-
Igre lakote: Upor, 1. del
Protestno gibanje Okupirajmo! je trdilo, da nima voditelja – organizirano je bilo horizontalno, ne pa vertikalno. Gibanje je potem zamrlo.
-
Boj za
Boj za, zmagovalec letošnjega Festivala slovenskega filma, je odpiranje oči, listanje po revoluciji, serija dobro tempiranih vklopov v okupacijo Ljubljanske borze, “institucije finančnega kapitalizma, ki nam je ukradel prihodnost,” kot pravi eden izmed protestnikov, ki kampirajo pred borzo (“Dobrodošli v novem svetu,” pravi drugi).
-
Škatlarji
Pod mestom prebivajo nečloveške kreature, ki živijo od drobtin, odpadkov in smeti, nad njimi pa ljudje, elitni “beli klobuki”, ki živijo od privilegijev in ki v teh nočnih kreaturah vidijo pošasti, nad katere pošljejo eksterminatorja, ki – medtem ko se skuša socialno prebiti – tuhta: sem junak ali bedak? Bedak.
-
Butec in butec DA
Ko posnamejo nadaljevanje kakega hita, junaka pogosto zagledate v eksotični deželi, kjer v meniški samoti meditira, kot recimo Rambo v tretjem Rambu.
-
-
Smeti
Film Smeti, ki ga je posnel Stephen Daldry, avtor prestižnih, oskarjevskih filmov (Bralec, Ure do večnosti, Billy Elliot), se dogaja na terenu, na katerem se je dogajal Meirellesov film Božje mesto, v brazilski faveli (Rio de Janeiro), med revščino in kupi smeti, po katerih kopljejo in brskajo odrasli in otroci, toda ko bolj ko ga boste gledali, bolj se vam bo zdelo, da Daldry brazilskih favel ni nikoli videl in da si jih predstavlja precej po svoje.
-
Spomenik Majklu Džeksonu
Spomenik Majklu Džeksonu je srbski film o ljubezni v času demokracije. Če bi posneli slovenski rimejk, ne bi bilo treba kaj dosti spreminjati. Tu imate naivno, zakotno srbsko mestece, ki se mu zgodi Točno opoldne, le da ga ne ogroža banda pistolerosov, ki prihajajo, da bi se maščevali šerifu Willu Kanu, ampak izumrtje.
-
Prihajamo v miru
Bi radi videli popolno sliko sodobnega kapitalizma? Bi radi videli sliko kapitalizma, ki sledi vsem neoliberalnim direktivam, dogmam in mantram? Bi radi videli sliko kapitalizma, ki je ustvarjen po podobi finančnih trgov? Potem si vsekakor poglejte Sauperjev dokumentarec Prihajamo v miru, ki ga bo zavrtel letošnji Ljubljanski mednarodni filmski festival, alias Liffe. Tu boste videli kapitalizem na odprti sceni – v čisti obliki. Brez skrivanj in zastranjevanj, brez opravičevanj in kesanj. Tu boste videli kapitalizem, ki prihaja v miru, kot prijatelj, z nasmehom tujega investitorja, dobrega gospodarja.
-
Ljubezen v času ebole
Leta 2010 so demokrati na kongresnih volitvah izgubili predstavniški dom. Zdaj so izgubili še senat. Poleg tega pa so republikanci še okrepili večino v predstavniškem domu. Amerika je zanihala na desno. Zakaj?
-
Skoraj policaja
Zabušanta (Jake Johnson & Damon Wayans, jr.), ki se za potrebe neke fešte našemita v policaja, ugotovita, kakšno moč ima uniforma, zato nadaljujeta z impersoniranjem policajev, kar pa ju utopi v upehanih infantilnih klišejih, ki govorijo predvsem o tem, kako zelo vsi pogrešajo Policijsko akademijo, kako zelo mali ljudje uživajo v represiji in kako huda kriza identitete muči sodobne moške.
-
Dolga pot navzdol
Pierce Brosnan in še tri osebe se na silvestrovo srečajo na nekem nebotičniku – po naključju skušajo hkrati narediti samomor. Ker pa so že ravno tam, milostno sklenejo, da bodo samomor preložili na valentinovo. Tale dramedija, posneta po romanu Nicka Hornbyja, se loti nečesa tako kompleksnega, kot je samomor, potem pa v njem vidi le nekaj tako nekompleksnega, kot je klic na pomoč. Še huje: v samomoru vidi priložnost za nov začetek! Toda vsi ti “obupanci” sploh ne izgledajo kot samomorilci, ampak skušajo samomor narediti zato, ker tako piše v scenariju. Srečali bi se lahko tudi na križarjenju. Ali pa v tistem disku.
-
Ženska, ki si je otrla solze
Parižanka srednjih let (Victoria Abril) se nežno poljublja z najstnikom, ki postaja vse agresivnejši – hoče jo pofukati, posiliti. A se izkaže, da je to njen sin, ki ji razkrije, da ga je oče, njen mož, v otroštvu spolno nadlegoval. Potem z balkona skoči v smrt. Tako se začne tale feministična verzija korejskega šokerja Oldboy, v kateri pa je twist na začetku.
-
Na koncu mavrice
Rosie (Lily Collins) in Alex (Sam Claflin) sta že od malega prepričana, da sta si usojena, ko pa ju Alexova selitev v Ameriko loči, si spleteta vsak svoje gnezdo, toda ostaneta v stiku – sodobne komunikacijske tehnologije nam pač omogočajo, da si ostajamo usojeni, ne da bi se sploh videli in poznali. Vprašanje, ki je poganjalo romantično komedijo Ko je Harry srečal Sally, se je glasilo: ali lahko prijatelja – fant in punca – fukata in ostaneta prijatelja? Romantična komedija Na koncu mavrice, posneta po slovitem romanu v pismih (okej, romanu v mejlih in smsih), to vprašanje obrne: ali lahko ljubimca ne fukata in ostaneta ljubimca?
-
Medzvezdje
Le še vprašanje časa je bilo, kdaj se bo v Nolanu prebudil Kubrick. V Medzvezdju, lucidni transfiguraciji Odiseje v vesolju, pričara tako lepe, atraktivne, vizualno perfektne slike tujih, oddaljenih, neznanih galaksij, da si zaželiš, da bi jih videl tudi v živo, pa četudi le turistično, kajti življenje tam ne bi bilo nemogoče.
-
Sedem
Skupina hormonskih mladeničev in mladenk se s kombijem odpravi na trip v divjino, kjer potem pade v pest in usta kanibalskim psihopatom. Oh, kakšen kliše, boste rekli. Toda leta 1974 to ni bil kliše – Teksaški pokol z motorko je bil prvi šoker o skupini hormonskih mladeničev in mladenk, ki jih nedolžno potepanje pripelje na ruralni žar. Mladeniči in mladenke, produkti tedanje kontrakulture in hipijevske alternative, ne zaupajo nikomur, ki je starejši od 30 let, toda zaupati ne bi smeli podeželju, Teksasu in družinskim vrednotam. V Teksaškem pokolu z motorko se namreč izkaže, da so prava pošast prav podeželje, Teksas in družina, no, teksaška kanibalska družina, ki vse te hormone nove Amerike natakne na kavlje in si jih potem servira kot najokusnejšo delikateso. Stara Amerika – vukojebina, slepa ulica evolucije, modernizacije in socialnega darwinizma, ki jo je kapitalizem zaobšel in prelevil v recesijski tehnološki višek – požre novo, mlado, svežo Ameriko. Ko kapitalizem odpove, ljudje mutirajo v kanibale.
-
Preusmerjeni
Če bi hotel Guy Ritchie posneti litovsko verzijo svojih velikih hitov Pljuni in jo stisni in Morilci, tatovi in dve nabriti šibrovki, potem bi moral zelo garati, da bi izgledala tako poskočno, tako energično, tako nervozno in tako frenetično kot Preusmerjeni, litovska verzija njegovih hitov, ki pa kljub salvam šibrovk, obešenjaških gagov, prevar, brutalnosti ter idiotskih luzerjev, morilcev, tatov in gangsterjev, med katerimi kraljuje Vinnie Jones, izgleda tako retro, da bi se lahko komu zazdelo, da je bila posneta Ritchiejevimi pop groteskami.
-
Kdo mi ugrabi ženo
V komediji Kdo mi ubije ženo sta dva tipčka ugrabila magnatovo ženo, kar je perfektno – pokvarjeni magnat je itak noče videti, kaj šele da bi jo hotel nazaj. V farsi Kdo mi ugrabi ženo dva lopova spet ugrabita magnatovo ženo, kar je kakopak spet perfektno – pokvarjeni magnat se od nje itak ločuje. Trofejo igra Jennifer Aniston, ki pa ves film izgleda tako brezhibno, kot da je ravno prišla od frizerja. Nekaj teh likov ste spoznali že v Tarantinovi Jackie Brown, posneti po Leonardovi kriminalki Rum Punch. Ni čudno: Elmore Leonard jih je selil iz romana v roman. Ta film je posnet po njegovem romanu The Switch. Leonard je nedavno umrl. Nikoli ni kompliciral.
-
Mali Budo
Črnogorski kirurg med operacijo zamoči, tako da pacient, sin lokalnega mafijca, umre, zato svojega sina Buda (Petar Strugar) iz strahu pred vendetto spravi na varno, v Beograd, kjer Budo potrdi, da je v resnici Buda. Sam je čist, vsi ostali – moški in ženske, starši in otroci, ravbarji in žandarji, uradniki in civilisti – pa so tako pokvarjeni, da kar kličejo po ponovnem odprtju Golega otoka. Budo je naivni sandlerski idiot, gospod Chance v beograjski noči, ki ne šteka, da se kriminal in korupcija izplačata bolj kot lenoba. Mali Budo je vic o srbski tranziciji, povedan na dolgo, a po drugi strani – Srdjan Dragojević ga je začel pripovedovati že leta 1992 (Mi nismo angeli).
-
Bes
Bes je briljantni dedič Reševanja vojaka Ryana in miniserije Band of Brothers, ki sta pokazala, kako so Američani – no, The Greatest Generation – med II. svetovno vojno prodirali proti Nemčiji, le da v Besu to prodiranje gledamo skozi oči posadke tanka, ki ga vodi karizmatični Don Collier (Brad Pitt), alias “Wardaddy”.
-
Drevo
V slovenskem Drevesu se junaki – mati (Katarina Stegnar) in njena sinova, starejši Alek (Jernej Kogovšek) in mlajši Veli (Lukas Matija Rosas Uršič) – prižigajo in ugašajo. Zbujajo se – in potem spet zaspijo. Njihovi dnevi so tihi kot njihove noči.
-
Ubijalske aplikacije
Najprej je izbruhnila Islamska država. Potem pa še ebola. In ker živimo v času, ko je vse povezano z vsem, ko je zastraševanje dobro za medijske in politične ratinge in ko ima konspirologija dolge noge, lahko med njima – med virusom in teroristično organizacijo – hitro najdete kopico stičnih točk.
-
Čebelica Maja
Čebelnjak v Čebelici Maji, nemško-avstralski animaciji, ekranizaciji slovite TV-serije (brez Karla Gotta!), izgleda kot replika sovjetske tovarne: vse poteka po logiki tekočega traku, čebele so le številke, vsaka ima svojo vlogo, kršitve pravil so strogo prepovedane, delo je stahanovsko (“čebela je pridna in vedno uboga”), užitek – ples, petje, smeh ipd. – pa ne pride v poštev.
-
Vloga za Emo
Vloga za Emo je slovenski regionalni samizdat, ki je krenil na turnejo po večjih slovenskih mestih in ki bo hit verjetno le v Celju, kjer je bil posnet, pa četudi je zgodba o Emi, težavni najstnici (“največja luzerka na šoli”), ki jo pogled na lepe, seksi, popularne sošolke, alias “carice”, tako deprimira, da se pridruži šolski televiziji (Pozitiva TV), ki svet šokira s samimi dobrimi, pozitivnimi novicami (mediji so tako zlimani s kapitalom, da je prostor le še za slabe, negativne novice, če naj parafraziram Manco Košir v vlogi Mance Košir), dovolj univerzalna, da bi lahko tudi letela, če je auteur ne bi motil in povozil s svojimi težkimi motivacijskimi sporočili. Lara Safran, ki igra Emo, je dobra novica tega filma, toda še pred premiero je sama postala slaba novica, najslabša – 13. septembra 2014, v času velikega deževja, se je smrtno ponesrečila.
-
Grad v Italiji
Svet, ki ga slikajo sodobni festivalski filmi, je svet samskih ljudi – osamljenih in samotnih, atomiziranih in nepovezanih, ločenih od sveta, brez stika z družbo. Kot da se je izpolnila znamenita prerokba Margaret Thatcher: “Družba ne obstaja več.” Obstajajo le še posamezniki, osamelci, ki morajo živeti s posledicami divje konkurence in tega, da družbe ni več. Živimo v dobi osamljenosti – in ta nas ubija, je nedavno zapisal George Monbiot. In dodal: socialna osamljenost je fatalnejša od cigaret, alkoholizma, prometnih nesreč, demence in previsokega pritiska.
-
Ouija
Ko so Rdeče brigade leta 1978 ugrabile Alda Mora, nekdanjega italijanskega premiera in voditelja krščanskih demokratov, ga policija ni in ni mogla najti. Toda iskala ga ni le policija, ampak vsa Italija. Ni ga mogla najti. Iskali so, brskali, obrnili vsak kamen, potrkali na vsaka vrata, pregledali vsako stanovanje – pa nič.
-
TTIP in drugi akronimi smrti
TTIP, CETA in TISA so novi akronimi, s katerimi naj bi živeli. Kaj pomeni TTIP, vemo: Čezatlantsko trgovinsko in naložbeno partnerstvo. Kaj pomeni CETA, tudi vemo: Celoviti gospodarski in trgovinski sporazum. Prav tako vemo, kaj pomeni TISA: Sporazum o trgovanju s storitvami. To so trije tajni prostotrgovinski sporazumi, ki naj bi jih Evropska unija sklenila z Ameriko in Kanado. Če so tako dobri za Evropsko unijo (in za nas), zakaj se proti njim po vsej Evropski uniji vrstijo ogorčeni protesti?
-
Hotel
Tale švedski film se začne tako smrtno resno, da gre na koncu celo njemu samemu na smeh (Bergmanu se to zlepa ni zgodilo), toda zgodba o Eriki (Alicia Vikander), kontrolfrikici, ki je svoje življenje in svojo dizajnersko kariero splanirala do zadnjega detajla, pa potem rodi prezgodaj, kar jo butne v hudo, mučno depresijo, zveni itak kot kozmični vic, tako da uvodoma potrebuje res veliko mazohističnega psihiranja, spiralnega travmatiziranja, agonične kakofonije, fantazijskega kaosa, naturalistične panike in eksorcistične improvizacije, da bi izgledala resno, potemtakem kot drama, ne pa le kot sitkomska farsa, recimo sestrična norveške obešenjaške Umetnosti negativnega mišljenja, čeravno Eriki do spoznanja, da je življenje kot hotel (nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo, nikoli ne veš, koga boš srečal, vedno si lahko nekdo drug, nikoli se ti ni treba odjaviti ipd.), pomaga prav terapevtska skupina, v kateri mrgoli umetnikov negativnega mišljenja, ki živijo vsak v svoji hotelski sobi, komični, a legitimni.
-
Sprehod med nagrobniki
Tako kot zna Liam Neeson barabam povedati, da jih bo dobil in zlomil, ne zna nihče. In običajno to barabam pove po telefonu, kar ga naredi še silnejšega, še karizmatičnejšega. Kar izgubi z leti, pridobi s telefonom. Drugi pravičniki – recimo Steven Seagal – to počnejo v živo, mano a mano, v direktnem kontaktu. Tudi Sylvester Stallone je to najraje počel mano a mano, full-contact, toda če je kje našel kak tokivoki, je znal barabo kar dobro prestrašiti: Lahko bežiš, a ne moreš se mi skriti! Dobil te bom in zmlel! Ti si bolezen – jaz sem zdravilo! Tako je izgledal še silnejši – in strašnejši.
-
Dobrodošli v New Yorku
In vi ste mislili, da je pravi volk z Wall Streeta Jordan Belfort, ki ga je igral Leonardo DiCaprio! Ne, ni. Spoznajte Georga Devereauxa (Gérard Depardieu), pravega volka z Wall Streeta. Devereaux je francoski megafinančnik, kralj visokih financ, ki deluje v New Yorku.
-
Ameriška Kominterna
Imena poznate: Paul Wolfowitz, Douglas Feith, Richard Perle, Scooter Libby, Elliott Abrams, John Bolton, James Woolsey, Zalmay Khalilzad. Tudi njihove obraze poznate. Rekli so jim neokonservativci. Niso bili poklicni politiki, ampak intelektualci, ki so se infiltrirali v politiko – v Bushevo administracijo. Po 11. septembru 2001 so bili glavni ideologi ameriške vojne proti terorju. Histerično so navijali za ameriški napad na Afganistan in Irak, sejali paniko in paranojo, zastraševali in napihovali »teroristično grožnjo«, govorili o »osi zla«, ameriški moralni superiornosti in ameriški predpravici do preventivnega udarca, ignorirali Združene narode in mednarodno pravo, sestavljali koalicijo voljnih in poudarjali, da lahko Amerika počne, kar hoče, ker širi svobodo in demokracijo.
-
Iskanje Pernatega kralja
Zgodovina filmov je zgodovina šokov: tuširanje v Psihu, levitiranje Linde Blair v Izganjalcu hudiča, gola plavalka v Žrelu, glava Gwyneth Paltrow v filmu Sedem. To so bili šoki, ki so stresli svet. Toda nič ni bilo šokantnejšega od prizora v Bambiju, v katerem umre Bambijeva mati – in seveda, nič manj šokanten ni bil prizor v Levjem kralju, v katerem umre ata Mufasa.
