-
Francoska suita
Trik zapeljivosti in erotičnosti fašizma, ki so jo eksploatirali številni filmi, recimo Angerjev Škorpijon vstaja (1964), Viscontijev Somrak bogov (1969) in Cavanijeve Nočni portir (1974), je bil v tem, da je vsa svoja mučna, srhljiva, morilska, genocidna »sporočila« nevtralizirala in estetizirala, kar je bil tudi razlog, da je fašistična, nacistična estetika vedno vzburjala tudi tiste, ki niso bili fašisti ali nacisti. Daniel, junak Sartrovega romana Smrt v duši (1949), si ob pogledu na nemške vojake, ki vkorakajo v Pariz, zaželi, da bi bil ženska, da bi jim lahko metal cvetje. »Kako so čedni!« In res, nacisti v Pariz – in Francijo – vkorakajo, kot da je maslo.
-
Državljan Welles
Državljan Kane, ki je desetletja veljal za najboljši in največji film vseh časov, je zgodba o fantu, ki je hotel, da bi ga ljubil ves svet. Zgodba o fantu, ki se mu od moči, uspeha, slave in vpliva zavrti v glavi. Zgodba o fantu, ki si sam zgradi ječo, v kateri potem zbledi kot stara fotografija. Zgodba o fantu, ki je nad svetom tako razočaran, da si ustvari svojega. Zgodba o geniju, talentu, slavi in samouničenju. Državljan Kane bi bil lahko avtobiografija Orsona Wellesa, če ga Welles ne bi prodal kot biografijo medijskega tajkuna Williama Randolpha Hearsta.
-
Velika igra
Tale finski film, v katerem z neba pade “mevžasti” ameriški predsednik (Samuel L. Jackson), parodija Baracka Obame, ki ga potem v finski divjini pred teroristi rešuje 13-letni Rambo (Onni Tommila), izgleda kot animirani film, preveden v retro generiko holivudskih akcijskih filmov iz osemdesetih in devetdesetih let (Ugrabitev ipd.), tako da za izvoz ostane bolj malo.
-
Prava nota 2
Janet Jackson je leta 2004 med nastopom v polčasu SuperBowla poskrbela za škandal, ko ji je – ob duetu z Justinom Timberlakom – nenadoma “zatajila” obleka, tako je publika – tako tista na houstonskem štadionu kot ona doma, pred ekrani, s predsednikom Bushem vred – videla več, kot bi smela.
-
-
Pogled tišine
V Indoneziji so sredi šestdesetih let pobili več kot milijon komunistov. Njihovi rablji, nekdanji gangsterji in člani paravojaških enot, so v dokumentarcu Teater ubijanja infantilno pokazali, kako so jih pobijali – in tega pobijanja se še vedno spominjajo z nostalgijo.
-
Pobesneli Max: Cesta besa
“Kaj je cilj tega konvoja,” vpraša TV-reporter šoferja enega izmed tovornjakov, ki v Peckinpahovem Konvoju (1978) drvijo čez ameriški jugozahod. Odgovor: “Cilj tega konvoja je, da se giblje.” Tak je tudi cilj konvoja, ki v Cesti besa drvi čez futuristične avstralske puščave: da se giblje.
-
Nikoli več!
Predsednik Pahor je torej sklenil, da v Moskvo ne bo odpotoval – na paradi ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne ga ne bo. Severnokorejski diktator Kim Džong Un se strinja s Pahorjem, zato tudi njega v Moskvo ne bo. Nič posebnega – ne bosta edina, ki ju ne bo. In dobro vemo, zakaj številnih zahodnih voditeljev ne bo v Moskvo: ker si je Rusija »prisvojila« Krim in ker »razbija« Ukrajino. Če bi prišli, bi s tem le legitimirali rusko početje.
-
Zvončica in legenda o Nikolizveri
Tale Disneyjeva animacija – šesta in očitno sklepna epizoda sage o Zvončici (brez Petra Pana) – je “magična” le v smislu, kot je “magično” vse, kar pade iz računalnika, s svojim fantaziranjem o strašnem, orjaškem, mutantskem, potentnem, kosmatem “barbaru” (alias Nikolizver), ki nehote ogrozi mesto žensk (okej, mesto vil, malih, poskočnih multi-kulti aktivistk), pa le napol birokratsko prikima dobro znani Disneyjevi mantri o odrešilni, inspirativni “drugačnosti”, ki ne uteleša seksa, ampak ga nadomešča.
-
Vroči pregon
Vroči pregon je road movie, v katerem se ubežnici, policistka (Reese Witherspoon) in mafijska nevesta (Sofía Vergara), prelevita v komični verziji Thelme in Louise.
-
Cena slave
Charlie Chaplin je vse življenje igral potepuha, malega človeka. Še več: z igranjem malega človeka je strašno zaslovel in bajno obogatel. Toda ob koncu leta 1977 je kljub temu umrl – v Švici.
-
Maščevalci: Ultronova doba
Maščevalci – Stotnik Amerika (Chris Evans), Iron Man (Robert Downey), Črna vdova (Scarlett Johansson), Hawkeye (Jeremy Renner), Thor (Chris Hemsworth) in Hulk (Mark Ruffalo) – so superjunaki, ki rešujejo človeštvo. To je njihov poklic, njihova služba. To počnejo 24 ur na dan, 7 dni na teden. Dopusta nimajo. Prostega časa tudi ne. Bolje da ga nimajo: ko rešijo človeštvo in ko si utrgajo čas zase, so namreč rahlo izgubljeni – ne vedo točno, kaj bi počeli.
-
Beli bog
Beli bog, zmagovalec sekcije Un Certain Regard na lanskem Cannesu, ni le film, ampak že kar dosežek, pa ne zaradi vseh tistih psov, ki jih je bilo treba preleviti v top igralce (via Teresa Miller), ampak zaradi tega, kar nam ti psi sporočajo, ne da bi govorili.
-
Človek, ki prinaša smrt
Ameriški pevec Glen Campbell, posebej znan po štiklu Rhinestone Cowboy, je pred leti slovel tudi s štiklom Galveston, ki je šel takole: »Galveston, o, Galveston – tako zelo se bojim smrti.« Da je ta preroški verz postal meso, je poskrbel Robert Durst, ko je leta 2001 v Galvestonu, teksaškem mestecu v Mehiškem zalivu, razsekal in razžagal soseda, 71-letnega Morrisa Blacka, ter njegov torzo in okončine zbasal v črne vreče za smeti in jih potem zmetal v morje, misleč, da bodo potonile, pa niso. Ko so ga prijeli, ni skrival, da je soseda razsekal in razžagal, toda sodišče ga je kljub temu oprostilo. Not guilty, je odločila porota.
-
Hitler je preživel!
Adolf Hitler je 30. aprila 1945 naredil samomor. Najprej je vzel strup. Potem se je ustrelil. Nazadnje pa ga je njegov zvesti pribočnik še polil z bencinom in zažgal.
-
Spuži na suhem
TV-kanal Nickelodeon je animirano serijo o Spužiju Kvadratniku, poskočni, frivolni, evforični, entuziastični morski gobi, bližnjemu sosedu Disneyjeve male morske deklice in Pixarjevega malega Nema, lansiral davnega leta 1999 (vse, kar se je zgodilo pred 11. septembrom 2001, je pradavnina), tako da zdaj, v filmski verziji, svojo utrujenost, izčrpanost in pomanjkanje samozavesti maskira z multimedijsko marvelsko nadrealistično hiperaktivnostjo, legolandskimi burlesknimi non sequiturji, distopičnimi superjunaškimi šviganji skozi čas, skeniranjem Piratov s Karibov in iskanjem izgubljenega, ukradenega kuharskega recepta, kar pomeni, da se le parazitsko lepi na vse, kar je trenutno v rabi. Nič čudnega: sponge v angleščini ne pomeni le morska goba, ampak tudi parazit. Spuži nič ne more – vse se lepi nanj. Z Master Chefom vred.
-
Imperij robotov
Guniji srečajo Vesoljčka, ki sreča Enderjevo igro, ki sreča Transformerje, ki srečajo Super 8, ko roboti – androidi iz oddaljene galaksije – okupirajo Britanijo, ljudem pa zabičajo, naj ostanejo noter, v svojih stanovanjih in hišah, kar pomeni, da živijo v non-stop policijski uri.
-
Čudesa
Kako preživeti v svetu, ki je počečkan s sloganom “alternative ni”? Čebele so edina ekonomija ruralne, zelo tradicionalne, revne italijansko-nemške družine, ki živi nekje med Umbrijo in Toskano.
-
Brezčasna Adaline
Včasih ti ni treba srečati Mefista, da bi živel večno, ampak zadošča že, da strmoglaviš v ledeno hladno reko. To se zgodi Adalini (Blake Lively), ki se po padcu v to nepričakovano fontano večne mladosti ne postara več niti za trenutek.
-
Sol zemlje
Zahod se še vedno čudi, da Afričani tako vztrajno in odločno bežijo iz Afrike, da so pri prečkanju morja pripravljeni tvegati življenje in da jih spodletela prečkanja ne odvrnejo od ponovnih poskusov, toda ko jih gledate v Soli zemlje, zlahka ugotovite, da jim kaj drugega niti ne preostane. Fotografije, ki jih je posnel Sebastiao Salgado, brazilski fotograf (in ekonomist), in ki jih v dokumentarcu Sol zemlje slavita Wenders in Salgadov sin, niso fotografije sužnjev, ampak – kot je rekel sam Salgado – fotografije “sužnjev ideje bogatenja”. V svoji dolgoletni karieri je dokumentiral številna krizna, humanitarna, vojna žarišča (afriška, južnoameriška, zalivska), prav ta žarišča pa so bila tajni laboratorij in ground zero neoliberalnega programa, s katerim skušajo zdaj “pomagati” tudi nam. Obrazi, ki jih je na kriznih žariščih posnel Salgado, so zelo intenzivni in ekspresivni – kot naši.
-
Selma
Ne moremo reči, da Hollywood ni popisoval velikih epizod iz črnskega boja za državljanske pravice, toda popisoval je le tiste, v katerih so bili lahko glavni belci (Misisipi v plamenih, Duhovi Misisipija, Cesta slave, Dolga pot domov ipd.), medtem ko se je tistih, v katerih bi bili lahko glavni le črnci (npr. množičnih protestnih pohodov od Selme do Montgomeryja), izognil, tako da je to čudno – in v vseh smislih simptomatično – luknjo zapolnila šele Selma, ki je prišla ravno v času Fergusona (Missouri), policijskih likvidacij črncev in novih črnskih protestnih pohodov. Ko kukluksklanovci leta 1963 razstrelijo baptistično cerkev (Birmingham, Alabama), v kateri umrejo štiri afroameriške deklice, dr. Martin Luther King (David Oyelowo) sklene, da je čas, da Afroameričani preidejo v napad – brez nasilja.
-
Ne moremo vam pomagati!
Peter Buffett je skladatelj, toda tudi sin Warrna Buffetta, slovitega finančnega guruja in špekulanta, enega izmed najbogatejših ljudi na svetu. Pred nekaj leti mu je podaril ogromno denarja, rekoč, naj ustanovi humanitarno, nevladno, dobrodelno organizacijo, ki bo pomagala revnim v tretjem svetu. In res, Peter je ustanovil dobrodelno organizacijo – in to potem obžaloval. V New York Timesu je namreč – kot kak skesanec – popisal, kako delujejo dobrodelne organizacije: pridejo v deželo, o kateri nimajo pojma, in potem rešujejo lokalne probleme, o katerih nimajo pojma. Za geografske, kulturne in socialne posebnosti te dežele se ne menijo. Nekaj denarja vržejo sem, nekaj tja. Nekaj hrane vržejo sem, nekaj tja. Nekaj zdravil vržejo sem, nekaj tja. Revščine in drugih problemov s tem ne rešijo – s sistemom, ki ustvarja revščino in številne druge probleme, tudi vse hujšo družbeno, ekonomsko neenakost, se ne ukvarjajo. To ni njihova stvar. Njihova naloga je le, da razdelijo denar, hrano in zdravila. Potem odidejo domov – s čisto vestjo. Tako kot bogataške elite, ki dobrodelne organizacije zalagajo z donacijami, obenem pa neusmiljeno branijo, hranijo, sponzorirajo in ostrijo neoliberalni, neokolonialni sistem, ki to revščino – in potrebo po dobrodelnosti – ustvarja. Dobrodelne organizacije problemov ne rešujejo, ampak jih le premikajo – sem ter tja. Ni čudno, da Peter Buffett vse to imenuje »dobrodelni kolonializem«.
-
Zakaj (ni)sem pohrustal svojega očeta
Predstavljajte si Levjega kralja, le da odstranijo Simbo, ne pa njegovega mogočnega očeta, levjega kralja – in dobite francosko animacijo Zakaj (ni)sem pohrustal svojega očeta, 40-milijonska ekranizacija kultnega bestsellerja Roya Lewisa (1960), režijski prvenec Jamela Debbouza, francoskega komika maroškega rodu.
-
Nočni lov
Če je junak zelo osamljen, melanholičen, pomečkan in zapit, če je bil v prejšnjem življenju specialist za ubijanje, če rešuje svojega otroka, če mimo pritečejo Albanci, če se prelevi v maščevalca in če nekje vmes barabi po telefonu zelo natančno razloži, kako neusmiljeno ji bo polomil kosti, potem je zelo velika verjetnost, da ga igra Liam Neeson, zadnjih sedem let – vse tja od Ugrabljene – novi akcijski junak.
-
Odklikana
Zadnja leta smo videli kopico grozljivk, v katerih bi junake brez kakšnega silnega problema rešil mobilnik, toda v usodnem trenutku ni signala ali pa zmanjka baterije. V Odklikani bi lahko junake zlahka rešile številne digitalne funkcije, a v usodnem trenutku odpovejo.
-
Ljubezen je hladnejša od smrti
Leta 1960 so v Ljubljani – na eksperimentalnem Odru 57, v Viteški dvorani Križank – krstno uprizorili Antigono, prvo slovensko Antigono, Smoletov rimejk slovite Sofoklejeve Antigone, zgodbe o punci, Antigoni, ki hoče po vojni na vsak način pokopati svojega izdajalskega brata, Polinejka. Kreont, novi kralj, pokopa ne dovoli. »Polineika izdajalca pa treščite onstran zidu, za žrtje grabežljivih ptic, hijen, podgan, psov, poljskih miši in kar je še takih bitij. Nobeden naj mu ne izkoplje groba. Njegova duša naj blodi brez odmora in pokoja!«
-
Vikend originalne groze
V naših kinih groze ni več – če pa že je, potem je dizajnerska, parfumska. Med 15. in 19. aprilom bo v Kinoteki in Kinodvoru – v okviru Kurje polti, namenjene sršenju dlak in vzbujanju nelagodja – na voljo overdose prave, avtentične, originalne groze. Po malem vas najhujše čaka že v novih šokerjih (Aleluja, Kaj počnemo v mraku, Božji sin), še toliko več pa v starih, retrospektivnih, ki jih je podpisal legendarni Mario Bava (1914-1980), kralj italijanskega popa in eden izmed najvplivnejših filmarjev vseh časov. Bava – baročni, senzualni, multižanrski fantazist, sin filmarja (Eugenio Bava) in oče filmarja (Lamberto Bava) – danes slovi kot ta, ki si je izmislil giallo (alias il thriller morboso all’italiana), italijanski psihedelični, psihotromatični žanr groze in gorja, toda njegove ambicije so bile precej večje: ko gledate Dekle, ki je preveč vedelo (La ragazza che sapeva troppo, 1962), Šest žensk za morilca (Sei donne per l’assassino, 1964), Rdeči znak norosti (Il rosso segno della follia, 1969), Pet punc za avgustovsko luno (Cinque bambole per la luna di agosto, 1969) in Ekologijo zločina (Reazione a catena, 1971), imate občutek, da si je hotel na novo izmisliti tudi sam film.
-
Domov
“Vsi drugačni, vsi enakopravni,” “Družina je vse,” “Bodi to, kar si,” “Na napakah se učimo,” “Nasprotja se privlačijo, “Prijatelji so za vedno”, “Ljubo doma, kdor ga ima” – to so sporočila, s katerimi nas skušajo presenetiti holivudske animacije.
-
Let domov
Jamie Dornan je bil v Petdesetih odtenkih sive tako bogat, da je zlahka zapeljal devico, v Letu domov pa šele skuša obogateti, zato zapeljuje arabskega šejka (Ali Suliman), ki se hoče dokopati do šampionskega goloba, ostarelega belgijskega rejca golobov (Jan Decleir), ki svojega šampiona noče prodati, in rejčevo vnukinjo (Charlotte De Bruyne), verjetno devico. Puščave, potniško letalo med oblaki, prhutanje golobov in spomeniki I. svetovne vojne so atraktivni, toda problem so ljudje, ki so tako predvidljivi in neatraktivni, da bi jih devištva odrešilo le brezmejno bogastvo.
-
Človeški kapital
“Človeški kapital” je izraz, s katerim neoliberalci zamahnejo, ko skušajo poudariti, da je delavec le privesek kapitala – in da lahko kapital z njim počne, kar hoče.
-
Pasolini
Pier Paolo Pasolini – režiser, scenarist, pisatelj, pesnik, esejist, intelektualec, auteur, antiburžuj, predkapitalist, komunist in gej – je bil vedno kontroverzen in transgresiven, oseben in angažiran. Snemal je udarne, prepovedane, preklete, blasfemične filme, kot so Berač, Teorema, Svinjak, Dekameron in Salo ali 120 dni Sodome.
