Grega Repovž
-
3. 7. 2015 | Mladina 27 | Uvodnik
Je bilo tako med drugo svetovno vojno? So si ljudje tako lagali, kot si danes? Kako je mogoče, da malodane vsa Evropa še kar miži ob eksodusu, ki ga tudi sama čuti na svojem jugu? Kako je mogoče vedeti za toliko bolečine in se delati, da s tem nimaš nič? Kako se tako lahko vedejo evropske države, ki so se združile, da bi rušile nedemokratične režime, skupaj z ZDA pa so dejansko ustvarile največje vojno območje po drugi svetovni vojni – in se zdaj delajo, da z begunsko krizo nimajo nič?
-
26. 6. 2015 | Mladina 26 | Uvodnik
Evropska elita, tako politična kot kapitalska, ima skupaj z bruseljsko buržoazijo zelo jasno agendo: preprečiti vzpon novolevičarskih strank ter zagotoviti povrnitev denarja, ki so ga njihove banke in skladi tvegano plasirali po različnih državah (na primer v Grčiji). Tu se v resnici tudi vse začne, v vsaki državi. Če ste mali vlagatelj, na primer fizična oseba iz srednjega razreda, vam bo ta Evropa povedala, da ste pač tvegali in izgubili. Ali pa vas bodo celo razlastili. Zgodilo se je tudi pri nas. Če ste premožni, potem imate denar seveda naložen drugače: ste velik vlagatelj, ste pomembni za veliko banko ali sklad – v tem primeru nimate nobenih skrbi. Slabe naložbe v Grčiji? Niste krivi, krivi so Grki. Za vas bodo izterjali vsak evro.
-
19. 6. 2015 | Mladina 25 | Uvodnik
Priča smo novi abotnosti. Teden dni po tem, ko je avstrijsko vrhovno sodišče dokončno obsodilo Wolfganga Riedla, ki je prinesel denar čez mejo za prireditev razpisa v prid finski Patrii, je Janez Janša poslal pismo predsedniku republike, vlade in državnega zbora, da naj se skliče sestanek, »na katerem bi preverili, ali pri nosilcih najvišjih političnih funkcij v državi obstaja pripravljenost za iskanje dogovora o politični popravi krivice, ker bi mesto predsednika državnega zbora in mesto predsednika vlade danes verjetno zasedal nekdo drug, če ne bi lani prišlo do zlorabe sodstva za odstranjevanje političnih tekmecev iz volilne kampanje«.
-
12. 6. 2015 | Mladina 24 | Uvodnik
Ampak res – kdo v tej državi res verjame v kapitalizem? Odgovor bi vas znal začuditi: a v tej državi na to, da ima kapital svojo logiko in ne nazadnje tudi pravila, da je kapital zato, da se oplaja, dodaja vrednost, da nekaj v resnici le levica. Ne mislimo strankarsko: a le tisti, ki verjamejo v levo politično misel, dejansko tudi mislijo kapitalizem. Pošteni kapitalizem. Seveda, na tej točki se pač vse podre. Poštenega kapitalizma ni. Telekom je vlada (pro)dala Cinvenu, ker so jo izsiljevali, da se bomo sicer težje zadolževali. Kar je brez dvoma res. A v resnici smo obresti za prihodnje zadolževanje plačali posredno in tudi posredniku. In zato, ko bo naslednjič minister Mramor pohvalil ministra Mramorja, da mu uspeva dosegati nizko obrestno mero na svetovnem dolžniškem trgu, velja njegovemu znesku prišteti še kar nekaj stotnij milijonov evrov, ki jih je plačal vnaprej. Na primer s poceni Telekomom. Torej: zadolžujemo se po enakih višinah kot prej, le da obresti plačujemo drugače. Ne v denarju, v podjetjih.
-
5. 6. 2015 | Mladina 23 | Uvodnik
SA.33229 (2012/C), SA.35709 (2013/N)
Predsednik uprave NLB Janko Medja se je pred kratkim umaknil iz vseh kreditnih odborov v banki, ki jo vodi. Mar ni to nenavadna odločitev? Niti ne. Kreditno poslovanje je za to banko postalo postranskega pomena. V resnici so vse bančne dejavnosti v njej postranskega pomena. Banka čaka. Čaka na novega lastnika. To je Medja tudi potrdil z izjavo, da je pripravljena na prodajo.
-
29. 5. 2015 | Mladina 22 | Uvodnik
Predsednik republike se je na maturantski paradi vedel prostaško, njegovi vzkliki pa so bili seksistični – sploh če se zavemo, da je ta 51-letni moški z »miško« označil komaj polnoletna dekleta. Je lahko kaj bolj zavrženega kot seksizem – sploh ko gre za mlada dekleta? To je vulgarno in prostaško vedenje – tudi če ne bi šlo za predsednika, ampak naključnega moškega, ki bi se tako vedel do mladih deklet. Postavite se v položaj očeta katere od njih.
-
22. 5. 2015 | Mladina 21 | Uvodnik
Problem novega družbenega reda, ki so ga ustvarili kriza in v imenu krize izpeljani družbeni premiki, je popolnoma izgubljen fokus različnih družbenih skupin, kdo je dejansko njihov nasprotnik. Namesto da bi bila fronta v resnici jasna, – torej med odločevalci in močjo na eni strani ter vsemi družbenimi razredi, ki niso del elite, ampak v družbenih razmerjih nastopajo predvsem s svojim delom na drugi –, danes najtrši antagonizmi potekajo znotraj bazena tistih, ki realne moči in kapitala nimajo. Zaposleni v zasebnem sektorju so sovražni do zaposlenih v javnih službah in jih obravnavajo kot nekakšne privilegirance. Pri čemer podatki temu sploh ne pritrjujejo: upokojevanje v javnem sektorju danes ne temelji na potrebah po posameznem človeku, čisto vseeno je, ali je dober in potreben za organizacijo, temveč je še vedno administrativno v najbolj neumni različici. Zaposlitve se ne nadomeščajo, poleg tega so plače v javnem sektorju prav tako padle. Tri huda rezanja je dal v času krize skozi javni sektor.
-
15. 5. 2015 | Mladina 20 | Uvodnik
Po zmagi na volitvah se je zdelo, da predstavniki nove zmagovite oblasti dejansko verjamejo v tisto, kar je izjavil drugi človek SMC Milan Brglez: da bodo vladali najmanj tri mandate. Da so prišli na oblast in da so že naslednja štiri leta neverjetno dolga doba. Kot vsaki novi vladi dotlej se je tudi tej zdelo, da so naslednje volitve res še zelo daleč. Pa niso – tudi redne ne. Za njimi je že prva osmina mandata. Niso več na začetku. A to ni edino spoznanje, ki je doletelo tudi to vladajočo stranko, tako kot že vse pred njo: nenadoma so ugotovili, da tudi če so čisto pri miru in če ne delajo velikih korakov in ne sprejemajo radikalnih odločitev, vseeno ustvarjajo zgodovino.
-
8. 5. 2015 | Mladina 19 | Uvodnik
Namenoma navajamo del govora predsednika vlade, ki so ga 2. maja že objavili vsi vodilni elektronski mediji – pa ne zato, ker bi menili, da gre za ključni del govora. Gre zgolj za še en uspeh dolgoletnega reduciranja druge svetovne vojne, ki je danes že tako močno vgrajeno v nacionalno zavest, da se ne zdi niti več čudno, če od premierovega govora ostane le ta del.
-
24. 4. 2015 | Mladina 17 | Uvodnik
Ko je raziskava, ki jo je omenil Milan Brglez, nastala, je bila usmeritev Slovenije širitev slovenske industrije in trgov po Balkanu navzdol: trgi, ki naj bi pomenili slovensko priložnost, so ležali za slovensko južno mejo. Mercator je na primer poskušal kupiti Agrokor in se širil v Srbijo, na Hrvaško. Podobno so ravnala druga podjetja. In seveda je res, znanje hrvaškega in srbskega jezika je bilo nekaj, česar smo se v nekdanji skupni državi naučili sproti, tako rekoč nevede (pa tudi ne preveč dobro, a dovolj za učinkovito sporazumevanje), mlajši pa so ostali brez stika z jeziki nekdanjih jugoslovanskih republik – to pomeni, da so izgubili tudi primerjalno prednost.
-
17. 4. 2015 | Mladina 16 | Uvodnik
Kako so bili vsi zadovoljni, ko je državni družbi za upravljanje terjatev uspelo prodati terjatve do skupine ACH, Elana, Polzele in Adrie Airways. Češ, začenja se urejanje Slovenije, s tem bomo postali normalna družba itd. No, kupec je zasebna ameriška banka Bank of America Merrill Lynch in seveda je te terjatve kupila, ker računa, da bo z njimi zaslužila, po oceni poznavalcev od 30 do 35 odstotkov, ko bo prišlo do poplačila terjatev. In do njih bo brez dvoma prišlo, ker tako Adria kot ACH svoje dolgove že zdaj brez težav odplačujeta, Elan in Polzela pa sta pač del paketa, ki pa tudi nepoplačana bistveno ne kvarita naložbe. Pri čemer ju – oh, ti uspehi družbe za upravljanje – vedno lahko z malo spretnosti vrneta prodajalcu. Dejansko sta zraven zato, ker je poplačilo glavne terjatve do ACH tako gotovo. A politika, družba za upravljanje in seveda celotna finančna industrija so se hvalile, kakšen odličen posel so vsi skupaj izpeljali. Novinarka Radia Slovenije je bila čisto vzhičena od navdušenja. No, niso ga. Toliko, kot bo zaslužila Bank of America Merrill Lynch, bi zaslužili tudi sami, če bi te dolgove upravljali. Kar ni nobena znanost, sploh glede na to, da so po dokapitalizacijah slovenske banke polne denarja, zaradi česar se jim ne mudi s poravnavo teh terjatev oziroma se jim mudi toliko kot Bank of America Merrill Lynch.
-
10. 4. 2015 | Mladina 15 | Uvodnik
Tretji mesec po imenovanju je grški premier Aleksis Cipras pripravil evropske politike, da so postali previdni v izjavah – a le to. Seveda je Angela Merkel, ko ga je pred štirinajstimi dnevi sprejela, že vedela, da 8. aprila odhaja v Moskvo. Kot ve, da ruski predsednik Vladimir Putin potrebuje Grčijo, da izpelje projekt plinovoda prek Turčije. Grčija je začela pritiskati. Dva dni pred Ciprasovim odhodom v Moskvo je njegova vlada sporočila izračun o neporavnani vojni škodi, ki jo je v drugi svetovni vojni Grčiji povzročila Nemčija. In ob prihodu v Moskvo je Cipras najprej položil venec na grob neznanega junaka iz druge svetovne vojne. Njegova naslednja velika diplomatska postaja bo Peking. A Kitajski je že dal vedeti, da ne misli blokirati vseh njenih investicijskih načrtov. Hkrati je grška vlada pet dni pred tem sporočila, da bo pripravila tudi načrt za morebiten izstop iz evra in ponovno uvedbo drahme. Grki so pobudo prevzeli v svoje roke.
-
3. 4. 2015 | Mladina 14 | Uvodnik
Predsednik vlade Miro Cerar je v odgovoru na poslansko vprašanje Violete Tomič iz Združene levice glede nemškega poplačila vojne škode dejal, da se ponujajo poenostavljeni recepti kot neke instantne rešitve za neke druge probleme. Oziroma prevedeno iz političnega jezika: Združeni levici je sporočil, da odpiranje vprašanja poplačila škode iz druge svetovne vojne ne more biti način, kako bomo rešili problem nakopičenega javnega dolga in razrušene ekonomije. In seveda ima Cerar prav in z njim se bo strinjal vsak razumen človek. Problem je, da teze, ki jo je s temi besedami zavrnil, nihče na drugi strani ni postavil.
-
27. 3. 2015 | Mladina 13 | Uvodnik
Jeseni leta 2004 so me iz evropske zveze novinarjev povabili, naj sodelujem pri poskusu vzpostavitve profesionalnega novinarskega sindikata v Romuniji. Poskus se je klavrno končal – romunskim novinarjem se je zdelo to, da bi bili člani sindikata, nekaj tako nezaslišanega, nekaj tako zahojenega, nekaj tako iz preteklih časov, da smo se po treh dneh razšli, vsak na svojem bregu. Slovenija in Slovenci smo bili v tistem času še nekje vmes, med Vzhodom in Zahodom, poznali in razumeli smo psihološke ovire, ki so mučile vzhodnjake, hkrati pa imeli sindikalno mrežo kot na Zahodu. Tudi sindikati so bili še zelo močni, čeprav jih je naveza Janša, časnik Finance in mladoekonomisti že kmalu grdo zamajala. Bitko so sindikati sicer dobili, a so bili zdelani, še danes se jim pozna. Enako velja za novinarstvo: javna televizija se po pohodu Janševih politkomisarjev (pod taktirko Jožeta Možine) ni nikoli več res pobrala, Delo in Večer sta od takrat – zaradi Janševih kupčij – le senci časopisov iz prejšnjih časov itd. Janševa propagandna mašinerija je naredila veliko škode. In jo dela še danes.
-
20. 3. 2015 | Mladina 12 | Uvodnik
Na tem mestu bi bilo najbolj logično napisati, kako neumna, poceni in populistična je postala razprava o prejetih avtorskih honorarjih predsednika vlade. Mediji zdaj preštevajo evre, ki jih je prejel kot svetovalec, pa kot zunanji pravnik državnega zbora.
-
13. 3. 2015 | Mladina 11 | Uvodnik
Ni bilo absurdno zgolj to, kar je govorila, ampak celotna podoba: ko je ministrica (danes že v odstopu) za šolstvo Stanka Setnikar Cankar januarja na tiskovni konferenci razlagala, da si želi, da bi z učitelji, ki izvajajo učno pomoč, vlada dosegla dogovor, da bi to delo opravljali zastonj, je v oči bodla njena oprava. Oblečena je bila v kar ekstravagantno belo čipkasto kratko jakno z usnjeno obrobo. Pa ne pravimo, da je kaj narobe s tem kosom oblačila, o okusih ne gre razpravljati – a tako zelo neskladen je bil s tem, kar je govorila. Bodite skromni, je govorila v bleščavi opravi. Verjetno bi se danes Stanka Setnikar Cankar, ki si je očitno kot honorar zaračunala vsak vdih, ki ga je naredila zunaj delovnega časa v prostorih upravne fakultete, najraje vdrla v zemljo. Pa ne zato, ker bi jo bilo sram takšnega načina razmišljanja, ampak ker jo zdaj pač ljudje grdo gledajo. Razume še vedno ne, kaj je naredila narobe.
-
6. 3. 2015 | Mladina 10 | Uvodnik
Kako si v slovenskem prostoru ljudje ustvarjajo domnevno strokovnost? Na prvem mestu je zagotovo izrekanje o nestrankarstvu. Koliko truda in let, generacij je šlo, da smo dobili nazaj večstrankarstvo kot osnovni sistem demokratičnega izbiranja in udejstvovanja, pa so že konec devetdesetih začeli vsi strankarsko pripadnost kazati kot nekakšno kužno bolezen. Seveda so poklici, kjer je v imenu nepristranskosti bolje ne kazati strankarske pripadnosti, a žal nam je na ravni te države uspelo stvar zapeljati v drugo skrajnost. Danes še zdravniki, ki pridejo na televizijo komentirat kakšen kirurški zaplet, najprej povejo, da niso v nobeni stranki. Če ni v stranki, je pa zagotovo strokoven. No, ne eno ne drugo ne bo držalo, s katerekoli smeri vzamemo ta stavek. A v normalnih časih bi človeka, ki med analizo razlogov pankreatitisa hiti zagotavljati, da ni v nobeni stranki, postrani gledali. Mar bi bilo kaj drugače, če bi rekel: sem pa oče treh otrok in vozim mazdo, je pa tole vnetje res v zelo akutni fazi. Tako daleč smo stvari pripeljali. In res je, če ostanemo pri tem primeru: zaupanje v zdravnika pri delu populacije takoj upade, če je na primer član stranke.
-
V sredo je pred poslanci državnega zbora nastopil višji državni tožilec Jože Kozina – seje odborov državnega zbora se je udeležil kot eden od predstavnikov državnega tožilstva, ki se ukvarja s pregonom bančne kriminalitete. Kozina je bil doslej že večkrat zelo jasen in brez dlake na jeziku. Kot tožilec je na primer že pred meseci zelo jasno povedal, da bo to, kar se dogaja pri privatizaciji državnega premoženja, kmalu področje dela tožilcev. A tokrat je šel še dlje – in poslance postavil pred trdo dejstvo. Toda kaj je pri tem najzanimivejše? Da se poslanci niso odzvali na njegovo neizprosnost. Ker jim je povedal resnico.
-
Kaj se je zgodilo z državniki? Kam so izginili ti, ki so zmogli državo in svet razumeti zunaj štiriletnih proračunskih planov? In ki so bili zmožni videti tudi zgodovino in njene nauke? Ki so videli svet in njegove premike, ki so razumeli, kaj sledi današnjim dejanjem čez deset let?
-
Se spomnite zaslišanja takrat še kandidata za infrastrukturnega ministra Petra Gašperšiča? Na zaslišanju je izrekel nedovoljeno. Rekel je, da si drugega tira med Koprom in Divačo ne moremo privoščiti. Seveda so že isti dan vsi ponoreli. Najprej seveda v Luki Koper. Ni drugega tira – konec razvoja Luke Koper. Nato tudi Primorci, ker neizgradnjo čutijo kot mačehovski odnos države. Poslanci iz Primorske stojijo kot eden za tem projektom. Tudi zato, ker bodo vse občine »morale« prodajati svoja zemljišča. No, pa tudi zasebniki jih bodo »morali« prodajati. Nato so se oglasili še vsi tisti, ki bodo pri projektu sodelovali. A naj vas ne zavede: to niso delavci, pa gradbeniki itd. Ne, tisti, ki se teh projektov najbolj razveselijo in jih tudi branijo, so seveda izvajalci projektov, inženirji, pa posredniki naročil, torej dobaviteljev. To so tisti, ki si dejansko pri projektu odrežejo provizijo, tisti, ki zaslužijo največ. Med njimi je tudi »vseh šest« strokovnjakov za to področje. Vsi so za. Kar ni tako nelogično – v Sloveniji je samo en resen železniški projekt: drugi tir. V njihovem celotnem življenjskem obdobju ne bo nobenega drugega. Kako naj bodo proti?
-
Ko je vodja Sirize in predsednik nove grške vlade Aleksis Cipras takoj po volitvah položil šopek vrtnic k spomeniku padlim v boju zoper naciste, so vsi po vrsti to razumeli kot provociranje Nemčije. A ni šlo za to – in tako smo videli to dejanje malodane vsi, ker premalo vemo, da bi razumeli gesto. Če se Grčija ne bi znašla v središču zaradi krize, bi o njej pač vedeli le turistične in zgodovinske »resnice«. Polaganje vrtnic k spomeniku je bilo namreč sporočilo nacistom v Grčiji. In morda imajo člani Sirize tudi v tem prav: da nekatere stvari poimenujejo z jasnim imenom. Zlata zarja, to niso neonacisti, to so nacisti, pravi finančni minister Janis Varufakis.
-
Ste se tudi vi zgrozili ob tvitu korupcije obsojenega poslanca državnega zbora in predsednika SDS Janeza Janše, v katerem je novinarja Erika Valenčiča obtožil, da je potencialni terorist? Naj vas ta tvit ne zavede. Janša namreč ni tako poseben, kot se zdi: raven in način njegovega diskurza sta v resnici zelo blizu širši ravni diskurza evropske politične in ekonomske elite. Ali drugače rečeno: zelo verjetno bi kot potencialnega terorista Erika Valenčiča ocenili tudi drugi evropski politiki in bogataši. In Janša je Angeli Merkel vseeno veliko bolj podoben, kot bi si morda želeli. Zelo podobno razmišljata o svetu. Tako danes Evropo vidi elita. Celo več: podobno o svetu razmišlja tudi večina stare levičarske evropske elite, od francoskega predsednika Hollanda do slovenskega socialdemokrata Boruta Pahorja. Niti razlike med pogledi Mira Cerarja in Janeza Janše niso tako velike, kot bi lahko upali. V resnici se na svetovne in evropske dogodke ti ljudje odzivajo zelo podobno. To je ista elita. Zgražajo se nad istimi stvarmi, skrbijo jih iste stvari, odzivajo se enako.
-
Kdor se z mano strinja, je dober človek, kdor je proti meni, pa ima zle namene. To pravi slovenski predsednik vlade Miro Cerar. Za »zaskrbljene« državljane mirno razglaša tiste, ki so res pogosto sedeli v nadzornih svetih, ki so res nemalokrat molzli državo in izmed katerih prenekateri danes delujejo kot svetovalci kupcev slovenskih podjetij. Danes mu prav pride zavezništvo s prav tisto Janševo in finančno falango, ki se je nemarno razširila po vseh državnih podjetjih čisto vsakič, ko je dobila priložnost. Ne da drugi niso tega počeli, a SDS je bila temeljita.
-
Niti teden dni ni minilo od napada na Charlie Hebdo, pa sta tako predsednik evropskega sveta Donald Tusk kot tudi predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker že imela pripravljene osnovne obrise evropskega protiterorističnega programa. In bere se strašljivo: Tusk je, v imenu drugih premierov seveda, izkoriščajoč strah in solidarnost Evropejcev, zlorabljajoč torej žrtve, napovedal protiteroristično zbiranje podatkov o vseh letalskih potnikih. Ne gre za prvi poskus evropskih vlad, da bi uvedle ta nadzor nad evropskimi državljani, a pravica do zasebnosti je vedno prevladala nad temi poskusi, tako v evropskem parlamentu kot ne nazadnje tudi na evropskem sodišču za človekove pravice. Zdaj poskušajo znova – v imenu Charlieja Hebdoja. Mar se sploh lahko zgodi večja zloraba tega medija? Mar res ne razumejo, kaj Charlie Hebdo je?
-
Počasi se Evropa kot žaba vkuhava v sovraštvo, besnilo, jezo. In če bo šlo tako naprej, bo slabo. Danes velja na plan, grobo in obtožujoče, izvleči izjavo Angele Merkel iz leta 2010. Nemška kanclerka je oktobra 2010 v nagovoru svojemu strankarskemu podmladku pozvala priseljence v Nemčiji, predvsem štiri milijone Turkov in Arabcev, k vključitvi v nemško družbo. Najprej k učenju nemškega jezika. »Smo država, ki je v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja dejansko sprejela tuje delavce. Zdaj živijo z nami in slepili smo se, da ne bodo ostali in bodo nekega dne odšli. To se ni zgodilo. Ta multikulturni poskus – da bi živeli drug ob drugem v zadovoljstvu – je spodletel, popolnoma spodletel.« Izjavo so takrat vsesplošno obsojali – ker je na meji odkrite ksenofobije, pa še neresnična je. Nemčija je namreč s Turčijo podpisovala meddržavne dogovore, na podlagi katerih je Turčija v razvijajočo se povojno Nemčijo dovažala svoje cenene delavce. A pustimo to: kaj je bilo že temeljno opozorilo, zakaj da je izjava nevarna? Ker na eni strani povzroča strah med priseljenimi, na drugi strani pa opogumlja ksenofobe in nacionaliste. In seveda se je Nemčiji zgodilo, kar je Merklova skuhala – po Nemčiji danes desetine tisočev maršira pod imenom Patriotische Europäer gegen die Islamisierung des Abendlandes. Čemu že nasprotujejo? Islamizaciji zahodnega sveta in protestirajo proti ekonomskim beguncem in domnevnemu potujčevanju domače kulture – karkoli že razumejo pod tem.
-
Temeljna značilnost prehoda iz komunizma v kapitalizem je bila poleg demokracije in sproščene zasebne podjetniške iniciative seveda zamenjava elite. A ne zamenjava v tem preprostem smislu, da so prejšnje elite komunizma zamenjale nove elite kapitalizma. Ne, zamenjali sta se tudi narava in značilnost elite. V komunistični ureditvi je elito sestavljala predvsem politična vrhuška, zvezna, republiška do lokalne, danes je elita ekonomska in finančna.
-
19. 12. 2014 | Mladina 51 | Uvodnik
Dobro leto je trajalo, da je zgodba o nujnosti privatizacije, ki sta jo iz bruseljskih dvorov nazadnje prinesla premierka Alenka Bratušek in finančni minister Uroš Čufar, v javnosti začela razpadati. Pred javnost je bila postavljena kot nujna žrtev, ki je bila potrebna, da k nam ni prišla tako imenovana trojka. Ali nam bodo zapirali delovna mesta, šole in bolnišnice ali pa bomo dali na trg izbranih 15 slovenskih podjetij. Danes tudi ni več nobenega dvoma, kako ta igra poteka: predsedniki vlad močnih evropskih držav dajo soglasje k pomoči oziroma jamstvom neki državi, če od tega kaj imajo. Ne oni osebno, če imajo kaj od tega nemška podjetja, saj ima to tako in tako multiplikativne in pozitivne učinke na celotno njihovo gospodarstvo. Ni več nobenega dvoma, da je nemška vlada soglasje k pomoči pogojevala – seveda neformalno – s prodajo nekaterih podjetij. Seveda nobeni slovenski vladi ni treba zagotoviti, da bodo ta podjetja res prodana nemškim podjetjem – a ta so tista, ki imajo malodane edina v Evropi kapital in močan strateški interes, da obvladujejo ta del Evrope. Tako močan strateški interes, da so pripravljena ponuditi več, saj obvladujejo že toliko podobnih družb, da hitreje in lažje pridejo do potrebnih sinergij.
-
12. 12. 2014 | Mladina 50 | Uvodnik
Biti poslanec ni ne krivda ne kakršnakoli moralna ali drugačna sumljivost. Te besede je zapisal v začetku devetdesetih eden najboljših piscev slovenskega novinarstva Janez Stanič. Navajamo jih zato, ker se v sodobni slovenski zgodovini že ves čas srečujemo s to nenavadno obravnavo politikov: dokler to niso, so dobri, a že ko nekdo postane zgolj poslanec, je pol dobrega ali modrega v očeh javnosti avtomatično kar padlo z njega. Danes se namreč rado zapiše, da so v zadnjem času poslali Slovenci zelo kritični do politike. Pa ne bo držalo: ta kavelj 22 že dolgo drži slovensko politiko v šahu. Že leta 1994 je na primer starosta slovenske politike France Bučar za Sobotno prilogo Dela potožil, da so »Slovenci v svojem ravnanju oziroma stališčih do javnih zadev pogosto zelo iracionalni«. In to je res. Velik del odgovornosti za to nosijo mediji.
-
5. 12. 2014 | Mladina 49 | Uvodnik
Še dobro, da obstajajo notorične resnice.
Tako je sicer korekten novinar TV Slovenija v ponedeljek dokazoval, kako zavožene so slovenske avtoceste. Končal je s podatkom, kako bo cena vinjete za uporabo avtocest tudi leta 2015 110 evrov, a poglejte, državljani, v Nemčiji prav zdaj uvajajo vinjete in ta bo stala Nemce enako kot Slovence, pri čemer imajo Nemci kar 13.000 kilometrov avtocest, Slovenci pa le 533 kilometrov. Na dlani je bil sklep, da so slovenske avtoceste pregrešno drage, Dars slab upravljavec, in seveda, čas je za prodajo. -
28. 11. 2014 | Mladina 48 | Uvodnik
Javni prostor še vedno močno zaznamujejo glasovi, ki kritizirajo marksistični prispevek h kritiki politične ekonomije z izgovorom, da so se konflikti pač preobrazili, piše dr. Samo Tomšič v posebni izdaji Mladine Alternative, ki je izšla ta teden. Marx naj bi bil zunaj današnjega časa, ker je analiziral razredni boj zlasti skozi boj delavskega razreda za dolžino delovnika.
