-
Fazanarji
Če bi radi videli film, ki prikima splošni tezi, da so družbene elite zarotniške, da si lahko dovolijo vse, da so obsedene s svojimi privilegiji in da so pravno državo prelevile v zaščitnico svojih interesov, potem si poglejte Fazanarje, napet proceduralni triler, sicer danski megahit, v katerem se morata Morck (Nikolaj Lie Kaas) in Assad (Fares Fares), “alkoholik in Arabec”, detektiva iz policijskega oddelka Q, specializiranega za zastarele, nerešene primere in redke nasmehe (spoznali smo ju v Ženski v kletki in romanih Jussija Adler-Olsena), prebijati med znojem in krvjo polpreteklosti, dekadenco elit, težko noir atmosfero, izpranimi barvami, mučeniškimi ženskami, torture pornom, angažiranimi trupli in melanholično brutalnostjo vsakdanjega življenja, da bi prišla do odgovora, ki bi bil samoumeven in že davno znan, če elite ne bi prižigale sveta, v katerem umor ni še nič. Življenje je še hujše. Če si radoveden.
-
Svobodna šola
Svobodna šola – dokumentarec o levičarskem projektu, ki se “sfiži” – nas odpelje v svobodno šolo (Teddy McArdle Free School v New Jerseyju), v kateri si učitelji in učenci pravila in učno snov izmišljajo sproti (demokratično, z debatiranjem in glasovanjem, stalnimi sestankovanji ipd.), toda bolj ko otroci svobodno odločajo, kaj bodo počeli, bolj prevzemajo oblast in bolj tiranski, kaotični, destruktivni, “gangsterski” postajajo. Učitelji tele svobodne šole (zmodelirane po španskih “anarhističnih” šolah), naivni liberalci, predpostavljajo, da je demokracija brez zgodovine in brez drila in da lahko nastane sproti, v igrivem dialogu, prepojenem z “dobrimi nameni”. Otrok je preprosto preveč, toda svoje moči se zavedajo – in če bodo vso to anarhično energijo in vso to eksperimentalno nevrozo odnesli naprej, v zrelejša leta, bodo lahko alternativa družbi, ki slavi le varnost, disciplino in asimilacijo.
-
Dobri dinozaver
Kaj če bi nacisti dobili II. svetovno vojno? Kaj če Japonska leta 1941 ne bi napadla Pearl Harborja? Kaj če bi komunisti leta 1917 oblast prevzeli v Ameriki? Kaj če I. svetovne vojne ne bi bilo? Kaj če Evropejci ne bi kolonizirali Amerike? Kaj če bi ameriški atomski bombi leta 1945 zatajili? Kaj če bi Martin Luther postal papež? Kaj če bi atentat na Johna F. Kennedyja spodletel? To so tipične kontrazgodovinske špekulacije, ki jim Pixarjeva animacija Dobri dinozaver doda novo: kaj če bi tisti apokaliptični asteroid pred petinšestdesetimi milijoni let Zemljo zgrešil? L
-
Macbeth
Macbeth – posnet po najkrajši Shakespearovi tragediji, ki je v zadnjih letih doživela kopico ekranizacij – je robusten film o robustnih temah (pohlep, politične ambicije, sla po oblasti, tiranija, megalomanija, maščevanje), toda tako stiliziran, kot da je robustnost zadnje estetsko doživetje, ki nam je še ostalo.
-
-
Kako odpraviti teror
V Sloveniji neprestano rožljajo z vprašanjem: kaj če bo Avstrija zaprla meje? To vprašanje naj bi pri ljudeh ustvarilo vtis, da je zadeva resna in da je treba Slovenijo nujno ograditi, slovenske meje pa nepredušno zapreti. Toda to vprašanje, ki kliče po novi železni zavesi, je le dimna zavesa. Pravo vprašanje se namreč glasi: kaj če bo Nemčija zaprla meje? Saj res – kaj? Takoj zatem bodo meje zaprle še vse države na balkanski poti, pravijo. Logično! Ne, to ni logično. Še zdaleč ne. Če Nemčija zapre meje, bi bilo logično, da bi begunce sprejele še druge evropske države, magari po sistemu kvot, o katerem so se pred časom dogovarjale.
-
Kako se znebiti bivše
Max (Anton Yelchin), mevžasti aficionado filmov groze, gorja & gravža, se naveliča posesivnosti in politične korektnosti svoje punce (Ashley Greene), okoljsko osveščene, veganske blogerke, zato sklene, da jo bo pustil, toda še preden ji to lahko pove, jo zgazi avtobus. Omisli si novo punco (Alexandra Daddario), ki je do njegovih gikovskih obsesij tolerantnejša, tako da si skupaj ogledata celo Romerovo Noč živih mrtvecev. Ti o volku – volk iz lesa. Kar seveda pomeni, da se tudi njegova eks vrne od mrtvih – po svoj kos mesa. Joe Dante je znal nekoč grozljivke briljantno osvežiti (Piranha, Rjovenje, Gremlini ipd.), toda film Kako se znebiti bivše, v katerem romantična komedija sreča zombije, je le antiantiseksistični anahronizem, ki je preveč lenoben, da bi ugriznil.
-
Morilka
Če bi sodobni akcijski filmi znali šepetati ali meditirati, bi morda izgledali kot Morilka, ki jo je tajvanski auteur Hou Hsiao-Hsien – po osmih letih filmske abstinence – potopil med brezhibne kostume, senzualne tančice, mistične meglice in state-of-the-art arhitekturo vse bolj hirajoče dinastije Tang, prepričane, da lahko njene geopolitične tegobe razreši Nie Yinniang (Shu Qi), ki so jo v otroštvu ugrabili in – s pomočjo karizmatične nune – prelevili v ubijalski stroj, kombinacijo prežečega tigra in skritega zmaja, spretno, lucidno, neuničljivo, pantersko, poetično fuzijo borilnih veščin (wuxia), delikatno asketsko in elegantno distancirano kot Hsiao-Hsienovi filmi, pa četudi misija, ki jo dobi, ne izgleda kot njena Hiša letečih bodal, temveč kot njena Apokalipsa zdaj – v oddaljeni regiji mora namreč likvidirati uporniškega, nepokornega generala (Chang Chen), sicer svojega sorodnika, ki mu je bila nekoč obljubljena in ki zdaj plava proti toku Imperija.
-
Bojna sekira
V vesternih, ki so nekoč – z Johnom Waynom v velikem planu – preplavljali velika plana in male ekrane, ni bilo nobenega dvoma: Indijanci so pošasti. Belske družine, ki so potovale na Divji zahod, so mučili, terorizirali, masakrirali, žive odirali, sežigali, skalpirali, tomahavkirali.
-
Na robu izumrtja
Kot kaže, bomo spet potrebovali Noetovo barko – tokrat bi morali nanjo naložiti vse vrste, ki so trenutno tako ogrožene, da so tik pred izumrtjem, in jih prepeljati nekam na varno. Ali še bolje: preživetje in življenje bi jim morali zagotoviti tam, kjer živijo. V nasprotnem primeru nas čaka potop.
-
Srednješolci
“Če bi danes umrl, večina izmed vas sploh ne bi vedela, kako mi je bilo ime,” dahne eden izmed dijakov srbske izgubljene generacije, ki bi med potjo na ogled taborišč smrti brala eseje o ljubezni, če ne bi maskirani huligani ponoči napadli njihove razredničarke (Hristina Popović), sicer levičarske učiteljice zgodovine, in če ne bi posnetki napada nanjo potem pristali na telefonih njenih bučnih, razgrajaških, delinkventnih, arogantnih dijakov.
-
Most vohunov
FBI leta 1957, v času prvega Sputnika, v Brooklynu prime amaterskega slikarja Rudolfa Abla (Mark Rylance), dejansko sovjetskega vohuna, ki potem ne taji, da je sovjetski vohun. To pa je tudi vse, kar je voljan povedati ali izdati.
-
Kako so vojno pripeljali na naše obale
Ko sem se prejšnji petek – prek Pariza – vračal iz Amerike, je bilo vse spremenjeno: nad Evropo se je spuščala železna zavesa. Tudi Slovenijo so začeli ograjevati. Vračal sem se ravno iz prave države: Amerika, vsa ograjena, je ključ do Evrope. Če hočete razumeti anatomijo sodobne Evrope, je dovolj že to, da ošinete anatomijo Amerike. Vse, kar »izumijo« v Ameriki, slej ko prej pride tudi k nam, v Evropo. Vedno. Zlepa ali pa zgrda.
-
Mali princ
Mali princ, ekranizacija – no, reimaginacija – Saint-Exupéryjeve klasike iz leta 1943, ni le ena izmed boljših animacij zadnjega časa, temveč že kar dosežek, saj nam na čudovito – okej, magično – nevsiljiv način pokaže, da ni treba pristajati na neoliberalni status quo in da obstajajo tudi alternative.
-
Igre lakote: Upor, 2.del
Revolucija lahko uspe le še, če poteka v neposrednem prenosu – v slogu resničnostnega šova. Kar pomeni, da je le še komercialni produkt. In če je le še komercialni produkt, ali lahko sploh še uspe? Ko si Katniss (Jennifer Lawrence), junakinja “Iger lakote” in upornica št. 1, povrne izgubljeni glas (ki si ga mora povrniti, če se hoče opolnomočiti), s svojo brigado krene nad Capitol, da bi – jasno, v živo! – zrušila diktatorja in zamenjala režim, toda nič od tega, kar vidimo (z vsemi smrtonosnimi pastmi in mutantskimi alieni vred), nas ne more pripraviti na finale, v katerem Katniss ponudi res unikatni odgovor na vprašanje: kako zamenjati režim in obenem poskrbeti, da se “osvobojena” država ne prelevi v Irak? Vsaj to morate videti.
-
Ne pozabi
Simon Wiesenthal je rekel, da je treba vse nacistične vojne zločince pripeljati pred sodišče – to, kar so zagrešili, ne bo nikoli zastaralo. Ne pozabite! In triler Ne pozabi, ki ga je posnel Atom Egoyan, auteur številnih odličnih angažiranih trilerjev (Sladki poslej, Felicijino potovanje, The Captive), ta Wiesenthalov dictum potegne do absurda.
-
Zenit
Zenit, hrvaški film o domovinski vojni in njenih posledicah, je – tudi po zaslugi Marka Brdarja, slovenskega direktorja fotografije – posnet tako senzualno (in tako skalinadsko), da se vprašate: zakaj se ti ljudje dajejo v nič, namesto da bi se dajali dol? Bi se dajali dol, ne pa v nič, če bi dobili drugo priložnost? F. Scott Fitzgerald je nekoč – v nedokončanem romanu Zadnji magnat in še prej v eseju Moje izgubljeno mesto – opozoril, da “v ameriških življenjih ni drugih dejanj”. Kar pa ne velja za like, ki jih igrata Tihana Lazović in Goran Marković.
-
Steve Jobs
Steve Jobs, soustanovitelj Appla, je bil koncept, ki je hotel aplavz, reklama, ki je hotela povezati svet, korporacija, ki je hotela biti “Osebnost leta”, če vprašate film Steve Jobs, ki bi bil lahko gledališka igra. Vse se namreč odvrti v interierih – v pisarnah, sobah, konferenčnih salah, garderobah, na hodnikih.
-
Ups! Noe je odšel
Ko gledate holivudske filme, si včasih rečete: vsak animirani film je boljši, lucidnejši in duhovitejši od teh dragih popkornovskih spektaklov! Toda Ups! ni vau. Še zdaleč ne.
-
Do konca
“Jebeš življenje, če nisi pripravljen umreti zanj,” dahne na začetku 20. stoletja makedonski vstajnik, ki potem – ne brez pomežika vesternu Butch Cassidy in Sundance Kid – tudi res pokaže, da je pripravljen umreti ne le za življenje, temveč tudi za svobodo in neodvisnost svoje male domovine, ujetnice Otomanskega imperija.
-
Marijina zgodba
Članstvu ameriške Akademije, ki podeljuje Oskarje, običajno očitajo pristranskost do filmov hendikepa – ko zagledajo film o človeku s kakšno redko boleznijo, ga takoj zasujejo z nominacijami in Oskarji. Marijina zgodba je film hendikepa, ki je pobral nekaj festivalskih nagrad – pretežno nagrad publike. Kar pomeni, da je festivalska publika – ja, arty publika – iz podobnega testa kot članstvo Akademije. In če pomislimo, da so se filmi hendikepa že davno preselili na TV in postali domena “inspirativnih” televizijskih resničnih zgodb, je pravzaprav presenetljivo, da imata članstvo Akademije in festivalska publika tako televizijski okus. Marijina zgodba je resnična zgodba, le da si natakne kostum, ko pripoveduje o Mariji (Ariana Rivoire), gluhonemi in slepi 14-letnici, ki jo ob koncu 19. stoletja prevzame nova učiteljica, nuna Margareta (Isabelle Carré). Starši ne vedo, kaj bi z njo, za zdravstvene institucije je prehud zalogaj, javnega zdrav-
-
Spectre
Spectre, novi James Bond, je lep na oko, toda lahek, prelahek za srce. Bond (Daniel Craig) stalno dirja, divja in dirka, stalno se giblje, pada iz ene morilske situacije v drugo, države in kontinente menja s hitrostjo menjave prestav, rušijo se stavbe in helikopterji, v zrak letijo high-tech kompleksi, toda napetost je povsem birokratska – to, da se v ločenih akcijah zrušita dve stavbi in dva helikopterja, govori o tem, da jim je idej zmanjkalo prej kot bencina.
-
Zakon trga
Gospod Kim se nekega večera vrne domov. Lepo urejen, uglajen in tih, v udobni poslovni obleki, malce utrujen – to se vidi. Ni čudno – dan je preživel v pisarni manjše korporacije. Doma ga pričakajo žena, otroci, tašča, jasno, vsi veseli, da se je vrnil zdrav in čil. Nas čaka idilični družinski večer? Ne. Gospod Kim se ni vrnil zdrav in čil. Zgrabi namreč kladivo in vsem – od žene do otrok – razbije glave.
-
Program
Ste videli Pot do slave, Zemeckisov film o francoskem vrvohodcu Philippu Petitu, ki se je leta 1974 sprehodil po žici, napeti med dvojčkoma newyorškega Svetovnega trgovinskega centra? Če ste ga, potem se gotovo spomnite, da ste pred nekaj leti že videli dokumentarec o tem – Moža na žici.
-
Družina v najem
Družina v najem je lahkotna francoska komedija o bogatašu (Benoït Poelvoorde), ki ima vse – razen družine. Kot Batman. Zato sklene, da si bo družino najel, no, vsaj za nekaj časa, pač toliko, da začuti, kako je imeti družino. Obupanih, zadolženih samohranilk z več otroki se ne manjka (“She’s a lady”, pravi Tom Jones), tako da pride do “svoje” družine. Poanta je jasna: ker je bil tip tako zaseden s kariero in kopičenjem bogastva, ni imel časa za družino. Ali bolje rečeno: časa ni imel za seks. In tu je obrat: denar – nekoč ta, ki je potenco dajal – je očitno tako mutiral, da potenco jemlje. Kar pomeni, da je denar končno postal seks. Ljudi ne mami k seksu, temveč jih od seksa odbija.
-
Zadnji lovec na čarovnice
Pri osemstotih si verjetno že precej osamljen in vsega naveličan – razen če nisi na stalnem, večnem adrenalinu. Kot recimo Kaulder (Vin Diesel), srednjeveški lovec na čarovnice, ki je nesmrten, tako da zanj selitev v sodobni New York, kjer pazi, da se čarovnice ne bi posluževale “črnih” čarovnij, kug, insektov in sanjskih trikov, po kakršnih je slovel Freddy Krueger, ne pomeni ravno potovanja skozi čas, še toliko bolj, ker nesmrtnost, kot namigne njegov večni asistent (Michael Caine), ni življenje.
-
Skavti proti zombijem
Odraščanje je kanibalski ritual. Ko začneš prehajati med odrasle, imaš občutek, da te hočejo vsi dati iz kože in požreti. To izkusijo trije najstniki, ki krenejo na svoj zadnji skavtski žur: še tole, potem pa zresnitev! Toda ravno tedaj izbruhne zombijska apokalipsa – in odrasli jih skušajo požreti. Zombiji tu ne nastopajo v vlogi požrešnih konzumentov, ampak v vlogi groteskne večine, ki hoče vsrkati sfantazirane gike. Christopher Landon je napisal toliko delov franšize Paranormalno (enega je celo režiral), da se je očitno hotel znebiti vse tiste zatežene resnobnosti – in zombije soočiti z Ameriško pito.
-
Ti me nosiš
Film Ti me nosiš, ki mozaično prepleta usode različnih ljudi, predvsem žensk, potegne na Babilon, Usodno nesrečo in Kratke zgodbe, toda dejansko je hrvaški Nashville, le da zaodrje country festivala zamenja zaodrje telenovele “Ujetniki sreče”, kjer se vsi – od režiserke (Lana Barić) do noseče producentke (Nataša Dorčić) – na vse najartificielnejše načine trudijo, da bi ustvarili vtis “prave” sreče, “pravih” emocij, “pravih” poljubov, “prave” bolečine, “pravih” solz, toda tako kot se v Altmanovem Nashvillu izkaže, da so življenja ljudi tako kičasta kot pesmi, ki jih pojejo, se tudi tu izkaže, da je življenje le imitacija making-ofa telenovele, saj se morajo vse te ženske, od režiserke in producentke do desetletnice (Helena Beljan), ki bi najraje “posvojila” Zdravka Mamića, in njene mame (Nataša Janjić), ki pošlje svojega moža, gangsterja, delat, obnašati kot špartanske superjunakinje, kot nogometne menedžerke, da bi preživele kaotične odnose z izgubljenimi moškimi in sterilno družbo, v kateri lahko življenje postane telenovela, ne pa več življenje.
-
Marš smrti
V filmu Amistad, ki ga je pred skoraj 20 leti posnel Steven Spielberg, je prizor, ki izgleda kot popolna anticipacija in metafora tega, kar se trenutno dogaja v Sloveniji. La Amistad, španska ladja s sužnji, leta 1839 pluje proti Kubi. Španci – ne tihotapci, temveč povsem legalni trgovci – z afriškimi sužnji ravnajo brutalno, sadistično, nečloveško, zato se ti uprejo, pobijejo krvnike, zavzamejo ladjo in jo usmerijo proti Ameriki, ki si je že tedaj rada rekla »dežela svobodnih«. In ko sužnji – izčrpani, dehidrirani, sestradani, prestrašeni – počasi plujejo skozi noč, mimo, prav tako počasi, pripelje razkošna ameriška ladja, polna jet-set potnikov, ki razmetavajo s šampanjcem, kaviarjem in obiljem. Ladji drsita druga mimo druge, počasi in neslišno – sužnji nemo strmijo v bogataše, bogataši nemo strmijo v sužnje. Drug mimo drugega polzita svetova, ki se sicer ne bi nikoli srečala, potemtakem svetova, ki se do tega »kratkega stika« – do tega, spielbergovsko rečeno, »bližnjega srečanja tretje vrste« – drug drugega sploh nista niti zavedala. Ni nujno, da se bosta še kdaj srečala. Le drug mimo drugega sta šla. To je vse.
-
Zakaj se ne igrate v peklu?
Predstavljajte si kiparja, ki živi in dela ob koncu 19. stoletja – ne v Ljubljani, temveč v New Yorku. Kar pomeni, da ga ameriško ali pa newyorško ministrstvo za kulturo ne more obtožiti nenamenskega trošenja proračunskih sredstev. Kul, si rečete – potem se mu ne more zgoditi nič hudega ali pa vsaj ne tako hudega, da bi moral začeti z gladovno stavko.
-
Zeleni pekel
V slasherjih je prva žrtev ta, ki najbolj misli na seks – v kanibalskih filmih pa je prva žrtev ta, ki najbolj misli na hrano. V Zelenem peklu, reimaginaciji razvpitega Kanibalskega holokavsta (via Ruggero Deodato), amazonski kanibali najprej razsekajo debeluha – ostali njihovi ujetniki si oddahnejo, prepričani, da jih bodo kanibali zdaj, ko so ubodli tako lep kos mesa, pustili vsaj še nekaj časa pri življenju.
