-
Yes Men se upirata
Elite vsako leto zapravijo milijone in milijone, da bi nas prepričale, da ni alternative premogu in nafti. In seveda: da ni alternative globalnemu segrevanju in izumrtju človeštva.
-
Šiška Deluxe
Ker Miha Hočevar ni posnel nadaljevanja hita Jebiga, ga je posnel Jan Cvitković, le da bi Šiška Deluxe lahko pila bratovščino tudi z Leighovo sijajno dramedijo Življenje je sladko, v katerem je družbica luzerjev v času thatcherističnih, neoliberalnih pozivov k just-do-it podjetništvu in privatništvu sklenila, da odpre deluxe francosko restavracijo – s predvidljivo ničelno možnostjo uspeha.
-
Psi brezčasja
Michael Caine se je v klasiki Ubijte Carterja oziral v gnevu, ko se je po dolgih letih vrnil v rojstni Newcastle, da bi ugotovil, kdo je umoril njegovega brata – Rok Osterberg (Primož Vrhovec) pa se v Psih brezčasja, posnetih po postneonoirski kafkiadi Zorana Benčiča, ozira v gnusu, ko se po dolgih letih vrne v rojstno mesto (morda Velenje), da bi ugotovil, kdo je umoril njegovega brata.
-
Konec svobode
»Manj bistveno je in upam, da ne bo kdo užaljen, če to tako imenujem, prodajanje lanskega snega oziroma operacija Eikonal,« je prejšnji teden rekel poslanec Branko Grims, predsednik komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb, in nadaljeval: »Ta operacija je bila začeta pred 11 leti in se je končala pred osmimi leti, o njej se je večkrat oziroma vsaj trikrat tudi javno govorilo v najširši evropski javnosti, v posameznih parlamentih, zadnja takšna še najbolj obsežna razprava je bila pred poldrugim letom v nemškem parlamentu, kjer so imeli tudi preiskovalno komisijo.« Potem je še dodal, da je to prisluškovanje, ki ni »klasično prisluškovanje, temveč gre za elektronsko obdelavo gore podatkov, kjer se iščejo točno določene besedne zveze«, namenjeno »varnosti samih držav, ker se na ta način skušajo preprečiti huda varnostna ogrožanja, delno pa je to usmerjeno tudi v preprečevanje najhujših oblik kriminala«. Kar pomeni, da je »nesmisel, da se je to prikazovalo kot neko posebno razkritje«, in da gre torej le za »prodajanje lanskega snega«.
-
-
Hotel Transilvanija 2
Bo sin vampirke in človeka postal vampir ali človek? To je zdaj vprašanje. Kaj bo torej? Iskreno rečeno: koga briga! Hotel Transilvanija 2 je tako slaba pretveza za nadaljevanje animacije Hotel Transilvanija, da vam je povsem vseeno za muke, ki jih doživlja grof Drakula, ko ugotovi, da njegov vnuk ne kaže vampirskih nagnjenj. Še dobro, da ni vnuk Mumije – ali pa Nevidnega človeka. Oh, ali pa Frankenweenieja.
-
Nerazumen človek
Woody Allen je v svojih filmih – še posebej tistih težkih, morbidnih, eksistencialističnih – zelo rad kanaliziral Ingmarja Bergmana, zato je presenetljivo, da v Nerazumnem človeku, ljubezenskem pismu eksistencializmu, kanalizira Alfreda Hitchcocka, predvsem – tako rekoč izmenično – Vrv in Neznanca na vlaku, filma o popolnem umoru.
-
Jem in hologrami
“Vsi smo Jem”, krikne Jem (Aubrey Peeples). Niso. Jem je na odru, ostali pa so v parterju – v vlogi publike, njenih fenov in fenic. Jem je emo-manična punca iz neke ameriške vukojebine, ki jo YouTube – oh, in Vine, pa Tumblr, Snapchat in kar jih je še – prelevi v globalno senzacijo, “internetno skrivnost”. S svojimi tremi sestrami, članicami rock benda Jem and the Holograms, se v slogu Justina Bieberja preseli naravnost v ameriški sen, tako da za domišljijo ne ostane prav dosti. Ima pa tale mjuzikl, posnet po animirani TV-seriji (ali pa po filmu Odpleši svoje sanje, kakor hočete), intriganten podton: youtubski zvezdniki so le neizživeti alter egi menedžerjev, agentov in drugih Cruell de Vil. Ne da to kaj spremeni.
-
Našel sem Felo Kutija
V McCarthyjevem Obiskovalcu ameriški profesor, ki se muči z afriškim bobnom, sreča mladega sirskega begunca, ki mu pove, da afriške glasbe ne bo nikoli razume, če ne bo poslušal Fele Kutija.
-
Kuhar na robu
Tu imate človeka, ki živi le za svojo umetnost. In da bi bila njegova umetnost res prava, potrebuje droge, napihnjen ego in overdose primadonske fuck-you arogance. Jim Morrison? Ne, chef. Jebeni kuhar.
-
Dvoboj stoletja
“Revni fant iz Brooklyna proti celotnemu sovjetskemu imperiju – to je tipična ameriška zgodba,” dahne patriotski menedžer, ki skuša Bobbyja Fischerja (Tobey Maguire), ameriškega šahovskega wunderkinda, prodati Ameriki kot odrešitelja, kot tega, ki naj bi ponižal in zlomil sovjetski imperij.
-
Junaki naše dobe
Nemški skladatelj Karlheinz Stockhausen je 12. septembra 2001 teroristični napad na Svetovni trgovinski center, ki se je zgodil dan prej, razglasil za »največjo umetnino vseh časov«. Dobrih deset let kasneje je začela Islamska država svoje pokole – eksekucije, obglavljenja ipd. – spreminjati v spolirane filme za množično potrošnjo. Predstavljajte si, da je množični pokol simfonija, roman ali pa film: kaj nam hoče z njim avtor, množični morilec, sporočiti?
-
J... se, profesor
Michelle Pfeiffer je pred dvajsetimi leti v Nevarnih srcih igrala nekdanjo članico posebnih enot, ki pride za učiteljico v kaotično, “vedenjsko hendikepirano” gimnazijo – natakne si usnje, psovke in kung fu, pa osvoji srca divjaških dijakov, ki se v trenutku prelevijo v fene poezije. Nič drugače ni v nemškem hitu J... se, profesor, le da Zeki (Elyas M’Barek), ki spletom okoliščin postane učitelj, ni nekdanji vojak, temveč nekdanji zapornik, tako da je še bolj veselo, predvsem ko si natakne šmajser. Podton je na dlani: današnjo mladino lahko krotijo le učitelji, ki so hujši od nje. Če o tem, kar učijo, nimajo pojma, nič hudega – ko nastopiš kot sila, se začnejo otroci samoizražati. Za začetek se poščijejo v hlače.
-
Pot do slave
Pot do slave bi bila lahko tudi Sprehod. In Sprehod bi bil lahko kratkometražnik, kajti ilegalni “pučistični” sprehod, ki ga je 7. avgusta 1974 po žici, napeti med dvojčkoma Svetovnega trgovinskega centra, izvedel Philippe Petit, je bil kratek.
-
Kamenje v mojih žepih
Ko zaslišite Signe Baumane, newyorško Latvijko, naratorko lucidnega, mračnega, obešenjaškega animiranega eseja Kamenje v mojih žepih, ki bi ga lahko vrteli na double-billu s Perzepolisom, imate občutek, da slišite bodisi bujni, evforični, manični glas ženske, ki se je pravkar osvobodila, ali pa glas manične depresivke v manični fazi.
-
Črna maša
Ko se James “Whitey” Bulger (Johnny Depp) vrne domov, mu sin pove, da ima v šoli težave, ker je udaril sošolca. Bulger ga pouči: “Ne, težav nimaš zato, ker si ga udaril, temveč zato, ker si ga udaril pred drugimi. Udariti ga moraš tedaj, ko te nihče ne vidi.”
-
Legenda
Legenda je film o razvpitih britanskih gangsterjih, enojajčnih dvojčkih Kray, ki sta v šestdesetih kontrolirala in terorizirala londonski East End. O tem, da sta bila Ronald in Reginald – Ronnie in Reggie – divja, hladnokrvna, krvoločna, sadistična in sociopatska, ne pušča nobenega dvoma, toda vedno sta bila brezhibno oblečena, elegantna in grandiozna. Ne le da sta si pokorila swinging London, temveč sta izgledala kot trendsetterja, kot ekscentrična zvezdnika ekscentrične dobe, nič manj karizmatična in magnetna od tedanjih filmskih, modnih in pop zvezdnikov (The Last of the Famous International Playboys, je pred leti pel Morrissey, ko je mislil nanju).
-
Škrlatni vrh
Škrlatni vrh je vizualni kolos, v katerem se ljubezen, ljubosumje, incest in pohlep tako zgostijo, da bi jih lahko sekal z mačeto.
-
Utrip ljubezni
Ena izmed osnovnih filmskih formul se glasi: fant sreča dekle – fant izgubi dekle – fant dobi dekle nazaj.
-
Življenje pred revolucijo
Ko se je James Dean 30. septembra 1955 smrtno ponesrečil, ni vedel, da bo leto po smrti še vedno dobival po 2.000 pisem na teden, 8.000 na mesec. Več kot katerikoli živi zvezdnik. Ljudje kar niso mogli verjeti, da je mrtev. Mnogi so čisto resno mislili, da živi v sanatoriju, kakopak ves iznakažen in paraliziran od prometne nesreče.
-
Zmajček Kokos
Nemška 3D-animacija, ki predšolske otroke tako ljubi, da jim postreže z najbolj upehanim klišejem – z zmajčkom, ki ima premajhna krila, a dela vse, da bi bližnjim in daljnjim dokazal, da je konkurenčen. Zelo mehanično – in zelo nemško. Z Angelo Merkel v prvi vrsti.
-
Ribbit
Tole bodi-to-kar-si animacijo so pletli globalno, v malezijskih, indijskih in hongkonških studiih, a ne odskoči. Ni čudno: tudi samemu žabcu Ribbit se ne ljubi več skakati. Žabe skačejo, Ribbit pa misli, da je “drugačen”. Dajte mu čas, pa bo mislil, da je v resnici princ, začaran v žabca. In ko krene na “neverjetno” potovanje (jasno, skozi amazonski pragozd), s kakršnim nas skuša danes “presenetiti” že skoraj vsaka animacija, imate občutek, da hoče zbežati v kakšno drugo, boljšo, recimo Pixarjevo animacijo.
-
Prenašalec: Nasledstvo
Ker je geslo dneva reboot, ga je doživela tudi franšiza prenašalec – namesto Jasona Stathama za volan skoči Ed Skrein. Še vedno mu je ime Frank Martin. Še vedno prevaža “tvegane” tovore. Še vedno divja po francoski rivieri, ki jo terorizira vzhodnoevropska mafija. In še vedno se drži svojega samurajskega kodeksa, tudi tistega člena, ki pravi, da posla ne sme jemati osebno.
-
Mag – najboljša zgodba Paula Coelha
V poplavi filmskih biografij je na vrsto prišel tudi Paulo Coelho, avtor Alkimista, toda če vprašate tale film, v katerem ga igra Júlio Andrade, potem njegova najboljša zgodba ni bil Alkimist, ampak njegovo življenje.
-
Dajva se dol
Odkar je ameriški predsednik Bill Clinton rekel: “Nisem imel spolnih odnosov s tisto žensko, gospodično Lewinsky,” je vprašanje, kdo sploh še lahko reče, da ima spolne odnose.
-
Hiljadarka
Ko v Jugoslaviji leta 1955 v obtok pošljejo “hilijadarko”, nov bankovec za 1.000 dinarjev, sklenejo, da bo na njem obraz rudarja, proletarskega udarnika, ki ga po hitrem, tako rekoč udbaškem postopku najdejo v bosanskem rudniku Banovići, toda Atif Kurtović (Branislav Trifunović), sin rudarja, rudarski novinec, ki ne ve, kaj je kino, ni ravno udarnik, saj se mu v rudnik ne ljubi več – namesto v rudniku tako pristane na “hiljadarki” (s katero je mogoče kupiti prostitutko).
-
Moja sestra suhica
Stella (Rebecka Josephson), švedska dvanajstletnica, je popisana z outsidersko sramežljivostjo in tesnobnostjo. Noče izstopati, a prav zato izstopa – sošolcem se zdi čudaška, ker ne skuša biti za vsako ceno kul. Pa tudi njeno telo se še ni odločilo, kam bo krenilo.
-
Pan: Potovanje v deželo Nije
V Spielbergovi Vojni svetov so zunajzemeljski tripodi ljudi – in otroke tudi – ugrabljali tako, da so jih naglo potegnili navzgor (v Schindlerjevem seznamu in Žrelu otroke ugrabljajo povsem drugače, če smo že ravno pri tem). Vse skupaj je spominjalo na vnebovzetje, ki Spielbergu – vse tja od Bližnjih srečanj tretje vrste – ni nič tujega, navsezadnje, tudi sama Mothership, ki se je prisvetila na koncu, je izgledala kot bujno okrašeno božično drevesce.
-
Preden se znoči
Begunska kriza je združeno Evropo prelevila v združene države paranoje. Konspirologija ni le edini jezik, ki ga še razume »jezni« Slovenec, ampak se je razvila v pravo spletno orgijo. Od pravih grozot smo ravno dovolj oddaljeni, da se lahko strašimo v zabavo.
-
Pripravnik
Zdaj, ko je 70-letni Ben (Robert DeNiro) upokojen in vdovec, se lahko vrne na delo. To je premisa komedije Pripravnik, ki bi jo lahko slovensko ministrstvo za delo vrtelo na shodih in izletih društva upokojencev.
-
Volčji totem
Če hočete videti, kako je izgledala kitajska “kulturna revolucija” Bogu za hrbtom, potem si poglejte Volčji totem, v katerem mladega, vnetega, partijskega študenta Chena (Feng Shaofeng) pošljejo v Mongolijo, da bi “kultiviral” in “revolucioniral” vsega hudega – divjine, odrezanosti, zakotnosti, nerazvitosti ipd. – vajene domačine.
