenzom. Evropskega povojnega konsenza je bilo konec, ko so evropske elite sprejele neoliberalni konsenz, ki je dobesedno odpihnil evropski povojni konsenz.
-
Očiščenje: Volitve
Filmi imajo za Hillary Clinton dobro in slabo novico. Dobra novica je, da bo postala predsednica. Slaba novica pa je, da ji ne bo lahko. V drugem Dnevu neodvisnosti Ameriko napade intergalaktična zalega – in Hillary, ki jo igra Sela Ward, lahko da duška svojemu militarizmu.
-
Janis Joplin: Otožno dekle
Košček srca.
-
V postelji s sovražnikom
Ne vem, zakaj je vse tako presenetilo navijaško nasilje na nogometnem evropskem prvenstvu. Prvič, nogomet je precej brutalna, nasilna igra – to vemo. Drugič, nogomet je nadaljevanje politike z drugimi sredstvi – vprašajte hrvaške ali ruske navijače. Zakaj pa mislite, da mediji vsako tekmo med Nemčijo in Anglijo že kar vnaprej razglasijo za ponovitev druge svetovne vojne? In zakaj mislite, da bi tekmo med Rusijo in Ukrajino razglasili za bitko za Krim? Tretjič, divji jurišniki skrajne – neonacistične, nativistične, ksenofobične – desnice se vedno lepijo prav na nogomet. Tu se očitno počutijo najbolje, najbolj doma. In četrtič, živimo v nasilnih časih – v dobi terorja, vojn, štrajkov, militarizacije vsakdanjega življenja, držav nacionalne varnosti, nacionalizma, rasizma, šovinizma, ksenofobije, fašizacije, putinizma, orbanizma, erdoganizma, korupcije, brutalne brezposelnosti, paranoidne blaznosti, morilske konspirologije, evropske dezintegracije in strahotne ekonomske neenakosti. Fašistoidni umor britanske poslanke, ki je nasprotovala brexitu, je le del te agresivne, nasilne, brutalne dobe. Tako kot navijaško nasilje. Presenetljivo bi bilo, če ga ne bi bilo.
-
Pernata banda
Da živimo v vojnih časih, sporoča tudi tale hiperaktivna mehiška animacija: vsakdo je lahko junak! Papagaj, ki skuša družinski cirkus rešiti pred pticami roparicami, skuša najprej mobilizirati svojega idola, holivudskega superjunaka El Americana, a ugotovi, da lahko v neokapitalizmu preživiš le, če se sam preleviš v superjunaka, kar je namig staršem: svoje otroke spremenite v otroke-vojake!
-
Iskanje pozabljive Dory
Iskanje pozabljive Dory je Pixarjeva animacija o rejništvu in posvajanju, le da ni problem v starših (ne, nihče nikogar ne ubije, in ne, pravih razlogov za rejništvo ne prikriva kak akt o varovanju osebnih podatkov), temveč v otroku, mali ribi Dory, ki jo muči kratkoročna izguba spomina.
-
Chevalier
Na razkošni jahti, ki pluje po Egejskem morju, počitnikuje šest moških (Yorgos Kendros itd.), ki svoj utopični quality time – beg pred ženskami – naglo prelevijo v več kot le tekmo, saj sklenejo, da bodo v vsem agresivno tekmovali, čisto v vsaki stvari (od stopnje plešavosti in tehnike spanja do pitja kave, potence in priprave solat), in da bodo rezultate tudi sproti beležili, razvrščali in vrednotili (ja, vse je mogoče poslati na trg), kar naj bi pokazalo, kdo je “najboljši v vsem”.
-
Dan neodvisnosti: Nova grožnja
Ko sem prejšnji teden ošinil lestvico trenutno najbolj gledanih filmov v Ameriki, so bili od prvega do desetega mesta razvrščeni Priklicano zlo 2, Warcraft, Mojstri iluzij 2, Ninja želve: Iz senc, Možje X: Apokalipsa, Ob tebi, Angry Birds, Alice izza ogledala, Stotnik Amerika: Državljanska vojna in Knjiga o džungli. Ergo: sama nadaljevanja in rimejki ter ekranizacije spletnih igric in bestsellerjev. Le filmi, ki imajo že vgrajeno publiko. Le recikliranje. Le franšize. Nič originalnega. Dan neodvisnosti: Nova grož-
-
Trump v Orlandu
Donald Trump je nedavno odpustil nacionalnega direktorja svoje predvolilne kampanje. Ni ga odpustil osebno. Niti po telefonu. Niti po mejlu. Trump itak nima mejla. Ima pa telefon, toda z nacionalnim direktorjem svoje predvolilne kampanje ni nikoli govoril po telefonu. Niti se ni z njim nikoli osebno srečal. Niti enkrat. In naj ponovim: tip je bil nacionalni direktor njegove predvolilne kampanje.
-
Ninja želve: Iz senc
V najnovejših Ninja želvah, še enem nadaljevanju v stampedu holivudskih nadaljevanj, ki izgleda kot uvod v nadaljevanje Dneva neodvisnosti (ali kot vnaprejšnja parodija nadaljevanja Dneva neodvisnosti, ki šele pride), ni ničesar, česar ne bi zadnja leta že videli v superjunaških spektaklih, le da so ninja želve – Michelangelo itd. – malce zabavnejše od superjunakov (ne mučijo jih tako hude otroške travme kot Batmana in Supermana), a res le malce, niso pa zabavnejše in lunatičnejše od Deadpoola, ki bi bil lahko njihov partner v reševanju Amerike, kar bi ga morda tudi zresnilo – tako kot pošast, predatorski alien, ki se stegne na Manhattan, zresni želve (te nerodne, infantilne parafraze “ljudi iz tunelov”).
-
Obveščevalna
Nizkorasli Calvin (Kevin Hart), ki je veliko obetal (najpopularnejši fant na gimnaziji, napovedovali so mu sijajno prihodnost ipd.), toliko in toliko let kasneje obtiči kot nepomembni računovodja na dnu korporativne prehranjevalne verige, napol kafkovski ujetnik brezizhodne pisarne, toda ko ga nepričakovano kontaktira Bob Stone (Dwayne Johnson), njegov nekdanji sošolec in nekdanji kup špeha, zdaj agent Cie, ki je povsem prerojen in izklesan kot skala (The Rock pač) ter obenem most-wanted kot Jason Bourne, dobi priložnost, da ustavi diabolično kliko znotraj Cie in postane junak – bolj v slogu Walterja Mittyja kot Ethana Hunta.
-
Mojstri iluzij 2
Mojstri iluzij 2 so potegnjeni iz rokava, kar pomeni, da so tipični film naše dobe. Prvič, gre za nadaljevanje hita. In da bi bilo vse v rimi, ga je posnel kar Jon M. Chu, specialist za nadaljevanja, bodisi mjuziklov ali superjunaških filmov.
-
Priklicano zlo 2
Priklicano zlo 2, nadaljevanje velikega 300-milijonskega hita, traja več kot dve uri, kar pa naj vas nikar ne prestraši – Priklicano zlo 2 je itak grozljivka, retro šoker, talilni lonec paranormalnosti.
-
Odprto morje
“Morje ni cesta. Danes smo živi. Tveganje je, če ne tvegaš, kajti življenje samo je tveganje,” pravi nigerijski begunec, eden izmed tridesetih, ki preživijo plovbo čez Sredozemlje in se prebijejo do Lampeduse. Šestdesetim s te barke ni uspelo. “Tedne in tedne smo preživeli v saharski puščavi. Lačni in žejni. Nekateri smo pili urin. Pili smo urin, da bi preživeli.
-
Vincijev selfie
Pred petindvajsetimi leti je Vinci Vogue Anžlovar zrežiral komedijo Babica gre na jug. Posnel jo je z japonskim denarjem, ki sta ga s snemalcem Petrom Bratušo dvignila v neki celovški banki. Babica, danes kult, je bila prvi film samostojne Slovenije. Prvi hit samostojne Slovenije. In prvi mit samostojne Slovenije. David, glavni junak tega road movieja, sicer Vincijev alter ego (“Kdo pa je to – slovenski Dustin Hoffman,” je renčal Boštjan Hladnik, ko je gledal Bojana Emeršiča), nekje vmes omeni, da je “poln nekih talentov,” toda manjka mu prav talent, ki je Vincija naredil in odnaredil – talent za pritegovanje pozornosti. Talent za slavo.
-
Boj se nadaljuje
Tiskovna agencija Associated Press je v ponedeljek nenadoma in povsem nepričakovano oznanila, da je Hillary zbrala zadostno število delegatov in superdelegatov (2383) ter osvojila predsedniško nominacijo demokratske stranke. Kar je bila popolna manipulacija: tisti dan namreč ni bilo volitev, da bi lahko Hillary sploh kaj »zbrala« ali »osvojila«. Volitve v odločilnih, finalnih šestih zveznih državah, Kaliforniji, Montani, New Jerseyju, Severni Dakoti, Južni Dakoti in Novi Mehiki, so bile šele naslednji dan, v torek. Takoj se je sprožil medijski plaz: Hillary je že zmagala! Sporočilo je bilo jasno: Volivci Bernieja Sandersa, nikar se ne mučite – ne hodite na volitve! Vse je že odločeno! Vaš glas ne šteje več! Sanders je že izgubil!
-
Boj se nadaljuje
Tiskovna agencija Associated Press je v ponedeljek nenadoma in povsem nepričakovano oznanila, da je Hillary zbrala zadostno število delegatov in superdelegatov (2383) ter osvojila predsedniško nominacijo demokratske stranke. Kar je bila popolna manipulacija: tisti dan namreč ni bilo volitev, da bi lahko Hillary sploh kaj »zbrala« ali »osvojila«. Volitve v odločilnih, finalnih šestih zveznih državah, Kaliforniji, Montani, New Jerseyju, Severni Dakoti, Južni Dakoti in Novi Mehiki, so bile šele naslednji dan, v torek. Takoj se je sprožil medijski plaz: Hillary je že zmagala! Sporočilo je bilo jasno: Volivci Bernieja Sandersa, nikar se ne mučite – ne hodite na volitve! Vse je že odločeno! Vaš glas ne šteje več! Sanders je že izgubil!
-
Fak ju, šola
Fak ju, šola, nadaljevanje nemškega megahita J... se, profesor, “rimejka” holivudskih Nevarnih src, nas iz šole, v kateri se – v vlogi učitelja – neizmerno dolgočasi Zeki (Elyas M’Barek), eks ropar in zapornik, odpelje na Tajsko, kjer se dve nemški izletniški šoli – Goethe-Gesamtschule vs. Schiller-Gymnasium – udarita za subvencijo ministrstva za šolstvo.
-
Denarne igre
George Clooney je atraktivnega, šarmantnega, gizdalinskega profija, ki misli le nase, igral že v kopici filmov, tako da je v Denarnih igrah na avtopilotu, toda na avtopilotu je tudi sam film, ki pa ni brez intrigantne premise.
-
Moj kralj
Zaljubljanje spominja na osamosvajanje Slovenije: partnerja se zlijeta v eno, vsi konflikti, razlike in protislovnosti izginejo, drug na drugem ju nič ne moti, potopita se v univerzalnost, ki naj bi ju za vedno – ali pa vsaj do smrti – držala skupaj, toda ko postaneta par in se “odcepita” od ostalega sveta, spregovorijo partikularnosti, ki ju napnejo, stisnejo, histerizirajo in ločijo.
-
Ameriški stahanovci
Linklaterjeva Ta nora 80a se začnejo tam nekje, kot se Linklaterjeva Fantovska leta končajo, le da gre za druge fante. Ti fantje še najbolj spominjajo na fante iz Linklaterjevih Zadetih in zmedenih, toda to niso več postvietnamska, postwatergatska sedemdeseta leta, temveč 80a, čas ponovnega vstajenja Amerike ter popolne dereguliranosti, neoliberalnega hedonizma, ekscesa, individualizma, egoizma in greed-is-good kapitalizma, ki je prišel z Reaganovo “revolucijo” in Trumpovo “umetnostjo posla”.
-
Banksy
V Kubrickovem Spartaku rimska vojska na koncu obkoli vstajniške sužnje, ki jih vodi karizmatični Spartak, nekdanji gladiator. Veliko sužnjev pade v bitki, tiste, ki preživijo, pa rimski vojskovodja pozove, naj identificirajo Spartaka – živega ali mrtvega. Tistemu, ki ga bo identificiral, bodo prizanesli. Ostale bodo križali. Toda ko hoče Spartak ravno vstati in se samorazkriti, hkrati z njim pokonci planeta še dva sužnja, ki krikneta: “Jaz sem Spartak!” Takoj za njima še tretji, pa četrti in tako dalje. Vsi ponavljajo: “Jaz sem Spartak!” “Jaz sem Spartak!” “Jaz sem Spartak!” Nihče ga noče identificirati, nihče ga noče ovaditi, nihče ga noče izdati. Raje umrejo, kot pa da bi ga izdali.
-
Top Maček: Na začetku
Top Maček, farsa o tropu roparskih mačkov s sončnimi očali in očmi na diamantih gospoda Carja (1 %), sicer histerično upehani mehiški prequel holivudskega dolgčasa, se začne s parodijo Tarantinovih Mestnih psov, ki so bili imitirani in parodirani že do onemoglosti, kar govori o tem, kako patetično se tale animacija trudi, da bi se odrasli, pač starši otrok, počutili “dobro” in da ne bi zbežali iz kina.
-
Alica izza ogledala
Alica (Mia Wasikowska) je v Alici v čudežni deželi dahnila: “Nima se smisla vračati v preteklost – tedaj sem bila drugačna.” Kaj je pa vedela, da bo film pridelal več kot milijardo dolarjev in pognal neizbežno nadaljevanje, ki bo potrebovalo priročno pretvezo.
-
Mož, ki je poznal neskončnost
Mož, ki je poznal neskončnost je še ena filmska biografija, še ena biografija velike osebnosti, še ena biografija genija, toda ko jo gledate, si rečete to, kar ste si lahko rekli tudi ob ostalih filmskih biografijah: kako negenialno izgledajo filmi o genijih! Vljudne so, dobronamerne in varne, zglancane, a lenobne in nekompleksne, brez roba in brez kake posebne imaginacije, ničesar si ne upajo, ničesar ne tvegajo, nobenega filmskega klišeja ne zamudijo, nobenega tabuja ne podrejo ali pa vsaj izzovejo.
