
Grega Repovž
-
Koliko časa je predsednik vlade Robert Golob že vedel, da v svoji ekipi ne želi več imeti Tatjane Bobnar? Ji je to dal vedeti že pred mesecem dni, ko na sejo vlade ni želel uvrstiti imenovanja Boštjana Lindava za direktorja policije s polnim mandatom? Ker če Golob ne bi imel težav tudi z Bobnarjevo, ampak zgolj z Lindavom, bi se z njo pogovoril, še preden je sploh objavila razpis za imenovanje generalnega direktorja policije, še preden se je zgolj Lindav prijavil, še preden bi lahko nastal zaplet. Ministri in premier niso v formalnih odnosih, usklajujejo se, pogovarjajo, skupaj tuhtajo stvari – ne pridejo na sejo in pred sabo zagledajo predlog za imenovanje, kot je morda zdaj videti.
-
Uvodnik / Kriminal na RTV Slovenija, III.
Dan po referendumu, na katerem je spremenjeni zakon o RTV, ki ga je napisala civilna družba, sprejela pa vladajoča koalicija, dobil dvotretjinsko podporo volivcev, je ekipa Janeza Janše pod vodstvom Andreja Graha Whatmougha in Uroša Urbanije nadaljevala nadlegovanje tam zaposlenih. Že zjutraj se je začelo, kot da se dan prej ni zgodilo nič. Gre za brutalno nadlegovanje in šikaniranje, kakršnih v Sloveniji še nismo videli – in vse to se dogaja na očeh javnosti in inšpekcije.
-
Janez Janša in Borut Pahor sta zadnja slovenska aktivna politika, ki sta v prejšnjem režimu v Komunistični partiji Slovenije (KPS) dejansko imela službo, plačo in vsak po nekaj partijskih funkcij. Janša je letos moral zapustiti položaj predsednika vlade, potem ko so volivci odločno zavrnili njegovo politiko, Borut Pahor pa bo funkcijo predsednika novoizvoljeni predsednici republike Nataši Pirc Musar prepustil dan pred letošnjim božičem.
-
Desetega junija letos se je v odziv na rast cen pogonskih goriv na Twitterju oglasila nekdanja ameriška veleposlanica na Danskem Carla Sands. Čeprav je več let kot Trumpova izbranka živela v danski prestolnici København, je Američanom »prijazno« pojasnila, da je na Danskem še težje živeti kot v ZDA – tako so ubogi Danci prisiljeni kolesariti, ker si že srednji razred ne more privoščiti avtomobila.
-
Čeprav so ankete javnega mnenja teden dni pred volitvami nakazovale spodobno prednost Nataši Pirc Musar pred zmagovalcem prvega kroga Anžetom Logarjem, v nedeljo zvečer, po zaprtju volišč, presenečenje ni izključeno. Anže Logar je namreč močan kandidat. To se zdi presenetljivo glede na zelo jasen odklon večine javnosti do stranke SDS, izkazan tudi na parlamentarnih volitvah letos spomladi. Logar je namreč dejansko drugi človek SDS, Janša le redko komu tako zaupa kot Logarju. Ob sebi ga ima ves čas in Logar mu enako zvesto stoji ob strani v dobrih in tudi slabih časih.
-
Volilna kampanja mora imeti tudi svojo odgovorno osebo. Anže Logar, predsedniški kandidat stranke SDS, je poleti, ob začetku zbiranja podpisov, s katerimi je pristopil h kandidaturi, predstavil to osebo svoje kampanje. To je Anka Sukič, mlada podjetnica iz Prekmurja, prostovoljka, ki naj bi že leta spremljala njegovo politično kariero, s čimer naj bi si zaslužila njegovo zaupanje in to čast.
-
Nobenega dvoma ni, da je stranka Levica z vidika političnega razvoja Slovenije pomembna. Če ne bi bilo Levice in njenega avantgardnega preteklega razmišljanja, podprtega z veliko znanja in vednosti, bi se danes v Sloveniji podobno kot v drugih vzhodnoevropskih državah mrščili nad minimalno plačo (ki je v resnih zahodnih kapitalističnih državah standard), sindikalizem bi bil še vedno obravnavan kot ostanek komunizma, danes v Sloveniji ne bi imeli tako močne razprave o pomenu javnih sistemov – zdravstvo bi veliko hitreje lezlo v zasebne roke –, ne bi končno prišli do spoznanja, da stanovanja ne morejo biti tržno blago, ampak so socialna kategorija, ne nazadnje tudi okoljske teme v družbi ne bi dobile mesta, ki ga imajo.
-
Če povzamemo: tik pred prvim krogom volitev se zdi, da je razpadla zaveza med volivci, ki je nastala aprila, da ni več večinskega ne janšizmu in podpore strankam, zavezanim demokraciji in človekovim pravicam. V tem trenutku se zdi zelo verjetno, da bo v drugem krogu zmagal Anže Logar, kandidat SDS. Če bi se to zgodilo, bo to poraz tudi za koalicijo, bo pa močan veter v jadra SDS in Janši na lokalnih volitvah in nato na referendumih. Krive naj bi bile liberalne in leve politične stranke, ki svojim volivcem niso ponudile skupnega in dobrega kandidata. Torej človeka, ki bi bil všeč celotnemu levoliberalnemu spektru volivcev.
-
Zdaj kaže, da bo Slovenija doživela v tem letu parlamentarne volitve, dva kroga predsedniških volitev, dva kroga lokalnih volitev – in še eno referendumsko nedeljo, ki naj bi se zgodila med obema krogoma lokalnih volitev. Že brez referendumske nedelje gre za enormno količino volilnih nedelj.
-
Pred enim letom, točneje v torek, 5. oktobra 2021, je Slovenija doživela najhujše nasilje države nad prebivalstvom – nasilje, ki si ga tudi tisti, ki ves čas opozarjajo pred avtoritarnostjo in nasilnostjo Janeza Janše, niso mogli predstavljati. V Ljubljani so se takrat na protestih zbrali tisti, ki so nasprotovali cepljenju zoper novi koronavirus. Na protestih je policija v množico izstrelila več kot 400 nabojev solzivca, kar je res enormna količina, poleg tega pa je proti protestnikom brez milosti uporabljala tudi vodni top, v katerega vodo je bil primešan solzivec, kar je v nasprotju z vsemi konvencijami in pravili. Pri čemer je bila policija popolnoma neizzvana, ona je začela nasilje. Da, tako je bila videti Slovenija pred enim letom.
-
Kdo je nastavil dinamit in sprožil detonacijo, šlo naj bi za 100 kilogramov na vsakem mestu poškodovanja, s tem pa razstrelil in onesposobil Severni tok 1 in Severni tok 2, plinovoda, ki vodita od Rusije do Nemčije – in potem naprej po Evropi?
-
Ko je vlada Roberta Goloba napovedala, da bo odstopila od pogodbe, s katero se je vlada Janeza Janše v imenu Slovenije obvezala k nakupu vojaških osemkolesnih vozil boxer, je bila novica le ena: Slovenija bo zdaj morala plačati odškodnino v višini 70 milijonov evrov – zaradi Golobove vlade naj bi bili torej ob 70 milijonov evrov. Kako je to mogoče?
-
Izraz »zima solidarnosti« je v sredo, na plenarnem zasedanju evropskega parlamenta, uporabil vodja poslanske skupine Evropske ljudske stranke Manfred Weber. Uporabil ga je v njegovi najpreprostejši obliki, češ, v tej zimi moramo biti v Evropi solidarni, ker le tako »lahko premagamo Putina in znižamo račune«. A v tej besedni zvezi se skriva vse tisto, pred čemer stoji Evropa v tem trenutku – je dejansko zlovešča besedna zveza, ki opozarja na vse tisto, kar bo šlo lahko v naslednjih mesecih narobe.
-
Kaj imajo investicijske banke, pokojninski skladi in investicijske družbe z naraščajočo ceno elektrike? Veliko. Ker so dobički v izrednih razmerah veliki, so množično vstopili na trg elektrike, nafte, plina, hrane, sklepajo terminske in druge pogodbe, služijo na strahu in izrednih razmerah. Zaslužki so bajni.
-
Nekajmesečna uvertura v volitve predsednika republike se v Sloveniji vedno začne nekako nedolžno, s poudarjanjem omejene predsednikove moči in protokolarnosti funkcije. Nato se začnejo pojavljati kandidati, vsak od resnih ima ob objavi kandidature najprej malce višjo podporo, z vsakim novim resnim kandidatom pa se razmerja hitro spreminjajo. In vedno znova so kandidati nad tem šokirani, nemalokrat usihajočo podporo pripisujejo medijem oziroma političnim nasprotnikom, težko sprejmejo, da so morda sami krivi zanjo, ali celo, da na to nima nihče resnega vpliva, razen volivcev. Ko je na primer leta 2002 kandidaturo napovedal France Arhar, dolgoletni guverner Banke Slovenije, se je zdelo, da bo celo premagal Janeza Drnovška. Res je na upad Arharjeve priljubljenosti vplivalo razkritje sumljivega poslovanja Vzajemne in nato dohodkov uprave, ki jo je vodil, a na tretje mesto ga je dokončno potisnila objava kandidature Barbare Brezigar, kandidatke, ki jo je podpirala SDS.
-
Dnevnik je preteklo soboto objavil intervju z Marcelom Štefančičem, jr., ki od politične odstranitve z RTV Slovenija objavlja le še v matični Mladini. V tem intervjuju je Štefančič med drugim spregovoril o tem, da so bile velike družbene spremembe vedno dosežene z nasiljem. Z nasiljem? Da, z nasiljem.
-
Kriminal na RTV Slovenija, II.
Prejšnji teden smo na tem mestu zapisali, da če RTV Slovenija želi spet pridobiti gledalke in gledalce, bo tokrat morala izpeljati očiščenje zavoda. Ti strankarski vojščaki SDS, nekateri šele zdaj dobivajo pogodbe o zaposlitvi, zato je tam Uroš Urbanija, bodo z RTV Slovenija morali oditi. Brez tega normalizacije ne bo. A ne samo oditi: dejansko bi morala nova ekipa dogajanje v zadnjih dveh letih obravnavati kot kriminalna dejanja, šlo je za načrtno zlorabo javnega servisa in javnih sredstev, za lažiranje kadrovskih potreb, za negospodarno delovanje.
-
Da bi lahko razumeli današnje dogajanje v javnem zavodu RTV Slovenija, torej imenovanje Janševega šefa propagande Uroša Urbanije za direktorja TV Slovenija in napovedane prihode Janševih najbolj zvestih kvazi novinarskih kadrov v javni zavod, je treba pogledati drugo stran medijske krajine – namreč medije v lasti SDS oziroma v njihovi orbiti. SDS je v svojem podcenjevanju javnosti zgradila velik medijski grozd, ki vključuje Nova24TV, Planet TV, Demokracijo, vsaj 24 navidezno lokalnih novičarskih portalov ter več radijskih programov ter prav tako že Siol.net in seveda prek političnega zavzetja tudi javno RTV Slovenija.
-
Čeprav je bilo o ustavni ureditvi, ki določa položaj predsednika republike in njegove pristojnosti, v dobrih tridesetih letih izrečenih veliko tehtnih in tudi pavšalnih ocen, je po štirih predsednikih nove dobe, Milanu Kučanu, Janezu Drnovšku, Danilu Türku in tudi Borutu Pahorju, mogoče ugotoviti, da ima z ustavo določena funkcija ravno dovolj moči in teže. To se je pokazalo pri vseh štirih predsedniških osebnostih. Zaradi neposredne izvolitve je imel vsak izmed predsednikov dovolj javne moči, da sta mu zakonodajna in izvršna oblast v ključnih trenutkih morali prisluhniti ali pa prevzeti nase, da je predsednikova kritika ali podpora vplivala na stabilnost vladajoče koalicije in vlade. Hkrati ima slovenski predsednik v rokah dejansko moč, saj s predlaganjem ustavnih sodnikov vzpostavlja ideološki in politični temeljni okvir države.
-
Ali bomo imeli dovolj plina? Naj kupimo alternativno peč? Se lahko zgodi, da zmanjka plina in bomo pozimi zmrzovali? To so danes vprašanja, ki okupirajo marsikaterega prebivalca Evrope, prodajalci ogrevalnih sistemov pa si manejo roke. Ljudje delujejo samozaščitno, kar je logično, pa čeprav vedo, da njihove temne misli poganja ščepec panike. Dejstvo je, da v tem trenutku Evropa nima resnega primanjkljaja plina, prav tako pa ne kaže, da ga bo res imela – ne glede na to, da poslušamo dramatične vesti o zapiranju ventilov na Severnem toku 1, česar pa si tudi Rusija ne more privoščiti. Plin za zimo namreč normalno priteka v evropske zalogovnike za plin. Vse, kar se danes dramatičnega dogaja (in res je dramatično), pa ni povezano s količino plina in zalogami plina, temveč gre za ceno, po kateri bomo Evropejci kupili plin za to zimo – in še to le za preostali plin, ki manjka v zalogah. Gre torej za ekonomijo, za ceno, za ceno plina. Ena stran jo zdaj povišuje, druga jo poskuša zbiti. A cena plina je vseeno pomembna zadeva.
-
Čeprav se za politiko uporabljajo predvsem negativni izrazi in žaljivke, je vendarle nemalokrat tudi »umetnost« strateškega razmišljanja, taktike, geostrateških razmislekov, pogajalskih in šahovskih potez. Vsaj bila je, dokler so vanjo še hoteli vstopati najboljši kadri – še v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja so vanjo odšli najboljši diplomanti, tudi pri nas.
-
Ko je Mladinin novinar Borut Mekina dobil prve informacije o tem, da so si ministri, državni sekretarji, direktorji direktoratov in razni kabinetni svetovalci vlade Janeza Janše izplačali nadomestilo za domnevno neporabljen dopust na svoje tekoče račune in da je prenekateri od njih prejel krepko čez deset tisoč evrov, je rekel, da to preprosto ni mogoče, da si tako daleč nihče ne bi drznil iti: »Saj so bili vendar funkcionarji! Njihov mandat je omejen, imajo funkcionarske dodatke, ta člen zakona o delovnih razmerjih je namenjen zaposlenim, ki zaradi izrednih okoliščin niso mogli izkoristiti dopusta.« Funkcionarji, poslanci, ministri in državni sekretarji imajo veliko večje privilegije ob koncu mandata kot drugi zaposleni. Če ne morejo takoj najti nove službe, namreč lahko po prenehanju funkcije zaprosijo za nadomestilo plače, prejemajo pa ga lahko do enega leta. Šest ministrov vlade Janeza Janše in še več njenih državnih sekretarjev je to pravico tudi izkoristilo.
-
V ponedeljek smo doživeli hladen tuš – začela so se pogajanja med vlado kot delodajalcem in sindikati javnega sektorja, vlada pa je na pogajanja prišla z – recimo temu tako – nepremišljenim predlogom. To je mil izraz. Vladna stran je namreč sindikatom javnega sektorja ponudila zgolj draginjski dodatek v obliki dodatnega regresa za najnižjih 24 razredov, zavrnila pa pogajanja o uskladitvi plač z rastjo cen oziroma inflacijo. Pri več kot desetodstotni inflaciji? To ravnanje razkriva oholost, nevednost, predvsem pa nerazumevanje razmer, v katerih se je znašla Slovenija. Inflacija ni čas za preigravanje. Inflacija je preresna zadeva, da bi se lahko šli te igre. In sicer zato, ker imajo sindikati v razmerah rastočih cen zelo veliko moč.
-
Mesec po imenovanju nove vlade navkljub vsemu upanju, ki so ga z visoko podporo vanjo položili volivci in tudi mnenjski voditelji, tisti, ki slovensko politiko temeljito in pozorno spremljajo, že vidijo, da je Robertu Golobu z ekipo uspelo narediti kar nekaj političnih in kadrovskih napak, zaradi katerih se lahko zelo hitro znajde v podobnih stiskah, kakršne so pestile njegove predhodnike. Ko pravimo predhodnike, ne mislimo na predsednike vlade, ampak na opozicijske voditelje, ki so na volitvah premagali SDS in Janeza Janšo.
-
V teh dneh velike svetovne naftne družbe, pa tudi lokalne, objavljajo končne rezultate poslovanja v lanskem letu. Analitiki ves čas ponavljajo, da naj bi bil za lansko rast cen energentov in reprodukcijskega materiala ter transporta in drugega kriv postepidemični zagon gospodarstev. Povpraševanje po prvem letu zastoja naj bi bilo tako veliko, da ga dobavitelji niso več dohajali, čemur je sledila rast cen. Zakaj so torej cene rastle? Ker so lahko. Ne zato, ker so se spremenile vhodne cene, ampak ker na teh trgih ni več nobene regulacije. Šlo je torej za čisto zlorabo izrednih razmer.
-
Vojna v Ukrajini se, tako se nakazuje, že bliža svojemu koncu. Ruski predsednik Vladimir Putin in njegova vojska namreč zgolj še »ravnata« mejo, povezujeta zadnje točke okupiranega območja. In ko bo območje sklenjeno, bo za Rusijo vojna končana. Seveda to ne pomeni, da ne bodo še nekaj časa potekali boji med rusko in ukrajinsko armado, to lahko traja tudi leta – ne nazadnje so spopadi na delu zdaj dokončno okupiranega območja trajali že več kot sedem let, pa se nam v Evropi ni zdelo, da smo sredi vojne.
-
V trenutku nastajanja tega članka ni jasno, ali je ljubljanski župan Zoran Janković vpleten v korupcijsko afero, povezano z gradnjo plinske elektrarne v Ljubljani. Gre za največjo naložbo v prestolnici, vredno 118 milijonov evrov, kriminalisti pa trdijo, da je bila pri tem poslu ponujena podkupnina 3,5 milijona evrov, pri čemer naj bi bilo 650 tisoč evrov že izplačanih. Policija navaja, da so v afero vpleteni Jankovićevi najožji sodelavci, med njimi direktor Energetike Ljubljana Samo Lozej in direktorica Javnega holdinga Ljubljana Zdenka Grozde. Dodatno dvome o Jankovićevi čistosti zbuja to, da je bil posrednik za grško družbo, ki jo je Energetika Ljubljana izbrala na razpisu, poslovnež Petar Komljenović, dolgoletni Jankovićev prijatelj in poslovni partner njegovih družb. A hkrati zaradi načetega zaupanja v policijo ta trenutek ne vemo niti, kako verodostojna je preiskava: začela se je v času, ko so nacionalni preiskovalni urad vodili ljudje, ki jih je Janez Janša postavil tja prav z namenom obračunavanja s političnimi nasprotniki – med katerimi je seveda tudi Zoran Janković.
-
Več kot 30 let samostojne države se zdi dovolj dolgo obdobje tudi za sprijaznitev, da je Slovenija po vseh merilih majhna država – res majhna. Vsa poosamosvojitvena leta se zlasti politika in tudi mediji temu dejstvu nekako izogibajo, vsi skupaj sodelujejo v napihovanju te države čez njene dejanske meje, gre za vzbujanje občutka, da smo večji, ker se med seboj tako izjemno razlikujemo in je vsak košček te dežele ekskluziven. Te »sanje«, da je Slovenija kar spodobno velika država, najnazorneje kaže vedno znova oživljen projekt regionalizacije, pri čemer politika zadnja leta kot kar racionalno razdelitev poudarja reorganizacijo države v 14 pokrajin.
-
O besedilu koalicijske pogodbe se je v tednih pred imenovanjem Roberta Goloba za mandatarja vnel oster javni prepir, vodili pa so ga predvsem lastniki kapitala, ki so se samodeklarirali za predstavnike gospodarstva. A niso zagovarjali interesov podjetij, dejansko so govorili samo o lastnem, doslej tako skromno obdavčenem premoženju, s katerim razpolagajo. Ali kot je pred tednom dni v Tarči zelo preprosto ponazoril poslanec SD Matevž Frangež: v tem trenutku upokojenec in bogat človek oba plačujeta enako za dopolnilno zdravstveno zavarovanje, pri čemer da na letni ravni revnejši upokojenec za to tudi do ene od dvanajstih pokojnin. Če uvedemo nepremičninski davek in hkrati odpravimo zdravstveno zavarovanje, bo upokojenec plačal 100 do 150 evrov nepremičninskega davka, privarčeval več kot 200 evrov, premožni ljudje pa bodo končno plačevali od dejanskega premoženja (tako kot upokojenec), s čimer bomo v proračunu zbrali več denarja. Pri tem seveda davek za premožnega človeka še zdaleč ne bo znašal dvanajstine letnega dohodka, kolikor mora danes samo za dopolnilno zdravstveno zavarovanje odšteti revni upokojenec.
-
Tik pred volitvami je v Slovenijo prišlo več tujih novinarjev. Nekatera vprašanja so se ponavljala. Se lahko zgodi, da bo Janša naredil kaj takega kot Trump, da bo insceniral napad na slovenski parlament? Bo sploh priznal izide volitev, na katerih bo verjetno poražen? Se lahko zgodi, da ne bo pripravljen zapustiti oblasti? Bo oviral oblikovanje nove vlade? Kljub dobremu poznavanju Janše smo novinarji tujim kolegom ponavljali, da je Janša sicer avtokrat, da je nevaren človek, a da si te rdeče črte vseeno ne bo drznil prestopiti. In na dan volitev, če odmislimo gnev in žolč, ki ga je v nekem trenutku izlil na medije in zmagovalce volitev, se je zdelo, da smo imeli prav: da bo res priznal poraz na volitvah in da bo njegova vlada tudi razmeroma spodobno zapustila oblast – bo sicer imenovala kopico članov stranke za veleposlanike, pohitela z deljenjem denarja, uresničila se je tudi napoved, da bo zagotovo na eni zadnjih sej poplačala RKC za vdanost in podložnost Janševi avtokraciji, pohitela je z zaposlovanjem strankarskih vojščakov po državnih službah, do prejšnjega tedna opravila več kot sto imenovanj na visoke položaje v uradništvu in javnih institucijah. A vse te nespodobnosti smo pričakovali – so del klasičnega arzenala nespodobnosti Janeza Janše.