-
Krogi
Srbski Krogi, posneti po resnični zgodbi, so presenetljivo tih film o bosanski vojni. Zibljejo se kot toplo nedeljsko popoldne, toda tu in tam sunkovito izbruhnejo – kot Joe Pesci v Dobrih fantih. In potem spet zdrsnejo v nedeljski blues.
-
Priseljenka
Priseljenka je tako brezhibno in tako melanholično sepijasta, kot da bi jo izrezali iz drugega Botra, ki je prav tako vključeval prizore na zloglasnem otoku Ellis, prek katerega so morali evropski priseljenci, če so hoteli vstopiti v Ameriko, sanjsko deželo priložnosti, svobode in blaginje. Na Ellisu, zadnji postaji pred rajem, se leta 1921 izkrca tudi Ewa (Marion Cotillard), Poljakinja, ki beži iz evropskega pekla.
-
Panika
Na kaj misli ženska, ko vara svojega moža? Za začetek, Vera (Janja Majzelj) opravlja tipični ženski poklic – preživlja se kot medicinska sestra, negovalka ran, jasno, moških. Vsaj tak je podton. Kajti Vera je tudi mati in žena, tipična ujetnica zatohlega, zaležanega, kletkastega, “steklenega” zakona.
-
Pompeji
Pod Vezuovom umre na tisoče ljudi, vam je pa vseeno. Videli ste Dantejev vrh – navijali ste za Pierca Brosnana. Videli ste Vulkan – navijali ste za Tommy Leeja Jonesa. Tu pa navijate za vulkan. Vulkan kaže več življenja in več emocij kot liki. Pompeji so film, ki so mu liki le v napoto. In ki komaj čaka, da vsi ti pompejanski liki enkrat za vedno obmolknejo. Liki so namreč le skice, le karikature, le cifre, le imena – scenaristi se s karakterizacijami niso ravno pretegnili. A le zakaj bi se? Saj so vedeli, da jih itak čaka kolektivna smrt, apokaliptični izbruh Vezuva. Vnaprej so jih odpisali, ker so vedeli, da so obsojeni na smrt. Zakaj bi se torej mučili z njimi? Kar pa velja tudi za sam film: le zakaj bi se mučili z njim, če pa bo na koncu vse odplaknil Vezuv? Pompeji so film, ki je v napoto samemu sebi. Tako kot so filmi v napovednikih v napoto samim sebi. Sodobni napovedniki še najbolj spominjajo na filme, polne lukenj. Pompeji izgledajo kot napovednik za TV-serije Spartak, Igra prestolov in Rim. Stari Rimljani, Pompejanci in Kelti celo govorijo tako kot naratorji napovednikov. Dahne nekdo: “To je Kelt! Pravijo, da je zadnji svoje vrste.” Šur. Reklamne slogane so izumili leta 79, ko je Vezuv pokopal Pompeje. Le sandale si natakneš, pa že lahko trobezljaš, da je izbruh vulkana glas Boga. Kar – ironično! – tudi je: film kaznuje samega sebe. Od dialogov je tu bolj komična le še smrt.
-
-
Nacionalni junaki
Ko je Žiga Jeglič dvakrat zapored premagal ruskega vratarja Semjona Varlamova, ste si rekli: zakaj v NHL igra Varlamov, ne pa Jeglič? Varlamov je le začudeno strmel – kot Jason Vorhees, ki je ravno doživel svoj Petek trinajstega. Iskreno rečeno, Risi bi se lahko z Rusi še bolj poigrali: če bi recimo selektor Matjaž Kopitar v trenutku, ko so Rusi vodili 2 : 1 in ko je imela Slovenija na ledu enega igralca več, malce pohazardiral – ja, sredi tekme! Zakaj pa ne? Z Rusi na dolgi rok itak ne moreš zmagati! – ter na led namesto vratarja Roberta Kristana poslal še enega igralca (tako da bi imeli na ledu dva igralca več), in če bi slovenska reprezentanca potem slučajno – hej, zakaj pa ne? – zadela in izenačila, bi imel Vladimir Putin res občutek, da je tistih 50 milijard vrgel stran. Strmel bi kot Oldboy, ko izve, da je bila tisto njegova hči.
-
Pločevinko
Za razliko od siceršnjih animiranih filmov, ki nas pozivajo, naj ne jemo mesa (živali so žive! živali govorijo! živali so kot ljudje!), nas Pločevinko, animirani poganjek nemške multimedijske franšize (ne pa Čarovnika iz Oza), poziva, naj odpadne materiale recikliramo – junaki so namreč odpadni materiali. In vsi ti odpadni materiali govorijo! Živijo! Kot ljudje! Toda to je srednji vek – kralji, princi, vitezi, zmaji. Ženske pa so le trofeje, obsojene na kuhinjo, le posest in okras tega, ki zmaga na viteškem turnirju. Ta patriarhalni pogled na žensko najdete na smetišču zgodovine, med odpadnim materialom, toda Pločevinko misli, da je treba reciklirati vse odpadne materiale.
-
Kubanska salsa
Nick Frost je v tandemu s Simonom Peggom garal in garal (Pr konc sveta, Vroča kifeljca, Noč neumnih mrtvecev), da bi si priboril priložnost za solo nastop – in glej, zdaj, ko je uspel, pleše salso. Vau! Ubijaš se, »ponižuješ« se v filmih Edgarja Wrighta, da bi lahko na platno spravil svoj osebni projekt, svoj pravi jaz, svoj statement, potem je pa to film o salsi, še huje, film o debeluhu, ki pleše salso.
-
Justin Bieber: Believe
Bieber-Man na oder prileti z belimi krili – kot kombinacija angela in supermana. Pričakujte trušč in začnite verjeti, dahne – kot mesija. Fenice vreščijo in blaznijo – kot da so se izkrcali Beatlesi.
-
Obraz ljubezni
»Ali se v zlato spremeni vse, česar se dotaknete,« vpraša nekdo Paula Raymonda (Steve Coogan).
-
Batler
Predstavljajte si Služkinje v Beli hiši, pa dobite Batlerja. Tu imate namreč človeka, ki je bil vedno tam, kjer je bila zgodovina – vedno je prisostvoval velikim dogodkom in velikim odločitvam, vedno je bil zraven velikih zgodovinskih osebnosti.
-
Varuhi zapuščine
Če bi nacisti med II. svetovno vojno okupirali Ameriko, bi verjetno odnesli Hollywood. Ker jim Amerike ni uspelo okupirati, so jim preostale le evropske umetnine, ki so jih plenili in odnašali s tako vnemo, kot da hočejo ustvariti največji muzej na svetu ali pa za svojega firerja, nesojenega slikarja, zapakirati največje rojstnodnevno darilo.
-
Nacionalni junaki in 'naše' kolajne
Ko pogledate, kateri slovenski športniki in športnice so v Sočiju osvojili medalje, vam z jezika takoj skoči priročno nagradno vprašanje, ki ga bodo zastavljali čez sto let: kaj imajo skupnega Peter Prevc, Teja Gregorin, Vesna Fabjan, Žan Košir in Tina Maze? Odgovor se bo glasil: leta 2014 so na zimski olimpijadi v Sočiju osvojili medalje! Nehajte, to vprašanje bo – vsaj sodeč po današnji evforiji – tudi čez 100 let še vedno prelahko, zato bo voditelj kviza ta ponarodeli podatek vključil že kar v samo vprašanje: kaj imajo skupnega Peter Prevc, Teja Gregorin, Vesna Fabjan, Žan Košir in Tina Maze, ki so leta 2014 na zimski olimpijadi v Sočiju osvojili medalje?
-
Čas je za New Deal!
Ko je New Orleans in okolico razdejal hurikan Katrina, so nekateri ameriški pastorji – recimo Pat Robertson in John Hagee – oznanili, da je to »božje maščevanje«. Bog naj bi bil Američane apokaliptično kaznoval, ker grešijo – ker se vdajajo spolni dekadenci, istospolnosti, abortusu in podobnim »grehom«. Vsi so se jim smejali. Jasno, vsi so se smejali tudi avstrijskemu škofu Gerhardu M. Wagnerju, ki je ameriškim pastorjem navdušeno pritrdil – ja, vidite, ni čudno, da je Katrina rušila prav bordele, nočne klube in klinike, na katerih so opravljali abortuse, je sporočil.
-
Neskončna ljubezen
Neskončna ljubezen je predelava Romea in Julije, le da ni posneta po sloviti tragediji Williama Shakespeara, ampak po – nekoč pet minut slavnem – romanu Scotta Spencerja, ki ga je leta 1981 ekraniziral že Franco Zeffirelli.
-
Vampirska akademija
Če ne bi bilo Harryjev Potterjev, Iger lakote, Somrakov in drugih fantazijskih eposov, ki ciljajo »mlade odrasle« (young adults), to novo – in očitno zelo lukrativno – demografsko skupino, potem bi založništvo crknilo. Vsaj tako se zdi. Hollywood ima na zalogi dovolj specialnih efektov, rimejkov in sequelov, da bi lahko preživel tudi brez YA-fantazij, toda ker dobro vemo, da ni ničesar, od česar Hollywood ne bi hotel živeti, je tu že Vampirska akademija, posneta po prvi izmed šestih YA-fantazij, ki jih je napisala Richelle Mead, nova J. K. Rowling, nova Suzanne Collins, nova Stephenie Meyer, nova Veronica Roth.
-
Lego film
Ko je George Lucas po megauspešni Vojni zvezd lansiral serijo licenčnih izdelkov, saj veste, akcijskih figuric in podobnih igrač, so mu očitali, da snema filme o igračah. Filme snema zato, da bi lahko prodajal igrače! Igrače prodaja zato, da bi lahko o njih snemal filme! Zdaj bi jim lahko mirno odvrnil: hej, igrača, o kateri ni mogoče posneti filma, sploh ni več igrača! Kaj ne vidite! Poglejte Transformerje. Ali pa Bojno ladjo. Ali pa Lego film, ironično, poskočno, evforično, kinetično, ringelšpilsko digi-stop-motion animacijo, ki pokaže, da je mogoče z legom narediti čisto vse, da je torej z legom mogoče ustvariti vse svetove, nove in stare, pretekle in prihodnje, zahodne in srednje, utopične in distopične. P
-
Kako sem preživel konec sveta
Žledokalipsa
-
Jaz, Frankenstein
»It’s alive,« je od veselja kričal dr. Frankenstein, ko je pošast, ki jo je sestavil iz rezervnih delov (okej, iz mrtvih), oživela, toda Mary Shelley, ki jo vse to popisala (Frankenstein), ni niti slutila, da bo ta pošast preživela in čez 200 let mutirala v Adama (Aaron Eckhart), odrešitelja človeštva, ki se bo vključil v apokaliptični – bolj ali manj digitalni, pirotehničnim katedralski, neogotski – spopad med demoni in angeli, še najbolj podoben kakemu lasvegaškemu tekmovanju bruhalcev ognja, zato bi jo še toliko bolj presenetilo spoznanje (smeh stoletij!), da je napisala le fantazijsko nadaljevanje Highlanderja, Podzemlja, Van Helsinga, Priesta in Nevidnega zla, ki kibicirajo Adamovemu »iskanju višjega smisla«.
-
Klub zdravja
Ron Woodroof je teksaški kavboj. Fanatični mačo. Non-stop žurer. Party animal. Kralj viskija, seksa in poziranja. Če je treba, se stepe. Po poklicu je sicer električar, toda pogosto zajezdi bika – rodeo je del teksaške kulture. In Ron je teksaški bik. Master of sex! Tik preden zajezdi bika, običajno zajezdi tudi kako bejbo – ali pa dve hkrati. Energije mu ne zmanjka. Neustavljiv je. Neuničljiv. Večen. Vsaj tako verjame.
-
RoboCop
Iran ima orožje za množično uničevanje, že lep čas vpijejo ameriški desničarji – napadimo Iran! Pod to pretvezo so kakopak napadli Irak. In ja, napadli so ga prav zato, ker so vedeli, da v resnici nima orožja za množično uničevanje. Če bi ga imel, ga ne bi napadli. Kdo pa še gre v vojno z državo, ki poseduje orožje za množično uničevanje! Toda pri Iranu jim tega »magičnega trenutka« – tiste »točke brez povratka« – ne uspe in ne uspe sestaviti, pa četudi bi se zelo verjetno izkazalo, da tudi Iran nima orožja za množično uničevanje.
-
12 let suženj
Spomnite se vseh tistih holivudskih zaporniških filmov, v katerih v ječi, običajno kje na ameriškem neogotskem jugu, pristane nedolžen človek, ki potem na lastni koži izkusi vso krutost, ves sadizem in vso nečloveškost tega zaporniškega sistema. Film 12 let suženj, favorit za glavnega Oskarja, izgleda natanko tako.
-
Američani
Bar je poln. Ljudje čvekajo, se hihitajo, pijejo, kadijo. Za šankom sedita moški in ženska. Že rahlo okajena. Spoznala sta se tu, ponoči, v baru. Tip ni nič posebnega – izgleda kot kak javni uslužbenec, ki je pred pol leta napredoval v višji plačni razred, kar mu je ego tako ozaljšalo, da je zdaj poln samega sebe in širokih ust. Bejba – seksi, soparna, pripravljena na vse, tudi na hook-up – ga zapeljivo gleda, dokler ji ne namigne, da dela v ameriški tajni službi. Ma, nehaj, dahne ona. Ne verjameš, dahne on – in ji pokaže bedž. Vau! In že sta v hotelski sobi – medtem ko on prede o tem, kako junaško ustavlja tiste, ki skušajo »uničiti ameriški način življenja«, ona zdrsne po njegovem dolgočasnem telesu navzdol in mu ga potegne.
-
Mlada in lepa
Če ste videli Adelino življenje, v katerem se francoska najstnica, ki uživa v Laclosovih Nevarnih razmerjih, ne pa tudi v izgubi nedolžnosti (fant je brez fantazije), prepusti objemu starejše lezbijke, potem ste pripravljeni tudi na film Mlada in lepa, v katerem se francoska najstnica (Marine Vacth), ki uživa v Laclosovih Nevarnih razmerjih, ne pa tudi v izgubi nedolžnosti (ja, fant je brez fantazije), prepusti objemu prostitucije (ja, za denar se daje dol s tipičnimi klienti), kar je presenetljivo, če pomislite, da prihaja iz dobre, udobne, premožne, niti približno disfunkcionalne družine, a nepresenetljivo, če pomislite, da internet s svojo pornifikacijo in financializacijo vsega ustvarja vtis, da lahko seks pride le v paketu z denarjem (denar pa v paketu s seksom).
-
Agent Ryan
Jack Ryan, kombinacija analitika in akcijskega junaka, ameriški James Bond, ki so ga liku ustrezno igrali različni zvezdniki, Alec Baldwin (Lov na Rdeči oktober), Harrison Ford (Patriotske igre, Neposredna nevarnost) in Ben Affleck (Vsota vseh strahov), bi rad še nekaj pripomnil, pa ne le zato, ker sta mu Jason Bourne in Ethan Hunt medtem ukradla šov, ampak zato, ker je vojna proti terorju, ki jo je sprožil 11. september, tako široka in tako večna, da je dovolj prostora za vse tri, še toliko bolj, ker skuša ruski tajkun (Kenneth Branagh) z mahinacijami in manipulacijami na Wall Streetu zrušiti ameriško in svetovno ekonomijo (in povzročiti »drugo recesijo«), toda v samem Ryanu (Chris Pine), ekspertu za postsovjetske trge, ki ve, da je denar nova ideologija in da Rusija ni država, ampak korporacija, je dovolj Bonda, Hunta in Bourna, da bo prisiljen za uničevanje svetovne ekonomije še naprej skrbeti Wall Street, ki to itak počne najbolje.
-
Zelena utopija
V Sloveniji družbe ni več. Kako jo ponovno vzpostaviti? Kako se znebiti skepse do povezane družbe? Kako se znebiti starih vzorcev in starih navad? Kako si ponovno pridobiti občutek za skupnost, skupno dobro in skupno delovanje? Z revolucijo?
-
Zoran, moj nečak idiot
Dobrih starih italijanskih komedij, v katerih sta Bud Spencer in Terence Hill v saloonih lojzala in mikastila lokalne kavboje, že dolgo ni več, toda če hočete ujeti približek tega, potem si poglejte italijansko-slovensko multi-kulti komedijo Zoran, moj nečak idiot, v kateri saloon zamenja slovenska gostilna, mikastenje metanje pikada, Buda Spencerja bradati, omarasti Paolo (Giuseppe Battiston), Terenca Hilla pa Zoran (Rok Prašnikar), njegov slovenski nečak, le da je bolj kot Hillu podoben Harryju Potterju, ki sreča Buda Corta iz Ashbyjeve klasike Harold in Maude.
-
Ona
Če bi bila monotonija kraljestvo, potem bi bil Joaquin Phoenix njegov kralj. Kar velja tudi za pasivnost. Phoenix namreč v filmu Ona preigra vse odtenke monotonije – in tudi vse odtenke pasivnosti. Težko je reči, katera jih ima več, toda obe jih imata očitno več kot siva.
-
Zadnji slovenski legionar
Vitomil Zupan je leta 1968, v neki svoji nikoli objavljeni »analizi«, rahlo šifrirano zapisal: »Pogled v prihodnost: varali smo se v preteklih napovedih, treba se je iz tega učiti; četudi bi kdaj prišlo do dvopart. in bi soc. smer na vol. izgubili, bi na naslednjih zmagala spet soc. smer, ker bi jo opozicija grobo zavrnila in v ljudeh bi se zbudilo z večjo močjo tisto, kar danes marsikdo ima za režimsko.«
-
Purana na begu
Hollywood se včasih angažira, včasih pa skuša biti celo subverziven, tako da skuša zrušiti kako veliko ameriško institucijo – recimo smrtno kazen. Pred leti ste lahko videli dva filma, ki sta naravnost terjala ukinitev smrtne kazni, saj so v enem – Zadnjem sprehodu – na smrt obsodili Seana Penna, v drugem – Zadnjem plesu – pa Sharon Stone.
-
Legenda o Herkulu
Ker je bil Herkul antični superjunak, pol Bog in pol človek, mislite, da je tole akcijsko kostumiado navdihnil dobri, stari antični mit o Herkulu. Motite se: navdihnil jo je Snyderjev epos 300 (pa Scottov Gladiator in Singhovi Nesmrtni). Renny Harlin, ki je vedno vse delal na veliko (Umri pokončno 2, Poljub za lahko noč, Krvavi otok), stalno ustavlja sliko, v akcijo pa pošlje kopico mečev, sandalov, trupel in levov, ki so tako leseni kot dialogi in Kellan Lutz, toda njegova Legenda o Herkulu izgleda le kot podaljšana epizoda TV-serije o Spartaku. Sem rekel Spartak? Pozabite: v Spartaku teče vsaj kri, tole pa je kvečjemu za moške, ki na urgenci okrevajo po infarktu. Otroci bodo raje vzeli Spartaka. Harlin pač zlepa ne zamudi priložnosti, da bi Boga spremenil v smet.
