Mladen Dolar: Kapitalizmu gre bistveno bolje, če odvrže politično navlako. Zato se demokraciji ne smemo odreči.

Za intervju s profesorjem dr. Mladenom Dolarjem smo se dogovarjali nekaj mesecev, veliko predava, potuje, piše, a ni preveč optimističen, »zapleteno je«, pravi, »težko«. Družba se hitro spreminja, kar je bilo nekoč neizrekljivo, postaja standard. Zato smo se pogovarjali o govoricah, o tej gmoti laži, ki zmagujejo nad umom, o tem, kako znajo ta fenomen nekateri hitro zlorabiti, ko namesto pravih družbenih problemov – neenakost je eden izmed njih, vsemogočnost trga drugi – za nasprotnike postavijo ali Jude ali migrante ali tujce ali kogarkoli, ki je drugačen. Kako se temu upreti? Kaj manjka levici? Zakaj je Evropska unija kljub vsem svojim napakam vseeno nekaj, za kar se splača boriti, ne samo splača, razsvetljenske ideje nas pravzaprav zavezujejo, če ne bi bilo razsvetljenstva, ne bi bilo demokracije.

Jasmin B. Frelih, letošnji prejemnik Rožančeve nagrade za najboljšo esejistično zbirko

Jasmina B. Freliha, enega najbolj izstopajočih pisateljev mlajše generacije (letnik 1986), zanima vse. Lakota se mu, kakopak, pozna: zlasti v pisavi. Roman Na/pol, ki je leta 2013 dobil nagrado za najboljši domači prvenec in leta 2016 še nagrado Evropske unije za literaturo, je že obravnaval posledice avtoritarnosti, ki so vroča tema razprav ta čas. V zbirki kratke proze Ideoluzije (2015) se je sprehajal med zgodovino in družbeno resničnostjo v prihodnosti, med ljubezensko intimo in javnim terorjem. Najdlje seže v zgodbi Pritisk konca, v kateri spregovori eden od bratov Carnajev. Da, natanko tisti fant, ki je bil soodgovoren za bombni napad na Bostonskem maratonu. Frelih je tudi esejist in te dni je prejel Rožančevo nagrado za zbirko esejev Bleda svoboda (2018). V njej razpravlja o literaturi in umetnosti, internetu, vstajah kot karnevalih, človeškosti in nečloveškosti.

Velibor Čolić, pisatelj: Naša generacija ne bo nikoli razumela, kje in kdaj so nas nalagali

Velibor Čolić se je leta 1964 rodil v Odžaku, mladost pa je preživel v Modriči v BiH. Leta 1992 je v Franciji zaprosil za status begunca. Čeprav je takrat znal le tri francoske besede: Jean, Paul in Sartre, je danes eden najprepoznavnejših in najpogosteje nagrajevanih frankofonskih avtorjev. Pri založbi Goga je pred kratkim izšel njegov roman Sarajevski omnibus. Gre za literarizirani portret Sarajeva in Čolićev poskus, da bi v zgodovino mesta, katerega prebivalci so veliko večino zadnjih petih stoletij živeli v mirnem sožitju, zapisal tudi tiste, ki so mesto gradili, ne le rušili. Roman Manuel d’exil (Priročnik za pregnanstvo, op. av.) je logično nadaljevanje in obravnava žgočo temo begunstva in pregnanstva, kajti »pregnanstvo je množičen pojav, a zelo individualna travma«. Prav zdaj za založbo Galimard, ki velja za Rolls Royce svetovnega založništva, piše hommage ženskam, potuje po Evropi in reflektira, kar vidi kot njene glavne težave: revščino, populizem in revizionizem.

Pero Lovšin: Izvor vseh bolezni sveta je v nepravični razdelitvi bogastva

Ni naključje, da je Peter Lovšin (letnik 1955) ob začetku pogovora, z njim smo se prejšnji petek sestali na Gradu Kodeljevo v Ljubljani, poudaril, da je »osebna izkaznica« vsakega glasbenika najprej njegova glasba – plošče, ki jih ustvari, koncerti, ki jih odigra ... Šele potem so tu tekstualni ali video zapisi o njem, kajti druge umetniške forme s prikazom njegovega dela in življenja ne morejo scela zajeti bistva glasbenega umetniškega izraza.

"Podatki so nova nafta. Kdor ima dostop do podatkov, lahko rešuje probleme."

Marko Grobelnik je na Institut Jožef Stefan, kjer domuje njegov Laboratorij za umetno inteligenco, ob dogovorjeni uri prišel še vidno utrujen. Dan prej se je namreč vrnil z ene od rednih službenih poti v ZDA, kjer se je sestal s predstavniki poslovnega medija Bloomberg, ki se že več let zanaša na v Sloveniji razvite rešitve za avtomatizirano zaznavo relevantnih svetovnih dogodkov.

Dr. Svetlana Slapšak, antropologinja, javna intelektualka

Svetlana Slapšak živi v središču Ljubljane, je neverjetno aktivna, spremlja vse, televizijo, časopise, internetne medije, veliko bere in piše, znanstvena dela, literaturo, odmevne kolumne za Večer, predvsem pa se smeji. V svoji mladosti se je nalezla disidentstva, načelnosti, priznava tudi, da se je včasih motila. Recimo pri vprašanju svobode govora. Nekoč je namreč vodila skupino intelektualcev, ki so se uprli jugoslovanskemu verbalnemu deliktu, danes priznava, da imajo besede tudi moč, da sporočila pesnikov, bojne parole politikov ne živijo sami od sebe, pač pa so zanje odgovorni tisti, ki jih širijo. Zato je sovražni govor zelo nevaren, prepoved sovražnega govora je zanjo, paradoksalno, omogočanje svobode. Stvari, o katerih govori in na katere opozarja Svetlana Slapšak, so globoko resnične.

Katja Bašič, predsednica Združenja proti spolnemu zlorabljanju

Število prijavljenih spolnih zlorab v Sloveniji se zadnja leta občutno zmanjšuje. Smo rešili problem? Katja Bašič, ki na tem področju deluje že desetletja, pravi, da to nikakor ne pomeni, da je spolnih zlorab manj, le vedno manj je razkritih. In to v času, ko številne države po svetu izvajajo resne preiskave spolnih zlorab v institucijah, ki vedno razkrijejo velike razsežnosti te težave, o kateri nam je nerodno govoriti in kot družba čutimo potrebo, da jo prikrivamo. Vse to pa najbolj koristi prav spolnim napadalcem.

Drago Šketa, generalni državni tožilec

Drago Šketa je ob prevzemu položaja na vrhu tožilstva pred dobrim letom dni med prednostne naloge zapisal pregon sovražnega govora. Za zdaj podatki ne potrjujejo resnejšega tožilskega dela na tem področju. A Šketa pravi, da bo vztrajal, da se tožilstvo odreče omejitvam, ki so si jih postavili sami, in predlagal strožjo kazensko zakonodajo. Slednje kljub temu, da je zakonski člen za pregon sovražnega govora na las podoben nemškemu, kjer sovražni govor preganjajo precej uspešneje kot v Sloveniji.

Siniša Labrović

Hrvaški multimedijski umetnik Siniša Labrović, ki se je rodil leta 1965 v Sinju, je hrvaški in mednarodni javnosti najbolj znan po umetniškem delu Čreda (Stado). S tem projektom, ki ga je ustvaril leta 2005, se je na zase značilen način odzval na tedanji razmah in priljubljenost televizijskih resničnostnih šovov na Hrvaškem. Tudi Čreda je bila resničnostni šov, vendar z drugačnimi udeleženci; v njem je nastopila – kot pove že naslov – čreda, čreda sedmih ovc.

Dr. Jože P. Damijan, ekonomist

Dr. Jože P. Damijan, profesor z ljubljanske Ekonomske fakultete, zase odkrito pravi, da je svojo kariero kot tako imenovani mladoekonomist pred 15 leti začel učbeniško, brez upoštevanja splošnega družbenega konteksta. Tedaj je bil tri mesece tudi minister za razvoj v prvi vladi Janeza Janše in zagovornik uvajanja enotne davčne stopnje, ki bi razbremenila bogatejše. V zadnjem obdobju, predvsem pa po krizi, je svoje poglede razširil. In res, Damijan je danes eden najproduktivnejših ekonomistov, z visoko dodano vrednostjo. Njegov blog, ki ga piše že več kot deset let, je eden najbolj branih. Loteva se raznovrstnih tem in na nekaterih področjih, kot je gradnja drugega tira, so njegove analize že nepogrešljive.

Yves Pascouau, strokovnjak za migracijske procese

Pascouau je raziskovalec na Univerzi v Nantesu in urednik spletne strani EuropeanMigrationLaw.eu. Že leta opozarja na neustrezen odziv EU na migracije. Pravi, da to sploh ni odziv in da EU nima nikakršne strategije na tem področju. Evropa bi po njegovem mnenju morala biti sposobna razumeti, kako bodo migracijski procesi videti v prihodnjih treh ali štirih desetletjih, in na podlagi tega uvesti uravnoteženo migracijsko politiko, ki ne bo temeljila zgolj na zapiranju meja. A glede na politične razmere v številnih evropskih državah se mu ne zdi prav verjetno, da bo to storila.

Tomaž Zajc, pričevalec holokavsta

Tiste septembrske noči leta 1944, ko je gestapo aretiral Jude in Judinje, ki so tudi po nemški okupaciji Slovenije še vztrajali v Ljubljani, so uslužbenci te zloglasne nacistične policije potrkali tudi na vrata stanovanja na Resljevi ulici, kjer je živela ( judovska) družina Zajc-Steinberg. Aretirali so Regino Zajc, roj. Steinberg, in njenega moža Ladislava Zajca, njunega sina, petletnega Tomaža, pa je njegova varuška Savica rešila tako, da ga je v zadnjem hipu prek balkona predala družinski prijateljici v sosednjem stanovanju. Ko so gestapovci odšli, je z otrokom odšla v Tivolski grad, kjer so živeli njeni starši, in ga do konca vojne skrivala kot svojega nezakonskega otroka. Zaradi njene pomoči se je Tomaž, edini iz družine Zajc-Steinberg, izognil deportaciji v nemško koncentracijsko taborišče. Že leto prej so aretirali njegove stare starše, Viljema in Lili Steinberg. Oba sta umrla v nemških taboriščih. Tomaževega očeta so odpeljali v Dachau, mamo najprej v Begunje in nato v Ravensbrück, njegovo teto Lidijo in strica Ludvika Filipca v Dachau.

Mojca Širok, novinarka in pisateljica

V dveh mesecih po oblikovanju nove italijanske vlade, ki jo sestavljata populistično Gibanje petih zvezd in skrajno desna Liga, se je na Apeninskem polotoku povečalo število napadov na priseljence iz afriških držav in na Rome. Med medijsko bolj izpostavljenimi je bil umor 29-letnega Soumaila Sacka, temnopoltega kmetijskega delavca po rodu iz Malija, ki je delal v Kalabriji. Julija je moški iz Vicenze z zračno puško streljal na migranta, o podobnih primerih so poročali tudi iz Caserte, Forlíja in Latine. Tudi v tuji javnosti je močno odmeval rasistični napad na 22-letno Daisy Osakue, temnopolto italijansko državno reprezentantko v atletiki, ki je skorajda oslepela zaradi drobca jajca, ki sta ji ga napadalca v Moncalieriju zalučala v oko. Sredi julija je nekdanji uslužbenec italijanskega senata z balkona svojega stanovanja ustrelil 14-mesečno romsko deklico, ki se je z mamo sprehajala po eni izmed ulic rimskega okrožja Centocelle. Ob tem napadu se je odzval predsednik Sergio Mattarella z besedami, da »Italija ne sme biti podobna ’Divjemu zahodu’, kjer lahko kdo kupi puško in ustreli enoletno deklico ter ji uniči zdravje in prihodnost«.

Ramin Shadani, begunec

Ramin Shadani je v Slovenijo pribežal iz Irana z devetnajstimi leti. Danes, slabih deset let kasneje, je uspešno končal magistrski študij na strojni fakulteti, ima stabilno službo ter celo svoje podjetje. Pred dnevi je na povabilo evropske komisije bruseljski javnosti predstavil ovire in priložnosti, s katerimi se srečujejo begunci pri vstopu na trg dela v novih domovinah. Prepričan je, da imajo vsi begunci v Sloveniji možnost pridobiti izobrazbo in delo, a se morajo zavestno odločiti za to težko pot, ki zahteva veliko truda, energije, vztrajnosti … In potrpljenja. Zgolj na status begunca, v njegovem primeru politični azil, je Shadani čakal kar dve leti.

»Izvirni greh je denacionalizacija«

Za investitorje s polnimi žepi je pomembno, da stanovanja še naprej ostajajo predvsem naložbe, ne dobrine. Pa tudi povprečen državljan še vedno gleda, da lahko naloži vanje denar in malo špekulira, če mu je uspelo zbrati kaj prihrankov. To ni sporno. Ključno je, ali imajo mladi možnosti, da strošek nakupa nepremičnine razporedijo na 20, 30 let; država bi jim to morala omogočiti z ustrezno davčno politiko in zagotavljanjem dostopnih stanovanj, ki bi jih lahko odplačevali z najemninami.

Dr. Saša Zagorc, predstojnik ustavne katedre na ljubljanski pravni fakulteti

Kakšna je v resnici slovenska azilna politika, ki velja za do beguncev neprijazno? Kaj se dogaja z azilno politiko v EU, ki si ne želi več sprejemati beguncev? Je težavno sestavljanje vlade dobra ali slaba stvar? Ali politične razmere v Sloveniji kažejo, da bi potrebovali spremembo volilnega sistema, in če da, kakšno? To je le nekaj razlogov za pogovor s Sašo Zagorcem, ki na pravni fakulteti vodi katedro za ustavno pravo, predava volilno, parlamentarno pravo in azilno pravo, do nedavna pa je vodil tudi kliniko »Pravna svetovalnica za begunce in tujce«.

Nuša Kerševan, nekdanja županja Ljubljane

Nuša Kerševan, zadnja županja Ljubljane pred osamosvojitvijo (in druga ženska na tej funkciji v zgodovini mesta), ima danes 88 let in je še vedno izjemno dejavna, predvsem na položaju predsednice društva Zeleni prstan, ki ureja Pot spominov in tovarištva okoli mesta. Rodila se je v Renčah, na levem bregu reke Vipave, kakih deset kilometrov južno od Nove Gorice. Med vojno je bila premlada, da bi bila partizanka, a odkrito priznava, da se je od »tovarišic«, močnih ženskih osebnosti iz naše polpretekle zgodovine, veliko naučila. V Ljubljano, mesto, v katero je še danes zaljubljena, je s starši, ekonomskimi migranti iz Italije, prišla leta 1934, takrat še otrok. V prestolnici je maturirala, študirala pa je v Beogradu in leta 1950 diplomirala iz zunanje trgovine, po izobrazbi je torej ekonomistka. Izkušnje in znanje je kar 25 let pridobivala v Slovenijalesu, kjer je bila v direktorjevem kolegiju edina ženska. Županovala je med letoma 1986 in 1990, nato je sodelovala pri ustanovitvi Lions kluba Ljubljana, kjer je bila do leta 1995 zakladnica, kasneje se je v klubu posvetila pomoči slepim in slabovidnim ter socialnemu varstvu. V devetdesetih letih je bila članica Socialnih demokratov in celo predsednica strankine veje upokojencev, a je zaradi številnih nerodnosti Boruta Pahorja iz stranke nato izstopila. Danes pravi, da nima več svoje stranke, še vedno pa ima svoje mesto. To ji je leta 2010 podelilo naziv častne meščanke.

Dr. Oto Luthar, direktor ZRC SAZU

Na pročelju Znanstveno-raziskovalnega centra SAZU (ZRC) je od vhoda do strehe pazljivo napeta rezilna žica. Kot pojasnjuje dr. Oto Luthar, direktor inštituta, je rezilna žica na fasadi sedeža ZRC, v katerega je združenih 17 različnih inštitutov, njihov komentar aktualnega dogajanja, tako kot je bil njihov komentar tudi portret sirskega begunca Ahmada Šamija, ki so ga za nekaj časa izobesili. Luthar zase pravi, da ne more biti zgolj znanstvenik, ampak ostaja aktiven državljan. Njegovo strokovno področje je zgodovina zgodovinopisja, tudi nenehni poskusi, da bi našo polpreteklo zgodovino napisali na novo. Z njim smo se srečali dan za tem, ko sta poskušala na RTV Slovenija zgodovino na glavo obrniti zgodovinarja Jože Dežman in Jože Možina.

Edo Maajka: Ženski, ki jo mož premlati, celo druge ženske dopovedujejo, da je morda tudi sama kriva

Ni naključje, da se Edo Maajka, eden najbolj prepoznavnih raperjev z območja nekdanje Jugoslavije, v eni od pesmi na svojem najnovejšem albumu Put u plus opredeli za pripadnika »večne manjšine«. Bošnjak, rojen leta 1978 v muslimanski družini v vasi Osmić pri Brčkem, je bil manjšina na Hrvaškem, kamor se je na tovornjaku spomladi 1992 z drugimi begunci iz BiH umaknil iz pekla vojne. Sprva v Privlako pri Zadru, nato v Zagreb. Po vojni se je vrnil v BiH, v Tuzli vpisal študij kriminalnega prava, vendar je po letu dni šolanje opustil in se zopet preselil v Zagreb. Ker se je poročil s Hrvatico, katoličanko, je v očeh Bošnjakov obveljal za izdajalca, zmerjali so ga celo z »ustašem«. Še bolj je v medijih od Vardarja do Triglava odmevala njegova druga poroka leta 2011. Nova izvoljenka je namreč Judinja, Maajka, vzgojen v muslimanski kulturi, pa je še prilival olja na ogenj z izjavami, da je »zaradi ljubezni pripravljen postati Jud«. Za nekaj let se je par umaknil v Tel Aviv, leta 2016 pa se vrnil v Zagreb.

Wolf Biermann

Glasbenik Wolf Biermann (1936) je bil v nekdanji socialistični Nemški demokratični republiki (NDR) posebne vrste disidentski intelektualec. Bil je namreč eden izmed redkih mladih zahodnih Nemcev, ki so se po drugi svetovni vojni preselili v NDR, upajoč, da bodo pomagali graditi boljšo in pravičnejšo družbo. Kmalu po prihodu v Vzhodni Berlin so se tudi njegove iluzije o idealni komunistični družbi razblinile.

Dr. Boštjan Laharnar, arheolog: Ob branju Noriškega kraljestva sem naletel na številne velike napake

Primorec, ki je otroštvo preživel med tolminskimi hribi. Pošali se, da je potomec ljudstva Ambisontov, ki so v železni dobi morda živeli ob Soči. Prvič se je s terensko arheologijo srečal v prvem letniku študija prav na izkopavanju pred domačim pragom – Mostom na Soči. Tako se je »okužil«, diplomiral in pozneje doktoriral z disertacijo Notranjska med prazgodovino in antiko.

Peter Gedei, jamar in jamski fotograf

Zgodba tajskih dečkov, mladih nogometašev, starih od 11 do 16 let, in njihovega 25-letnega trenerja, ujetih v vodni jami, ima srečen konec. Vseh trinajst so rešili jamski reševalci potapljači. Pravzaprav v zadnjem hipu, saj se je konec tedna obetalo obilno deževje. Starši so morali po dolgih 17 dneh na ponovno snidenje z njimi počakati še dodatnih 48 ur, ker so bili zaradi morebitnih zdravstvenih zapletov na opazovanju v bolnišnici. Kaj se je pravzaprav dogajalo tistega usodnega 23. junija, ko je mlada nogometna ekipa odšla v jamo, ki jo je nato poplavil močan dež, pomaga pojasniti izkušeni jamar in jamski fotograf Peter Gedei, ki ima jame za drugi dom, njegove spektakularne podobe iz teh temnih prostorov narave pa je kot izjemne razglasila tudi ugledna ameriška revija Wired. Prihodnje leto bo v Cankarjevem domu in drugod po Sloveniji z retrospektivno razstavo zaznamoval 30 let ustvarjanja in raziskovanja.

Janko Kramžar, direktor ljubljanske Snage

»Ko odpadkov ne bom imel več kam odložiti, jih bom pripeljal pred ministrstvo ali pa pred vlado,« je prejšnji mesec zagrozil Janko Kramžar. V mislih je imel odpadno embalažo, ki jo občani vestno ločujemo in mečemo v rumene zabojnike. Ti odpadki – za njihov odvoz in ustrezno predelavo bi morale poskrbeti zasebne družbe za ravnanje z odpadno embalažo – se zdaj že več mesecev kopičijo na dvoriščih komunalnih podjetij, povzročajo dodatne stroške in pomenijo požarno nevarnost.

Violeta Bulc, evropska komisarka

Pred evropsko komisarko za promet Violeto Bulc je zadnje leto petletnega mandata, strategijo razvoja prometa v Evropski uniji, ki jo je zastavila, pa bodo morali izvajati in nadgrajevati še številni njeni nasledniki, saj sega vse do leta 2050. Do takrat bi se moral v skladu z njeno vizijo promet dokončno očistiti, avtomobil kot simbol individualne svobode pa oditi na smetišče zgodovine.

Goran Injac

Ne zgodi se prav pogosto, da bi gledališka uprizoritev dvigala toliko prahu, kot ga predstava Naše nasilje in vaše nasilje, ki jo je leta 2016 z igralci Slovenskega mladinskega gledališča ustvaril hrvaški režiser Oliver Frljić. Nekaj mesecev po uspešni, a v primerjavi s kasnejšimi gostovanji »zatišni« premieri na prestižnih Dunajskih slavnostnih tednih (Wiener Festwochen) je katoliška cerkev na Poljskem zahtevala prepoved njenega uprizarjanja v tej državi, desničarska stranka PiS pa je njene ustvarjalce in organizatorje festivala celo ovadila policiji zaradi »žaljenja verskih čustev in poljskih nacionalnih simbolov«. Aprila lani so okrepljene policijske enote varovale splitsko gledališče pred 300 protestniki, ki so zahtevali umik Nasilja z repertoarja festivala Marulićevi dnevi, kajti po njihovem se je Frljić tudi s to predstavo pokazal kot »izdajalec hrvaške države«, ki »vodi specialno vojno proti svoji državi«, kar naj bi izpričevale že njegove prejšnje predstave, v katerih je, ko je še ustvarjal na Hrvaškem, razkrinkaval zlasti problematične povezave med protagonisti hrvaškega nacionalizma in vplivno katoliško cerkvijo. V BiH je katoliška cerkev zaradi »bogokletnosti« dosegla celo prepoved javnega uprizarjanja predstave na mednarodnem gledališkem festivalu MESS.

Patrick Boucheron

Patrick Boucheron (letnik 1965) je eden najbolj znanih francoskih zgodovinarjev in prav zdaj končuje svojo 13. knjigo, med drugim pa je urejal monumentalno delo Svetovna zgodovina Francije (Histoire mondiale de la France), eno izmed najbolje prodajanih francoskih knjig leta 2017, ki so jo prodali v skoraj polmilijonski nakladi. Obravnava 40 tisoč let francoske zgodovine, od prazgodovine do leta 2015, pisalo pa jo je 122 zgodovinark in zgodovinarjev, ki so pri delu uporabili transnacionalni pripovedni lok. Knjiga ovrže številne francoske narodne mite in pokaže, da je nefrancoski element za to državo pomemben prav toliko kot francoski.

Dr. Denko Maleski, prvi makedonski zunanji minister

Dr. Denko Maleski (194 6) je bil prvi makedonski zunanji minister od leta 1991 do 1993 in nato veleposlanik Makedonije pri Organizaciji združenih narodov (OZN). V vladi Kira Gligorova je bil priča razpadu Jugoslavije in ustanavljanju novih držav. Z dr. Maleskim, danes profesorjem mednarodne politike na Univerzi v Skopju, smo se pogovarjali v trenutku, prelomnem za Makedonijo. Država je ta mesec z Grčijo podpisala kompromis, po katerem naj bi se preimenovala v Severno Makedonijo, Grčija pa bo umaknila zadržke glede vključevanja Makedonije v Nato in OZN. Sporazum, ki ga morajo Makedonci sicer potrditi še na referendumu, je tudi posledica notranje in mednarodne politične krize, ki se je v Makedoniji kazala zadnja tri leta. Notranjepolitična kriza je izbruhnila leta 2015, ko je tedanji opozicijski voditelj, sedanji premier Zoran Zaev, začel objavljati dokaze o prisluškovanju več kot 20 tisoč Makedoncem. Tedanji premier Nikola Gruevski je bil prejšnji mesec še nepravnomočno obsojen na dve leti zapora.

Milan Brglez, razrešeni podpredsednik SMC

Z Milanom Brglezom, do nedavna drugim možem stranke SMC, smo se pogovarjali jutro po tistem, ko ga je izvršni odbor stranke izključil. Iz SMC so sporočili, da naj bi Brglez kršil sklepe stranke, domnevno naj bi se ponujal za predsednika državnega zbora, kljub temu da so se v SMC za to mesto odločili kandidirati predsednika Mirana Cerarja. A Brglez v pričujočem intervjuju pojasnjuje svojo različico dogodkov, ki so zdaj zapletli sestavljanje levosredinske koalicije. Eno izmed ključnih vprašanj naj bi bilo, katero od strank, NSi ali Levico, je smiselno še dodatno povabiti k sestavljanju levosredinske koalicije. Brglez naj bi imel podporo Levice, Cerar pa je ni imel. Ob tem, seveda, da imata oba v stranki že daljšo zgodovino boja za notranjo prevlado.

Joan Fontcuberta, fotograf, pisatelj in univerzitetni profesor, prejemnik ugledne nagrade hasselblad

Podobe, ki jih je katalonski umetnik Joan Fontcuberta ustvaril v zadnjih 35 letih, so nenavadne. Pri prvem projektu, naslovil ga je Skrivna favna (1987), je predstavil fotografije živali, ki sta jih s sodelavcem Perom Formiguero našla v arhivih pokojnega nemškega zoologa dr. Petra Ameisenhaufna. Med njimi sta denimo cercopithecus icarocornu, ki spominja na krilato opico z rogom, in olenoglypha polipodida, kača z 12 nogami. Pri projektu Umetnik in fotografija (1995) je predstavil fotografije, ki so dokazovale, da so najpomembnejši španski umetniki 20. stoletja, Pablo Picasso, Joan Miró, Salvador Dalí in Antoni Tàpies, svoje najbolj znane slike ustvarili na podlagi fotografij. V Sputniku (1997) je predstavil zgodbo sovjetskega kozmonavta Ivana Istočnikova, ki je leta 1968 med orbitalnim poletom zapustil raketo Sojuz 2, astronavti Sojuza 3 pa naj bi bili ob poznejšem pregledu kapsule našli le steklenico vodke s sporočilom.

Rudi Klanjšek, sociolog

Je docent na oddelku za sociologijo mariborske Filozofske fakultete, njegova kritika neoliberalnega modela, ki skupnost vleče v dirko proti dnu, iz njenih prebivalcev pa dela otopele zombije, je med najbolj argumentiranimi. Ko je v kolumni za Finance opozoril na problematičnost razvpite animacije z vlakcem, s katerim je Gospodarska zbornica Slovenije (GZS) predstavljala ostale družbene podsisteme kot zaviralce gospodarske rasti, so delodajalci zagnali vik in krik. Toda Rudi Klanjšek, ki ima ob doktoratu iz sociologije še diplomo iz ekonomije, se je v letih kritičnega delovanja pritiskov že navadil. Še naprej razmišlja o prehodu v novo fazo družbenega razvoja in pozorno proučuje stanje v družbi, še posebej med mladimi, ki jih s sodelavci analizira v okviru periodičnih raziskav.