Matjaž Vipotnik

Oblikovati je začel že pri osemnajstih letih, okoli leta 1962, pri Cankarjevi založbi, kjer je bil njegov oče, Cene Vipotnik, urednik knjižnih zbirk. Tako je poklicno pot začel s knjigo in v bogati, dolgi karieri je naredil na tisoče knjižnih prelomov in ovitkov skoraj za vse slovenske založbe. Podobo posamezne knjige, t. i. knjižnega organizma, je izpilil do najvišjih standardov. Oblikoval jih je neutrudno in s potrpežljivostjo, tako kot se ravna s prvo ljubeznijo, in tako počne vse do danes, ko ima na delovni mizi poskusne odtise knjige, posvečene pesniku, žlahtnemu intelektualcu, cenjenemu uredniku in prevajalcu – svojemu očetu ob stoti obletnici njegovega rojstva.

Matej Mohorič, svetovni kolesarski prvak med mlajšimi člani

»Ne skrbi, v soboto sem bil na dirki, v nedeljo pa sem naredil 120 kilometrov, tako da se mi danes prileže zelo lahek trening,« me pomiri Matej Mohorič, ko mu hitim razlagati, da so bile moje kondicijske priprave v zadnjih letih sestavljene iz potiskanja vozičkov in nošenja otrok. A mu vseeno le s težavo sledim v slalomu med avtomobili po kranjskih ulicah. »Čez pet minut se bova morala ustaviti, ker se moram v živo javiti na Val 202,« me opozori. Medijsko obleganje, ki ga je deležen po zmagi na cestni dirki na svetovnem prvenstvu v Firencah, prenaša kot profesionalec. Razume želje fotografa, ki želi, da petkrat prevozi isti odsek z lepim ozadjem, in ni mu težko pri 12 stopinjah pozirati v kratkih hlačah in majici, ker smo si pač zaželeli, da bi bil oblečen v dres svetovnega prvaka. »Pozornost sprejemam kot del poklica. Nisem najbolj navdušen nad njo, hkrati pa rad pomislim, da koga s pomočjo tega navdihnem, da komu polepšam dan.«

Glasbenica in pesnik: Uršula in Janez Ramoveš

Uršula Ramoveš je šolana solopevka in učiteljica. Janez Ramoveš je samorasli pesnik in lesar. Doma sta v Suši v Poljanski dolini. Pod Blegošem, na jasi za jezikom gozda, je njun dom umaknjen pogledu doline, kjer ob potoku Volaščica ždijo polja, kmetije in sodobne primestne vile.

Adam Ondra, plezalec

V avli Cankarjevega doma se presedam in živčno pogledujem na uro. Zamuja. S starši in dekletom je na večerji. Ko se po dobri uri zamude končno pojavi, mu že od daleč požugam s prstom. Navihano se mi zasmeji. Saj, kdo bi mu zameril. Za njim je naporno plezanje v zahtevnih smereh Kotečnika, največjega slovenskega plezališča, ki se skriva v gozdovih nad Libojami. Na prvi pogled deluje plah. Dolg je in suh. Pri višini 1,80 metra ima komaj 60 kilogramov. »Saj vem, kaj si misliš. Ampak še nikoli nisem bil na dieti! Na srečo imam zelo dobro presnovo in lahko jem, kolikor hočem. No ja, hamburgerjem in ocvrtemu krompirčku se izogibam. Jem zdravo hrano in nikoli se ne stradam,« pove v skoraj brezhibni angleščini.

Živa legenda

Ko je Oscar Niemeyer v Braziliji na topel decembrski dan praznoval 104. rojstni dan, je povedal, da še ne gre v pokoj, in se ponosno pohvalil, da vsak popoldan še vedno projektira v svojem ateljeju v bližini Copacabane. Sedaj pripravlja načrte za gledališko stavbo v parku Flamengo na hribu Sladkorni stožec blizu Ria de Janeira. Predlani so ob njegovem rojstnem dnevu slovesno odprli Mednarodni kulturni center Oscarja Niemeyerja v španskem mestu Aviles, ki ga je sprojektiral ta vitalni »praoče« brazilske sodobne arhitekture, leta 2010 pa so v mestu Niteroi blizu Ria odprli novi sedež Fundacije Oscarja Niemeyerja in tudi ta stavba je nastala po njegovih načrtih.

Otvoritev razstave Metke Krašovec: Potovanja za svetlobo

Sodobna slovenska umetnostnozgodovinska stroka Metko Krašovec postavlja v zgodovinski niz kot najpomembnejšo slovensko slikarko po Ivani Kobilci. Ločevanje na žensko in moško slikarstvo bi moralo biti že zdavnaj preseženo, pa je vendar uradna opredelitev še vedno taka. Že leta 1973 je kritika dobro sprejela njene rdeče slike, razstavljene v Mali galeriji v Ljubljani, za ta opus je prejela nagrado Prešernovega sklada.

Umrl je Niko Kralj

Niko Kralj, arhitekt, oblikovalec in izumitelj, je bil osrednja osebnost slovenskega oblikovanja v drugi polovici 20. stoletja. Je utemeljitelj slovenskega povojnega industrijskega oblikovanja, ki si je pridobil mednarodni ugled. Njegov stol Rex je še vedno najznamenitejši industrijsko oblikovani izdelek iz Slovenije. Kraljeva rojstna letnica je 1920, rexova pa 1953 in ta stol še vedno ustreza osnovnim parametrom industrijskega oblikovanja, pa tudi bistvenim ergonomskim parametrom; je med redkimi slovenskimi izdelki, ki so dobili mesto v zbirki oddelka za oblikovanje v newyorškem muzeju MoMA, Niko Kralj pa med redkimi slovenskimi oblikovalci, ki so že pri 35 letih dosegli svetovno slavo.

Marko Mandić, gledališki in filmski igralec

V trilogiji soloperformansov Ekstrakt Mandić, Viva Mandić in Mandićstroj, zadnjem delu, ki je poleti nastal v režiji Bojana Jablanovca v produkciji neodvisnega gledališča Via Negativa (od decembra bo predstava na ogled v Mali Drami), Marko Mandić, igralec ljubljanske Drame, tematizira naravo igralskega poklica. Ponuja premislek o „bistvu“ igralca onkraj vlog in oblačil, ki si jih nadene v predstavah. Občinstvu postavi na ogled igralca samega, „stroj za proizvodnjo emocij“.

Profil: Kitsch-Nitsch

Septembra je avla Lutkovnega gledališča Ljubljana zaživela v novi podobi. Stene vstopne točke v gledališče, v katerem so se z lutkami seznanjale generacije otrok, so po novem polne pisanih krogov, črt in rož. Z njih nas pozdravljajo nenavadna bitja, denimo brkati palčki, puhaste pošasti ali volk, narejen iz sence orjaške dlani. Če k temu prištejemo še karirasta črno-bela tla, bi si prostor za katero od pustolovščin zlahka izposodila Alica iz Čudežne dežele ali Vili Majavšek iz Dahlove uspešnice Čarli in tovarna čokolade. Za likovno prenovo že precej dotrajanega vhoda, garderobnega prostora in igralnice naše osrednje lutkarske institucije je poskrbel ustvarjalni tandem Kitsch-Nitsch, ki ga krmarita oblikovalca in dekoraterja Jaka Neon in David Kladnik

Fotoprotest proti homofobiji

Moški dlani s prepletenimi prsti. Ena pegasta, druga malce temnejše polti, obe pa prekriti z dlakami. Ženska obraza, ki ju ne povezujeta le čeli, prislonjeni drugo k drugemu, temveč tudi vdan pogled. Moška v kuhinji. Eden reže zelenjavo, drugi čepi ob njem in je sendvič. Ženski v kopalnici. Ena sedi na pralnem stroju, druga jo z desnico boža po glavi. Moška v kopalnici. Eden pred ogledalom z brivnikom v rokah, drugi za steklom, ki so ga med prhanjem omočile kapljice vode.

Filip Pagowski, oblikovalec

Med gosti in žiranti 5. bienala vidnih sporočil, ki je potekal v Ljubljani še novembra, je bil tudi Filip Pagowski. S predstavitvijo svojih del v Kinu Šiška je očaral del občinstva in dal mladi generaciji, ki je sestavljala večino publike, vzgojno sporočilo, da četudi si mednarodno prepoznaven in uspešen ustvarjalec, še ni treba, da se vedeš kot filmska zvezda. Očaral nas je s preprostostjo in navdušil z ilustracijami in predlogami oblikovalskih rešitev za pomembne azijske naročnike. Skromen, čeprav ima pri triinpetdesetih letih zavidanja vredno mednarodno kariero grafičnega oblikovalca in ilustratorja.

Eksplozija okusov

Ko se zmrači in se glavne dnevne aktivnosti končajo, dom počasi napolni tišina. Telefoni ne zvonijo, televizija je ugasnjena. Napoči čas tišine. In čeprav v poznih večernih urah načeloma romanje v kuhinjo, do hladilnika, ni priporočljivo, Matevž Kmet počne prav to. Iz hladilnika vzame maslo, topi čokolado, natančno meri temperaturo segrevanih beljakov in sladkorja ter eksperimentira z različnimi kombinacijami živil. Po izobrazbi je kemik, delo v laboratoriju je sicer že opustil, še vedno pa podobne ročne tehnike, kot jih je spoznal prav tam, uporablja pri pripravi slaščic in drugih jedi. Vse to morda ne zveni nič posebnega, saj marsikdo ljubiteljsko kuha. Ne zgodi pa se pogosto, da te za to Edouard Cointreau, ustanovitelj in predsednik svetovne organizacije za vsakoletno izbiro najboljših in najlepših kuharskih knjig (Gourmand World Cookbook Awards), opisuje z besedami: »mojstrski kuhar, avtor in urednik. Umetnik, a hkrati preprost in prijeten človek, ki ceni ekipo, s katero dela«. Matevž Kmet je zaposlen v farmacevtski družbi Pliva. Ob tem je pomagal pri zasnovi vrst kruha za ljubljanske prodajalne Kruharna. Je avtor receptov v knjigah Cubo slaščice in nekaterih v knjigi Cubo doma (ki predstavljata del ponudbe ljubljanske restavracije Cubo). Prva je leta 2007 na tekmovanju kuharskih knjig Gourmand World Cookbook Awards dobila nagrado za najboljšo knjigo slaščic na svetu, druga pa je bila dve leti kasneje na istem tekmovanju nagrajena kot najboljši izdelek, zasedla drugo mesto v kategoriji najboljša kuharjeva knjiga in bila ena od devetih v ožjem izboru za najboljšo knjigo v vseh kategorijah.

Klemen Klemen

Klemen Klemen ima že v imenu nekaj raperskega, repetitivno rimajočega se. Dodatno avro mu daje njegovo prebivališče na robu Trnovega, napol prenovljena hiša, ki s kameleonsko, razmetano fasado in kontrastno novimi okni štrli iz okolice sicer »luštkanih« hišic tega urejenega ljubljanskega predmestja. Pravijo mu tudi »trnovski ninja« in nedvomno je slovenski raper z največ zgodbicami, ki je do perfekcije izpilil stil pripovedovanja štorij skozi rap, pa naj gre za fikcijo ali resnične ulične dogodivščine, za pohanje, bejbe, splošno »barabiranje«, domišljijske motive ali socialni angažma.

Po duši mlada partizanka

Ko iz telefonske slušalke v živo zaslišiš ta otroški glasek, katerega imetnica mora nekje po vsaki četrti besedi dramatično vdihniti, začne tvoja podzavest avtomatično oblikovati predpostavke. In potem te zelo hitro zanese v tisto, čemur se strokovno reče »preveč prilagojen govor«. Ampak to je seveda ne samo skrajno neotesano, temveč tudi povsem izven vsakega stika z realnostjo. Um za tem glaskom je namreč nabrit kot malokateri. Te omenjene nezavedne predpostavke so najbrž samo eden v morju sklopov, zaradi kakršnih je Elena Pečarič v članku Politično je osebno zapisala, da je hendikepirano telo »idealno in celo privilegirano izhodišče za možnost uvida, raziskovanja in spoznavanja oblastnih odnosov v družbi«.

Umetnica za trajnostni razvoj

Začelo se je skoraj nadrealistično. V telefon sem vtipkala njeno stacionarno telefonsko številko. Verjetnost, da bi mi jo uspelo priklicati, se je zdela enaka nič. Zazvonilo je prvič, drugič, tretjič... »Prosim?« je vprašal ženski glas. »Dober dan, Marjetico Potrč iščem,« sem dejala, prepričana, da ne govorim z njo. A glas na drugi strani žice je na moje veliko presenečenje odvrnil:...

Pozor! Ambicioznost!

Primož Suhodolčan je aprila že tretje leto zapored za svoje knjige iz zbirke Pozor! Pravljice! dobil nagrado moja najljubša knjiga. Ta je zelo konkreten znak največje priljubljenosti in branosti med mladimi bralci v Sloveniji. Bralci sami določijo zmagovalca. Njegove knjige so vsako leto že več kot desetletje med najbolj brano in izposojano mladinsko literaturo na Slovenskem.

Heroj na skejtu

Bil je petek pred veliko nočjo in na mariborskem letališču je bilo slišati le veter. Vse, kar je motilo skoraj popolno tišino, je bil srebrno siv enoprostorec, ki je nekajkrat švignil vzdolž piste. Najprej s previdnimi 60 km/h. Potem malo hitreje. Nato še hitreje. Po pisti ves ta čas ni švigal le avtomobil. Vsakič, ko je štartal, so se na njegovem levem boku skupaj z njegovimi štirimi kolesi pognala še štiri...

Tone Stojko, fotograf

Kam, v katero rubriko bi kronisti uvrstili osebnost, človeka, ki misli fotografijo, ki diha fotografski posnetek, ki čuti kader, ki tipa svetlobo in vidi senco, ki skozi objektiv v trenutku najde kaj, kar drugi spregledamo, in ki je fotografijo vzel za svoj najpristnejši izraz. Težko je opredeliti takšno osebnost, še posebej, če vemo, da je Stojko tudi pisal pesmi, novele in romane, delal na RTV kot tehnik in...

Zelo nežen zmaj

Ko sva se menila, sem se mu pohvalil, da sem videl lep kup filmov in stripov na to temo - vsekakor dovolj, da vem, da mi bo to pri pisanju tega članka prej v minus kot v plus. V najstniškem panteonu zavzema lik nindže namreč prav posebej eminentno mesto - ta zakrinkani totem vsega neopazno elegantnega, ta ubijalski hibrid med Batmanom in Chuckom Norrisom.

Milan Trenc

V skladu s tradicijo in v slogu duhovitih in modrih karikaturistov Trenc zase pravi, da je kot dvorni norček, ki se norčuje iz vsega, prepričan, da je prav smeh sredstvo, s katerim bomo morda spreobrnili svet, ga naredili boljšega in razumnejšega. V stripih je pogosto risal svojo, »alternativno« zgodovino sveta, recimo, kako bi bilo, če bi se druga svetovna vojna začela z državnim udarom nacistov v...

Marko Jakše, slikar

»O sliki se mi sanja, o sliki se mi blede... Vendar slika nikoli ne pride iz sanj; slika je p-res-neto in p-res-enetljivo resna reč. Od drugod. Nikoli čisto od tu in zato nikoli iz sanj.« Ta misel Marka Jakšeta lahko gledalca zmede še bolj kot slike same. Na prvi pogled se zdi, da slika svoje sanje, privide, izmišljen svet, usedline podob, ki jih lahko tako zaplete le naše nezavedno.

Vilhar san

Sredi osemdesetih let se je odločil, da skupaj s Charlotte Anderson, ameriško kulturno antropologinjo, zapusti Slovenijo in gre raziskovat Japonsko. Tam je ostal 25 let in danes je cenjen fotograf, član JPPS*, ki Japoncem odkriva njihovo duhovno in materialno kulturno dediščino. Na začetku svojega bivanja na Japonskem je opazil na nekaterih mestih - ob vhodnih hišnih vratih, v trgovinah, pisarnah in tudi na...

Ive Tabar

»Okej, pride model na oder,« mi je s široko razprtimi očmi razlagal prijatelj, »in je do pasu gol, s tem, da ima na boku neko gazo, pod katero ima rano. In si strga gazo dol, nakar si začne s kirurškim instrumentom šariti po tej rani. In si kar šari in šari, dokler ne izvleče ven metka. Ta metek nam pokaže, nakar ga odnese do mize, s katere vzame pištolo.

Vitan Mal

»V resnici bi morala biti še enkrat debelejša. Ampak se je urednik malo ustrašil finančnega bremena.« To je bila prva stvar, ki mi jo je rekel, ko mi je pri Maksiju v roke položil tudi tako kar zajetno knjigo. Kaj, sem se namuznil, torej je zadeva v originalu vsebovala še enkrat več še hujših svinjarij? »Niti ne nujno še hujših svinjarij,« je prostodušno skomignil pisatelj, »ampak...

Edo Mihevc, arhitekt

V zraku je vseh petdeset let viselo vprašanje, ali je bil Edo Mihevc politično protežiran arhitekt in ali je bila njegova arhitektura le učinek delovanja družbenopolitičnih sil. Danes, s časovne razdalje, se je ideološka koprena predsodkov razblinila in jasen pogled na Mihevčev velikanski arhitekturni opus kaže, da je bil eden najboljših slovenskih modernistov (stavbe v Trstu in Ljubljani), pragmatični...

Vladan Srdić

Ste se kdaj vprašali, zakaj raziskave, ki se posvečajo zadovoljstvu z življenjem in jih opravljajo Združeni narodi in številne akademske ustanove, kažejo, da so prebivalci najrazvitejših držav nesrečnejši od prebivalcev bistveno revnejših držav? Glede na to, da smo sredi globoke finančne in gospodarske krize, ki pretresa ves svet, te ugotovitve danes morda niti niso tako zelo nelogične.

Kristijan Muck

Po drugi svetovni vojni je v hiši na bregu Ljubljanice živela družina Otona in Aranke Muck s hčerko Marlenko in tremi sinovi - Petrom, Otonom in Kristijanom. Oče Oton, sicer agronom, je pred vojno pisal radijske igre, vselej pa se je rad šalil. Iz ene od njegovih zgodbic je nastala morda najpogosteje pripovedovana šala druge polovice 20. stoletja.

Nevidni fotograf

Na promenadi osrednjega ljubljanskega parka, ki vodi od Moderne galerije proti Tivolskemu gradu, lahko že dobra dva tedna opazujemo obraze ljudi, mrke in vesele, mlade in stare, oblečene po zadnji modi ali v ponošena, tudi razcapana oblačila, natakarje, njihove stranke, prodajalce zelenjave na tržnici, nune, smetarje, šoferje, delavce, pa tudi utrinke iz cerkva, popisanih in porisanih ulic, iz zapuščenih poslopij.

Lastna izbira

Črtaste tapete in razmetana prazna postelja v pritajeni zelenkasti svetlobi. Na pol gola postava, ki sedi na postelji. In zelen šal, ki ji zakriva celoten zgornji del telesa. Mlada ženska, fotografirana iz profila, ki zre v ogledalo in se ob tem z eno roko, v kateri ima črtalo za ustnice, naslanja nanj. Čedni obraz mlade ženske azijskih potez.

Radost kot gibalo

Ko so sredi prejšnjega stoletja novinarju, uredniku in humanistu Normanu Cousinsu zdravniki povedali, da ima neozdravljivo smrtno bolezen vezivnega tkiva, se je odločil, da jim ne bo verjel. Sam sebi je predpisal posebno terapijo. Njen pomemben del je bilo uživanje gromozanskih doz vitamina C. Še pomembneje pa je bilo, da se je ure in ure krohotal naravnost iz trebuha.