-
Žarišče
Will Smith je Nicky, karizmatični slepar, kralj prevar in goljufije, ki je trike – od žeparstva navzgor – prelevil v state-of-the-art umetnost in deluxe podjetje, toda ko pod svoje okrilje vzame Jess (Margot Robbie), mlado, nadarjeno prevarantko, zrelo za velike stvari, dobi sebi enako, tako da je vprašanje le še, kdo bo koga lucidnejše in elegantnejše nategnil.
-
Bacek Jon
Bacek Jon, že od leta 1995 stop-motion atrakcija studia Ardman (Kokoške na begu, Wallace & Gromit), ki dan za dnem tezgari na kmetiji, si s prijatelji končno vzame prost dan, toda ko se gospodar kmetije – po bližnjem srečanju s kamperjem in amnezijo – izgubi, ga morajo za vsako ceno najti. Privrženost “dobremu” gospodarju je tu odeta v tako duhovite gege in šarm, kot da ovc na kmetijah ne koljejo, ampak le strižejo.
-
Stanovanje
Pet najboljših prijateljev – zgledno poročenih, dobro situiranih, tipičnih sodobnih japijevskih profijev (Karl Urban, James Marsden, Matthias Schoenaerts, Eric Stonestreet & Wentworth Miller) – si domisli genialne ideje.
-
Avtošola
Inštruktor vožnje (Gregor Čušin), ki ga žena (Vesna Pernarčič) vrže iz bajte, sreča mladenko (Maruša Majer), ki ji tajkunski oče (Matjaž Tribušon) ne pusti, da bi delala vozniški izpit, toda kot se izkaže, inštruktorjevo ženo žge prav mladenkin oče.
-
-
V kleti
Patologija - skrite želje, fantazije, obsesije, iluzije, frustracije in identitete - spi v kleti. Ko hočejo biti ljudje sami, gredo v klet, kjer se lahko predajajo “hobijem”, ki jih zunaj, v vsakdanjem življenju, ne oglašujejo.
-
Ida
Predstavljajte si, da bi film češkega novega vala iz šestdesetih let posnel Robert Bresson, pa dobite Ido, 80-minutni črno-beli road movie o nuni, ki se dogaja leta 1962 na Poljskem in ki je pobral kopico, res trumo nagrad, tudi najprestižnejših (Oskar, evropski “Oskar”, Bafta itd.), ter se prelevil v pravo art senzacijo.
-
Velike oči
Filmske biografije so fenomen zase. Ko smo že mislili, da bodo pojenjale, da se bo trend obrnil in da se jih bodo ljudje naveličali, se je zgodilo ravno nasprotno: vse več jih je.
-
Lovec na ljudi
V filmu Sovražnik pred vrati ste videli dvoboj ostrostrelcev, ruskega in nemškega. Vasilij Zajcev proti Erwinu Königu. König, alias Herr Koning, je bil nemški ostrostrelski as, direktor Wehrmachtove ostrostrelske šole. Tako pravi film. In tako je v spominih zapisal Vasilij Zajcev. Toda König je bil le »literarni« lik, čista fikcija, imaginarni sovražnik, ki si ga je izmislil Zajcev. Nikoli – niti med vojno niti po njej – niso namreč našli nobenega dokaza, da je König res obstajal. Videl ga je le Zajcev. Obstajal je le v njegovi glavi. Le v »filmu«, ki se je vrtel v njegovi glavi. Zajcev je skušal svoje ostrostrelstvo preleviti v holivudsko dramo. Dodal je genialnega, karizmatičnega antagonista, da bi genialnejše in karizmatičnejše izgledal on sam, da bi se torej bralci z njim lažje identificirali.
-
Črno ali belo
Belo ali črno je Annie, le da ne pojejo, ampak se trudijo, da ne bi bušnili v smeh. Zgodba je namreč tako tenka in prisiljena, kot da so jo res sneli iz kakega mjuzikla.
-
Leviatan
Kakšna je razlika med Bogom in demokracijo? Bog ljudi stalno testira. Testiral je Abrahama. Testiral je Joba. In oba sta strašno trpela: Bog ju je prisilil, da sta počela strašne, nore, nečloveške reči. Koljo (Aleksej Serebrjakov), ruskega mehanika z Barentsovega morja, ne testira Bog, ampak država, leviatanski birokratski aparat, ki pa izgleda in deluje kot sekularna verzija Boga, kot božje kraljestvo na zemlji.
-
Ex-Machina
Spomnite se, kako je Harrison Ford v Iztrebljevalcu uletel k nekemu tehno tajkunu, da bi testiral njegovo asistentko: je živa ali umetna? Mesena ali sintetična? Človek ali android? Pravo vprašanje je: ali je on sam človek? Kaj če je on sam android?
-
Petdeset odtenkov sive
Anastasia Steele (Dakota Johnson), alias Ana, revna in naivna študentka, še devica, sreča Christiana Greyja (Jamie Dornan), mladega magnata, vsemogočnega lastnika telekomunikacijske multinacionalke, ki jo hoče pofukati do bolečine. Kdor ni videl Tarantinovega filma Reservoir Dogs, bo mislil, da se tu zgodi nekaj takega kot v Madonninem štiklu Like a Virgin, toda vsakdo, ki ga je videl, ve, da je punca v Madonninem štiklu dejansko nimfomanka, ki ji “pravi” fukač omogoči, da jo zaboli kot “prvič”. Ko gledate film Petdeset odtenkov sive, glorifikacijo romantičnih klišejev, ki so obtičali v slaščičarni 19. stoletja, se ne morete znebiti občutka, da Ana le hlini, da je devica. V resnici je še huje: težko se boste znebili občutka, da se oba, ona in on, ves čas le delata, da jima je do seksa. K seksu so očitno spravili igralca, ki se niti drug drugemu nista zdela seksi. Lahko si predstavljate, kako seksi je potem šele film, v katerem se traparije, o katerih v romanu le berete, tudi vidijo, in v katerem tisto, kar naj bi se videlo, zatemnijo.
-
Paradoks nemške moči
Če ste videli film Smrtonosno orožje, potem dobro veste, kaj morate narediti, ko naletite na »norca«, ki grozi, da bo skočil s kake stolpnice: delati se morate, da ste še bolj nori od njega. Natanko to namreč stori policaj, Mel Gibson. Povzpne se na stolpnico, zleze k »norcu«, ki grozi, da bo skočil, in dahne: Zdajle bova pa skočila! Potem začne guncati afne, blazneti, noreti. Njegovo sporočilo je jasno: Ti misliš, da si nor, toda jaz sem še bolj nor od tebe! »Norec«, ki grozi, da bo skočil, se na smrt prestraši. Vsa »norost« ga v trenutku mine. Navsezadnje, pred sabo ima policaja, potemtakem Zakon, ki je še bolj nor od njega.
-
Pobeg s planeta Zemlja
V tejle ne ravno žmohtni, družinsko intonirani intergalaktični animaciji o malem astronavtu (Sašo Prešeren), ki skuša rešiti svojega ošabnega, napihnjenega, precej slavnejšega astronavtskega brata (Mirko Medved) in svet, soočen z “globalno” zunajzemeljsko nevarnostjo, se boste nasmehnili le ob kratkem črnobelem interludiju, ki zavojevalskim alienom pokaže, kako je življenje na neodrešljivi Zemlji nazadovalo – od simpatičnih, prijaznih, miroljubnih dinozavrov do pogoltnega, sebičnega, destruktivnega, gensko in klimatsko spremenjenega človeštva, ki vedno glasuje proti svojim lastnim ekonomskim, socialnim in kulturnim interesom.
-
Annie
Annie, reboot slovitega broadwayskega mjuzikla, ki ga je leta 1982 ekraniziral že John Huston, je bil eden izmed tistih filmov, ki jih je pred kratkim shekal in spiratiziral Kim Džong Un. Očitno je hotel čim prej videti to pravljično, srce parajočo, poskočno, spevno, v vse jezike prevedljivo dickensiano o mali siroti Annie (Oliver Twist?), ki tako navduši mogočnega, sebičnega, trdosrčnega magnata (Scrooge?), da jo posvoji. Toda nikar ne pričakujte komunistične revolucije.
-
Jupiter v vzponu
Lana in Andy Wachowski, ki sta nekoč ustvarila Matrico, skušata ustvariti nov svet, sestavljen iz dveh svetov, zgornjega in spodnjega.
-
Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju
Film Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju, sklepni del Anderssonove trilogije o “stanju človeštva”, je film o ljudeh, ki do kapitalizma nimajo več nobenega veselja. Vsi so smešni, a nihče se ne smeji. In prav tu je poanta: ljudje so najbolj smešni tedaj, ko ni razloga, da bi se kdo smejal – tedaj, ko umirajo.
-
Kingsman: Tajna služba
Kingsman, ki se začne s štiklom Money For Nothing (via Dire Straits), je spektakel, v katerem eksplodira rekordno število človeških glav. In pokajo tako kot steklenice šampanjca. Ali bolje rečeno: pokajo tako, kot da so steklenice šampanjca. In to je v popolni rimi z alarmantnimi podatki o ekonomski neenakosti, ki se poglablja, in elitah, ki vse bolj bogatijo, kajti glave, ki pokajo kot šampanjci, so prav privilegirane glave zgornjega odstotka – in njihovih varuhov.
-
Kako kupiš predsednika
Če ste spremljali svetovno prvenstvo v rokometu, ki se je odvrtelo v Katarju, potem ste lahko začudeno in presenečeno gledali, kako se je katarska reprezentanca, ki do sedaj na svetovnih prvenstvih ni imela še niti ene vidnejše uvrstitve (šestnajsto mesto je bilo doslej največ), prebijala iz kroga v krog, iz skupinskega tekmovanja v izločilne boje, iz četrtfinala v polfinale, iz polfinala v finale – in na koncu osvojila drugo mesto, srebrno medaljo. Nikar se ne čudite: presenetljivo ni to, da je katarska reprezentanca osvojila srebro, ampak to, da ni osvojila zlata. Zakaj bi prirejal svetovno prvenstvo, če potem ne zmagaš?
-
7. palček
Trnuljčica je na tem, da dopolni osemnajsti rojstni dan, ne da bi se zbodla. Če bi se do osemnajstega leta zbodla, bi kraljestvo padlo v stoletno temo, ledeno dobo, hja, hudo klimatsko spremembo. Toda pet pred dvanajsto se potem vendarle zgodi natanko to: vešča in njen “koristni idiot”, sedmi palček, poskrbita, da se vendarle zbode. In kraljestvo pade v ledeno dobo. S tole nemško animacijo, Disneyjem iz tretje roke, bi se strinjali le ameriški konservativci, ki trdijo, da klimatske spremembe niso produkt človeka, saj bi z veseljem pritrdili tezi, da če že, potem so klimatske spremembe nadnaravno, božje maščevanje za najstniško promiskuitetnost. Do klimatskih sprememb je prišlo zato, ker najstnice seksajo pred polnoletnostjo! Logično.
-
Še vedno Alice
Dr. Alice Howland (Julianne Moore), profesorici kognitivne lingvistike, ki zna z besedami, se zgodi najhujše: besede začne pozabljati. Sredi predavanja v odločilnem trenutku pozabi, kaj je hotela reči. Malce kasneje pozabi, kje je. Še malce kasneje pozabi, kako je ime sinovi punci. Ko zdravniki odkrijejo, da ima Alzheimerja, je jasno, da bo kmalu pozabila tudi to, kako je ime sinu (Hunter Parrish), obema hčerkama (Kate Bosworth & Kristen Stewart) in možu (Alec Baldwin).
-
Ugrabitev Michela Houellebecqa
Michel Houellebecq je literarni Charlie Hebdo: v svoji karieri je mnoge “karikiral” in en passant užalil, tudi muslimane, ko je leta 2002 izjavil, da je “islam najneumnejša religija.”
-
Birdman
Za Michaela Keatona je Birdman to, kar je bil za Johna Travolto Šund, za Mickeyja Rourka pa Rokoborec – druga priložnost. Priložnost za odrešitev. Priložnost za ponovno vstajenje. Keaton je blestel, se prelevil v globalnega zvezdnika, postal celo superjunak (Batman), potem pa omagal ter pristal v filmih, ki ga niso bili vredni, in kot glas v računalniških igricah, tako da se je zdelo, da bo tudi njegove vloge v igranih filmih kmalu prevzel kar računalnik. Toda če ne bi bil zvezdnik, ki je po strmem vzponu in strmem padcu kar klical po odrešitvi, ne bi nikoli pristal v Birdmanu, ki je prav to – film o nekdanjem zvezdniku, ki je po strmem vzponu strmo padel, tako da zdaj pripravlja odrešilni comeback.
-
Foxcatcher: Boj z norostjo
Družbena, ekonomska in socialna neenakost je nekaj patološkega, razredni zid je neprebojen, ameriški sen je le še iluzija, sporoča Foxcatcher, ki je tako morbidno leden, kot da je stanje, ki ga popisuje, zamrznjeno, nespremenljivo in večno. Tu imate Marka Schultza (Channing Tatum), proletarca, ki se fanatično predaja rokoborbi (čemu pa?), toda leta 1984 mu vendarle uspe – na olimpiadi osvoji zlato medaljo. Ne da to kaj spremeni – vrne se v svojo ruralno vukojebino, svojo podhranjeno telovadnico in sivino svojega deklasiranega življenja. Ko ga kakšna šola povabi, da učencem predava o svoji silni olimpijski izkušnji, dobi 20 dolarjev.
-
Danes Grčija, jutri Evropa
Ko je v Grčiji na nedeljskih parlamentarnih volitvah – pred nabito polnim globalnim stadionom – premočno, gladko in karizmatično zmagala Siriza, koalicija levice, si je levica oddahnila, vsem drugim pa je vzelo sapo. Najbolj moraste sanje Bruslja, trojke in neoliberalne kabale so se s tem dokončno udejanjile: Grki so izvolili pošast! Zmagalo je strašilo, ki so se ga vsi najbolj bali. Ali bolje rečeno: v svetu, v katerem naj ne bi bilo alternativ, je zmagala alternativa.
-
Žurerka
Ali lahko 60-letna hostesa spremeni življenje, začne znova in najde srečo, sprašuje francoska Žurerka.
-
Asteriks: Domovanje bogov
Najnovejši Asteriks – ne igran, ampak animiran (3D), posnet po sedemnajstem albumu (via René Goscinny & Albert Uderzo, se razume), ozaljšan s Pixarjevim animatorjem (Louis Clichy) – je v Franciji vzletel še pred izbruhom pegidskega “boja proti islamizaciji Zahoda”, toda zgodba o zadnji galski vasici, ki se še upira romanizaciji, bo marsikomu dvignila kocine, še toliko bolj, ker vsemogočni Julij Cezar (Aleksander Golja) sklene, da te nezlomljive vasice ne bo romanziral na silo, z invazijo in okupacijo, ampak z infiltracijo oz. kolonizacijo, potemtakem tako, da bo zraven te galske vasice postavil Domovanje bogov, luksuzni kompleks, v katerega bo naselil Rimljane, ki naj bi Galce zapeljali, spreobrnili in romanizirali z materialnimi dobrinami, razkošnim življenjskim slogom in nalezljivim “civilizacijskim” bliščem, kar bi mu morda celo uspelo, če ne bi vskočila Asteriks (Mirko Medved) in Obeliks (Iztok Lužar), pompozna stebra francoske kulture, varuha francoske identitete, ogrožene in karikirane kot tisočletno zlo, tako da ta galska vasica – magari nehote – izgleda kot alegorija Francije, ki se upira islamizaciji, in obenem kot alegorija muslimanske dežele, ki se upira pozahodnjačenju.
-
Escobar: Izgubljeni raj
Ko se naivni zahodnjak odpravi v kako eksotično deželo, kjer pričakuje, da bo izživel vse svoje fantazije, se mu vedno zgodi kaj hudega, strašnega, pogubnega. Običajno ga tam namesto raja pričaka torture porn (Krvavi motel, Turistas, Borderland ipd.).
-
Mamica
Ko Steve (Antoine-Olivier Pilon) in Diane (Anne Dorval) bušneta v burne in bučne verbalne vojne, izgledata kot zakonca iz filma Kdo se boji Virginie Woolf. Ko drug pred drugim bežita in se skrivata, izgledata kot zakonca iz Vojne zakoncev Rose. Toda Diane in Steve nista zakonca niti ljubimca, ampak več kot zakonca in več kot ljubimca – mati in sin. Č
-
Teorija vsega
Stephen Hawking, avtor slovite Kratke zgodovine časa, velja za človeka, ki se je najbolj približal skrivnosti nastanka vesolja. Za človeka, ki ve, kako je nastalo vesolje. Za človeka, ki pozna izvor vesolja. Saj veste: vesolje je samozadostno, nima ne roba ne meje, ne začetka ne konca, ampak samo je. “Kje je potem še prostor za Stvarnika?“
