-
Nimfomanka – 2. del
Zdaj, štiri ure po tem, ko je evnuški Seligman (Stellan Skarsgård), samozvani “devičnik”, pred svojo hišo našel pretepeno Joe (Charlotte Gainsbourg), samozvano “nimfomanko”, se vprašate: zakaj se ne pofukata? Zakaj raje govorita kot fukata?
-
Glas ljudstva
Izginotje malezijskega potniškega letala boeing 777, ki je 8. marca vzletelo v Kuala Lumpurju in ni nikoli pristalo v Pekingu, vendarle budi upanje – v času pametnih tehnologij, Velikih bratov, guglanj, selfijev, globalnih prisluškovanj in WikiLeaksov je mogoče še vedno izginiti brez sledu. V času totalnega nadzora lahko še vedno brez sledu izgine 239 potnikov. Še več: v času, ko nas prepričujejo, da je mogoče izslediti in najti čisto vsak pametni telefon, še vedno lahko brez sledu izgine 239 pametnih telefonov.
-
Razcepljeni
Bliža se konec sveta – najstniki se že sortirajo. V Razcepljenih, sicer bolj reciklaži Iger lakote kot Somraka, se sortirajo po talentih in vrlinah. Če si najstnik v distopičnem Chicagu, potem lahko sodiš le v enega izmed petih razredov novega kastnega sistema. En človek – en talent. To je urejen, rigiden, konformističen, standardiziran svet, v katerem test odloči, kam sodiš – in tega, kar si, potem ne moreš spremeniti. Ker pa Tris (Shailene Woodley) po svojih talentih in vrlinah sodi v vseh pet razredov (zlahka je tako mati Tereza kot Spiderman), postane tako nevarna, da jo skuša tiranska Kate Winslet odstraniti. Kvazinacistični svet, v katerega vstopa Tris, ni le metafora odraslih, ki najstnike silijo v prilagoditev in žrtvovanje talentov, ampak tudi metafora sodobnega kapitalizma, ki človeku, od katerega terja le en robotski talent, ne pusti, da bi se premaknil.
-
Don Jon
Ni pravilnega seksa, učijo filmi. Spomnite se le Sramote – ali pa Nimfomanke. Eden izmed partnerjev vedno preveč uživa. Na eni strani je vedno preveč užitka. In nikoli ne vemo, kdo – kateri izmed partnerjev – zares uživa. Jacques Lacan bi rekel, da “ni spolnega razmerja”.
-
-
Abeceda
Erwin Wagenhofer se je v dokuju Mi hranimo svet spraševal, kako to, da gre toliko hrane v nič, v dokuju Denar sveta grobar pa, kako to, da gre v nič toliko denarja. V Abecedi se sprašuje: kako to, da gre v nič toliko izobrazbe?
-
Stotnik Amerika – Zimski vojak
Zimski vojak, neskončni popkorn, kar poka od akcijskih ringelšpilov, turbulentnih pregonov, gikovskih igračk, stripovskih hvalnic svobodi, mežikanja topikam dneva (ameriška brezpilotna letala, globalno prisluškovanje, Kijev kot del Rusije), matinejske predvidljivosti, patriotskih iger in neposredne nevarnosti, ki jo predstavlja ruski bionični “Zimski vojak”, tako da Stotnik Amerika (Chris Evans), superjunaški supervojak z nindžaželvjim superščitom, stripovska transfiguracija Edwarda Snowdna, in njegov marvelski entourage – Črna vdova (Scarlett Johansson), Sokol (Anthony Mackie) in Nick Fury (Samuel L. Jackson) – dobita misijo nemogoče, ki jo je Hollywood vzel tako resno, da je režijo prepustil režiserjema komedij, Robertu Redfordu, ki je kot Kondor anticipiral Stotnika Ameriko (v dobrem in zlu, heh), pa omogočil, da po dolgih letih spet igra v megahitu.
-
Noe
Bog je bil kot filmar – ker s prvo verzijo svojega scenarija ni bil zadovoljen, jo je vrgel v smeti. Svoj scenarij je začel z Adamom in Evo, potem pa ugotovil, da bo to preslab film, zato ga je začel še enkrat – z Noetom (Russell Crowe), Setovim potomcem, ki dobi božji “signal”, da naj zgradi orjaško barko ter reši svojo družino in po en par vsake živalske vrste (kje so dinozavri?), preostalo človeštvo pa prepusti vesoljnemu potopu, sicer maščevanju strašnega, krutega, sadističnega Boga.
-
Pot v hlapčevstvo
Ko so se zahodni zavezniki junija 1944 izkrcali v Normandiji, se je začelo osvobajanje Evrope – in rušenje fašizma. V osvobajanje Evrope se je vključil tudi Friedrich A. Hayek, toda s knjigo Pot v hlapčevstvo, ki jo je objavil marca 1944, Evrope ni hotel osvoboditi le nacizma, ampak tudi socializma. Če se ne osvobodiš socializma, potem se tudi nacizma nisi osvobodil. Znebiti se ju moraš hkrati, tako rekoč v paketu. Vsaj tako je verjel Hayek, avstrijski ekonomist z britanskim državljanstvom in stolico na ugledni London School of Economics.
-
Potepuh Tomaž
Potepuh Tomaž izgleda kot francoska verzija filma Gremo mi po svoje, le da se ne dogaja pod Alpami, ampak v gozdu, kjer se izgubi gruča petletnikov.
-
Tarzan
Ko v afriško džunglo trešči meteorit, vesoljski rudnik najdragocenejših mineralov, lahko plenjenje prepreči le goloroki Tarzan, toda tale motion-capture animacija, sicer tipični evropuding, ki stalno šviga med obema džunglama, afriško in korporativno (Greystoke Energies), je zadnji, ki bi si upal otrokom povedati, da korporativno plenjenje mineralov v Afriki bolj ogroža ljudi kot pa redke živali in da sam Tarzan – “prvi človek” – ni izhodišče ali začetek zgodbe, ampak končni rezultat tega plenjenja (“zadnji človek”).
-
Edini preživeli
Američanom se že kaki dve stoletji dogaja ista reč – napadejo tujo, eksotično deželo, potem pa se čudijo, ker se domačini branijo. Edini preživeli, posnet po resnični zgodbi, je popolna metafora tega grotesknega imperialističnega patosa.
-
Grand Budapest hotel
Če Wes Anderson v svoj film pripelje vse svoje fetiše, igralce iz svojih prejšnjih filmov, od Edwarda Nortona, Adriena Brodyja, Billa Murraya in Willema Dafoeja do Jeffa Goldbluma, Boba Balabana, Owena Wilsona, Jasona Schwartzmana in Tilde Swinton, potem veste, da misli resno – vsaj tako resno kot avtobio-
-
NeSrečno!
Evropska komisija je nedavno sporočila, da bo zamrznila približno milijardo evrov, ki naj bi jo Slovenija dobila za sofinanciranje projektov. In zakaj bo izplačilo tega razvojnega denarja zamrznila? Zaradi nepravilnosti in sistemskih napak, ki jih je ugotovila pri črpanju evropskih sredstev in nadzoru.
-
Želja po hitrosti
Tu smo že bili, večkrat – v Hitrih in drznih. Želja po hitrosti, posneta po sloviti računalniški igrici (kot Lara Croft, Nevidno zlo, Silent Hill in Perzijski princ), izgleda kot reboot vse bolj upehanih Hitrih in drznih (pa še Paul Walker je umrl), zato je čudno, da tako zelo komplicirajo, saj bi lahko vzeli kar inserte iz Hitrih in drznih, toda dirkaške bravure – recimo vsa tista spektakularna katapultiranja avtomobilov – si po drugi strani res zaslužijo slow-motion: posnete so namreč v živo. Niso le digitalni efekti.
-
Mamin sinko
Ko pride čas za kosilo ali večerjo, mama zavpije: “Fanta in Guillaume, takoj k mizi!” In vsi trije fantje takoj pridejo k mizi. Ja, tudi Guillaume je fant, toda mama ga vedno pokliče posebej – Guillauma ima za punco. In če še ni punca, ga skuša v punco vsaj preleviti – interpelirati. Vedno si je želela, da bi bil punca. In njena želja je tako močna, tako dominantna, tako brezpogojna, da zasenči njegovo spolno identiteto – ali pa jo vsaj postavi na standby. Tako kot je mati vdana svoji želji, je – simpatični, feminilni, nežni, vljudni, občutljivi, naivni – Guillaume vdan njeni želji.
-
Slika, ki je ni
Kdor je videl Polja smrti, ve, da je Kambodža čisti filmski ready-made. Ničesar ni treba dodajati. Niti si ni treba ničesar izmišljati. Vse so naredili že sami Rdeči kmeri. Ali bolje rečeno: za film so poskrbeli že Rdeči kmeri. Ko so leta 1975 prevzeli Kambodžo, so jo najprej preimenovali v Kampučijo, potem pa so jo poslali v leto nič.
-
Pustolovščine gospoda Peabodyja in Shermana
Gospod Peabody (genialni pes), njegov posvojenec (človek!) in posvojenčeva sošolka (bitch!), ki izgledajo kot popolna razširjena družina, se s časovnim strojem zaprašijo skozi zgodovino, kjer se udeležijo vseh velikih Dogodkov, od padca Troje do italijanske renesanse (Leonardo skuša Mono Liso ravno spraviti v smeh), kar tole DreamWorksovo manično animacijo prelevi v vzgojno igračo.
-
Z Molièrom na kolesu
Spomnite se komedije Ti, ti lažnivec: Jim Carrey je igral odvetnika, ki začne nenadoma govoriti resnico, le resnico in nič drugega kot resnico. Reče lahko le še to, kar misli, zaradi česar ima potem le sitnosti. Da bi lažje živeli skupaj, si moramo lagati. To nas drži skupaj. Najbolj smo si všeč, ko si lažemo. Resnica je pogubna za družbo. Kdor govori resnico, je ljudomrznež. Če ste kdaj brali ali pa gledali Molièrovega Ljudomrzneža, potem veste, da je Alcest, glavni junak te farse, natanko tak ljudomrznež: vedno reče to, kar misli. Kompromisi ga ne zanimajo, konformizem prezira. Kar ga vodi le v težave. Jasno, to ga tudi odtuji človeštvu.
-
Kurir
Ko je John Cusack nazadnje obtičal v zakotnem, oguljenem, mračnem, neonskem motelu (v Identiteti, se razume), so se okrog njega kopičila trupla. In zdaj, toliko in toliko let kasneje, bi lahko dahnil to, kar je v filmu Umri pokončno 2 dahnil Bruce Willis: “Kako se lahko istemu človeku ista stvar zgodi dvakrat?!” V Kurirju namreč spet obtiči v zakotnem, oguljenem, mračnem, neonskem motelu, v katerem se okrog njega kopičijo trupla, le da tokrat izgleda precej bolj faustovsko – mefistovski magnat (Robert De Niro) mu naroči, naj se dokoplje do skrivnostne torbe, s katero naj potem počaka v tem motelu, toda vanjo ne sme pogledati. Pod nobenim pogojem! “V torbo ne smeš pogledati!”
-
Nonstop
11. september je vse spremenil – vsakdo, ki potuje z letalom, je sumljiv, sporoča Nonstop, remiks Nočnega leta in Pogrešane na letalu (s pridihom filma Zbogom dekleta), v katerem si Bill Marks (Liam Neeson), ločeni, zapiti, zjebani zvezni letalski šerif, ki – zakrinkan v običajnega potnika – skrbi za varnost (ja, svoje družine ni mogel rešiti, lahko pa reši potniško letalo!), zamišljeno, zaskrbljeno, panično ogleduje potnike, s katerimi bo iz New Yorka letel v London.
-
Nimfomanka – 1. del
Si predstavljajte, da bi nimfomanka o svoji spolni odisejadi na dolgo in široko pripovedovala evnuhu? Natanko to se zgodi v Nimfomanki, dopolnilu Antikrista in Melanholije, ki ga bomo – tako kot finale vseh sodobnih fantazij – gledali v dveh delih.
-
Montevideo, se vidimo!
Tale srbski megahit, sicer nadaljevanje megahita Montevideo, Bog te video!, v katerem ste lahko videli, kako je nastala jugoslovanska nogometna reprezentanca, ki je leta 1930 sodelovala na prvem svetovnem prvenstvu v Urugvaju, bi lahko propagirali s sloganom: Če vas nogomet ne zanima, pridite poslušat soundtrack Roberta Magnifica!
-
Abeceda kapitalizma
Evropske avtoceste so nadaljevanje oceanov z drugimi transportnimi sredstvi – poti, po katerih plujejo kontejnerji. Enega takega v italijanskem filmu TIR šofira Brane Završan, ki je menda dve leti res šofiral tovornjak, da bi se lahko čim bolje vživel v lik tovornjakarja, toda transformacija je presegla običajno logiko enkratne uporabe – v nekem smislu je namreč res postal tovornjakar. Zato tudi TIR ne izgleda kot igrani film, ampak bolj kot dokumentarec o Branetu Završanu, šoferju tovornjaka, kavboju v ožilju sodobnega globaliziranega kapitalizma, podaljšku kontejnerjev, »škatel, ki so spremenile svet«, če naj parafraziram sloviti McAulayjev doku o tem, kako je kontejner postal motor globalizacije (Škatla, ki je spremenila Veliko Britanijo).
-
Kolaboracija
Šestnajstega oktobra 1946 so v Nürnbergu obesili Juliusa Streicherja, nacističnega zločinca. Streicher ni bil vojak niti minister. Ni poveljeval taboriščem smrti niti ni organiziral holokavsta. Nikogar ni ubil. Bil je »le« urednik strupenega antisemitskega časopisa Der Stürmer, nacističnega trobila.
-
Bi se gnetli na tej metli
Tale polurna BBC-jeva animacija, ki je bila letos nominirana za Oskarja (v kategoriji kratkometražnih animacij), se steguje proti Davidu in Goljatu (male živali porazijo zmaja), disneyjevski demokraciji (čar timskega dela) in benettonski enakosti (vsi drugačni, vsi enakopravni), za kaj več pa nima srca.
-
Zimska pripoved
Colin Farrell je Mojzes – ko je še dojenček, ga revna starša položita v čolnič in po morju pošljeta v obljubljeno deželo (ja, Ameriko). Ker se oprime tatinstva, že mislite, da bo postal Oliver Twist, a se raje prelevi v Jeana Valjeana, ki ga preganja Javert, alias Pearly Soames, irski gangster. Igra ga Russell Crowe, ki hvala bogu ne poje, žal pa »poroča« Luciferju, ki ga igra Will Smith. Če bi ga igral Robert De Niro, bi bilo to enako neresno. Toda hej, če obstaja Satan, potem ni razloga, da bi vsem tistim fantazijam – letečemu konju, čudežem, potovanju skozi čas, amneziji, slabim pričeskam in nesmrtni ljubezni (Jessica Brown Findlay), ki Farrella spremeni v Doriana Graya – gledali v zobe, medtem ko vse tiste luknje v zgodbi – z izredno slabo matematiko vred – v primerjavi s Satanom itak izgledajo kot manjše zlo. Vsaj tako misli film. Moti se.
-
3 dni za uboj
Kevin Costner izgleda kot Steven Seagal ali pa Dolph Lundgren v tistih cenenih akcijskih filmih, posnetih v Bolgariji, Moldaviji in Gruziji, potemtakem tam, kjer obstaja poceni delovna sila in kjer tuji investitorji ne plačujejo davkov.
-
300 – Vzpon imperija
Film 300 – Vzpon imperija ni niti sequel niti prequel filma 300 (pa tudi reboot ni, če smo že ravno pri tem), ampak se dogaja sočasno z njim, tako rekoč na sosednjem bojišču, najprej na Maratonu, kjer atenski vojskovodja Temistokles (Sullivan Stapleton) s “partizanskim” napadom preseneti mogočno perzijsko vojsko, ki si hoče pokoriti grške mestne državice, in potem v Egejskem morju, ob atenski obali, kjer Temistokles z raznovrstnimi taktičnimi zvijačami razbija, potaplja in desetka premočno perzijsko ladjevje, ki mu poveljuje Artemizija (Eva Green), kruta, sadistična, nekrofilska femme fatale, grška smokvica v perzijskem dresu (Kserks, perzijski bog, se kakopak medtem ruva z Leonidasovimi Špartanci). Artemizija si hoče podrediti Grčijo, Temistokles jo hoče združiti.
-
10 stvari, ki jih pri letošnjih Oskarjih ne razumem
10: Zakaj so vsi tvitali vice le o obrazu 81-letne Kim Novak, ki da naj zamenja plastičnega kirurga, če pa je Matthew McConaughey, ki je Oskarja za najboljši animirani film podeljeval skupaj z njo, izgledal tako, kot da ima istega plastičnega kirurga?
-
Pompeji
Pompeji se začnejo kot Gladiator in končajo kot film katastrofe, recimo Vulkan ali pa Dantejev vrh: Vezuv, dobro znani vulkan, leta 79 apokaliptično izbruhne in pokonča vse živo. Tudi nedolžne. In tu je paradoks: umre na tisoče ljudi, vam je pa povsem vseeno.
