-
Moja mama
Margherita (Margherita Buy) je režiserka, ki hoče snemati “pomembne” filme, toda “pomembnega” evropskega filma očitno ni več mogoče posneti brez holivudskega zvezdnika – v njenem novem filmu, “pomembnem” kakopak, igra John Turturro. Moja mama bi bila dopolnilo komičnega Dragega dnevnika, v katerem se je Nanni Moretti zgražal nad “kultnimi filmi” à la Henry, portret serijskega morilca in invazivnostjo televizije, če je ne bi umiranje Margheritine matere prelevilo v dopolnilo tragične Sinove sobe, v kateri je Moretti izgubil sina, pa tudi Hanekejeve Ljubezni, le da tu agonično umiranje bližnjega sovpada z umiranjem proletariata, ki – v filmu v filmu – protestira proti svoji prekarnosti. Mehki, “materinski” kapitalizem, ki je vključeval socialno državo, izginja, toda to, da ženska režira in da moški – njen brat, ki ga igra kar sam Moretti – kuha, budi upanje, saj zveni kot vzklik: Imamo papeža! Brez heca. Stvari so tako resne, da niti Morettiju – večnemu satiriku – ni več do smeha.
-
Taksi
Za New York pravijo, da je poln taksistov, ki imajo pod sedežem scenarij – vsi newyorški taksisti so nesojeni filmarji. V Teheranu je ravno nasprotno: vsak iranski filmar je na tem, da postane taksist. Od tega, da postane taksist, ga loči le en “napačen” film.
-
Čisto nova zaveza
Ali Bog obstaja? Absolutno! In kje živi? V Bruslju! Logično. Ne, ni mrtev, pravi Čisto nova zaveza, bujna, pikantna, satirična, sarkastična reimaginacija svetopisemske Geneze, ki jo je posnel Jaco Van Dormael, avtor klasike Toto heroj. Bog – ki ga igra Benoît Poelvoorde – res živi v Bruslju.
-
Najboljših 10 filmov
Popolna alegorija sveta, v katerem lahko ljudje drug drugega razumejo le še pri polni hitrosti.
-
-
Vse težje je biti civilist
Sedmega januarja sta v prostore pariške satirične revije Charlie Hebdo vstopila džihadista, sicer francoska državljana, in pobila 11 urednikov, karikaturistov in piscev, pred stavbo pa še policista. Naslednji dan so štirje džihadisti, prav tako francoski državljani, vstopili v pariški supermarket, ubili policista in zajeli talce – med obračunom s policijo so umrli štirje talci. Pariz se je stresel – od šoka, ogorčenja in začudenja. Hkrati se je stresla tudi Evropa. Kaj nam delajo? Ne le da Evropa ni mogla verjeti, da se lahko kaj takega zgodi v Evropi (na Breivika, Iro, Eto, Rdeče brigade, skupino Baader-Meinhof ipd., ki so razstreljevali in terorizirali Norveško, Severno Irsko, Anglijo, Španijo, Italijo in Nemčijo, no, Evropo, so pozabili), temveč ni mogla verjeti, da se takšne reči – tako strašne, tako srhljive, tako pogubne, tako neizrekljive ali pa komaj izrekljive – sploh dogajajo. Še več: nič ni hujšega od tega, kar se je zgodilo v Parizu! Zgodovina sveta se po novem deli na zgodovino pred pariškim napadom in zgodovino po pariškem napadu! Vsaj tak je bil vtis.
-
Bernie Sanders, prvi socialist
Američane so nedavno v javnomnenjski anketi (Public Policy Poll) spraševali, ali bi podprli takojšnji letalski napad na muslimansko državo Agrabah. In glej no, kar 30 odstotkov republikanskih volivcev in 41 odstotkov tistih, ki bi volili Donalda Trumpa (če bi bile ameriške predsedniške volitve zdaj), je odgovorilo DA. Podpiramo letalski napad na Agrabah! Zbombardirajte Agrabah – nemudoma! Pošljite ga nazaj v kameno dobo! Ironija je kakopak v tem, da Agrabah v resnici sploh ne obstaja – to je le fiktivna muslimanska dežela iz slovitega Disneyjevega animiranega filma Aladdin.
-
Čarli reši božič
“Božični filmi” so iz leta v leto slabši, tako da imajo očitno že tako slabo reputacijo, da so v njih voljni igrati le še brezposelni – nekdanji nekdanji zvezdniki. V temle so na voljo Tom Arnold, Chevy Chase in Rob Schneider, ki daje glas “magičnemu” psu. Rekel bom le to: to ni film za ljubitelje psov niti za ljubitelje Roba Schneiderja, temveč izključno za ljubitelje psov, ki jih igra Rob Schneider. Točno, če bi pes igral Roba Schneiderja, bi bila tržna niša večja.
-
Pesem morja
Ko 10-letni Ben ugotovi, da je njegova nema sestrica Saoirse v resnici legendarno bitje, selki, pol človek, pol tjulenj, vsa irska mitologija čudežno oživi, kar tole ročno izrisano animacijo prelevi v mojstrovino minimalistične ekspresivnosti in fino dopolnilo Skrivnosti iz Kellsa, z vso eksperimentalno folkloro, miyazakijevsko nostalgijo in socialno pedagogiko vred – otroci, ki nimajo očeta in matere, so okej!
-
Peklenski val
Peklenski val, rimejk akcijskega filma, ki ga je leta 1991 posnela Kathryn Bigelow, izgleda kot moderni XXX mnogoboj.
-
Jastog
Jastog se dogaja v svetu, v katerem ni uspel le referendum o samskih ženskah, temveč tudi o samskih moških – nihče v tem distopičnem svetu ne sme biti samski. Strogo prepovedano.
-
Victoria
V času hude finančno-gospodarske krize, ki je zajela Španijo, je ogromno mladih Špancev emigriralo v Nemčijo.
-
Sestri
Amy Poehler in Tina Fey, ki sta skupaj previharili serijo Saturday Night Live, podelitve zlatih globusov in komedijo Najeta mama, sta sestri, ki jima starši sporočijo, da bodo prodali družinsko hišo, v kateri sta odraščali in prirejali famozne, očitno nenadjebljive zabave, zato skleneta, da tik pred prodajo priredita še zadnjo, res ultimativno zabavo, apokaliptični megažur, kar pa je žal le priložnost, da se njun uvodni, sitkomski, apatowski pas-de-deux prelevi v upehano imitacijo Projekta X, le da se s tiči in analnimi vici ne obmetavajo najstniki, temveč Petri Pani in Petre Panke, ki so pozabili odrasti (odrasteš pač, ko uničiš rojstno hišo!).
-
Vojna zvezd: Sila se prebuja
Če bi nova Vojna zvezd vso energijo, ki je šla vanjo, posrkala soncu, bi zdajle živeli v ledeni dobi. Že samo za neprestano mežikanje fenom bi izpraznila Zvezdo smrti. Nova Vojna zvezd – evforični reboot, okej, skoraj rimejk originala, Novega upanja, briljatni remiks vesterna, vojnega filma, samurajske epopeje in sci-fija, state-of-the-art pop, pilot, ki res leti, spektakel nostalgije po nostalgiji, bolj Iliada v vesolju kot Odiseja v vesolju – namreč demokratično prikima fenom, angažirani, interaktivni skupnosti, ki jo je v vseh teh letih ustvarila: ja, prav ste imeli – Jar Jar Binks, ki je grenil Lucasove prequele, je bil res nebodigatreba. In glej, ni ga več.
-
In kaj če je Darth Vader res naš oče?
Leta 1977 je na platna prišla nova bondiada, Vohun, ki me je ljubil, na koncu odjavne špice pa je, tako kot vedno, pisalo, v kateri bondiadi se bo James Bond vrnil – tokrat je pisalo, da se bo vrnil v bondiadi Samo za tvoje oči. Kar pa se potem ni zgodilo. Vrnil se je v Moonrakerju, ki se je dogajal v vesolju, z vesoljsko bitko vred. Kot Vojna zvezd.
-
Božič pri Cooperjevih
Čas božičnega veselja je čas, ko ljudje postanejo nekritični, popustljivi in prizanesljivi. Zato tudi kupujejo reči, ki jih sicer ne bi – in zato drug drugemu podarjajo reči, ki jih ne potrebujejo. Problem božičnih filmov je, da izgledajo natanko tako – kot reč, ki je ne potrebujemo. Kot reč za ljudi, ki so jim kriteriji povsem padli. Tu imate ata (John Goodman) in mamo (Diane Keaton), ki sta pred ločitvijo, a to zamolčita, da bi svoji družini – osebkom s še hujšimi problemi od njunega, s psom vred – zagotovila vesel Božič. Božič pri Cooperjevih, ki je klišeje očitno dobil pod jelko, je tako ritualno dolgočasen, kot je na rojstnih dnevih dolgočasen štikel Happy Birthday to You.
-
Vsi na jug
Frane Milčinski, alias Ježek, je v Vesni igral slikarja, ki poleti slika Alpe, pozimi pa Dalmacijo, češ poleti gredo bolj v promet Alpe, pozimi pa gre bolj v promet Dalmacija. Milčinski je razmišljal kot Hollywood, no, kot francoski Hollywood. Francoska komedija Vsi na jug, sicer nadaljevanje velikega hita Babysitting, ni ravno ne vem kaj, toda v času zimske sivine, kratkih dnevov in mraza ponuja vsaj alternativo – dobro naježeno brazilsko »Dalmacijo«, kamor krene skupina evforičnih, hormonskih francoskih mladcev in mladenk, da bi podoživela svojo verzijo holivudskega Projekta X, namazano z žavbami Lova na zeleni diamant, Smaragdnega gozda, Jackassa in vseh tistih šokerjev, v katerih amazonska džungla vzame turiste, kar pa je še vedno zabavnejše od zimske sivine, kratkih dnevov in mraza.
-
Skrivnost njihovih oči
Skrivnost njihovih oči je holivudski rimejk argentinskega filma (El secreto de sus ojos), ki je leta 2010 pobral tujejezičnega oskarja. Dogajal se je v času argentinske “umazane vojne”, ko so izginjali ali umirali ljudje, jasno, v skrivnostnih okoliščinah. Rimejk se dogaja po 11. septembru 2001, v času “vojne proti terorju”. Ja, spet izginjajo in umirajo ljudje – in ja, v skrivnostnih okoliščinah.
-
Mladost
Mladost, ki misli, da Viscontijeva Smrt v Benetkah nujno potrebuje dopolnilo, je film o starosti. Dogaja se v švicarskem podalpskem letovišču, ki s svojo arkadijsko sterilnostjo, brezmadežno čistostjo, neskončno lepoto in fosilno grotesknostjo spominja na tista “okrevališča”, v katerih prosto lebdečim starcem ob kakšni kičasti ariji z “magično” transfuzijo zamenjajo blatno kri, tako da potem – vrnjeni v formo – izgledajo mlajši od mladcev, katerim so “spili” kri.
-
Sestrica
V sodobnem času lahko preživiš le tako, da si ustvariš samozadostno skupnost (neke vrste komuno ali zadrugo ali kooperativo), pravi Sestrica, ki jo je – po mangi – posnel japonski auteur Hirokazu Koreeda.
-
Sicario
Tisti, ki mislijo, da je bil zadnji James Bond ali pa zadnji Terminator intenziven, niso videli filma Sicario, ki se začne sredi arizonske puščave, kjer v stenah nekega kompleksa najdejo množico trupel.
-
Bolje mrtvi kot živi
San Bernardino, ki leži kakšnih sto kilometrov vzhodno od Los Angelesa, so kalifornijski časopisi pred dvema mesecema razglasili za »najrevnejše kalifornijsko mesto«. Vse je šlo k vragu. Prejšnjo sredo, 2. decembra, je šla k vragu še razlika med množičnim pokolom in terorističnim napadom, med teroristom in ameriškim množičnim morilcem.
-
Odi in pingvini
Kolonijo pingvinov, ki živijo pri nekem scenskem mestecu na avstralski jugovzhodni obali, vztrajno in sistematično desetkajo lisice, kar je priložnost za “čudaškega” perutninarja (Shane Jacobson), da svojega psa (Oddball, alias Odi), ki ga imajo vsi za nebodigatreba, prelevi v srditega zatiralca lisic in varuha pingvinskih pravic. Ker je film – Babe sreča Rumenka – posnet po resnični zgodbi, kliče po dokumentarcu (ekološki boj za ogrožene vrste à la Skriti zaliv, le da Japonce zamenjajo lisice), a tudi po animiranem filmu (veliki “magično” rešujejo male, pravljično prijateljstvo med “drugačnimi”).
-
Dobrodušni velikan
Kapitalizma si niso izmislile ženske, temveč so ga ustvarili moški, ki zdaj v grozi ugotavljajo, da jih je presegel in da od njih terja preprosto preveč. Tega pritiska, te tekme, teh vojn ne vzdržijo več, pa četudi izgledajo kot gore, ki bi lahko premikale gore. V resnici so kot gore le osamljeni.
-
Snoopy in Charlie Brown: Film o Arašidkih
Ko je Charles M. Schulz risal svoje kultne stripe o Arašidkih (Charlie Brown, Snoopy, Suzy, Linus, Sally, Patty, Marcie itd.), še ni bilo interneta, zato ne preseneča, da tudi v tejle poskočni, burleskni animaciji – delu studia Blue Sky, krivca za Ledene dobe (ja, tista veverička je bila njihov arašidek) – interneta še ni na spregled, tako da kar mrgoli analognih grozot (tipkalni stroj! spuščanje zmajev! Tolstojev roman Vojna in mir!), otroci – no, Arašidki – pa ne ždijo doma, med digitalnimi čudesi, temveč se igrajo zunaj, kjer prekipevajo od radovednosti, potenciala in življenja, še posebej Charlie Brown, ki po vsakem svojem neuspehu – in teh ne manjka! – poskrbi, da naslednjič spodleti še bolje, kot da bi skušal razočaranje, mrak in melanholijo, ki tlijo v ameriškem snu, poročiti z revolucijo, malo, izmuzljivo, nepristopno Rdečelasko, kraljico vseh imaginacij.
-
V srcu morja
Ob koncu leta 1820 je iz Nantucketa (Massachusetts), na odprto morje odplula kitolovka Essex, ki se je po dolgi, mučni plovbi ob južnoameriški obali prebila do Pacifika, do kitolovskega El Dorada, kjer pa je naletela na hujšega od sebe – na kita, ki jo je zlomil in potopil.
-
Ob morju
Brad Pitt in Angelina Jolie bi raje skupaj umrla, kot pa skupaj živela. Vsaj tako se zdi, ko v francosko obmorsko vasico nekje v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja – ob štiklu Jane B. (via Serge Gainsbourg & Jane Birkin), B-strani singelce Je t’aime ... moi non plus – pripotuje ameriški zakonski par, ki je na najnižji točki odnosa.
-
Nora vojna
Ko gledate Islamsko državo, se vprašate: a se ne boji, da jo bodo vsi tisti veliki »igralci«, ki so se zgnetli v Sirijo, preprosto zmleli in zgazili? Islamska država namreč mirno in neprestano napada druge države (teror, samorazstrelitve ipd.), ne da bi se bala, da jo bodo odpihnili – tako kot so odpihnili Afganistan in Irak. Kar je čudno. In noro. Še toliko bolj, ker Islamska država ni klasična teroristična organizacija – ni fantomska, nevidna, izmuzljiva, temveč zelo konkretna in vidna, saj ima »državo«, ozemlje. Ne more se skriti ali pa preseliti. Tisti, ki bi jo hotel zmleti, vedno ve, kje jo najde. Ne more zbežati. In vendar se obnaša tako, kot da ji nihče nič ne more.
-
Nariši to!
Ko Noam Chomsky – tokrat lingvist – govori o “psihični kontinuiteti”, “generativni gramatiki” in “minimalni strukturni razdalji”, skuša Michel Gondry, ugledni auteur (Večno sonce brezmadežnega uma, Znanost sanj ipd.), to narisati, no, ročno animirati, toda Chomsky, ki je prisiljen v nova in nova pojasnjevanja in poenostavljanja tega, kar je rekel, mu reče, naj ponovi vajo, ker ni razumel. Ali je veliki človek srečen? je igriva, lucidna, eksperimentalna animacija dolgega pogovora o jeziku: je človek srečen, ko govori, ali je srečen, ker samega sebe ne razume? Animateka, mednarodni festival animiranega filma, ki bo od 7. do 13. decembra na voljo v Kinodvoru, Slovenski kinoteki in Moderni galeriji, bo zavrtel serijo lucidnih, eksperimentalnih, angažiranih celovečernih animacij, od brazilske Zgodbe o ljubezni in jezi, ki popiše 600 let brazilske zgodovine (suženjstvo, kolonializem, vojaška diktatura, distopični kapitalizem) in ki nas leta 2096, ko se konča, posvari, da se “zdajle dogaja preteklost” (če ne poznaš preteklosti, živiš pač v mraku), do Magične gore, romunskega kolažiranja resnične zgodbe o poljskem emigrantu, ki se je v Afganistanu – v času sovjetske okupacije – pridružil mudžahedinom, in Male iz ribarnice, češke stop-motion revizije Andersenove Male morske deklice, v kateri okuženo, zakisano morje zamenja pristaniški bordel. To so animacije za odrasle, otroci, ki bodo hoteli videti pravo malo morsko deklico (pod morjem!), jo bodo lahko videli v irski Pesmi morja, ki jo je posnel Tomm Moore, avtor fantastične Skrivnosti iz Kellsa, njenega nesojenega Romea, superjunaškega dečka, pa v francoskem Fantomskem dečku, ki položi podzemlje in reši svet.
-
Parkelj
Tik pred Božičem se v trgovino z božičnimi darili zapodi množica pogoltnih kupcev: dirjajo sem ter tja, se grebejo za artikle, si jih trgajo iz rok, hodijo drug po drugem, se pretepajo. To ni ravno dobra reklama za Božič, toda alternativa je še hujša, svari Parkelj, v katerem mali Max (Emjay Anthony) izgubi vero v “duha Božiča” – pismo, ki naj bi ga poslal Božičku, besno raztrga. Kazen je huda: za začetek zmanjka elektrike, potem pritisne žledokaliptični mraz, ko se prikaže parkelj, pa Max in njegovi najbližji, odsekani od sveta, doživijo svojo verzijo Napada na policijsko postajo (ali pa Slamnatih psov, če hočete). In to samo zato, ker je mali izgubil vero v vero. Z vero ni šale.
-
Kurja polt
Kurja polt je grozljivka za otroke, v kateri R.L. Stine (Jack Black), avtor Kurje polti, slovite serije grozljivk za otroke, živi povsem mirno, dokler najstnik, ki se z mamo preseli v sosednjo hišo, ne “prebudi” njegovih strašnih knjig, iz katerih potem v slogu Jumanjija skočijo pošasti, demoni in kreature vseh vrst, bolj ali manj ekstatične alegorije otroških strahov, tesnob in travm, ki zelo jasno pokažejo, kaj so bavbavi, viri groze – recimo to, da se preseliš v drugo mesto, ali to, da se ne vklopiš v novo šolo, ali to, da moraš spoznavati nove ljudi, ali to, da ti umre oče oz. mati, ali to, da živiš s samsko materjo, ali pa to, da si outsider, kot je Stine, stvarnik pošasti, ki so za malo delawarsko mesto to, kar je teror za Pariz, le da imajo več smisla za humor, družinske vrednote in digitalni tutti frutti.
