Marcel Štefančič jr.
-
29. 8. 2014 | Mladina 35 | Kultura | Film
Če bi radi videli, kako si brata Dardenne, dobitnika dveh zlatih palm (Rosetta, Otrok) in trume drugih prestižnih nagrad, predstavljata vestern Točno opoldne (ali pa film Teci, Lola, teci, če smo že ravno pri filmih o tekmi s časom), potem si obvezno poglejte film Dva dneva, ena noč, kombinacijo reboota njune Rosette, naturalističnega trilerja, moralke in road movieja, v kateri ima Sandra (Marion Cotillard), “depresivna” uslužbenka neke belgijske tovarne sončnih panel, le dva dneva in eno noč, da ohrani zaposlitev.
-
22. 8. 2014 | Mladina 34 | Kultura
Leta 1950 sta se Lauren Bacall in Humphrey Bogart med potjo v Afriko, kjer naj bi John Huston z Bogartom in Katharine Hepburn posnel Afriško kraljico, ustavila v Evropi. Obiskala sta London in Pariz, si ogledala vse atrakcije, ki jih moraš videti, preden umreš (Seno, Place de la Concorde, Versailles, Fontainebleau, Slavolok zmage, Elizejske poljane, hotel Ritz, Café de la Paix, Diorjeve štacune, bolšji trg ipd.), mahala fenom in pozirala. V Benetkah ni bilo nič drugače. Ko sta se z gondolo peljala po Velikem kanalu, jima je sledila truma gondol in čolnov. Feni so ju fotografirali – in onadva sta fotografirala fene, kako ju fotografirajo.
-
22. 8. 2014 | Mladina 34 | Kultura | Film
Film Dva obraza januarja se dogaja v Grčiji, na njenih barvitih, zapečenih ruševinah pravzaprav, toda ne danes, ampak leta 1962. Posnet je po kriminalki ameriške pisateljice Patricie Highsmith, ki jo je na zemljevid postavil Alfred Hitchock, jasno, s klasiko Neznanca na vlaku, v kateri je skušal Bruno, ojdipski fičfirič, teniškega prvaka prepričati, da bi “izmenjala” umora – Bruno bi umoril ženo teniškega zvezdnika, teniški zvezdnik pa bi umoril njegovega očeta, s čimer bi zagrešila “popolni zločin”.
-
22. 8. 2014 | Mladina 34 | Kultura | Film
Če na filmski sliki vožnjo avtomobilov ekstremno pospešiš, izgine. Ne vidi se jih več. Vse je odvisno od časa. “Brez časa ne obstajamo,” dahne Lucy, glavna junakinja tega sci-fi trilerja, ki izgleda kot hiperaktivni B-film, v katerem o evoluciji debatirajo Kubrickova Odiseja v vesolju, Malickovo Drevo življenja in Nolanov Izvor. Lucy igra Scarlett Johansson, ki s tem sklepa svojo neformalno posthumanistično trilogijo (Ona/Pod kožo/Lucy). Režira Luc Besson, ki ne more pozabiti svoje Nikite.
-
14. 8. 2014 | Mladina 33 | Svet
Leta 2009 so začeli od Chicaga proti New Yorku polagati optične kable. Prebijali so hribe, doline, ceste, predore, postavljali strogo varovane bunkerje z ojačevalniki. Na videz povsem rutinska stvar. Optične kable stalno vlečejo. In to ne bi bilo nič posebnega ali pa nenavadnega, če tega ne bi počeli v veliki tajnosti. Delavci, ki so kable polagali, so vedeli, kaj polagajo, niso pa vedeli, zakaj, še manj – za kaj. Čemu bodo ta optična vlakna namenjena, niso imeli pojma. To je bila vojaška skrivnost. Nihče ni kaj dosti spraševal in vohljal, toda tisti, ki so ugotovili, da ni dobro preveč spraševati, so bili prepričani, da gre res za kak nov odsek vojaške infrastrukture – za najnovejšo vojaško skrivnost. V resnici je šlo za več kot vojaško skrivnost – za skrivnost, ki je nad vojaškimi skrivnostmi.
-
14. 8. 2014 | Mladina 33 | Kultura | Film
Prvič: ste videli zadnje superjunaške filme studia Marvel? Ja, postajali so vse bolj resni, celo resnobni. In ja, vse bolj so se držali Zemlje. Spomnite se le Thora, Iron Mana in Stotnika Amerike – potrebovali so Zemljo, da bi izgledali superjunaško. Marvelovi Varuhi galaksije pomenijo predah, celo diverzijo. Superjunaki se tu ne jemljejo resno. In tudi film jih ne jemlje resno. A da ne bo kakega nesporazuma: film jih jemlje resneje, kot jemljejo sami sebe. Varuhi galaksije so intergalaktični wisecracking, vesoljski stand-up, ringelšpilski kozmični vic. Kot da bi Lucas šepnil Spielbergu: Tega pa še nisi slišal! Hej, vesolje je neskončno, brezmejno in nepredvidljivo – zakaj bi se držal utrujene, enolične, dolgočasne, predvidljive, majhne Zemlje, na kateri nihče več ne sliši tvojih vicev?
-
8. 8. 2014 | Mladina 32 | Kultura | Film
Jon Favreau igra Carla Casperja, chefa, zelo cenjenega, prefinjenega kuharskega mojstra, ki dela v veliki, prestižni, modni losangeleški restavraciji. Sam bi rad malce eksperimentiral in pripravljal svoje jedi, jedi z guštom, jedi, ki bi imele njegov osebni pečat, avtorske jedi, narejene s strastjo, toda Riva, ošabni lastnik restavracije, ki ga igra Dustin Hoffman, ga sili v pripravljanje povsem rutinskih, konvencionalnih, modnih, brezosebnih, brezdušnih jedi.
-
1. 8. 2014 | Mladina 31 | Politika
Ko človeku presadijo kak notranji organ, je vedno vprašanje, ali ga bo telo sprejelo. Zdaj pa si predstavljajte, da je organ Miro Cerar, telo pa so slovenske politične elite. Vprašanje je: ali ga bo telo slovenskih političnih elit sprejelo? Ne pozabite: Zoran Janković je bil organ, ki ga je telo slovenskih političnih elit zavrnilo. Se lahko Cerarju zgodi Janković? Vprašanje je v resnici drugotno, ali bolje rečeno: četudi Cerarja sprejme telo slovenskih političnih elit (in četudi mu uspe sestaviti »sanjsko« koalicijo), je še vedno vprašanje, ali ga bo sprejelo tudi ono drugo slavno telo – telo mednarodnih finančnih elit. Kdo odloča o tem, kateri organ bo to telo sprejelo in katerega ne, pa dobro vemo: bonitetne agencije.
-
25. 7. 2014 | Mladina 30 | Politika
Ameriška revija Foreign Policy je nedavno spet objavila indeks stabilnosti, ki ga sestavlja Fundacija za mir (The Fund for Peace). To je zdaj že letni ritual – desetič zapored. Fundacija za mir ta indeks, ki se je najprej imenoval Failed States Index (indeks spodletelosti držav), zdaj pa se imenuje Fragile States Index (indeks krhkosti držav), sestavi, revija Foreign Policy ga sredi leta objavi.
-
25. 7. 2014 | Mladina 30 | Kultura | Film
22 Jump Street: Mladeniča na faksu
Ko je Bruce Willis v filmu Umri pokončno 2 potarnal, da se mu je še drugič zgodila ista stvar, je bil to signal, da se zaveda, da nastopa v nadaljevanju, sequelu velikega hita. Tudi stotnik Dickson (Ice Cube) nam v filmu 22 Jump Street signalizira, da se zaveda, da nastopa v nadaljevanju hita 21 Jump Street: Jenku (Channing Tatum) in Schmidtu (Jonah Hill), svojima “tajnima agentoma”, velikima infiltratorjema, namreč razkrije, da ju čaka misija, ki je dobesedno identična tisti prejšnji.
-
18. 7. 2014 | Mladina 29 | Politika
V nedeljo so takoj vsi oznanili, da je gladka in premočna zmaga Stranke Mira Cerarja presenečenje, celo senzacija, pravi šok. Nehajte. Kdo pa naj bi zmagal? Kdo pa ste mislili, da bo zmagal? SDS? Janez Janša je vendar na Dobu. Čisto resno: mar ne bi bilo čudno (in presenetljivo in senzacionalno in šokantno), če bi zmagala stranka, katere predsednik je v zaporu, obsojen zaradi korupcije? Presenetljivo, senzacionalno in šokantno je že to, da je SDS dobila 20 odstotkov glasov.
-
18. 7. 2014 | Mladina 29 | Kultura
Bi radi videli hudiča? Potem se zapodite v Ljutomer, kjer že blazni 10. Grossmann, festival fantastičnega filma. Da je izganjanje hudiča res hudič, lepo pokaže španski šoker Asmodexia, ki bo vero vrnil celo slovenskim vernikom. Pekel pač ne pozna izbrancev. Vero v strpnost bo slovenskim vernikom vrnil nemški Samuraj, v katerem se v malem, zakotnem, nestrpnem mestu pojavi strašni transvestit, ki obglavlja homofobe in druge ajatole heteroseksualnosti. Več>>
-
18. 7. 2014 | Mladina 29 | Kultura | Film
V fantastični Zori Planeta opic, ki se začne deset let po nič manj fantastičnem Vzponu planeta opic, rebootu Planeta opic, je svet povsem opustošen – ljudi je okužil in pokončal pandemični opičji virus, produkt znanstvenega eksperimentiranja. San Francisco je zapuščen, popolna distopija: ljudje, ki so preživeli in ki jih vodi militantni Dreyfus (Gary Oldman), živijo v stari vojaški orožarni, med ruševinami, panično se stiskajo drug k drugemu, obenem pa obupano iščejo vir energije, ki bi jih ohranil pri življenju.
-
18. 7. 2014 | Mladina 29 | Kultura | Film
Piše se leto 2023. V Ameriki je brezposelnost manj kot petodstotna, kriminala tako rekoč ni, vse manj ljudi pa živi pod pragom revščine – po zaslugi Čistke, letnega rituala, ki so si ga izmislili zato, da bi lažje živeli. Na ta dan – dan Čistke, dan nove neodvisnosti, dan prerojene Amerike – lahko ubiješ, kogar hočeš.
-
11. 7. 2014 | Mladina 28 | Družba
Goljufanje 1450 sličic na sekundo
Številne tekme na svetovnem prvenstvu v Braziliji so ljudi razočarale. Igralci so bili anemični in brezvoljni, niso žareli in se naprezali, kazali niso nobenega posebnega veselja in strasti, igrali so tako, kot da nočejo škodovati svojim lukrativnim telesom in svojim še lukrativnejšim karieram, nekatere reprezentance pa so bile sploh omrtvičene in mrtve – in tudi odšle so kot trupla. Hitro smo slišali argumente, zakaj je bilo tako: temperature so bile previsoke, bilo je zadušljivo, vlažnost je bila previsoka, igralci so bili utrujeni in pregoreli, za njimi je dolga sezona in tako dalje. Toda: kaj če se v resnici dolgočasijo? Kaj če v igri ne uživajo? Ali pa: kaj če v igri uživajo manj kot mi? Kaj če gre tu za sindrom pornozvezde? Moški, ki gleda pornič, vedno misli, da tista ženska – pornozvezda – res uživa. Da torej uživa tako kot on! Kot ta, ki pornič gleda! Da je užitek vzajemen, obojestranski! Jasno, pornozvezda v resnici ne uživa, ampak užitek le hlini. Kaj če so nogometaši take pornozvezde? Kaj če užitek v igri le birokratsko hlinijo? Tu se vprašate: zakaj to opazimo šele v času svetovnega prvenstva? Iz preprostega razloga: ker je prav zdaj naš užitek največji! Ker nam prav zdaj najbolj prihaja! In ker prav zdaj, ko je naš užitek največji in ko nam najbolj prihaja, najlažje opazimo, da druga stran – nogometaši – ne uživa tako kot mi in da ji ne prihaja.
