-
Seks na eks
Pred leti smo imeli referendum o umetni oploditvi samskih žensk, toda predvolilna debata kmalu ni imela več nobene zveze z umetno oploditvijo oz. biomedicinsko pomočjo, ampak le še s samskimi ženskami, v katerih so tisti, ki so bili PROTI, videli nekaj motečega, sumljivega, opolzkega, razpuščenega, pocestnega in grešnega.
-
Grace monaška
Grace monaška, otvoritveni film letošnjega festivala v Cannesu, telenovelistična karikatura najmučnejšega leta v življenju Grace Kelly, monaške princese, ki je svojega moža, monaškega princa, spoznala v Cannesu, je dejansko biografija ujetnice – ženske, ki obtiči v “zlati kletki”, blišču patriarhalne temnice. In ne more več ven. Ali bolje rečeno: ne pustijo je več ven.
-
Možje X: Dnevi prihodnje preteklosti
Novi Možje X se začnejo leta 2023, v mračni, mučni, distopični preteklosti. “Future-shit.”
-
Junak našega časa
Zadnja leta stalno srečujete zelo jezne, besne, razkačene ljudi, ki točno vedo, kaj bi rešilo Slovenijo: nekdo, ki bi odločno udaril po mizi! Nekdo, ki bi počistil vso to »golazen«. Nekdo, ki bi tem »gnojem« polomil kosti! Nekdo, ki bi ostro, učinkovito in neusmiljeno odstranil vse, kar je gnilo! In ko jih srečujete, radi dodajo: Vse bi jih bilo treba postaviti pred zid! Vse? Vse – kajti vsi so enaki, poudarijo. Ti trije pop klišeji so recept za rešitev vseh slovenskih tegob. Vsaj tako nas prepričujejo »mali ljudje«, ki so zase prepričani, da so blazno fajn, čisti in nedolžni – želijo si le, da bi nekdo namesto njih pobil nekaj tisoč svinj.
-
-
Godzila
Na začetku devetdesetih so pri nas vrteli TV-serijo Dark Justice, v kateri se sodnik, nekdanji javni tožilec, prelevi v eksekutorja. S kriminalci, ki se kazni izognejo zaradi procesnih napak, obračuna kar sam. Pomeni, da je tožilec, sodnik in eksekutor v eni osebi. To ni nujno legitimno, še manj legalno, toda prihrani veliko časa, zato se je motto te serije glasil: “Pravica je morda res slepa, toda vidi v temi!”
-
Ali ima kapitalizem prihodnost?
Pred časom so v Sloveniji popustili mostovi. Vsaj tako se je zdelo. Direkcija za ceste je namreč sporočila, da nekateri mostovi ne vzdržijo več težkih bremen in da bo treba promet omejiti, tako da tovornjaki čez njih ne bi smeli več voziti. Spomnite se, kakšna panika je zavladala – podjetja so hitela pripovedovati, kakšen izpad prometa in kakšno gospodarsko škodo bi imela, če tovorni transport čez te mostove ne bi bil več mogoč in če bi morala svoje blago poslej prevažati po drugih, odročnejših, zamudnejših cestah.
-
Trd oreh
Ledena doba sreča stare filme noir, ko skuša veverica oropati prodajalno lešnikov, ki stoji točno na tisti ulici, na kateri skušajo gangsterji oropati banko, toda tale animacija, energična nametanka, ki se zavzema za mestno preživetje gozdnih živali, se začne z imitacijo 11. septembra (leteči voziček pikira v nebotično drevo, ki stoji v parku Liberty in ki potem apokaliptično eksplodira!), kar govori o tem, da Američani vsako nacionalno tragedijo prej ko slej prelevijo v komedijo, magari Gangnam Style.
-
Drobižki
Če si hočete malce odpočiti od vse preveč vsiljivih, posiljenih in izumetničenih dialogov, potem si poglejte francoskega Umetnika in špansko Sneguljčico, ki sta brez dialogov, toda pravo odrešitev ponujajo francoski Drobižki – končno animirani film brez dialogov.
-
Maščevanje v visokih petah
Cameron Diaz ima vse – razkošno službo, razkošno tajnico (Nicki Minaj!), razkošnega očeta (Don Johnson!), razkošno stanovanje, razkošnega tipa. Ime mu je Mark (Nikolaj Coster-Waldau). New York je njun. Seks v mestu je verjetno serija, ki ju je naredila. Toda Cameron potem v grozi ugotovi, da je Mark poročen.
-
Obljuba
“Ne ... nikoli več ... prisežem ti ... kako naj bi vedel, da se boš tako prestrašila ... samo opozoriti sem te hotel ... opozoriti na tvojo dolžnost ... samo da ga zapustiš ... za vedno ... in se vrneš k nam.” Tako v Zweigovi genialni noveli Strah svoji obupani, prestrašeni, strpinčeni ženi, materi dveh otrok, govori mož. Ker je ugotovil, da ga vara, jo je hotel dobiti nazaj, toda ne na silo, ampak spontano – hotel je, da se sama vrne. Ali bolje rečeno: ni hotel, da žena ve, da on sam ve, da ga vara.
-
Ugrabitev
Ko somalski pirati v Indijskem oceanu ugrabijo dansko trgovsko ladjo, se začnejo pogajanja z mogočno dansko ladijsko družbo, jasno, na daljavo, toda pogajanja, ki jih z danske strani vodi veliki direktor (Søren Malling), s piratske pa Omar (Abdihakin Asgar), niso zaradi tega nič manj mučna, strašljiva in napeta. Še več, prav ta razdalja med obema stranema, med lastniki ladje in ugrabitelji, poskrbi, da pogajanje postane to, kar je – hladni, brezosebni, brezdušni posel.
-
Sosedi
Seth Rogen je Messi komedije – le malo prostora potrebuje, da bi zadel. Pri Messiju imate občutek, da se žoga in goli kar lepijo nanj – pri Rogenu imate občutek, da se nanj lepijo replike in gegi. In ko ga gledate, nimate občutka, da si replike in gege izmišlja, temveč da si replike in gegi izmišljajo njega.
-
Lenka Nyborg vs. Zoki Underwood
Ko gledate in poslušate slovenske politike, imate občutek, da še vedno ponavljajo le to, kar so govorili politiki v Cankarjevih dramah, toda ta občutek je varljiv. Slovenski politiki niso več citati Cankarjevih likov, ampak po novem – znak modernizacije! znak strukturnega prilagajanja! – citirajo like, s katerimi mahajo in rožljajo sodobne TV-serije. To se je še posebej lepo videlo zadnje dni, ko je Pozitivna Slovenija pakirala veliki kongres, na katerem naj bi članstvo odločilo, kdo bo novi predsednik Pozitivne Slovenije – Birgitte Nyborg ali Frank Underwood.
-
Laibach
Laibach je prekinil molk – z novim albumom (Spectre), ustanovitvijo nove stranke (Spectre), masivno svetovno turnejo, med katero si je z odločno besedo pokoril več kot 30 mest, od Berlina do Hongkonga, in temle intervjujem, ki je člane skupine ujel nekje v Skandinaviji, kjer so bratom Vikingom ravno razlagali, da Final Countdown ni le metafora, ampak da se je končno odštevanje res začelo.
-
Sivolasi žigolo
Woody Allen igra najraje sebe. V Sivolasem žigolu igra zvodnika, ki igra Woodyja Allena – nevrotičnega newyorškega Žida, sicer propadlega knjigarnarja, obsedenega s seksom, osamljenostjo in staranjem.
-
Udar ljubezni
Sta se poročila zaradi denarja ali iz ljubezni? To je kakopak večno vprašanje. Predvsem pa je to večno filmsko vprašanje. Filmi se vedno vrtijo prav okrog denarja in ljubezni, pri čemer se denar in ljubezen najprej kažeta kot alternativa (ali denar ali ljubezen), na koncu pa se izkažeta za nujnost (denar in ljubezen).
-
Oto nosorog
10-letni Tomo – gikovsko nadarjen, primerno odtujen in sramežljivo zaljubljen, bolj ali manj prepuščen samemu sebi in svojim fantazijam – nariše žoltega nosoroga, ki kakopak oživi (res groteskno rojstnodnevno darilo za njegovo muzo), toda tale precej statična danska animacija, posneta po otroškem bestsellerju Oleja Lunda Kirkegaarda, ki je pri osemintridesetih med potjo domov zmrznil, potem zanj nima kakih silnih idej, ampak se raje posveča množici drugih likov, ki pa Otu ne sežejo do kolen.
-
Neverjetni Spider-Man 2
Ko se zgodi kaj hudega, tragičnega in katastrofalnega, se ljudje sprašujejo: kje je bil Bog? Kaj je počel? Zakaj ni tega preprečil? Zakaj ni posegel in ukrepal? Natanko to se sam sprašujem ob superjunaških filmih: če imajo superjunaki božje, nadčloveške, nadnaravne sposobnosti, zakaj potem vedno toliko počivajo in zakaj preprečijo tako malo katastrof?
-
Najini otroci
Najini otroci je film, v katerem se dogajajo divje, hude, šokantne, brezkompromisne, tako rekoč neizrekljive reči. Nekatere reči so izrečene na neizrekljiv način, drugih pa sploh ni treba izreči, ker jih izrečejo kar same situacije, seksualna politika zahodne družbe in odnosi med osebami, ki se imajo za družino in ki že vnaprej mežikajo katastrofi. Film je posnet po tragediji.
-
Atomski z desne
Jugoslovani so bili prepričani, da so rojeni za komunizem – in da je komunizem rojen za njih. Ko so ugotovili, da ni, so se razšli, po novem prepričani, da so vsak posebej rojeni za kapitalizem – in da je kapitalizem rojen za vsakega izmed njih. Zdaj ugotavljajo, da so jih v kapitalizem zvlekli le zato, da bi jih lažje zjebali – enega po enega.
-
Maska demokracije
Če ameriški politik zagreši kak hud škandal, bodisi korupcijskega ali seksualnega, če se torej pri javnosti in še posebej pri svoji volilni bazi znajde v nemilosti, ima na voljo dve priročni možnosti očiščenja – dva očiščevalna stroja.
-
Zvončica in piratska vila
Ko zlobna vila ukrade modri prah s čarobno močjo, najprej pomislite, da vas čaka disneyjevska predelava Gospodarja prstanov, toda v resnici je to le priložnost za poskočni duet dveh Disneyjevih franšiz, tiste o neverlandski Zvončici in one o piratih s Karibov, le da je kapitan Kljuka tu za Zvončico to, kar je Ken za Barbiko.
-
Rio 2
Papagaja Blu in Jewel, zdaj ponosna prebivalca Ria, s svojimi tremi paglavci, verjetno bodočimi nogometaši (ali karnevalskimi sambisti), odfrlita v amazonsko džunglo, toda ko pristaneta, ugotovite, da tam nista le zato, da bi pohlepnim korporacijam, ki uničujejo pragozd, nalila čistega, ampak tudi zato, da bi lahko odigrala tropsko verzijo Njenih tastarih, kajti sredi džungle odkrijeta izgubljeno “modro” pleme, njene tastare, ki komaj čakajo na papagajsko repriziranje dobro znanih sit-komskih klišejev in glasbene točke, še utrudljivejše od klišejev, Blujeve hipohondrije in mrčesa.
-
Ničelni teorem
Ker v Gilliamovih filmih vedno iščejo sveti Gral, za katerega se potem izkaže, da je tako nesmiseln kot vprašanje, kakšen je smisel življenja, izgleda Ničelni teorem kot metagilliamovski film, kajti Qohen Leth (Christoph Waltz), tesnobni heker, ki živi v hologramski, pikselski, kisli, morasti, avtomatizirani distopični retro prihodnosti, dobi prav nemogočo nalogo: mračnjaška korporacija, ki jo vodi Management (Matt Damon), mu naroči izdelavo “ničelnega teorema”, zapletene matematične enačbe, ki bi pojasnila smisel življenja. Kar je približno tako, kot bi abstrakciji rekli, naj o sebi govori v tretji osebi.
-
Transcendenca
Se spomnite simultano izvedenih bombnih ali pa letalskih atentatov Al Kaide? No, Transcendenca, mračni, morbidni, eko-teološki tehno triler, se začne s simultanimi bombnimi atentati na high-tech laboratorije, ki so razvijali umetno inteligenco, toda atentatorji niso kaki islamisti, ampak tehnoludisti, tehnofili, ki so se spreobrnili v tehnofobe: v razbohoteni tehnologiji vidijo grožnjo človeštvu in prehud poseg v evolucijo, zato zvenijo kot krščanski fundamentalisti, ki pravico do poseganja v evolucijo priznavajo le Bogu, in kot hayekovski neoliberalci, ki pravico do poseganja v družbo in zgodovino dopuščajo le spontanemu, nevtralnemu, objektivnemu mehanizmu, kakršen je trg, njihov Bog.
-
Nebraska
Če hočete videti vrhunski road movie, potem si poglejte elegično, romaneskno, črno-belo Nebrasko. Zelo spominja na Lynchevo Resnično zgodbo, zato tudi ves čas čakate, da se bo na lepem prikazal Richard Farnsworth ali pa vsaj Harry Dean Stanton. Ni treba, saj prvega in drugega zelo dobro nadomešča Bruce Dern, ki igra Woodyja Granta, ostarelega, iztrošenega, zapitega, precej senilnega in odsotnega mizantropa s fiksno idejo: da je zadel glavni loterijski dobitek, milijon dolarjev, po katerega mora zdaj v Lincoln (Nebraska).
-
Zadnja Noetova skušnjava
»V začetku ni bilo ničesar.« S tem stavkom se začne in konča Noe, 130-milijonski biblični spektakel, ki so ga krščanski fundamentalisti – in vsi tisti, ki so tako brez domišljije, da Biblijo berejo dobesedno – takoj bučno napadli in obsodili. V Bibliji pač ne piše, da »v začetku ni bilo ničesar«, ampak da je »v začetku Bog ustvaril nebo in zemljo«.
-
Bela in Sebastijan
Tisti, ki so naveličani digitalnih fabrikacij naravnih lepot, se bodo v temle otroškem filmu, posnetem po slovitem romanu Cécile Aubry, naužili deviških in brezčasnih lepot francoskih in švicarskih Alp, toda leta 1943 teh silnih lepot ne ogrožajo klimatske spremembe, ampak nacisti, ki hočejo ugotoviti, kdo iz Francije v Švico tihotapi Žide.
-
Krvne vezi
Če se v filmu kdo fiksa, še posebej ženska, potem takoj zaslišimo Velvet Underground. Spomnite se le Zemeckisovega filma Flight. To je kliše. In Krvne vezi ga kupijo. A ni ne prvi ne zadnji.
-
Epizoda v življenju zbiralca železa
Pozabite na Kusturico. V življenju bosanske romske družine, ki jo vodi Nazif (Nazif Mujić), zbiralec starega železa, veteran bosanske vojne, ni nobenega magičnega realizma. Njihova hiša ne leti po zraku, ampak so stisnjeni k tlom – revščina ima odurno in stresno gravitacijo. In tudi odpotovati nimajo kam. Nihče jih ne čaka.
