-
Marsovec
Polet na Mars bo naslednja velika stvar, naslednji giant step za človeštvo. To bo podvig stoletja! Da se pripravljajo, smo slišali. Urijo jih – tu in tam. V podzemskih jamah, puščavskih kupolah, resničnostnih šovih. Slišali smo tudi, da bo to enosmerno potovanje – trip brez vrnitve. Tisti, ki bodo šli na Mars, se bodo morali sprijazniti s tem, da bodo tam, na Marsu, tudi umrli. Poti nazaj ni! Slišali smo, da že iščejo prostovoljce, ki bi bili voljni umreti na Marsu. Celo videli smo jih – drug za drugim so ponavljali, da se bodo s tem izpolnile njihove sanje. Videti Mars – in umreti!
-
Zgodbe iz sekreta
Leta 1991, ko so bili Azra (Tijana Zinajić), Jurček (Gregor Zorc) in pesnik (Primož Pirnat) še najstniki, so si obljubili večno zvestobo, toda 20 let kasneje Zemlje niso ustavili – Azra, konceptualna umetnica, joče, Jurček, zdravnik, bi bil raje gej kot oče, pesnik, še vedno pesnik, pa je prekarec.
-
Idila
Idila je kot Slovenija: stalno letijo glave, čreva, perje in možgani, stalno so si vsi v laseh, stalno si gredo vsi na živce, stalno bi vsi najraje vse pobili, vmes so pa tudi mirni, lepi trenutki, saj veste, sprehodi v prečudoviti naravi. In ko pride čas za sprehod po gozdu in soočenje z grozo slovenske idile, ne more nihče reči, da je nedolžen, še najmanj štirje mestjani, modni fotograf (Sebastian Cavazza), altruistična stilistka (Manca Ogorevc) in dve manekenki, cinična alternativka (Nina Ivanišin), in clueless blondinka (Nika Rozman), ki se – iščoč “top lokacijo” za svoj fotošuting – pasejo v osrčju samobitnih planjav, pojočih gora in šumečih gozdov.
-
Drugi kitajski kontinent
V Namibiji, ki je orjaška, a ima le toliko prebivalcev kot Slovenija, je že nekaj deset tisoč Kitajcev. Vsi so tja migrirali v zadnjih letih. V Zambiji jih je že več kot sto tisoč. V Mozambiku tudi. Nič posebnega: v Afriko jih je v zadnjih desetih letih migriralo že več kot milijon. In niso padli z neba.
-
-
Mun, varuh Lune
Otrokom, ki se sprašujejo, kdo naredi noč in kdo prižge sonce, bo odgovorila francoska animacija Mun, varuh Lune, v kateri noč – in sanje, se razume – varuje Mun, mali favn, ki pa dinamiko dneva in noči nehote poruši, tako da mora poskrbeti za sanacijo, ki jo dodatno ogroža Nekros, pošastni ugrabitelj sonca, kršitelj naravnega reda in znanilec podnebnih sprememb, tako vsiljiv, kot je tale elegantna superprodukcija nevsiljiva.
-
Labirint: Pogorišče
Ko Thomas (Dylan O’Brien), glavni junak Labirinta in lider apokaliptične multi-kulti druščine, ki se skuša prebiti iz labirinta, postoka, da ima dovolj bežanja, vemo, da so to le prazne marnje, približno tako kot fraza “Prestar sem za to sranje”, ki jo je v franšizi Smrtonosno orožje ponavljal Danny Glover, alias Roger Murtaugh.
-
Temačni kraji
Nekatere obsedajo sličice bejzbolistov, druge trači, tretje pa umori. In Libby Day (Charlize Theron), edino preživelo družinskega pokola, ki se je pred skoraj tridesetimi leti zgodil v neki kansaški vukojebini, obiščejo člani “Morilskega kluba”, nočni friki, amaterski detektivi, obsedenci s skrivnostnimi, šokantnimi, grizlijevskimi morijami, konspirologi, ki jih vodi mali entrepreneur, lastnik dveh laundromatov (Nicholas Hoult), in ki ne verjamejo nobeni “uradni” verziji, zato tudi ne verjamejo, da je Libbyjino družino – mater in dve sestri – tisto noč pobil Ben (Corey Stoll), Libbyjin “satanistični” najstniški brat, ki zdaj, že skoraj 30 let, trohni v ječi.
-
Popoln dan
Ko se začne vojna, ni razloga za paniko – pomoč je že na poti. Toda ko humanitarci dospejo, se izkaže, da kaj dosti ne morejo – vojna jih presega, življenj ne morejo rešiti.
-
Sprehod po gozdu
Ko intervjuji postanejo pogrebi, je treba na pot.
-
Everest
Kdor ni alpinistični insajder, je pa pred leti videl film K2, ki ga je posnel Franc Roddam, ve, da je sestop s K2 zahtevnejši in nevarnejši od vzpona nanj. Ko po vseh mukah prideš do vrha, se muke šele začnejo.
-
Koalicija sebičnih
Nekateri bi o tem, ali naj Slovenija sprejme begunce, priredili referendum. Drugi bi od njih zahtevali krstni list. Tretji bi jih pobili, ko bi se meji približali na 500 metrov. Nekateri pravijo, da je ta begunski »stampedo« namenjen destabilizaciji Evropske unije, drugi zagotavljajo, da begunce pošiljajo, da bi dokončno islamizirali Evropo, tretji trdijo, da gre za »načrtovano okupacijo Evrope«, ki se bo končala z vpeljavo šeriata.
-
Nova prijateljica
Če bi radi vedeli, zakaj pravijo, da spol ni nekaj biološkega, ampak družbeni konstrukt, tako rekoč stvar odločitve, in zakaj pravijo, da spolna identiteta ni nekaj fiksnega, ampak fluidnega, celo vrtoglavega, potem si poglejte Ozonovo Novo prijateljico, v kateri moški (Romain Duris) po nenadni ženini smrti ostane sam z dojenčico, da pa otrok ne bi bil prikrajšan za mater, se začne oblačiti in maskirati v žensko.
-
Obisk
Obisk je psihotriler, ki gori počasi, delikatno, tesno, duhovito, metafilmsko – drgeta in drhti, nas prižiga in ugaša, šelesti in prhuta, nam prikimava in odkimava, šumi in prasketa. Kot atmosfera ali pa noč v strašihiši. Tudi sama slika prasketa: found footage.
-
Julija in alfa Romeo
Za najstniško romanco ne potrebuješ veliko – le nekaj replik, za katere si gledalec želi, da bi si jih sam izmislil, in nekaj likov, za katere si gledalec ne želi, da bi jih pobil prvi psycho, ki pride mimo.
-
Prihodnost dela
»To ni Amazon, kot ga poznam,« je v javnem pismu zapisal Jeff Bezos, ustanovitelj in šef Amazona, peti najbogatejši človek na svetu, ko sta Jodi Kantor in David Streitfeld v New York Timesu sredi avgusta objavila članek Amazon od znotraj, v katerem sta med drugim razkrila, da zaposleni pri Amazonu od agonije, bolečine, trpljenja, obupa in nemoči kar jočejo. Vsi po vrsti. To je delovno mesto, ki jih poškoduje, rani, zmečka. Amazon izvaja eksperiment, s katerim skuša ugotoviti, kako daleč lahko gre, pravita Kantorjeva in Streitfeld. Kdaj človek zagori? In kdaj ugasne? Amazon skuša to mejo premakniti. Zakaj to počne? Ker lahko. Ker mu tega nihče ne prepreči. Ker ga nihče ne ustavi.
-
Legenda o Sarili
Inuitsko skupnost, ki živi na globalnem severu, udari strašanska lakota – šamani, mistični uroki in magične sile poskrbijo, da vsa živina izgine, s potencialnimi “pleni” vred.
-
Ljubezenska odiseja
Tatjana Božić, režiserka Ljubezenske odiseje, kombinacije dokumentarca, avtobiografije, eseja, ženske študije, selfieja, terapevtske spovedi in youtubskega resničnostnega ekshibicionizma, gre zelo daleč, da bi ugotovila, zakaj so jo vsi prejšnji fantje pustili, kar pomeni, da jih zdaj, po vseh teh letih, ko je z nizozemskim filmarjem in dvema otrokoma obtičala v eni sobi (ženska brez svoje sobe nima šans, bi rekla Virginia Woolf), v slogu Billa Murraya iz Jarmuschevih Strtih cvetov obišče na originalnih lokacijah (Moskva, London ipd.), drugega za drugim, od mističnega Rusa, ki jo je pustil zaradi druge Tatjane, do Nemca, ki jo je pustil zaradi ekstazija, Angleža, ki jo je pustil zaradi mame, in jeznega Rusa, ki jo je pretepal, toda odgovori, ki jih dobiva (ta tvoja balkanska trma! hotela si biti žrtev! preveč je bilo odvisno od tebe!), so tako naivne parafraze razpadanja Jugoslavije, da skoraj zasenčijo njene dokaj staromodne romantično-pravljične fantazije o “perfektni ljubezni” (najboljša mati, najboljša žena ipd.), ki nehote zvenijo kot parodija tega, kar gledamo, in ki se nepresenetljivo lepo podajo nasvetom njene ruske prijateljice, samozvane ekspertke za ljubezen (problem je v tebi, ljubezen in svoboda ne gresta skupaj, ženska mora moškega obvladovati s seksom, tvoja pička je zaklad), kar nas le utrdi v prepričanju, da ženski, ki je tako obsedena s sabo, odgovorov, ki itak le potrjujejo njeno pravico do obsedenosti s sabo, ne bi bilo treba iskati tako daleč.
-
Yves Saint Laurent
Saint Laurent, epos o slovitem modnem kreatorju Yvesu Saint Laurentu, kralju elegance, ki ni nikoli stopil v supermarket, je eleganten. Kot da je imel Bertrand Bonello sploh kakšno izbiro.
-
Jenny se poroči
Jenny (Katherine Heigl) je lezbijka, toda njeni katoliški starši (iz “slovenskega” Clevelanda) so prepričani, da je še vedno samska le zato, ker skrivaj hodi s poročenim moškim.
-
Potovanje prekletih
Iz Hamburga je 13. maja 1939 odplula potniška ladja St. Louis, na kateri je bilo 937 potnikov – Judov, ki so skušali zbežati pred Hitlerjem, nacizmom, nasiljem, koncentracijskimi taborišči, smrtjo. Kapitan Gustav Schröder je ladjo usmeril proti Kubi, ki naj bi sprejela vse te begunce. Vsaj tako so vsi verjeli, pravita Gordon Thomas in Max Morgan-Witts, avtorja knjige Potovanje prekletih (Voyage of the Damned).
-
Nore počitnice: Nova generacija
Road-tripaške Nore počitnice, ki so poletele leta 1983 (s Chevyjem Chasom v vlogi nerodnega “patriarha” Clarka W. Griswolda), potem pa dobile še prgišče nadaljevanj (ameriška družina si je morala res odpočiti od brutalne reaganomike), so zdaj dobile rimejk, no, reboot, ki pa verjetno ne bo dobil nadaljevanj (tako kot jih ne bodo dobili najnovejši rebooti, Fantastični štirje, Mož iz agencije U.N.C.L.E. in Agent 47), kajti road trip, na katerega svojo družino – apatično ženo (Christina Applegate) in clueless sinova – odpelje Clarkov sin Rusty (Ed Helms), karikatura “pozitivnega mišljenja” in moškega, ki je izgubil patriarhalno potenco, avtoriteto in socialni status (ja, spet jih pelje v disneylandski Walley World), je le pretveza za vice o sranju, pedofiliji, incestu in posilstvu, kar naj bi seveda potrdilo, kako zelo ogrožena in izgubljena je nuklearna družina, če moški nima več moči, kakršno je imel nekoč, recimo v 19. stoletju.
-
Dežela tujcev
Bolj nejasno kot to, zakaj mestjani mislijo, da so v ruralnih, prašnih vukojebinah dobrodošli, je le to, zakaj mestjani mislijo, da lahko v takšnih vukojebinah zbežijo pred preteklostjo. Mar niso videli nobenega izmed številnih filmov, ki svarijo: selitev v vukojebino ni rešitev!
-
Hitman: Agent 47
Hitman je posnet po videoigrici, a – podobno kot njegovi številni predhodniki, recimo Max Payne, Tomb Raider, Mortal Kombat, Street Fighter in Doom – tudi izgleda kot videoigrica, ki pa je ne moreš igrati, temveč lahko le gledaš, kako jo igra nekdo drug. Za videoigričarje, ciljno skupino teh filmov, je to kakopak frustrirajoče: hej, bolje je igrati Hitmana, kot pa gledati nekoga drugega, ki ga igra. Ostali te filme itak preskočijo.
-
45 let
V ledu himalajskih vršacev je izginilo – in tam za vedno ostalo – kar nekaj slovenskih alpinistov, zato preseneča, da se ideja, ki je pognala 45 let, ni že prej utrnila kakemu slovenskemu filmarju.
-
Zločin in kazen
V dvajsetih letih prejšnjega stoletja se je oglaševalski agenciji James Walter Thompson, alias JWT, bazirani na newyorški Madison Avenue, predhodnici agencij iz TV-serije Oglaševalci, utrnila genialna ideja: anketa. Anketirajmo ljudi! Pošljimo svoje anketarje med ljudi, na domove potrošnikov! Sprašujejo naj jih o tem in onem – o tem, kaj hočejo, kaj kupujejo, kaj imajo najraje, kaj čutijo, kaj mislijo! Tako bomo dobili profile potrošnikov – tako bomo lažje vedeli, kaj jim prodati in kako! Jasno, o tovrstnem anketiranju potrošnikov do tedaj ni bilo ne duha ne sluha. Nihče ga ni jemal resno. Nihče ni v tem videl poti do ljudskih src.
-
Nevidni fant
Michele (Ludovico Girardello), tržaški adolescent, občutljiv, vase zaprt, sramežljiv, neopažen in anonimen, v šoli stalno nadlegovan, skrivaj zaljubljen v sošolko Stello, je socialno neviden, dokler ne postane spletom okoliščin tudi fizično neviden, kar ga prelevi v Nevidnega fanta, superjunaka, ki lahko izginja, nemoteno vstopa v dekliške garderobe, “odstranjuje” šolske barabe in priteguje Stello, kar pomeni, da počne reči, o katerih lahko fantje, ki še niso mutirali, le fantazirajo.
-
Fantastični štirje
Fantastični štirje so Marvelova franšiza, ki je pred desetimi leti poletela, nekaj časa letela in potem strmoglavila, toda tale reboot, ki izgleda le kot dolg uvod v novo nadaljevanje in ki nam – kot da tega ni storil že leta 2005! – razlaga, kako so se štirje geeki po teleportaciji na planet Zero prelevili v superjunaške mutante (Gospod Fantastični, Nevidna bejba, Človeška bakla, Stvor), strmoglavi že kar takoj, tako da lahko upamo le, da ne bo pokopal Josha Tranka, ki je pred tremi leti debitiral s sijajno Kroniko.
-
Kar hočeš
John Emerich Edward Dalberg Acton, britanski zgodovinar in moralist, je leta 1887 nekemu škofu pisal: “Oblast človeka pokvari, absolutna oblast pa ga absolutno pokvari.” Ta fraza je postala tako pregovorna, da ni segla le v deveto vas, ampak očitno tudi v vesolje, kjer groteskni alieni, ki jih vokalizirajo Monty Pythoni (Terry Gilliam, John Cleese, Terry Jones, Eric Idle, Michael Palin), sklenejo, da jo bodo testirali na naključnem Zemljanu, britanskem učitelju (Simon Pegg), ki mu podelijo absolutno moč, tako da postane vsemogočen, kot Bog. Počne lahko, kar hoče.
-
Še ena priložnost
Strahovi levičarjev, ki so že tam ob koncu šestdesetih let svarili, da bo ob takšnem razmahu potrošniške družbe mogoče otroka zelo kmalu kupiti kar v nakupovalnem središču, kjer bo le blago med blagom, so se uresničili: danski policaj (Nikolaj Coster-Waldau), čigar novorojenček nepričakovano umre, kar njegovo depresivno postpartumsko soprogo (Maria Bonnevie) butne na rob živčnega zloma, sklene, da bo živega novorojenčka ukradel narkomanskemu, propadlemu, neprisebnemu parčku (Nikolaj Lie Kaas & May Andersen), obenem pa mu – “v zameno” – podtaknil trupelce svojega novorojenčka.
-
Poguba 2
Sredi tridesetih let prejšnjega stoletja so se stebri ameriške morale spravili nad film. Svet za raziskavo filmov (Motion Picture Research Council), ki je za svojo častno podpredsednico imenoval Saro Delano Roosevelt, mater predsednika Roosevelta, je celo objavil rezultate »sociološke« raziskave o vplivu filmov na otroke – rezultati, pridobljeni s »hipnografom« (otroke so po ogledu filmov uspavali in potem merili vpliv), so bili katastrofalni. Filmi so škodljivi, kvarni, nevarni in pogubni, ker da, kot je zagotavljala raziskava, otroke spreminjajo v kopiste zla, ki ga vidijo na platnu.
