
Grega Repovž
-
Novice iz Bruslja, Berlina in Pariza so jasne: med temi tremi mesti poteka usklajevanje o tem, koliko in kako bodo evropski birokrati pogledali skozi prste Franciji in njenemu proračunu. Tako kot nam tudi Francozom ne uspeva izpolniti zahtev, ne glede primanjkljaja, ne glede višine dolga. Seveda uradno vsi zatrjujejo: za vse države veljajo enaka pravila. Ali kot je dejala nemška kanclerka Angela Merkel: »Vse države članice morajo spoštovati strožja določila pakta o stabilnosti in rasti.« Ni pa dodala, kar že ve: da ga morajo nekatere bolj, druge pa manj. Tako ima na primer Francija že danes zagotovilo Berlina, da četudi bo sprožen postopek zoper Pariz, bo Nemčija preprečila odreditev denarne kazni. A to ni vse: jasno že govorijo o tem, da bo med komisijo in Francijo sklenjen poseben sporazum. V Berlinu so veseli, ker je ta ideja Angele Merkel končno dobila svoje mesto.
-
Kot lahko razumemo namige iz Bruslja, bo prihodnji teden ne glede na zaslišanje – razen če bi bilo to res res polomija – parlamentarna večina potrdila novo slovensko kandidatko Violeto Bulc. To je dobro, v tem trenutku je za Slovenijo kot državo pomembno, da izgine iz novic. In iz satiričnih rubrik.
-
Države se odločajo za različne legalizacije.
-
Kako nesmiselna je postala protikomunistična gonja, ki jo še danes po Sloveniji izvaja SDS, pove tale podatek: v državnem zboru je samo še ena stranka, katere predsednik je bil član Komunistične partije Slovenije. In to je prav SDS – Janez Janša je poslednji komunist med predsedniki parlamentarnih strank. Pa vendar si prav ta Janša in njegova stranka drzneta vse druge zmerjati s komunisti. Absurdno?
-
Na Hrvaško smo še pred desetimi leti gledali kot na območje, kamor se bo Slovenija gospodarsko širila. Mercator je na primer vlagal in poskušal zasesti čim večji del trga, tam so delovali slovenski investitorji. Slovenske družbe so se vse širile podobno: najprej Hrvaška, potem Bosna in Hercegovina in potem naprej po državah bivše Jugoslavije. V načrtih večine podjetij je bila predvidena širitev naprej na Hrvaško in potem naprej.
-
Dr. Mladen Dolar ima v knjigi Strel sredi koncerta zabavno, a izjemno besedilo Umetnost neizrečenega. Seveda je že naslov tega besedila tako močan in poveden, da bi si ga lahko vsaka javna oseba ali kdo drug, ki želi nastopati v javnem prostoru, z velikimi črkami napisal na bel kartonček, tega prepognil in ga imel ves čas na delovni mizi: Ne pozabi na umetnost neizrečenega! Koliko priložnosti biti tiho bi ostalo nezamujenih.
-
Pogajanja za sestavo vlade so brez dvoma naporna za vsakega mandatarja. Usklajevanja, pogajanja, kandidati, ki se zdijo dobri, pa se izkaže, da imajo kakšen madež, ki bi jih odnesel s funkcije še pred imenovanjem, pa koalicijski partner Karl Erjavec, ta stalnica vsake vlade po letu 2000 … A vseeno je to čas pričakovanja – češ, samo pogajanja zvozimo, potem pa bomo lahko začeli delati.
-
Ekonomist in Nobelov nagrajenec Joseph Stiglitz v svojem zadnjem besedilu z naslovom »Demokracija v 21. stoletju« poskuša obrniti ost kritike današnjega sveta. Kot kaže že naslov, ki je parafraza naslova Pikettyjeve knjige »Kapital v 21. stoletju«, iz nje namreč to besedilo tudi izhaja, Stiglitz tokrat prst usmerja naravnost v demokracijo. V sodobni kritiki sveta je ves čas poudarek na tem, da je naš temeljni problem današnji kapitalizem, ki ga v razvitem svetu opazujemo skozi padajoče plače, povečevanje neenakosti kljub rasti bogastva. A kaj, če kapitalizem sam po sebi ni naš glavni problem, temveč se moramo posvetiti demokraciji, ker je ta tista, ki je danes postala izvor vse večje neenakosti, prikrojenosti sistema kapitalu in izrojene politike?
-
Obljuba o prodaji 15 podjetij, ki naj bi jo dala slovenska vlada evropski komisiji, da ta v Slovenijo ni poslala tako imenovane trojke, se kaže v vse bolj nenavadni luči. Je bila to res potrebna obljuba ali so bila pogajanja z evropsko komisijo le zlorabljena, da so se lahko začeli postopki prodaje podjetij, od katere bodo imeli jasno korist posamezniki in družbe, ki so njihovi manjšinski lastniki in ki jim je ravnanje države s premoženjem doslej preprečevalo, da bi v preteklih privatizacijskih postopkih pridobljene deleže spremenili v denar? Neuradni viri iz Bruslja in z ministrstva za finance potrjujejo, da evropski birokrati niso imeli nobenega vpliva na to, katera podjetja so bila uvrščena na seznam odprodaje. Seznam je prišel iz rok finančnega ministra Uroša Čuferja in premierke Alenke Bratušek.
-
Medtem ko kandidat za mandatarja za sestavo vlade Miro Cerar usklajuje sestavo koalicije in vlade, tiho potekajo postopki za čim hitrejši zaključek privatizacije Telekoma in Letališča Ljubljana. Vsi pristojni postopke vodijo ne glede na to, da je bodoči premier dal jasen znak, da ne namerava slediti začrtani zamisli o privatizaciji in odprodaji. V javnosti se, ko gre za odnos med bodočim premierom in odhajajočo premierko Alenko Bratušek, poudarja predvsem predlog vlade, da Alenka Bratušek postane evropska komisarka, toda pri privatizaciji omenjenih družb gre za neprimerno resnejše zadeve, lahko jih označimo celo z besedo sumljive. Ne trdimo, da gre za nezakonitosti, gre pa za očiten osebni interes.
-
Koliko slovenskih glasbenikov lahko dejansko živi le od svojih nastopov in predvajanj? Koliko slovenskih pisateljev živi le od avtorskih pravic in morda nastopov? Koliko slovenskih pesnikov? Koliko slovenskih modnih oblikovalcev lahko preživi le z oblikovanjem oblačil? Koliko slikarjev v Sloveniji živi le od prodaje svojih del?
-
Štiri tedne pred volitvami so socialdemokrati objavili novico, da je njihov predsednik Dejan Židan ustanovil nekakšen svet, v katerega je povabil staroste svoje stranke. V njem naj bi sedeli Borut Pahor, Ciril Ribičič, Milan Kučan, Miran Potrč in Janez Kocijančič. A novico in tudi zamisel, kot se zdi, je zelo hitro odneslo iz javnosti in stranke; takoj po objavi se je začelo veliko zgražanje, zakaj Židan v politiko (nazaj) vleče te »odslužene politike«, te »nekdanje ljudi«, te »ljudi preteklosti«. Židan se je ustrašil. Novinarka Pop TV je na primer žgolela: »Z zadnjo potezo je Židan naredil preobrat, ki pa v ospredje ne postavlja mladih, pogleda v prihodnost, ampak se vrača v neke druge čase.«
-
Čeprav je predlog koalicijskega sporazuma, ki ga je potencialnim koalicijskim partnerjem v sopodpis ponudila Stranka Mira Cerarja, v bistvu umirjen in zmeren dokument, je iz njega razvidno, da bo politika prihodnje vlade konservativna in neoliberalna. Pri čemer je treba zapisati, da gre za ekonomsko politiko, kakršno je izvajala že vlada Alenke Bratušek, z njo pa so se strinjali tudi socialdemokrati pod vodstvom Igorja Lukšiča, le pred volitvami se ji je odrekel njegov naslednik Dejan Židan z bolj socialdemokratsko govorico. A socialdemokrati niso edini v slovenskem parlamentu, ki so izgubili levo usmeritev: dejansko je po stališčih v slovenskem parlamentu leva le ena stranka, in sicer Združena levica. Vsi drugi se gibljejo znotraj manj ali bolj neoliberalnega horizonta. Minister katere stranke je že poskušal uvesti šolnine v šole? Minister Jernej Pikalo, socialdemokrat. Več>>
-
Morda druge politične stranke niso razumele sporočila volivcev, ki so tako množično podprli stranko Mira Cerarja, ga je pa, kot kaže njegovo ravnanje, dobro razumel Cerar sam: volivci ga niso volili zato, ker bi imel menedžerske sposobnosti, ker bi imel zasluge za narod, ker bi bil odrešenik, ampak preprosto zato, ker ob tem, da zaradi dolgoletne prepoznavnosti ni o njegovih osnovnih sposobnosti nobenega dvoma, ponuja neko normalnost, vede pa se skromno in preprosto. Kako tuja ob njem izpade na primer predsednica vlade, ki v prevzetnosti – od kod vse to, od kod? – ne opazi niti tega, da je neokusno o sebi govoriti v tretji osebi. Njeno samooklicanje za kandidatko za komisarko zbuja vtis, da jo je pretekla oblast prevzela, da ima občutek, da ji pripadajo nekakšne zasluge. Slovenska politična zgodovina je polna takih ljudi.
-
Od razglasitve rezultatov je javnost seveda osredotočena na novega zmagovalca in voditelja, novo razporeditev političnih sil in seveda na ugibanje, kakšna utegne biti prihodnja koalicija, ki jo bo sestavil najverjetnejši mandatar Miro Cerar. In vendar se je treba spomniti, da smo preteklo nedeljo dejansko izvolili nov državni zbor, nove poslance. Tako parlament kot poslanci so v naših očeh v zadnjih letih postali le nekakšen sistem, vzvod delovanja politike, kot politiko smo videli le še vlado, morda za trenutke vladajočo koalicijo. Zadnji trije zbori parlamenta so bili izrazito zanič. Ne zamahnite z roko, češ, komu mar parlament: slab parlament pomeni slabo demokracijo, razpad se začne prav tam.
-
Volilna kampanja je po svoji naravi res izredna priložnost, da politiki spregovorijo o zamislih, o katerih imajo redko možnost govoriti: namreč o tem, kako vidijo ureditev družbe. Mediji jim dajo v tem času dovolj prostora, da lahko nastopijo s programi in z idejami, ki jih v »mirni dobi« preprosto nimajo kdaj predstaviti – tudi zato, ker takrat medijev te ideje ne zanimajo, saj se vse vrti okoli vprašanj tistega trenutka. Take so pač zakonitosti medijev.
-
Teden dni pred volitvami so osnovni gabariti bodočega slovenskega parlamenta že vidni. A nečesa v tem trenutku ni mogoče storiti: reči, da je v prednosti levica ali desnica. Jasen je le domet tradicionalnih konservativnih strank, torej SDS, NSi in SLS: ne morejo doseči dovolj glasov, da bi same sestavile vlado.
-
Z vsem začudenjem in sumničavo je treba spremljati zadnje dogodke, povezane z družbo Mercator. Čeprav ne gre dvomiti, da nekateri ministri v vladi – Metod Dragonja, Dejan Židan – mislijo resno, ko nasprotujejo prodaji družbe, pa je predsednici vlade Alenki Bratušek težko zaupati. Vse skupaj se zdi le kot predstava pred volitvami – morda tudi kot poskus zakriti sledi. Žal pri zadnjih odločitvah, ki omogočajo dokončno prodajo Mercatorja Agrokorju, vse sledi vodijo v kabinet predsednice vlade. Za Mercator in vse, kar se bo zgodilo z njim ter s celotno slovensko predelovalno industrijo, je odgovorna Alenka Bratušek.
-
Dvorec Goričane je ena lepših stavb v Sloveniji. Baročni grad stoji v občini Medvode, nekaj kilometrov iz prestolnice. Na vhodnem portalu je škofovski grb danes kardinala Franca Rodeta, notri pa njegova rezidenca, ki je ne bo nikoli uporabljal. Stanovanjska rezidenca, ki si jo je dal zgraditi, meri kar 427 kvadratnih metrov, opremljena pa je razkošno, do zadnje potankosti premišljeno; v dvorcu visijo posebni lestenci iz muranskega stekla, pri čemer je iz Vatikana prišel kar lastnik tovarne lestencev, da je nadzoroval izvedbo. Podrobnosti je bilo v medijih popisanih veliko.
-
Odločitev ustavnega sodišča, da ne opravi testa, ali izvedba volitev v času šolskih počitnic in poletnih dopustov ne pomeni nesorazmernega posega v volilno pravico, zasluži obžalovanje. Pa ne zato, ker ustavno sodišče ni razsodilo v prid predlagateljem ustavne presoje, med katerimi je tudi uredništvo Mladine. Ne, zavrnitev je prav tako legitimna. A ker gre za tako pomembno pravico, kot je volilna, bi ustavno sodišče lahko svojo odločitev tudi vsebinsko utemeljilo. Tako ravnajo veliki.
-
SDS z nedeljskim referendumom dokazuje, da med mandatom zadnje vlade sprejeti zakon onemogoča razkrivanje nečednega ravnanja posameznikov v času komunizma. Po razkritju ravnanja tožilcev je strah res odveč – še prva pravosodna dama SDS Barbara Brezigar se mora danes čuditi, kaj vse so ji naložili šefi v času komunizma in kaj vse je bila pripravljena narediti; prebirala je na primer Mladino in ugotavljala, za kateri članek bi veljalo začeti pregon.
-
Morda se v tednu, ko so politiko zaposlovali vtisi, ki so jih povzročili izidi evropskih volitev, še ni jasno zaznalo, a politični prostor je ta teden doživel izjemno spremembo, ki bo vplivala na celoten prostor. Ta sprememba ima ime, Dejan Židan. Za Socialne demokrate je to velika sprememba, najprej zato, ker se je vodenju stranke odrekel njen dolgoletni politični in ideološki arhitekt, kljub razhodu leta 2011 teoretski oče Boruta Pahorja, Igor Lukšič. In kakorkoli obračamo: oba, Pahor in Lukšič, kot se je izkazalo po njegovem prevzemu predsedniškega položaja, sta bila ječarja te stranke. Najprej je bila ujetnica nenavadnega Pahorjevega narcisizma, in ko se je zdelo, da se ga je znebila, je njen predsednik postal Lukšič, za katerega se je šele nato izkazalo, da ima s Pahorjem začuda prav te skupne lastnosti, neverjetno zagledanost vase in nečimrnost.
-
Odgovor na vprašanje, zakaj je udeležba na evropskih volitvah pomembna, je hkrati odgovor na vprašanje, za kakšen spopad sploh gre v Evropi danes. In zelo jasno ga je v deklaracijo v podporo Aleksisu Ciprasu, kandidatu Evropske levice za predsednika evropske komisije, zapisalo 20 izjemnih evropskih intelektualcev, od Étienna Balibarja, Slavoja Žižka, Costasa Douzinasa, Chantal Mouffe do Tariqa Alija … : »Če obstoječe avtoritarne neoliberalne politike ne bodo odpravljene, Evropo in svet čakajo katastrofalne posledice: nadaljnji razkroj in zaton demokracije, porast revščine in poglabljanje neenakosti, nadaljnje uničevanja naravnega okolja ter neizogiben vzpon skrajno desnih fašističnih gibanj, ki se napajajo iz obupa, rojenega v razmerah brezposelnosti, brezperspektivnosti in socialne prikrajšanosti.«
-
Prav neverjetno je, kako pogosto se v Sloveniji objavljajo izjave direktorjev in njihovih lobističnih organizacij (prva je seveda gospodarska zbornica), v katerih ti vedno znova poudarjajo, da je največja težava slovenskega gospodarstva in kar države kot celote višina plač.
-
Kakšno politiko in kakšne politike ima neka država, se vidi predvsem v trenutkih, ko morajo ti interese državljanov postaviti pred lastne. A politiki pogosto izgubijo glavo – tekmujejo za trenutek, ko bodo njihove glave zažarele na televizijskih ekranih, ko se bo njihov glas slišal in odmeval. Vseeno je, kaj bo jutri – gre za tisti drobni trenutek, ki se politikom zazdi pomemben, ker imajo občutek, da jim bo koristil tudi v prihodnosti.
-
Slovensko ustavno sodišče – uradno pa Slovenija – je prejšnji teden dobilo krepko zaušnico Evropskega sodišča za človekove pravice. V primeru Mladina proti Republiki Sloveniji so najvišji evropski sodniki soglasno presodili, da je Slovenija kršila konvencijo o človekovih pravicah in njen 10. člen. Primer je dovolj razvpit, da ga ni treba podrobno povzemati: novinar Mladine Jure Aleksič je poslanca Srečka Prijatelja, ki se je grobo norčeval iz manjšine, označil za cerebralnega bankrotiranca. Drugo za drugim so slovenska sodišča sočustvovala s poslancem, obsojala novinarjev cinizem in satiro, spregledala kontekst članka, niso prepoznala javnega položaja politika, niso prepoznala pomena svobode izražanja, najdlje pa je šlo pri tem ustavno sodišče.
-
Bogdan Biščak, lobist in politik, danes Zares, včasih pa LDS, je pred leti razlagal, da se sam drži enega načela: preden kaj storiš, ugotovi, ali vse to počneš zato, ker ti nekaj leži na duši, ali zato, ker bi rad nekaj dosegel. Če gre le za to, da ti nekaj leži na duši, potem je pametno to opravilo izvršiti kar pred ogledalom: nasproti ti pač stoji razumna oseba (o tem pač velika večina ne dvomi), ki ji razložiš svoj pogled na svet ali problem – in že ti odleže. Če pa gre za to, da bi nekaj dosegel, pa je treba razmisliti, kakšne so možnosti in posledice dejanj. Zgodovina ne izkazuje, da se je Bogdan Biščak res držal tega pravila, je pa to v svojem bistvu res kar modro.
-
Nekatere stvari je zaradi zgodovinske odgovornosti treba poimenovati s pravim imenom: nedeljska slovesnost in spomenik domobrancem v Grahovem pomenita zanikanje poteka in dejstev o najhujšem obdobju v Evropi – zanikanje dejstev o II. svetovni vojni. Takšnih seans leta 2014 ne organizirajo več niti na avstrijskem Koroškem. A če je šlo v obdobju po osamosvojitvi še za opravičevanje sodelovanja z okupatorjem, gre danes že za slavljenje tega ravnanja. Zunaj celotnega evropskega in svetovnega zgodovinopisja.
-
Na NLB že leta – kriza ni noben mejnik – letijo očitki, da se gre domačijsko kreditiranje. Delno so očitki upravičeni, delno neupravičeni. NLB je poskušala te očitke zmanjševati z uvedbo nove nadzorne službe, ki naj bi pazila prav na morebitne koruptivne prakse. Rok Praprotnik je bivši novinar, ki je svoj dokončni javni profil dobil kot namestnik predsednika protikorupcijske komisije Gorana Klemenčiča. O njegovi integriteti resnega javnega dvoma ni bilo.
-
Prejšnji konec tedna je celotna država reševala ljubljansko urgenco – upravičeno. Kaj se je zgodilo? Tipičen birokratski kavelj 22. Urgenca lahko zaposli dodatne zdravnike le v redno delovno razmerje, a šele, ko je sprejet poslovni načrt za ves klinični center v Ljubljani. Tega pa bodo sprejemali šele maja. Dobro, težavo je mogoče rešiti, boste rekli, pač začasno zaposlijo nekoga in se dogovorijo, da mu bodo plačali pozneje. A tega danes ne naredi noben predstojnik v državni upravi več. Ker ni nor.