-
Vojna proti terorju 2.0
Baracka Obame na pariški multimilijonski »shod shodov« ni bilo – menda iz varnostnih razlogov. Lahko bi tudi rekel, da se shodov »belske solidarnosti« ne udeležuje, toda ko ga ni bilo, se je zdelo, kot da hoče reči: Vojna proti terorju me ne zadeva več! Tu jo imate! Zdaj se z njo ukvarjajte vi, Evropejci! Zdaj je to vaša stvar!
-
Poročna priča d.o.o.
Josh Gad bi se rad poročil, a nima nobenih prijateljev, kar pomeni, da nima poročne priče in svatov. Kevin Hart pa vodi podjetje, pri katerem lahko najameš poročne priče in svate. Iskreno rečeno, bolje bi bilo, če bi vodil podjetje, pri katerem lahko najameš vice in gage, no, humor. Tale komedija je namreč tako “manično” lenobna, da pozna le vice o gejih in ženskah, medtem ko zgodbo – kolikor je pač je – najame pri komedijah iz prejšnje dekade (Hitch, Lovci na družice, Stari, rad te imam ipd.), ki so jih vsi že pozabili, tako da so spet zrele za reciklažo.
-
Rio, ljubezen moja
Tale omnibus je korežiralo dvanajst režiserjev, med njimi tudi nekaj prestižnih, zato je še toliko bolj čudno, da izgleda le kot reklamni projekt brazilske turistične zbornice, saj nam Rio predstavlja kot optimistično in svetovljansko velemesto, v katerem se lahko zaljubiš, v katerem imaš kaj videti, v katerem lahko trčiš ob Vincenta Cassela, Vanesso Paradis, Johna Turturra in Harveyja Keitela, v katerem lahko snemaš filme, plešeš, poješ, ližeš sladoled, letaš z zmaji in prosto plezaš na oni velikanski križ, v katerem lahko nosiš nogometni dres, v katerem grešnike kaznuje kar morje in v katerem brezdomci komaj čakajo, da lahko zarajajo v fontani. Ja, Padilhova Elitna patrulja in Meirellesovo Božje mesto sta bila le fikciji.
-
Sodnik
Kaj je narobe s Sodnikom? Tole: ko ga gledate, imate stalno občutek (in res stalno!), da je posnet po scenariju, ki je izdelan po napotkih priročnika “Kako napisati scenarij in ga potem tudi prodati”.
-
-
Ritem norosti
Ko sta Michael Powell in Emeric Pressburger leta 1948 posnela virtuozne Rdeče čeveljčke, se jima ni niti sanjalo, kako vpliven film sta posnela.
-
Igra imitacije
Igra imitacije je moralka, ki nam v doživetem ritmu wikipedijskega gesla pokaže, kako je Alan Turing (Benedict Cumberbatch), genialni britanski matematik, kriptograf in logik, med II. svetovno vojno prebil kodo Enigme, nemškega šifrirnega stroja, ki je veljal za neprebojnega in nezlomljivega (Nemci so kodo, ki je imela 159,000,000,000,000,000,000 kombinacij, spreminjali vsak dan), kako je s tem vojno skrajšal za dve leti in rešil 14 milijonov življenj, kako je po vojni zaradi gejevstva padel v nemilost (dva britanska tajna agenta, Guy Burgess in Donald Maclean, sicer geja, sta leta 1951 prebegnila v Moskvo), kako so mu potem “panične” britanske oblasti dale na voljo dve možnosti, ječo ali “hormonsko terapijo” (kemično kastracijo), kako je potem izbral slednjo in kako si je kmalu zatem, leta 1954, vzel življenje.
-
Šuplje priče
Šuplje priče – no, Pulp Fictions – so slovenska gverilska, slowlywoodska, subtarantinovska farsa, ob kateri bodo lahko “pravi” Slovenci še enkrat premislili, koliko od tega, kar vidijo v “drugih” (priseljencih, “južnjakih”, “čefurjih”), je dejansko le v njihovih zblojenih, skriziranih, bolnih glavah.
-
Kako je umrl evropski sen
Po Evropi hodi pošast – pošast Sirize. Stebre evropske oblasti je zgrabila panika: kaj se bo zgodilo, če 25. januarja na grških parlamentarnih volitvah zmaga Siriza, koalicija levice, alternativa temu, kar Bruselj trdi, da je »prava pot«? Bo Grčija opustila evro in se vrnila k drahmi? Bo nemara zapustila Evropsko unijo? Grkom so začeli groziti ter jih strašiti s katastrofičnimi scenariji in apokaliptičnimi prerokbami: Grčijo čaka bankrot! Grčijo čaka stradanje! Grčija ne sme skreniti s prave poti! Grčija ne sme izvoliti Sirize! Če kaj, potem evropskim elitam – plus finančnim trgom in njihovim izterjevalcem, bonitetnim agencijam – ni do tega, da bi zmagala Siriza.
-
Veličastnih 6
Superjunaški filmi, ki jih zadnje čase kar mrgoli (če ne originalov, pa nadaljevanj, rebootov in rekombinacij), so očitno tako brutalni, da najmlajši potrebujejo svojo superjunaško floro in favno.
-
Višja sila
Višja sila nam izriše kristalno jasno, snežno belo, sončno razsijano, estetsko čisto, vivaldijevsko sliko sodobne patriarhalne družine: ženska misli na otroke, moški misli le nase.
-
Zgodbe iz hoste
Pravljice so obsedene s srečnim koncem. Ko se pravljica konča, vemo, da junaka čaka večna sreča. In potem sta živela srečno do konca svojih dni. Alternative ni. Mar res ne? Je happy end res znanilec večne sreče? Je happy end sploh začetek sreče? Ne, nasprotno: v happy endu je vedno nekaj dvoumnega in nelagodnega, kot da bi se vanj stegovala neka senca – kot da bi se vanj stegovala prihodnost.
-
Heker
Ko se je Michael Mann spustil v noč ameriških velemest, smo dobili Vročino, Miami Vice, Stranske učinke, Lovca na ljudi in Ulice nasilja, stilizirane, kontemplativne, antirealistične, melvillske trilerje, ki so izgledali kot melanholične meditacije o nočeh, v katerih se rojevajo trilerji.
-
Bu!
Je Kim Džong Un videl Intervju, holivudsko komedijo, v kateri ga atentatorsko – po nareku Cie – likvidira njegov gost, Dave Skylark (James Franco), voditelj ameriškega tabloidnega TV-šova? Absolutno! Stavim, da ga je videl. Še več: stavim, da ga je videl, še preden ga je sploh videla javnost. Še preden je torej 25. decembra – po vseh stresih, preložitvah, napadih panike – vendarle prišel v nekaj sto ameriških kinodvoran, na video-na-zahtevo in piratske torrente.
-
Veliki hipohonder
Veliki hipohonder je himna alternativni medicini – dokaz, da homeopatija deluje. Zdravilo redčiš toliko časa, da postane voda – in potem prime. In nikoli ne bi uganili, kdo v tej francoski farsi igra vodo.
-
Ugrabljena 3
Ugrabljena 3 je film, ki neskončno uživa v svoji predvidljivosti. Nepredvidljiv je le v eni sami točki: nihče ni ugrabljen. Tokrat nekdanje Millsove žene (Famke Jannsen) ne ugrabijo, ampak jo umorijo (Rusi!), umor pa podtaknejo kar Millsu (Liam Neeson), nekdanjemu pripadniku posebnih enot, ki se tako prelevi v Begunca, le da ni amater kot dr. Richard Kimble, ampak profi, ki obvlada vse trike (npr. waterboarding), tudi dirkaške, kot da je bil kaskader v Hitrih in drznih. Medtem ko se za njim podi Tommy Lee Jones, hočem reči Forest Whitaker, skuša odkriti, kdo je umoril njegovo eks. Sam film je hiter (ja, Non-Stop na tleh), toda za gledalca prepočasen – vse, kar skriva, namreč vnaprej izda.
-
Marina
Zadnje čase so nas preplavile filmske biografije, nekatere odlične (G. Turner), druge katastrofalno slabe (Grace Monaška ali Jobs). Marina, biografija slovitega pevca Rocca Granate, je nekje vmes. Toda to je le navidez biografija Rocca Granate – bolj ko namreč gledate ta film, bolj se zdi, da gledate nostalgično biografijo Marine, štikla, s katerim je leta 1959 zaslovel.
-
Neuklonljiv
Neuklonljiv je epos o dveh moških. Prvi je Američan, drugi Japonec. Prvi je mazohist, drugi sadist. Rojena sta drug za drugega. Usojena sta si – kot fant in punca. Kakšna sreča, da sta se našla, boste rekli. In res je pravo naključje, da sta se našla – še toliko bolj, ker je film posnet po resnični zgodbi.
-
20.000 dni na Zemlji
“Ob koncu 20. stoletja sem prenehal biti človeško bitje. To ni nujno slabo. Tako pač je. Zbudim se, pišem, jem, pišem, jem, gledam TV. To je moj dvajsettisoči dan na Zemlji,” pravi Nick Cave, neogotski apokaliptik, pevec, skladatelj, pisatelj, scenarist in igralec.
-
Odpis dolgov
Po drugi svetovni vojni so delavcem v zahodnih, kapitalističnih deželah ponudili tole kupčijo: če boste odslej pustili ob strani kakršnokoli fantaziranje o predrugačenju sveta, če boste torej pustili ob strani komunistične in socialistične fantazije, boste lahko imeli sindikate in celo pahljačo socialnih ugodnosti – pokojnine, dopuste, zdravstveno oskrbo, šole. In res, delavci so se odrekli fantaziranju o drugačnem svetu, v zameno pa so dobili socialno državo, spodobne plače in visoko življenjsko raven.
-
Gemma Bovery
Don Kihot, bistroumni vitez iz Manče, je prebral toliko pustolovskih romanc, da ni več ločil med realnostjo in fikcijo. To se zgodi tudi Martinu (Fabrice Luchini), bistroumnemu peku iz Normandije, ki je prevečkrat prebral Flaubertovo Gospo Bovary.
-
John Wick
John Wick (Keanu Reeves) žaluje – pravkar je pokopal ženo. Kmalu je še huje. Ruski gangsterji mu ukradejo mustanga (avto), ki ga je imel najraje. Takoj za ženo. Obenem mu ubijejo še psa. Ja, imel ga je najraje. Takoj za ženo in mustangom. En passant obdelajo tudi njega. Sebe pa ljubi tako, kot bi ga lahko ljubili le žena, mustang in pes skupaj. In da bi bila mera polna, mu gangsterji potem še težijo po telefonu.
-
Za kraljico in domovino
Glavni junak tegale filma je Bill (Callum Turner), fant, ki je odraščal med II. svetovno vojno.
-
Annabelle
Če ste gledali paranormalni, eksorcistični šoker The Conjuring, potem ste v drobni stranski vlogi opazili tudi porcelanasto punčko, ki pa zdaj, v prequelu, postavljenem na začetek sedemdesetih let, ko si Los Angeles še ni opomogel od Charlesa Mansona, dobi glavno vlogo.
-
Sedmi sin
Sedmi sin je fantazijski epček, ki skuša z vami deliti dobro in zlo srednjega veka srednjega sveta. Predstavljajte si Sherwoodski gozd s čarovnicami, uroki, prekletstvi, zmaji in odvratnimi beštijami, ki izgledajo kot mutacije Shreka – ali pa mutacije že itak mutiranega Hulka.
-
Najboljše smo!
Frazo “Punk je mrtev” poznate. Nič novega ni. Stara je skoraj kot punk. Ta fraza je bila namreč v obtoku že na začetku osemdesetih let, ko se je številnim zdelo, da je punk še živ.
-
G. Turner
“Ali sončni zahod slikate drugače kot sončni vzhod,” vpraša neka fina gospa J.M.W. Turnerja (Timothy Spall), angleškega slikarskega genija. “Seveda, gospa,” ji odvrne: “Enkrat gre sonce gor, drugič pa dol.” Gospa nima pojma o slikarstvu in umetnosti, ima pa denar, s katerim Turnerjeva platna kupuje – Turner, “slikar svetlobe”, mora svoje umetnine prodajati takim, kot je ona. Takim, ki imajo denar. In takih ni prav dosti.
-
Naj filmi
Erwin Wagenhofer
-
Leto nevarnega življenja
V letu 2014 so se prepadi še poglobili. Prepad med belci in črnci (Amerika). Prepad med Izraelci in Palestinci (Gaza). Prepad med bogatimi in revnimi (globalno). In tako dalje. Prepadi, ki jih je ustvarila neenakost. V tretjem delu Iger lakote, ki prikazuje tak prepad (avtokratska elita vs. obubožane množice), so lahko alegorijo svojega statusa videli tako ameriški črnci in Palestinci kot revni. Revni bi lahko rekli to, kar pravijo Palestinci: Izstradati nas hočejo! V Nolanovem Medzvezdju jih res.
-
Alan Partridge: Alfa samec
Kaj se zgodi, ko medijska korporacija kupi malo norfolško radijsko postajo? Točno: najprej zniža stroške. Plus: napove odpuščanje. Odpustila bo enega izmed obeh didžejev, bodisi grandomanskega, egocentričnega Alana Partridga (Steve Coogan), velikega bleferja, ki misli, da je utelešenje kulizma, ali Pata (Colm Meaney), njegovega obupanega prijatelja. Alan, poročen s slavo, naredi vse, da bi odpustili Pata, ki potem ugrabi radijsko postajo, toda vse vice, gage in non sequiturje, zaročene z Monty Pythoni, utrudi upehanost enonotne premise.
-
Samba
Omar Sy igra Senegalca, ki je že 10 let v Franciji, toda državljanstva ne dobi, kar pomeni, da je ilegalec. Da bi ostal nad vodo, je v vseh teh letih zamenjal že toliko služb in identitet, da ne ve več, kako mu je ime. Recite mu Samba – ker se mora stalno gibati, da bi se izmaknil deportaciji. In da bi se ji izmaknil, mora biti dober igralec – zapeljiv, iznajdljiv in prevedljiv v romantične ideale osamljene, outsiderske socialne delavke (Charlotte Gainsbourg). Življenje imigrantov ni cilj tele dramedije, ampak le sredstvo, s katerim Nakache & Toledano, avtorja megahita Prijatelja, ustvarita še en “neobičajni” par, čeprav ta svojo “neobičajnost” dolguje predvsem Zeleni karti.
