-
47. ronin
Keanu Reeves je v zadnjih letih igral v toliko filmih, ki jih ne bodo pomnili niti kompletisti, kaj šele povsem običajni kolekcionarji in fetišisti, da se zdi, kot da je ostal brez agenta. V filmu 47. ronin igra ronina – samuraja, ki je ostal brez gospodarja.
-
Neskončna lepota
Si želite, da bi napisali bestseller, od katerega bi lahko potem živeli 40 let – in še dlje, magari do smrti? Ta želja ne bi bila nič posebnega, še manj unikatnega, saj se zdi, da to dandanes moti spanec mnogih, številnih, tako rekoč vseh – kako napisati bestseller, od katerega bo mogoče živeti do smrti? Jepu Gambardellu (Toni Servillo), rimskemu novinarju, se je ta želja izpolnila – pred štiridesetimi leti je napisal roman, od katerega še vedno živi. Pa sploh ni nujno, da si je to želel. Vprašanje je bilo, kaj si želi. In še vedno je vprašanje, kaj si želi.
-
Ameriške prevare
Ameriške prevare, epos o ameriškem snu, so posnete po resnični zgodbi. Le kako bi bilo lahko drugače? Ameriški sen je pač resnična zgodba – tako kot ameriške prevare. Tako kot Volkovi z Wall Streeta. Kar seveda pomeni, da je ameriški sen maškarada – nihče ni to, kar je. Nihče noče biti to, kar je. Ameriški sen, karnevalski vrtinec lažnih, spolzkih, fluidnih identitet, ki ne čakajo na poštenega najditelja, ampak na dobrega igralca, je poziv: bodi kdorkoli! In za tem mitskim, svilenim, evforičnim, regenerativnim pozivom, ki itak zveni kot božji glas, gredo junaki Ameriških prevar – Irving Rosenfeld (Christian Bale), grandomanski hustler, ki si izmisli veliko »šejkovsko« finančno goljufijo, s katero se skuša prebiti navzgor, njegova ljubica Sydney (Amy Adams), ki je voljna igrati vse »lahke« ženske tega sveta, in Richie DiMaso (Brad-
-
Česar denar ne more kupiti
Poglejte Slovenijo – in potem poglejte slovenske politike. Opazite kako nenavadno podobnost? Točno: Slovenija izgleda tako kot slovenski politiki – nobeden izmed njih se ne bi mogel preživljati kot motivacijski guru. Daleč od tega. Slovence so tako demotivirali, da se iz Slovenije, kakor slišimo in beremo, množično izseljujejo.
-
-
Paranormalno: Označeni
Če niste gledali prejšnjih štirih delov sage o Paranormalnem, ki nas že nekaj let prepričuje, da ni nič presenetljivejšega in šokantnejšega od banalnosti vsakdanjega življenja (in da ga ni čez prekletstvo prvorojencev), potem je tale, peti – okej, polpeti – del navidez idealen za vključitev, saj vpelje povsem nove like, pa tudi novo lokacijo.
-
Preteklost
Iranski auteur Asghar Farhadi je v Ločitvi, prvem iranskem dobitniku tujejezičnega Oskarja, popisal dramo moškega in ženske, ki se skušata ločiti. V Iranu so ločitve redke, nezaželene, tako rekoč prepovedane, toda religija in tradicija delujeta ilegalnejše, stresnejše in destruktivnejše od ločitve.
-
Reševanje gospoda Banksa
Zadnje čase smo videli kar nekaj filmov o snemanju filmskih klasik. Videli smo, kako so nastajali Hitchcockovi filmi, recimo Psiho (Hitchcock) in Ptiči (Dekle). Videli smo, kako je nastajala pornoklasika Globoko grlo (Lovelace). Videli smo celo, kako je nastajal film, ki ga niso nikoli posneli (Argo). Zdaj, v Reševanju gospoda Banksa, pa lahko vidimo, kako je nastajal veliki Disneyjev evergrin Mary Poppins.
-
Zavzemimo denar!
Lani so v Ameriki štrajkali delavci, zaposleni v fast-food restavracijah. Saj veste, v Burger Kingu, McDonaldsu, KFC-ju in tako dalje. Kaj ima to z nami, boste rekli. O, veliko! Tako rekoč vse. Naj vam pojasnim, zakaj.
-
Skrivnostno življenje Walterja Mittyja
Walter Mitty (Ben Stiller), space oddity iz slovite Thurberjeve novele (1939), po novem uslužbenec revije Life, ujet v prazni, enolični in neheroični vsakdan (in dobro zavaljeni sindrom moške panike), se prepušča grandomanskemu sanjarjenju, ki ga – po asfaltnem srfanju čez Manhattan – odpelje na odrešilno, katarzično, superjunaško new-age potovanje okrog sveta, toda vse, kar dobimo, so videospotovske razglednice islandskih, grenlandskih in afganistanskih naravnih lepot (oprtanih z idiličnimi, pravljičnimi, povsem nekontroverznimi domorodci in njihovim spevnim »mumfordskim« rockom), kar govori predvsem o tem, da za spremembo življenja – za osvojitev »kvintesence življenja« – potrebuješ ogromno denarja, vsaj toliko, kot so ga potrebovali za snemanje vseh teh eksotičnih naravnih krasot.
-
Zeleno kolo
Zeleno kolo je prvi savdski film, ki je bil v celoti posnet v Savdski Arabiji – in prvi savdski film, ki ga je posnela ženska, Haifaa Al Monsour. Toda ironično: sama Haifaa Al Monsour je s svojim dejanjem – s tem, da je kot savdska ženska posnela film – naredila radikalnejši in prelomnejši korak kot njena filmska junakinja, 10-letna Wadjda (Waad Mohammed), ki hoče na vsak način dobiti zeleno kolo.
-
Okus po ljubezni
Indijski Okus po ljubezni, ki ga morate nujno videti, še preden ga Hollywood spremeni v rimejk filma Čaka te pošta, izgleda kot revizija Nevarnih razmerij, Laclosovega romana v pismih, le da pisma – no, bolj pisemca – tu prihajajo v menažki, ki jo na svoje delovno mesto prejema Saajan (Irrfan Khan), že rahlo priletni mumbajski uslužbenec.
-
Adelino življenje
Adèle (Adèle Exarchopoulos), gimnazijka iz delavske družine, in Emma (Léa Seydoux), boemska študentka iz buržoazne družine, se srečata v gejevskem klubu. Emma ne skriva, da je lezbijka, Adèle – adolescentski remiks Marivauxove Marianne (Mariannino življenje), Pabstove Lulu (Pandorina skrinjica) in Sjömanove Lene (Radovedna sem) – pa je zadnja, ki bi jo to motilo.
-
Sprehod z dinozavri
Problem Sprehoda z dinozavri je v tem, da misli, da je Jurski park. Ponosno nam razkazuje state-of-the-art dinozavre, kot da je to nekaj, česar še nismo videli. Sprehod z dinozavri je navdušen nad svojimi dinozavri – in to je vse.
-
Jurij in pogumni vitezi
Tale španska animacija – Pogumna za dečke – kar poka od nostalgije po svetu, v katerem ljudje še niso potrebovali odvetnikov, ampak so vse spore rešili sami, pač viteško, mano a mano. Najlepše punce so dobili najpogumnejši. To, da so bili najpogumnejši prav najbogatejši, je bilo kakopak zgolj naključje.
-
Oblačno z mesnimi kroglicami 2
V tejle divji, hiperaktivni, burleskni animaciji po zaslugi genialnega Flinta in njegovega stroja za izdelovanje kulinaričnih padavin vse izgleda kot hrana – ja, tudi ljudje. In ni ga čez mutantski, neorganski hamburger, ki preganja ljudi in jih hoče pojesti. Sporočilo je jasno: ljudje, sicer preveč odvisni od hrane, so na tem, da postanejo hrana.
-
Jebeš novice
Tole nadaljevanje je tako kot original – Anchorman (2004) – pompozni all-star vrtiljak skečev, tračev, gagov, absurdov, lunatičnih situacij, nesmislov, retro odbitosti in zelo slabih pričesk (osemdeseta pač), le da Ron Burgundy (Will Ferrell), najslabši in najbolj idiotski brkati TV voditelj na svetu (izraz clueless je bil verjetno izmišljen zanj), tokrat pristane na povsem novi »globalni« TV mreži, ki novice povsem prilagodi potrebam in željam ljudstva, kar pomeni, da jih prelevi v nenovice, antinovice, postnovice, poliesterski vudu infantilnosti (top vagine vseh časov), senzacionalizma (nesreče) in trapaste spontanosti (kričanje), kot da je dolgčas največji problem na svetu.
-
Sovražnik pred vrati
Jamesa Franca dandanes najdete povsod, obenem pa je povsem nepredvidljiv – nikoli ne veste, v katerem filmu ga boste zagledali. Zdaj igra čarovnika iz Oza. Zdaj Hugha Hefnerja. Zdaj Allena Ginsberga. Zdaj Faulknerjevega Darla Bundrena. Zdaj dredastega Aliena. In zdaj Jamesa Franca, ki doživi konec sveta. Lani ste ga lahko videli v kakih desetih filmih.
-
Ugrabljeni
Ugrabljeni je film, ki govori iz trebuha kapitalizma – pritajeno, skeleče, nervozno, s stisnjenimi zobmi, v ritmu solz, ki jih črviči zgodnja zmrzal. Ko dve proletarski deklici, prijateljici, belka in črnka, nenadoma izgineta, se svet spremeni le za njune starše, predvsem za besnega, agoničnega, eksplozivnega očeta belke, ki ga igra Hugh Jackman – in za lokalnega detektiva (Jake Gyllenhaal), asocialnega profija, ki hitro najde kombi, s katerim naj bi odpeljali deklici, toda šoferja, mentalno zaostalega fanta, je prisiljen izpustiti, kar je za Jackmana slaba in dobra novica.
-
Volk z Wall Streeta
Točno, Katarina Čas igra v filmu Martina Scorseseja. In točno, njena vloga je majhna, epizodna. Toda ključna. Ne le za Slovenijo, ampak tudi za Scorsesejev opus. In to dobesedno: Katarina Čas namreč nastopi kot ključ do Scorsesejevega opusa, kot ženska, prek katere Scorsese definira in kristalizira svojo filozofijo. Naj vam pojasnim.
-
Volk in Čas z Wall Streeta
Točno, Katarina Čas igra v filmu Martina Scorseseja. In točno, njena vloga je majhna, epizodna. Toda ključna. Ne le za Slovenijo, ampak tudi za Scorsesejev opus. In to dobesedno: Katarina Čas namreč nastopi kot ključ do Scorsesejevega okusa, kot ženska, prek katere Scorsese definira in kristalizira svojo filozofijo. Naj vam pojasnim.
-
Najboljši filmi
Quentin Tarantino
Ne boste verjeli, koliko krvi je v enem rasistu.
-
Razredni sovražnik
Film je letos umrl. Ali pa – skoraj umrl. Toda zgodbe o »koncu filma« ali pa »smrti filma« niso nič novega. Poslušali smo jih v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je vzletela televizija. Poslušali smo jih na začetku osemdesetih let, ko so Japonci lansirali prve videokasete. Poslušali smo jih v tem stoletju, ko so se pojavili piratski torrenti. Toda vsakič se je zgodilo isto: stvar, ki naj bi film ubila (kine pa izpraznila), ga je dejansko naredila. Publike ni bilo nič manj, ampak več, sami filmi – da ne govorim o filmski distribuciji in filmskem marketingu – pa so bili še inovativnejši. Smrt se je filmu – in kinu – vedno dobro podala.
-
Bostonski pokol
Konspirologi, med katerimi je, kot je že običaj, prednjačil Alex Jones, so imeli veliko dela, da bi nam pojasnili, kaj se je zgodilo in kdo je storilec: teroristični napad je zrežirala vlada, da bi upravičila novo zakonodajo o posesti orožja (in razorožila kristjane!), da bi upravičila napad na Iran (ali pa na Severno Korejo), da bi upravičila obračun s krščansko desnico, ki nasprotuje abortusu, da bi upravičila novo zategovanje svoboščin in širitev državnega nadzora nad posamezniki (in vpeljala komunizem!), da bi Obami, ki menda »izgublja vpliv« (je bil Bush res tako slab, se zadnje čase glasi mantra desnice), omogočila predsedniški nastop in višje ratinge. Spet drugi so krivili Mossad, geje, iluminatije in gibanje Zavzemimo.
-
Žvižganje proti vetru
Nemški Spiegel je letos tako rekoč serijsko razkrival tajne dokumente, ki so jasno in nedvoumno dokazovali, da ameriška Nacionalna varnostna agencija (NSA), alias »največja, najdražja in najvplivnejša tajna služba na svetu«, alias »kibernetska tajna policija«, alias »digitalna Udba«, širom po Evropi prisluškuje evropskim državljanom, da nadzoruje vse evropske države (razen prijateljske Britanije), da meri tudi v evropske vlade (vse tja do nemške kanclerke), da prisluškuje evropskemu parlamentu, da to počne stalno, pedantno, obsežno, izčrpno, kontinuirano in sistematično in da ji pri tem početju asistirajo številne globalne telekomunikacijske, informacijsko-tehnološke, softverske korporacije.
-
Mesto prihodnosti
Distopije – mračna, srhljiva, razpadajoča, umirajoča, razčlovečena, kataklizmična mesta in skupnosti – zelo pogosto vidite v filmih. In da bi v filmih pričarali vse te distopije, potrebujejo veliko digitalnih efektov. Toda če hočete videti distopijo, sploh ne potrebujete digitalnih efektov. V resnici ne potrebujete nobenih efektov, ampak zadošča že to, da posnamete Detroit, ki danes izgleda kot distopija. Kot popolna antiutopija. Nekoč je veljal za utopijo.
-
Ko letijo vrane
Tale francoska, staromodno paranoidna, otrokom namenjena animacija (ne digitalna, ampak ročna, kar je danes redkost), v kateri divji deček, mali Tarzan, ki je zrasel sredi gozda, v divjini, z orjaškim, strašnim, šrekastim, pošastnim, zelo živahnim – okej, pretirano zaščitniškim – očetom, med duhovi z živalskimi glavami, daleč od »civilizacije« (niti ne ve, da sploh obstaja), spričo nepričakovanih okoliščin pristane v zmedeni vasi, polni oportunističnih, vibracij, igrivih, voljnih deklic po imenu Manon, vojakov in ranjencev, sicer žrtev neimenovane vojne (ja, prava divjina je »civilizacija«), estetsko precej dolguje japonskemu animatorju Hayau Miyazakiju, nekaj malega pa – vsaj »filozofsko« – tudi samemu Ingmarju Bergmanu, predvsem njegovemu Molku, v katerem deček s precej »živahno« in »voljno« mamo ter njeno sestro pripotuje v čudno, mračno, zmedeno, rahlo distopično mesto, ki je polno palčkov in znakov neke neimenovane vojne.
-
Vesoljski pirat kapetan Harlock
Ko so v globoki prihodnosti začeli kolonizirati vesolje, je vesoljska populacija narasla na 500 milijard. Ko potrošijo vse naravne vire, se hočejo vrniti na Zemljo, toda gajska koalicija, ki menedžira vojno in mir, pa tudi vso to distopijo, in ki ji igro kvari le še pirat Harlock, mistični borec za svobodo, poejevski emo, vrnitev na Zemljo prepove. Harlock je japonski anime, digitalni motion-capture, zato pozabite na govoreče pse. Na govoreče holograme pač ne. Kar pa naj vas nikar ne ustavi: tudi v igranih filmih je vse najboljše – spektakularna mesta, goreče vesoljske ladje, strašne bitke, akcijski ringelšpili – digitalno ustvarjeno. Kot bi rekel Harlock: kamorkoli gremo, ne bo nič drugače.
-
Inukovo potovanje
Če bi se zdajle – po malem peš in po malem s pasjo vprego – zaprašili čez Grenlandijo, verjetno ne bi imeli ravno občutka, da je bil tamkajšnji večni led pripravljen na vas, da vas je čakal in pričakoval ali nemara že kar klical ali celo prepoznal, kar pa ne velja za Inuka (Gaaba Petersen), 16-letnega Inuita, ki ga grenlandski led – po predolgem, travmatičnem, zastrašujočem bivanju v »civilizaciji«, v kateri je doživel vse njene motnje (odtujenost, nasilje, revščino, alkoholizem, avtoritarnost, disfunkcionalno družino, sirotišnico ipd.) – pokliče in prepozna, pa tudi sprejme, kot izgubljenega sina, kot pustolovca in lovca, toda Inukovo potovanje – grenlandski film! – nam svoja, sicer precej šolska sporočila (vrnitev k naravi, negativnost »civilizacije«, pozitivnost tradicije, uničevanje matere-narave, alias klimatske spremembe ipd.) vbija s pretrdo in preveč moralistično roko, ki preveč zakriva razgled na ves tisti spektakularni zen ledene puščave.
-
Vse je izgubljeno
Robert Redford sedi. Spi. Se brije. Bere. Je konzerve. Pije viski. Pospravlja. Čisti kabino. Maši luknje. Žaga. Zlaga radio. Lepi telefon. Gleda zemljevid. Računa. In to potem ponavlja. Znova in znova. Vsak dan. Med dnevi ni razlike. Včasih sije sonce. Včasih pada dež. Premika se. A nikamor ne pride. In seveda, stalno pošilja signal SOS. Toda nihče ga ne sliši. Nikjer ni nikogar. Ne, ni konec sveta. Le konec kopnega.
-
Postdemokracija
Vlada je sklenila, da pravih davčnih blagajn še ne bo vpeljala. In zakaj ne? Ker še ni politične volje. Zdravstvene reforme ni in ni. Zakaj ne? Ker ni politične volje. Projekta TEŠ6 ne preiščejo in ne preiščejo. Zakaj ne? Ker ni politične volje. Črevesja bančne luknje ne vržejo na plot. Zakaj ne? Ker ni politične volje. Javnim naročilom v zdravstvu ne stopijo na prste. Zakaj ne? Ker ni politične volje. Mr. Muscolo – oh, kar pozabite, ni politične volje.
