Marcel Štefančič jr.
-
2. 12. 2022 | Mladina 48 | Svet
Ameriške vojne so dveh vrst – ene so javne, druge pa tajne. Skrivne. Recimo: vietnamska vojna je bila javna. Trajala je 14 let in potekala na odprti sceni, pod žarometi. Vsi so vedeli zanjo. Našteli so več kot pol milijona ameriških letalskih bombardiranj. Pa so znali na zemljevidu pokazati, kje je Vietnam? Američani stežka. So znali na zemljevidu pokazati, kje je Laos? Niti slučajno. In vendar so med vietnamsko vojno masivno bombardirali tudi sosednji Laos – skrivaj. Tajno. Nihče ni ničesar vedel. Vse je potekalo zunaj dosega radarja. To je bila ameriška skrivna vojna. General Donald Bolduc, nekdanji poveljnik ameriških posebnih enot v Afriki, je leta 2018 razkril, da ima ameriška vojska »svoje fante v Keniji, Čadu, Kamerunu, Nigru in Tuniziji, kjer počnejo to, kar naši fantje počnejo v Somaliji«. Hotel je reči – Amerika je v skrivnih vojnah v Keniji, Čadu, Kamerunu, Nigru in Tuniziji.
-
25. 11. 2022 | Mladina 47 | Politika
Dobro jutro, Slovenija! / V nedeljo bodi zelo ZA
Spomnite se komedije Dobro jutro, Vietnam: Robin Williams igra radijskega didžeja, ki v Vietnamu prevzame vodenje šova na vojaški radijski postaji – duhovit je, izjemno zabaven, luciden, poskočen, nadarjen, mojster tega posla. Vojaki so nori nanj. Toda njegov nadrejeni, poročnik Hauk, šef te radijske postaje, njegovega humorja – in njegove priljubljenosti – ne prenaša, zato sklene, da mu bo kar sam pokazal, kako se to počne. In res – šov vodi kar sam. Na duhamoren, mučen, okoren, nenadarjen, amaterski način. Mučno in klečeplazno. Tip deluje, kot bi rekli Američani, cringey. Natanko tako pa izgleda nacionalka, ki jo vodijo kadri, ki jih je poslala SDS. Krindž!
-
25. 11. 2022 | Mladina 47 | Kultura | Film
Moja Vesna, prvenec Sare Kern, popolno nasprotje Čapove Vesne (ali pa njena resnica, če hočete), se odvrti v zakotnem, že precej vaškem primestju Melbourna, kjer živi slovenska družina, toda brez mame (kot v Vesni). Nedavno je namreč umrla, žalujoči ostali, njen depresivni, skoraj nemi mož Miloš in njeni hčerki, dvajsetletna Vesna (Mackenzie Mazur), noseča poetinja, anti-Vesna (»V vseh nas so pajki«), in desetletna Moja (Loti Kovačič), ki ne more jokati, ker, kot pravi, noče, in ki se tega otroka tako veseli, kot da je njen, pa se zavijejo v tesnobo, dolg klic na pomoč – Miloša, ki poosebi nemi film, igra Gregor Baković, ki je pred petindvajsetimi leti debitiral v slovenskem »nemem« filmu Ekspres, ekspres.
-
25. 11. 2022 | Mladina 47 | Kultura | Film
»Brez sovraštva nikoli ne zmagaš!«
Disneyjevi, Dreamworksovi in Pixarjevi animirani filmi so pretežno za otroke, a po malem tudi za odrasle, ki jih je treba motivirati, da bi otroke peljali na animirane filme. Ti bi lahko odrasle že kar vnaprej dolgočasili – in odbili. Da se to ne bi zgodilo, morajo v njih najti tudi kaj zase – magari v prikriti, sublimirani obliki. Zato so animirani filmi prepojeni s skrivnimi sporočili – s filmskimi referencami, ki ciljajo in zapeljujejo prav odrasle. Odraslim mežikajo in prikimavajo, pa tudi čestitajo: bravo, našli ste! Recimo: v Pixarjevem Svetu igrač najdete citate Lova za izgubljenim zakladom, Vojne zvezd, Osmega potnika, Popolnega spomina in Zvezdnih stez ter celo Friedkinovega Izganjalca hudiča, Kubrickovega Izžarevanja in Hitchcockove Vrtoglavice, ki je kakopak citirana tudi v nadaljevanju, Svetu igrač 2, v katerem so citirani še nekateri drugi hitchcocki, recimo Dvoriščno okno. Nekaj perverznega je v teh sublimnih sporočilih. Te reference so znak, da je v animiranih filmih nekaj prikritega – nekaj odraslega, mučnega, morastega, groznega, strašnega. Nekaj, kar ni za otroke. Nekaj, česar otroci ne razumejo.
-
25. 11. 2022 | Mladina 47 | Kultura
Britanski komik Jimmy Carr je v svojem predzadnjem standupu, že netfliksiranem in naslovljenem Njegov mračni material (His Dark Material), povedal vic o holokavstu, zaradi katerega so ga pozvali k odstopu. Ni odstopil. Njegov zadnji standup, Terribly Funny, sem predprejšnji torek gledal v Zagrebu – v Dvorani Vatroslava Lisinskega. Tokrat ni napovedal nobenega vica, ki naj bi mu uničil kariero. In tudi povedal ni nobenega vica, ki bi mu lahko uničil kariero. Nobenih vicev o holokavstu nismo slišali, pa čeravno je na začetku opozoril, da bo danes povedal nekaj groznih vicev – tudi o »Judih in ljudeh, ki jih imate radi«.
-
18. 11. 2022 | Mladina 46 | Kultura | Film
Nova slovenska mladinska klasika
Kapa je nova slovenska mladinska klasika. Tu so vsi božični klišeji: Eriku (Gaj Črnič), dečku iz revne, morda razpadle družine, ki živi v domu, ki ne gre nikamor brez svoje kape in ki ga vrstniki – in vrstnice – ves čas šikanirajo in ponižujejo, žreb nameni božično praznovanje z Lučko (Kaja Podreberšek), afektirano, razvajeno deklico iz premožne družine, s katero potem – po njeni začetni, tako rekoč nujni averziji (»Nehi gledat moje ribe!«) in njegovi neizbežni tremi (na srečo je jelenček multipraktik) – najdeta skupni jezik, srečata lažnega, »pokvarjenega« Božička (»Tapravi Božiček ne kadi. Če bi kadil, bi umrl – kdo bi potem raznašal darila?«), premagata mrak in kreneta na nočno avanturo, ki preseže vsa njuna božična – in razredna – pričakovanja, toda Slobodan Maksimović iz teh klišejev potegne ves njihov čarobni, osupljivi potencial, iz malih dveh, Kaje in Gaja, pa vso tisto genialno, koromandijsko, katedralsko začudenost.
-
18. 11. 2022 | Mladina 46 | Svet
Nekaj smešnega se je zgodilo na poti v forum – Donald Trump je izgubil na volitvah, ne da bi sploh kandidiral. Ne, Trump na vmesnih – kongresnih, guvernerskih ipd. – volitvah sam ni kandidiral, toda kandidiralo je ogromno republikancev, ki jih je podprl in blagoslovil. Zvečine so bitke z demokratskimi protikandidati izgubili. Še huje: Trumpovi – ali pa trumpizirani – kandidati so izgubili tiste ključne, usodne, odločilne bitke, s katerimi naj bi se tehtnica prevesila na republikansko stran.
-
11. 11. 2022 | Mladina 45 | Kultura | Film
Jugoslovani, ki so nekoč služili vojaški rok, so se tega – »vojske« – običajno spominjali z nostalgijo. Igor Šterk najde nekdanje Jugoslovane, ki se tega spominjajo z antinostalgijo. V vojaško naslovljenem dokuju namreč obišče svoje nekdanje vojaške tovariše, ki imajo vsi po vrsti slabe spomine na služenje vojaškega roka na Visu. Nobene patetike. Nobene nostalgije. Travma. Preden so jih poslali na Vis, so mislili, da na Vis prideš le po zvezah – ko so prišli tja, so ugotovili, da bi morali aktivirati vse zveze, da tja ne bi šli. Vis – tedaj še zaprt, brez turistov – je bil namreč popolna vukojebina. Pa sadistične vaje, mučna predavanja, nenehno dretje, kraje (starejši vojaki so mlajšim vse pokradli), strašne nelogičnosti, slaba hrana, kaznovanja, maltretiranja, zlorabe in izživljanja (»sredi noči v spodnjih gatah na pisto«), zastarelo orožje, nesmiselno stražarjenje popolne vukojebine in priseganje, da bodo branili celovitost domovine, ustavni red ter bratstvo in enotnost naših narodov in narodnosti – in da bodo v tem boju dali tudi svoje življenje. »Bil si nihče,« pravijo. Vsi so skušali le preživeti.
-
11. 11. 2022 | Mladina 45 | Svet
Ameriške vmesne volitve – alias midterm elections – so vedno veselica, karneval, freakshow in teater krutosti – republikancem pa se itak povsem zmeša. Iz njih udarijo neprebavljena preteklost, ekstremnost in lunatičnost. Na vmesnih volitvah kakopak ne volijo le kongresnikov in senatorjev, temveč tudi guvernerje in celo šerife. No, v severnokarolinskem okrožju Columbus so republikanci mirno podprli ponovno kandidaturo eksplicitno rasističnega Jodyja Greena, nekdanjega šerifa, ki je bil pred kratkim prisiljen odstopiti prav zaradi svojega rasizma – na dan so prišli posnetki, na katerih se je slišalo, kako je leta 2019 razlagal, da bo vse temnopolte policiste odpustil, ker tem »črnskim prascem« ne more zaupati. Ja, rasisti črncem ne morejo zaupati. In ja, to očitno velja tudi za republikance – črncem ne morejo zaupati. Zato niti ne preseneča, da so republikanske oblasti v nekaterih zveznih državah, recimo na Floridi, v Teksasu in Georgii, pred volitvami uzakonile »volilno policijo«, ki naj bi skrbela za red in varnost na voliščih – kar seveda spominja na rasistične čase (na čase »Jima Crowa«), ko je policija na voliščih tako nadlegovala in zastraševala črnske volivce, da niso mogli niti upali oddati svojega volilnega glasu. A kot rad reče Donald Trump, oblikovalec republikanske agende – to so bili časi, ko je bila Amerika »velika«.
-
4. 11. 2022 | Mladina 44 | Kultura | Film
Avstrijski popevkar Richie Bravo (Michael Thomas), protagonist Seidlovega briljantnega Riminija, izgleda kot obmorski letoviški kraj zunaj sezone – turobno, prazno, opuščeno, zapuščeno. Kot mesto duhov. Kot kraj, ki ga je kapital nenadoma in sunkovito zapustil. Richie Bravo je masiven, utrujen, žalosten, postaran in barvito, bleščeče kostumiran in dekoriran – kožuh, orjaški pas, kavbojski škornji. Pač v slogu kičastih, sentimentalnih, sladkobnih, plehkih popevčic, s kakršnimi je nekoč blestel in slovel. Še vedno poje, toda ne v Avstriji ali Nemčiji, temveč v Riminiju, italijanskem letovišču – zunaj sezone. Tja, v hotel, ki pozimi sameva, prihajajo avstrijske in nemške upokojenke, njegove stare, večne fenice (ni jih prav dosti), ki neskončno uživajo, ko svojega superjunaka konzumirajo v živo. In to dobesedno: Richie, ki živi v razpadajoči vili na obrobju Riminija, jim vsak večer nadvse doživeto, predano, patetično prepeva svoje stare šlagerje, kot da je še vedno velik in slaven, ko pa je šova konec, z njimi fuka. In fuka tako, kot poje – doživeto, intenzivno, garaško, z vsem srcem, karizmatično. A ne brezplačno. To namreč počne za honorar. Če mu fenica plača, jo pofuka. Nekatere njegove fenice so »redne« klientke. Schöner Gigolo, armer Gigolo. Preživeti mora – ker pa mu šlagerji ne nesejo več, se mora prostituirati. Če hoče torej preživeti, mora svojim fenicam prodati vse – dušo in telo. Težko bi rekli, da ne živi od minulega dela, toda od minulega dela živi na sprevržen, grotesken, ponižujoč, tragičen način.
-
28. 10. 2022 | Mladina 43 | Kultura | Film
19.00 Rez! (Coupez!, Michel Hazanavicius)
Igralci, ki igrajo v histeričnem filmu o podivjanih zombijih, mutirajo v prave zombije. Leteti začnejo kri, roke in glave, mnogim gre na bruhanje, že neživim, kaj šele nemrtvim, vsi v vsem trapasto in ekscesno pretiravajo – začne se orgija človeškega mesa, do katerega film ne kaže nobenega spoštovanja. Tale rimejk japonske kultne komične grozljivke Smrt v enem kadru (2017) je parodija nizkobudžetnih produkcij, obupanosti zombimanije, filmskega egoizma in narcizma, patetičnih avtorskih kompromisov, umetnosti snemanja, pretencioznosti kadra-sekvence, platformnega kapitalizma, našega užitka v apokaliptični dezintegraciji človeškega telesa, neuničljivosti filma, tega velikega šaljivca in iluzionista, in katarzičnega, transformativnega potenciala groze, gorja in gravža. (ostaja tudi na rednem programu Kinodvora) -
28. 10. 2022 | Mladina 43 | Kultura | Film
Obstaja žabja pa ptičja, a tudi gondolska perspektiva – in s te perspektive vidimo Sarajevo. Ljudje se nad Sarajevom vozijo z gondolo. Nekateri gor, drugi dol. To nedeljsko idilo presekajo arhivski posnetki prerešetanih sarajevskih stavb. Tako se odpre kontroverzni doku Mirana Zupaniča Sarajevo safari.
-
21. 10. 2022 | Mladina 42 | Kultura | Film
Nenehno poslušamo, da šport ni politika, da je nad politiko in da je nevtralen – saj veste, tako kot Švica. Kar seveda ni res. Politika zelo vpliva na šport – Rusija je zaradi napada na Ukrajino izključena z vseh velikih športnih tekmovanj. V Olgi pa politizacijo športa vidimo z ukrajinske strani. Olga (Anastasiia Budiashkina), odlična ukrajinska gimnastičarka, se leta 2014 v Švici pripravlja za evropsko prvenstvo v Nemčiji, a ne tekmuje za Ukrajino, temveč za Švico, saj je bila njena mama – preiskovalna novinarka, trn v peti Janukovičevega proruskega režima – prisiljena emigrirati. Ko pa Ukrajina vstane in kijevski Trg oktobrske revolucije prelevi v Trg neodvisnosti, alias Majdan, se spolitizirajo tudi njene športne sanje, pa četudi jih šteje šele petnajst. Njen trener ponavlja, da »šport ni politika«, a posnetki z Majdana jo angažirajo, aktivirajo, radikalizirajo. Njena nemoč je agonična, njena agonija je protest. Ker je v eksilu, zamuja ukrajinsko revolucijo (ki jo je Putin strogo kaznoval, z aneksijo Krima in vojno v Donbasu), kar jo navdaja s tesnobo, ki jo lahko ubije le tako, da se brutalno in ritualno nadidentificira s tem, kar počne – s treningom, gimnastiko, prijemi, saltami, drogom. S perfekcioniranjem strasti.
-
21. 10. 2022 | Mladina 42 | Kultura
Leta 1929 je izšla prva slovenska knjiga o filmu – Kako pridem k filmu. Pavel Debevec je v njej Slovence svaril pred filmom in slavo ter jih strašil s »številkami o ženski lepoti«, »prebrisanci«, »špekulanti« in »kavarniškimi posredovalci«, ki jih bodo zapeljali, izkoristili in opeharili. Blondinka (Blonde), ki jo je po romanu Joyce Carol Oates posnel Andrew Dominik (ponuja jo Netflix), izgleda kot ekranizacija prve slovenske knjige o filmu – ženskam odsvetuje film, slavo in kariero.
-
14. 10. 2022 | Mladina 41 | Svet
Ko so Leninovi boljševiki leta 1917 izvedli revolucijo, so revolucijo takoj izvedli tudi Ukrajinci – razglasili so Ukrajinsko ljudsko republiko, samostojno državo, ki naj bi bila v federativni zvezi z Rusijo. Toda že januarja 1918 so razglasili tudi popolno neodvisnost Ukrajine. »Ukrajinska ljudska republika postaja neodvisna, svobodna in suverena država ukrajinskega ljudstva, ki ni podrejena nikomur,« se je glasilo besedilo. Boljševiki, zelo odvisni od ukrajinskega premoga in žita, so ponoreli in pritiskali, a sta Ukrajincem na pomoč priskočili avstrijska in nemška vojska – v zameno za žito.
-
7. 10. 2022 | Mladina 40 | Kultura | Film
Vladanje stranke Zakon in pravičnost zelo spominja na vladanje nekdanje poljske komunistične partije
Leta 1983 – ko so Poljsko intonirali izredne razmere, vojaška diktatura generala Jaruzelskega in gibanje Solidarnost – sta policista na nekem varšavskem trgu brutalno aretirala Grzegorza Przemyka (Mateusz Górski), 18-letnega poeta, sina poetinje in aktivistke Solidarnosti, in njegovega prijatelja Jureka (Tomasz Ziętek), ju odpeljela na policijsko postajo, kjer sta potem Grzegorza, ki se je vse preveč zavedal svojih pravic, pretepla do smrti (»V trebuh ga brcaj – ne pušča sledi!«), toda smrt je pustila tako očitno in odmevno sled (na njegovem pogrebu se je zbralo 15.000 ljudi, o umoru so poročali zahodni mediji), da so oblastniki – od ministrstva za notranje zadeve in tožilstva do Jaruzelskega – delali vse, da bi umor čim bolj relativizirali in krivdo za najstnikovo smrt naprtili komu drugemu, magari bolničarjem ali samemu Jureku, ki naj bi se mu ponesrečili karate udarci in ki so ga skušali očrniti z absurdnimi zgodbami o tem, da je »džanki« in »homoseksualec«, ki zahaja k »prostitutkam«.
-
7. 10. 2022 | Mladina 40 | Politika
Predstavljajte si, da bi bile v Nemčiji zdajle parlamentarne volitve, da bi zmagala desnica, da bi vlado sestavile tri stranke in da bi bili vsi trije predsedniki teh strank evforični slavilci Adolfa Hitlerja, da bi torej vsi trije oznanjali, da je bil Hitler največji nemški državnik in da takšnega v zadnjih 50 letih ni bilo. Si to lahko predstavljate? Ne. Niti zdaleč. To je res nepredstavljivo.
-
30. 9. 2022 | Mladina 39 | Politika
Strah, da bo prišel fašizem na oblast s pučem, je bil povsem odveč in neupravičen – fašizem danes na oblast pride z volitvami. Brez težav.
-
23. 9. 2022 | Mladina 38 | Kultura | Film
Ko se peljete v potniškem letalu, ste v zelo izoliranem okolju. Vaš manevrski prostor je hudo omejen. Paralizirani ste. Nič ne morete. Nikamor ne smete. Obsojeni ste na mirovanje. Zato vam ne preostane drugega, kot da gledate filme. Toda letalo v vas ne prebudi le cinefila, ampak vam omogoči, da eksperimentirate. Ali kot je pred leti na portalu Polygon opozoril Joshua Rivera – ko si na letalu, daš priložnost filmom, ki jih doma ne bi gledal. Na letalu si pripravljen gledati filme, ki jih sicer ne bi – filme, ki bi jih tam doli, na Zemlji, preskočil, zavrnil, ignoriral, spregledal. Filme, ki se ti zdijo pod nivojem. A nihče ti ne more ničesar očitati, ni ti treba zardevati od sramu, nihče se ti ne more posmehovati: v letalu si, deset tisoč metrov nad Zemljo, odrezan od sveta – kakšne možnosti pa imaš? Ne potrebuješ izgovora, da bi gledal cenene, pompozne, kičaste, srečno smešne in klišejske blockbusterje – lahko jih gledaš brez občutka krivde. Letalo samo je ready-made izgovor.
-
16. 9. 2022 | Mladina 37 | Družba
Karl Binding in Alfred Hoche, nemška doktorja, pravnik in psihiater, sta na začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja objavila knjigo Dovoljenje za uničenje življenj, ki življenja niso vredna (Die Freigabe der Vernichtung Lebensunwerten Lebens), v kateri sta dokazovala, da je življenje nekaterih ljudi manj vredno od življenja drugih in da je treba te, katerih življenje ni vredno življenja (duševne bolnike, ljudi, ki niso sposobni sami skrbeti zase ipd.), preprosto odstraniti, saj za ostale – za te, katerih življenje je vredno življenja – pomenijo le motnjo in breme.
-
16. 9. 2022 | Mladina 37 | Kultura
»Odvratno! Vsi so v Cannesu. Kaj hudiča potem jaz počnem v Parizu?« je maja 1959 kriknil Jean-Luc Godard. Njegovi prijatelji, nekdanji filmski kritiki, François Truffaut, Claude Chabrol, Alain Resnais, Jacques Rivette in Éric Rohmer, so že posneli celovečerce ali so jih ravno snemali, sam pa je imel za pasom le štiri kvikije. Zato je zdrvel v Cannes in prosil Truffauta, ali mu prepusti svojo – sicer resnično – zgodbo o Michelu, pariškem avtomobilskem tatu, ki ubije policista, potem pa se med obupanim skrivanjem pred policijo zaplete z ameriško novinarko Patricio, ki na Elizejskih poljanah prodaja New York Herald Tribune in ga nazadnje izda. Truffaut je prikimal – in privolil, da bo napisal tudi scenarij. Chabrol se je javil za »tehničnega in umetniškega svetovalca«. Takoj je dobil tudi producenta in distributerja, ki sta zastrigla z ušesi – novovalovski film, ki ga oglašujeta Truffaut in Chabrol, bo zanesljivo hit, pa četudi za režiserja ni še nihče slišal, sta si mislila.
-
9. 9. 2022 | Mladina 36 | Politika
Ko je te dni umrl Mihail Gorbačov, zadnji voditelj Sovjetske zveze, so ga praktično vsi nekrologi slavili, toda ironično – vsi po vrsti so slavili njegove neuspehe. Slavili, opevali in poveličevali so ga zato, ker mu je katastrofalno spodletelo. Ker je pokopal Berlinski zid, komunistično partijo, komunizem in Sovjetsko zvezo.
-
2. 9. 2022 | Mladina 35 | Svet
Kako je Gardsko jezero dobilo puščavo
Prejšnji petek sva s fotoKrajncem, »odeta v cape svojega poklica,« kot bi rekel William Faulkner, navsezgodaj sedla v avto in zdrvela v noč, ki se je čedalje bolj redčila. Ko sva peljala mimo Postojne, je gozdove pod Ravbarkomando oblivala samozavestna filmska svetloba. Če tu umreš, se ti nič ne zgodi, sem si mislil. Kje so slovenski filmarji, ko svetloba – faulknerjevska »svetloba v avgustu« – kliče film? Zakaj tega nikoli ne vidimo v slovenskih filmih? Toda višje, pred nama, v daljavi, so se kopičili oblaki, ki so izgledali kot risbe, kot slikarska platna. Slikarska svetloba, je dahnil fotoKrajnc. Prav res, »pomorsko« kalvarijo, ki sva jo videla (tam nad sabo), bi lahko povsem mirno podpisal britanski ekscentrični romantik J. M. W. Turner. Le še neurje bi naju moralo zgrabiti. In premetavati. Kot barko. A upanje je obstajalo. Od časa do časa je začelo liti. Na polno. In čez čas je ponehalo. Pa spet začelo. In spet nehalo.
-
19. 8. 2022 | Mladina 33 | Politika
FBI je lani opravil skoraj tri milijone in pol hišnih preiskav – brez naloga za hišno preiskavo. Trumpovo floridsko rezidenco Mar-a-Lago pa je tisti ponedeljek, 8. avgusta, za vsak primer preiskal z nalogom, ki ga je odobril pravosodni minister Merrick Garland in podpisal floridski zvezni sodnik Bruce Reinhart. FBI-jevci so vdrli v sef ter zasegli 11 setov strogo zaupnih dosjejev (tudi tistih z oznako najvišje stopnje zaupnosti), ki si jih je bil tik pred odhodom iz Bele hiše prisvojil Trump, s čimer je morda kršil protivohunsko zakonodajo (Espionage Act), oviral preiskavo, kaznivo ravnal z vladnimi dokumenti in ogrozil nacionalno varnost.
-
12. 8. 2022 | Mladina 32 | Politika
Viktor Orbán je dobil osmi čut – vidi mrtve. In mrak, propad Zahoda, apokalipso – »desetletje nevarnosti, negotovosti in vojn«. Najprej je 23. julija v romunskem mestecu Băile Tuşnadu rekel, da Madžari niso »ljudstvo mešane rase«, da se z nebelci, neevropskimi rasami, ne bodo mešali, da nočejo postati »ljudstvo mešane rase« in da evropske nacije, ki so mešane, »niso več nacije« (temveč le še »konglomerati ljudstev«). Njegova dolgoletna svetovalka je odstopila, rekoč, da je šlo za »čisti nacistični govor«. Stebrom Zahoda, zbranim v Bruslju, se je to zdelo le rasistično. Niso brali Hitlerjevega Mein Kampfa.
-
12. 8. 2022 | Mladina 32 | Kultura | Film
Robert Altman je leta 1966 za studio Warner posnel Odštevanje, astronavtsko dramo, ki pa je v kino prišla šele leta 1968: Jack Warner je namreč Altmana že pred koncem snemanja nagnal. Zakaj? Videl je prizor, v katerem sta dva igralca govorila hkrati, simultano, drug čez drugega. Ne, igralec ni počakal, da je drugi svojo repliko povedal do konca, ampak je govoril kar čez njega. In narobe! Šokantno! Nezaslišano! Warner, ki je očitno pozabil, da je Howard Hawks z overlappingom briljiral že v štiridesetih letih (Njegovo dekle Petek), je ponorel: »Ta idiot je pustil, da igralci govorijo drug čez drugega!« Kaj je pa dobri stari Jack vedel, da bodo »prekrivajoči se dialogi« postali Altmanov zaščitni znak in njegov prispevek k novoholivudski filmski revoluciji.
-
5. 8. 2022 | Mladina 31 | Politika
Klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj je nedavno – še preden je zagorel Kras – opozorila, da bo vsa Slovenija zaradi podnebnih sprememb prav kmalu izgledala kot Kras. Pozabila pa je dodati, da bo Kras tedaj izgledal kot Luna. Kot distopična puščoba iz filmov o Mad Maxu. Še dva taka požara, pa bo lahko NASA tam posnela izkrcanje na Luni.
-
22. 7. 2022 | Mladina 29 | Svet
Prejšnjo sredo se je na televizijski mreži CNN zgodilo nekaj nenavadno presenetljivo šokantnega. Jake Tapper, zmerno liberalni voditelj, je intervjuval Johna Boltona, konservativnega hardlinerja, nekdanjega Trumpovega svetovalca za nacionalno varnost. In ker v kongresu ravno poteka preiskava napada na Kapitol, ki se je zgodil 6. januarja 2021, in ker ni več nobena skrivnost, da je šlo za poskus državnega udara, ki ga je podžigal in tako rekoč terjal Donald Trump, sta skočila tudi tja, toda Bolton je hitro opozoril, da napad na Kapitol ni bil poskus državnega udara, ker Trump česa takega sploh ni sposoben – misli le nase, skače od ene ideje k drugi, blodi in blebeta, ničesar zares ne razvije in ničemur se zares ne posveti. Jake Tapper se je sarkastično nasmehnil, rekoč: »Saj ti ni treba biti briljanten, da bi ti državni udar uspel,« toda Bolton je hitro dodal, da se s tem ne strinja, ter se obenem z iskro v očeh in nasmeškom na licih pohvalil, da je sam »pomagal načrtovati državne udare, ne tu, ampak, saj veste, drugod,« zato ve, da »je v to treba vložiti veliko dela«. Tega – »skrbnega načrtovanja državnega udara« – pa pri Trumpu ni bilo. Ni dovolj kompetenten. Ne zna. Ne ljubi se mu delati. Ko ga je Tapper pozval, naj pove kaj več o državnih udarih, ki jih je pomagal načrtovati, je odvrnil, da ne bo šel v podrobnosti (»Nekateri so uspeli, drugi ne«), a njegov obraz je prešerno in samozadovoljno žarel – Trump mu ne seže do popka. Bolton je hotel biti zunanji minister, a Trump ga je zavrnil – ker so mu šli na živce njegovi mrožasti brki.
-
15. 7. 2022 | Mladina 28 | Politika
Ko odide nerazsvetljeni absolutist
Britanskega premiera Borisa Johnsona ni več. In kot smo videli, so si vsi oddahnili. Toda potrebovali so ga – da je izpeljal brexit. Obljubil je, da bo Britanijo odpeljal iz Evropske unije. Pa naj stane, kar hoče! Ponovni referendum o britanskem članstvu v Evropski uniji ni prišel v poštev. »Do or die,« kot je demagoško ponavljal. Ali mi uspe ali pa crknem! In obljubo je izpolnil. Postal je obraz brexita. Da bi brexit lažje uspel, je med referendumsko kampanjo famozno lagal, da Britanija Bruslju vsak teden plača 350 milijonov funtov, Evropsko unijo je razglašal za Hitlerja (saj je hotel »združeno Evropo«, ne?), britanski parlament pa je celo za nekaj časa antidemokratično in pučistično suspendiral. Človek, ki je komaj čakal, da začne deliti in vladati, je odločal o usodi Velike Britanije in Evropske unije.
-
8. 7. 2022 | Mladina 27 | Politika
Druga slovenska državljanska vojna
Gotovo se spomnite, kako je Janez Janša čestital Donaldu Trumpu za ponovno izvolitev. Jasno, zmotil se je. Vsi so se norčevali iz njegovega tvita. Še toliko bolj, ker je sam deloval tako resno. Smrtno resno. Kar pa naj vas nikar ne zavede: res je bilo smrtno resno. Janša je v Trumpu videl zmagovalca volitev. A tudi Trump je bil prepričan, da je zmagovalec volitev. Da bi jih ja zanesljivo dobil in da ne bi bilo kakih presenečenj, je vrhovno sodišče zapolnil s tremi ekstremno konservativnimi sodniki. Ni kaj, to je lepa, ugledna, dobro plačana, dosmrtna služba. In Trump, vedno trgovec, kralj tistega quid pro quo, je računal, da bodo razumeli, da jim je zrihtal krasne službe, in da mu bodo uslugo vrnili, da bodo torej volilni izid, če bo zanj neugoden, preprosto razveljavili, češ da je šlo za volilno krajo.
