-
Dostavljalec
Če ste zadnja leta brali zgodbe o vseh tistih moških, ki so v semenske banke donirali večje količine sperme, čez čas pa ugotovili, da so očetje trume otrok, ki jih ne bodo nikoli videli in spoznali (eden izmed teh veleočetov je celo devičnik!), potem si zlahka predstavljate, kako je nastala tale komedija, v kateri David Wozniak (Vince Vaughn), tipični ameriški slehernik, junaški donator sperme, ugotovi, da je koncipiral 533 otrok: ja, avtorji tega filma so brali iste zgodbe kot vi, le da so jim dodali twist – ti otroci hočejo zdaj svojega očeta spoznati.
-
Ledeno kraljestvo
Če so kateri filmi priložnostni, potem so to Disneyjeve animacije, tale – Ledeno kraljestvo, remiks Hansa Christiana Andersena in broadwayskega mjuzikla – še posebej, saj v njej naletite na jelenčke, snežake, fjorde in podobno božično kramo, razstreseno med like, ki zelo spominjajo na like iz Lepotice in zveri, Aladina in Pocahontas, potemtakem iz časa Disneyjevega velikega revivala, kar seveda pomeni, da Disney tule – v tejle pravljici o dveh princesah, ki hočeta biti to, kar sta, ne pa to, kar od njih terjajo patriarhalni klišeji iz 19. stoletja – ne odkriva ali pa ponuja ničesar novega (princesa Merida, junakinja Pixarjeve Pogumne, je šla v feminizmu vendarle precej dlje), ampak le staro “čarobnost” lepi na “čarobnost” sodobnega superjunaškega popa, ki mu – tako kot starejši princesi – paranoralne in telekinetične sposobnosti, recimo ustvarjanje ledenih atrakcij, niso nič tujega.
-
Philomena
Film Sestre Magdalenke nam je pred nekaj leti pokazal, kakšnim zlorabam, kakšnemu terorju in kakšnemu suženjstvu so bila podvržena dekleta v irskem katoliškem samostanu, dokumentarec Vsega hudega nas reši pa nam je pokazal, da se lahko katoliški duhovnik, ki ima v Ameriki za sabo množico pedofilskih zlorab in posilstev otrok, umakne na Irsko, kjer potem živi mirno in varno, kot da se ni nič zgodilo, kar govori o politični, kulturni in socialni vsemogočnosti irske katoliške cerkve, ki jo izkusi tudi Philomena Lee, naivna irska najstnica.
-
Hobit – Smaugova pušča
Gospodar prstanov je bil trilogija – v treh delih nam je povedal zgodbo treh romanov. Tudi Hobit je trilogija, toda v treh delih nam pripoveduje zgodbo enega samega romana, kar ni ravno enostavno, če pomislite, da mora vsak del vendarle izgledati tako narativno kompaktno, tako kinetično, tako epsko in tako mogočno, kot da je posnet po svojem romanu.
-
-
Llewyn Davis
Če berete biografije ameriških dylanesknih glasbenikov, potem hitro ugotovite, skozi kaj vse so morali iti, da bi uspeli: pristati so morali v New Yorku, posvojiti so morali kulturo Greenwich Villaga, nastopati so morali v malih, zanikrnih, oguljenih, zaležanih barih, klubih in kafetarijah, imeti so morali bogat glas in dobre, atraktivne, folk-trubadurske štikle z živim smislom za tragično občutje sveta, biti so morali iskreni, melanholični, peripatetični, odisejski in brezdomni, a nadarjeni, prepuščeni sami sebi in svoji lakoti, spati so morali zdaj tu, zdaj tam, spijazniti so se morali z izhodiščno bedo, emocionalno zimo in slepimi ulicami, živeti so morali le za svojo umetnost, svojih vizij niso smeli kompromitirati, po malem so morali biti asocialni in mizantropski, tudi nezaupljivi, nagnjeni k intimni nestalnosti in romantični nevezanosti, zatajiti so morali bližnje, svoje emocije so morali hraniti za svoje balade, ne pa za druge ljudi.
-
Izgubljen, da najden
Izgubljen, da najden je film o Slovencih, ki jih begajo sanje, toda to niso Slovenci, kakršne srečate v filmih, ki so del slovenskega nacionalnega programa, ampak regionalni Slovenci – če hočejo priti v film, ga morajo sami financirati. Jasno, sami ga morajo tudi napisati, posneti, režirati in odigrati, magari povsem monotono, tako da potem vsi skupaj zvenijo enako monotono, ko skušajo biti komični in ko skušajo biti tragični.
-
Križ in kapital
Preteklost je v Sloveniji jara kača v obliki Möbiusovega traku – stalno se vrača. Ko že misliš, da si zunaj, si spet znotraj. In nikoli ne veš, kdaj ta sedanjost preide v preteklost – in preteklost v sedanjost. Kot ste opazili, se tisti – predvsem progresivne sile – levičarji, ki so se naveličali neoliberalnega hlastanja po dobičku, vse bolj ogrevajo za zadruge, v katerih vidijo alternativo izrojenemu neoliberalnemu kapitalizmu, ki preplavlja Slovenijo. Ustvariti hočejo paralelni ekonomski sistem, ki jih bo varoval pred ujmami neoliberalizma. V zadrugah vidijo pot do ekonomske samozadostnosti in neodvisnosti. Nočejo biti več odvisni od neoliberalizma, ki misli le na dobiček in ki tudi vse meri z dobičkom in s tržno vrednostjo.
-
Halimina pot
Halima (Alma Prica) je muslimanka, ki ji Srbi med bosansko vojno ubijejo moža in sina. Ko je vojne konec, pride po posmrtne ostanke svojega moža. Mrliški ogledniki Združenih narodov so jih identificirali s pomočjo bratove DNK. Če bi hoteli identificirati posmrtne ostanke Haliminega sina, bi morali pridobiti vzorec Halimine DNK, toda Halima krvi noče dati.
-
Odvisniki od seksa
Odvisnost od seksa najdete le v komedijah, parodijah in farsah – tako je najbolj varno. In tako ničesar ne tvegate. Že sam žanr namreč premelje problem – in ga tudi odpravi, še preden bi bil lahko sploh zastavljen. V politično korektni družbi so problemi, kot je odvisnost od seksa, prebavljivi in sprejemljivi le v komedijah.
-
Konec je tu
James Franco igra Jamesa Franca. Ja, samega sebe. In ker se že ravno vseli v novo holivudsko palačo, na vselitveni žur povabi svoje prijatelje, filmske zvezdnike – Setha Rogena, Jaya Baruchela, Jonaha Hilla, Craiga Robinsona, Dannyja McBrida, Michaela Cero, Emmo Watson, Rihanno in tako dalje. Ja, vsi igrajo sami sebe. Tudi Rihanna. Toda vselitveni žur je tudi izselitveni žur, kajti človeštvo doleti sodni dan, konec sveta.
-
Svinjarija
James McAvoy je običajno good guy. Tokrat, v Svinjariji, pa je svinja. Anticasting že dolgo ni bil tako briljanten. McAvoy igra namreč škotskega detektiva Robertsona, umazanega, pokvarjenega, izrojenega policaja, neutrudnega urbanega ekstremista, ki izgleda kot reboot Harveyja Keitela iz Ferrarovega Pokvarjenega poročnika.
-
Igre lakote: Kruto maščevanje
Če ste gledali prve Igre lakote, potem veste, da je Katniss Everdeen (Jennifer Lawrence), lokostrelska najstnica, zmagala v gladiatorskem resničnostnem šovu (“Igre lakote”), s katerim oblast hrani družbene elite (1%) in v katerem se mali ljudje, predstavniki zatiranega, suženjskega, odvečnega prebivalstva (99%), pobijajo med sabo, toda v futurističnem panoptičnem svetu, ki ga vodijo predsednik Snow (Donald Sutherland), igričar Plutarh (Philip Seymour Hoffman) in TV voditelj Caesar (Stanley Tucci), ni boja za preživetje nikoli konec, zato Katniss zdaj, v Krutem maščevanju, pošljejo v novo igro, novo areno, okej, na novo polje smrti, kjer jo čakajo krvavi dež, smrtonosna megla, morilske opice, cunamiji in ljudje, ki hočejo preživeti.
-
Mati vseh zarot
Dvaindvajsetega novembra 1963 je bilo hitro jasno, da bo zima dolga, hladna in siva. Ko je namreč ameriški predsednik John F. Kennedy pripotoval v Dallas in se potem paradno zapeljal po mestnih ulicah, ni imel nobenih možnosti. Verjetnost, da ga bodo ubili, je bila večja od verjetnosti, da bo preživel. Bil je tako ranljiv kot levičar na shodu ekstremnih desničarjev. Ali pa kot glinasti golob na strelišču.
-
Jelenček Niko 2
Jelenček Niko 2 je finski odgovor na Levjega kralja. Mali Niko – jelenček, se razume – govori kot Simba, skače kot Simba, beži kot Simba, žaluje kot Simba. Za razliko od Simbe pa tudi leti. Ne brez razloga: ker je njegov oče del Božičkovih zračnih sil, je pač tudi sam hotel postati letalo, leteči jelen, ali bolje rečeno, jelen z Božičkovo hitrostjo.
-
Legende v Vegasu
Film Legende v Vegasu je neškodljiv. Ali bolje rečeno: neškodljiv je tako, kot rečemo, da so neškodljivi ostareli popevkarji, ki na terasah hotelov upokojence zabavajo s priredbami evergrinov, vmes pa pripovedujejo šale, s kakršnimi vdovci zapeljujejo vdove in ob kakršnih bi publika Prekrokane noči zaspala.
-
Veliki mojster
Veliki mojster, epopejska, elegična, stilizirana, z dežjem in nočjo in fujem – oh, in nezgrešljivim artizmom Yuena Wooja Pinga – koreografirana biografija Ip Mana (Tony Leung), karizmatičnega mojstra borilnih veščin, ki je v tridesetih letih – na Kitajskem – nasledil velikega mojstra Gonga Yutiana in potem – v Hongkongu – mojstril tudi Bruca Leeja, sporoča: ko postaneš legenda in mit (a la Ip Man), praktično vse izgubiš. Individualnost, občutek za skupnost, bližnje, otroke, ljubezen, dom, domovino, življenje.
-
Vlažne cone
Če ste videli Trainspotting, potem se spomnite tistega stranišča, v katerega se zateče škotski džanki, ki dobi drisko. Na stranišču sicer piše “Najslabše stranišče na Škotskem”, toda izgleda kot najslabše stranišče na svetu. Na stranišču, v katerega se na začetku Vlažnih con zateče Helen (Carla Juri), nemška najstnica, bi lahko pisalo “Najslabše stranišče v Nemčiji”, toda izgleda kot najslabše stranišče na svetu.
-
Spopad na plesišču
Vsi živijo na račun Amerike. Američani res nimajo sreče. Izumijo nekaj velikega, potem pa jim to takoj drugi ukradejo. Vsaj tako pravi Spopad na plesišču.
-
Enderjeva igra
Če vprašate “mladoodrasle” fantazijske bestsellerje, ki jih tudi pridno ekranizirajo (Igre lakote ipd.), potem lahko sklepate, da je svet v taki riti, da ga lahko rešijo le še otroci. Odrasli so poskusili, pa ni šlo. Preostanejo le še otroci. Pač po analogiji z grozljivkami, v katerih lahko pošasti pokončajo le device, ki jih v fantazijah, namenjenim mladim odraslim (in odraslim otrokom), nadomeščajo otroci.
-
Svetovalec
Svetovalec je film o človeku, ki misli, da je pametnejši od kapitalizma. Gotovo obstaja temperatura, pri kateri kapitalizem zagori (vprašajte Lenin, Castra in Kima Džonga Una), toda naoljeni jet-set odvetnik iz El Pasa (Michael Fassbender), ki ga vsi kličejo Svetovalec, pride le do temperature, pri kateri začne goreti človek.
-
Prodano!
Časnik Delo je nedavno objavil rezultate ankete, ki naj bi kazali, da 60 odstotkov Slovencev podpira prodajo državnega premoženja. Kar je logično. Vprašanje se je namreč glasilo takole: »Kateri od naslednjih ukrepov povečanja prilivov v državni proračun je za vas najbolj sprejemljiv?« Mogoči so bili štirje odgovori: prvič, prodaja državnega premoženja, drugič, uvedba nepremičninskega davka, tretjič, poseg v socialne izdatke, in četrtič, ne vem. Naj vam država zviša davke ali naj proda državno premoženje? To je približno tako, kot če bi ljudi vprašal: naj vam država zapleni premoženje ali naj proda državno premoženje? Logično: rekli bi, naj raje proda državno premoženje. Le kdo bi hotel, da mu država zapleni premoženje?
-
Thor: Svet teme
Drugi Thor, ki je videti kot Gospodar prstanov s preveč gospodarji, kot Igra prestolov brez seksa in kot Vojna zvezd med Zvezdnimi stezami, ni posnet po resnični zgodbi, toda lahko bi bil, kajti zlovešči, malopridni, vilinski, tujerasni Malekit (Christopher Eccleston), ki si skuša prisvojiti Eter, vsemogočno orožje za množično uničevanje, alias “starodavno energijo neizmernega uničenja”, s katero bi zavladal svetu (ter tako spodnesel demokracijo, svobodo, mir in ameriški način življenja), izgleda le kot kostumirana metafora tistega geopolitičnega Zla, ki stalno straši Ameriko in buri apokaliptične fantazije njenih politikov.
-
Nesramni dedi
Predstavljajte si Borata, le da ni Kazahstanec, ampak Američan. In predstavljajte si, da ni mlad, ampak zelo star. In predstavljajte si, da ga ne igra Sacha Baron Cohen, ampak Johnny Knoxville, gospod Jackass, alias Nesramni dedi.
-
Dirka življenja
Ko boste gledali Dirko življenja, ki popisuje svet formule 1 ter veliko rivalstvo med divjim, uživaškim, nonšalantnim, playboyskim Jamesom Huntom (Chris Hemsworth) in asketskim, zadržanim, uradniškim, pridnim Nikijem Laudo (Daniel Brühl), vključno z dirko, na kateri je Lauda leta 1976 zagorel in ostal brez obraza (a se je hitro vrnil, zmagoslavno, četudi ne brez živega smisla za črni humor in aroganco), se boste lahko še enkrat prepričali, da imajo dirkaški filmi dramaturgijo porniča: med dirkaškimi prizori oživijo, ko pa začnejo dirkači govoriti, uplahnejo.
-
Gremo mi po svoje 2
Gremo mi po svoje 2 je tipični in obenem netipični sequel. Tipičen je v tem, da skuša biti večji, bogatejši in glasnejši od originala. Recimo: Juretu Zrnecu, ki se skozi vlogo bolj ali manj sprehodi (le zakaj bi se trudil, če je pa “smešno” že to, da se pojavi), priloži še Tadeja Toša, starešino rivalskega štajerskega tabora, ki Zrneca skoraj požre. In verjetno bi ga tudi požrl, če ne bi z neba padla gorenjska Cruella De Vil, ki ju tako znervira in ogrozi, da podpišeta pakt o nenapadanju.
-
Peta veja oblasti
Ministrstvo za javno upravo ima na svoji spletni strani tudi portal za mladino in otroke, kjer lahko mladina in otroci preberejo: “Po ustavi je oblast v Republiki Sloveniji razdeljena na tri veje. Prva je zakonodajna oblast, ki jo pri nas izvršuje državni zbor. Druga veja je sodna oblast, v sklopu katere deluje sistem sodišč z ustavnim sodiščem na čelu.
-
Noč grozljivk 6
31. oktobra se bo v Kinodvoru odvrtel tradicionalni celonočni maraton groze, gorja & gravža, na katerem boste dobili to, kar iščete
-
Lou Reed
Umrl je Lou Reed. Vedno je izgledal kot Walt Whitman, ki hoče uglasbiti Burrougsov Goli obed. Vsakič, ko sem ga zagledal ali pa zaslišal, sem se spomnil na dobre stare beatnike, recimo Allena Ginsberga in Williama Burroughsa, ki sta vase zmetala več drog, kot jih je bilo, a sta potem kljub temu dočakala visoko, častitljivo starost. Bila sta popolna antireklama za vse tiste panične krike: Drogam recite ne! Ne pretiravajte! Živite zmerno! Živite čisto! Živite zdravo! Eksces se jima je izplačal. Če ne bi živela tako ekscesno, bi verjetno umrla že prej – davno prej.
-
Teater ubijanja
»Spontano sem stopil do njega in mu odsekal glavo,« pravi ostareli Indonezijec, ki je v letih 1965-66 sodeloval pri pobojih komunistov. »Glava je ležala na tleh in oči so bile še vedno odprte. In zaradi tega me še vedno mučijo nočne more. Zaradi tistih odprtih oči. Samo zaradi njih. Še vedno me gledajo. Zakaj mu nisem zaprl oči! Če bi jih zaprl, bi bilo vse v redu.« Ni torej problem v tem, da je človeku odsekal glavo, ampak v tem, da tej odsekani glavi potem ni zaprl oči.
-
Naslednji ste vi
Za bogataše ni dobro, da živijo na samem. Ni več varno. To napako naredi bogataška družina, ki se zbere v precej osamljeni vili – oče in mati, njuni trije sinovi in hči ter njihovi partnerji. Vsi so veseli tega vrha, no, napeto veseli, toda še preden dobro nazdravijo svoji blaginji in požvenkljajo z nakitom, že enega izmed njih prestreli puščica – naravnost skozi glavo. In še preden začnejo dobro kričati na pomoč, jim skrivnostni napadalci – maskirani in anonimni, se razume – že zabrusijo: Vi ste naslednji! Telefoni ne delajo, do avta ne morejo, sosedje so mrtvi, države, ki bi jih magično rešila (in njihovo neizogibno izgubo podružbila), pa ni, tako da jim preostane le boj za golo preživetje, toda padajo kot muhe – film Naslednji ste vi, fino dopolnilo Koče v gozdu, je invazijski slasher, ki pokaže, da bogataši v resnici sploh niso tako konkurenčni, kot mislijo, in da pošast, ki jo zabava ubijanje, tli v njih samih.
