
Grega Repovž
-
Sumi, ki so se pri poznavalcih policijskega dela, še posebej pa načina delovanja slovenske policije, pojavili že med protesti pretekli teden, so se ta teden potrdili. Slovenske policije v torek, 5. oktobra 2021, na dan, ko je slednja z uporabo sile, solzivca, vodnega topa in gumijastih nabojev nasilno nastopila zoper slovenske prebivalce, niso operativno usmerjali policijske starešine in nadrejeni, ampak politiki, natančneje notranji minister Aleš Hojs ter državni sekretar v kabinetu predsednika vlade Janeza Janše Žan Mahnič. Kot je uspelo po dolgotrajnem preverjanju izvedeti Mladininemu novinarju Petru Petrovčiču, je poveljevanje policiji na črni torek potekalo iz dveh operativnih štabov. Prvi je bil v operativno-komunikacijskem centru na Prešernovi ulici v Ljubljani. Teden dni prej imenovani direktor Policijske uprave Ljubljana Janez Rupnik se je odrekel vodenju operativnega štaba in za to nalogo pooblastil Dejana Čulka, vodjo sektorja uniformirane policije. Vendar pa sta Rupnik in generalni direktor policije Anton Olaj Čulku »stala za hrbtom« in dejansko izdajala ukaze, ki jih je Čulk zgolj ponavljal.
-
Nasilje, ki smo ga doživeli v torek v središču Ljubljane, je bilo načrtovano, izsiljeno, zahtevano. Ni se zgodilo, policiji stvari niso ušle iz rok in ne, množica ga ni izzvala. Dokažimo to.
-
Ko je sredi julija postalo jasno, da je cepljenje v Sloveniji praktično zastalo, je Robert Botteri, dolgoletni Mladinin urednik in novinar, ki jo je vodil tudi v času demokratizacije, na uredniškem sestanku izrekel presenetljivo tezo: treba se je sprijazniti, da projekt precepljenja ni uspel in da tudi ne more več uspeti, ker se je zgodila tako močna polarizacija, da tega ni več mogoče spremeniti, še najmanj pa lahko to stori vlada, ki jo ljudje tako zelo črtijo; konec je, razprave postajajo sovražne, z obeh strani, osebne, to pa je najslabše, kar se je lahko zgodilo, to je treba ustaviti in sprejeti, da se nekateri ne bodo cepili.
-
Danes je že pretežno pozabljeno, kako se je zgodilo, da je Slovenija tako globoko zabredla, ko se je konec prejšnjega desetletja zgodila finančna kriza, oziroma zakaj je bila med najbolj prizadetimi evropskimi državami. Kdor je zadeve opazoval zgolj od daleč, vsega skupaj ni mogel razumeti: imeli smo visoko gospodarsko rast, le nekaj let prej smo vstopili v evrsko območje in še nekaj let prej v Evropsko unijo, zaradi česar so se nam trgi kar odpirali, konjunktura je omogočala, da so skrbniki javnih financ počivali. Vendar ne, zlom je bil v Sloveniji naravnost grozljiv. A da se bo to zgodilo, so natančni analitiki, na primer Veljko Bole in Dušan Mramor, napovedali že veliko pred zlomom – zlomom, ki ga sicer res ni nihče pričakoval in ki je dejansko prišel z druge strani Atlantika.
-
Je šlo za poskus podkupovanja?
Razkritje povezav med družinami Janša, Marčič in Dimnik je seveda najprej razkritje nekega dvoličneža, ki politične konkurente in še marsikoga drugega zmerja s prvorazrednimi. Ta človek, ki se dela, da je skromni človek iz Šentilja pri Velenju, asket, mož, ki rad v petek po službi v nepretenciozni jakni in s starim nahrbtnikom skoči na vrh Triglava. Novica, da je bil na jahti nekega podjetnika, ne bi bila novica, če ne bi sam tako vztrajno slikal nekega drugega, skromnega Janeza Janše, in ves čas kazal s prstom na druge. A ta drugi je on sam. V resnici preživlja dopuste na eksotičnih otokih, igra golf po vsem svetu, tudi v Avstraliji in na Novi Zelandiji, uporablja na brata napisan vikend na avstrijskem smučišču, rad preživlja čas na jahtah itd.
-
Saj veste, da so nas prepustili virusu?
Pravila vedenja v epidemiji so v tem trenutku v Sloveniji nasprotujoča si, nejasna, nelogična, nihče se več ne znajde. Zdi se kot nekakšna stihija, ki je nastala po naključju, po spletu okoliščin. Vendar ne gre za splet okoliščin. Dejansko so odgovorni na čelu s predsednikom vlade – sam predsednik vlade celo užaljeno – dvignili roke. Češ, dali smo vam cepivo, niste se množično cepili, čeprav smo vas pol leta prepričevali, naredili smo torej svoje, zdaj bo, kar bo. To potrjujejo različna dejstva. Da na primer vlada sploh ne omenja več sugestij strokovne skupine, njeni predlogi in mnenja dejansko nimajo nobene teže več. Tiskovnih konferenc, na katerih bi razlagali stanje in ukrepe, sploh ni več. Predsednik vlade govori, da ne bomo več ustavljali življenja, čeprav bi bilo z vidika boja zoper epidemije bolje, če bi ravnal nasprotno. Šolnike, učence in dijake so z novim šolskim letom dobesedno vrgli v vodo, pravila so nelogična in nezadostna, testiranje je v šolskem sistemu dejansko zgolj navidezno, nadzor okužb so prenesli z NIJZ na učitelje, otroci iz različnih razredov se še vedno mešajo, čeprav so pretežno necepljeni.
-
Blejski strateški forum je bil v agendi vlade Janeza Janše mišljen kot eden ključnih dogodkov slovenskega predsedovanja Evropski uniji. Zato niti ni čudno, da so slovenski diplomati, s prvim, zunanjim ministrom Anžetom Logarjem vred, poskušali storiti vse, da bi zagotovili navzočnost pomembnih evropskih politikov oziroma voditeljev na njem. A se ni seveda izšlo: dejansko je bil na koncu blejski forum kar lokalno srečanje balkanskih in vzhodnoevropskih premierov brez resne vsebine in brez agende, ki bi lahko prišla vsaj v novice mednarodnih agencij. Na srečanje ni prišel noben vodilni politik iz starih in močnih članic, niti zunanjih ministrov ni bilo – čeprav bi se spodobilo, da se udeležijo foruma. To je celo nekako normalno, ker Slovenija predseduje, gre za kolegialno gesto med voditelji, da zagotovijo prisotnost visokih diplomatov in politikov. A žal so se srečanju vsi izognili v velikem loku.
-
Na prvi pogled se morda res zdi, da liberalnejši in bolj svobodomiselni, tisti, katerih prepričanja so – popreproščeno rečeno – bolj leva, nimajo tako močnega odnosa do države in njenih simbolov. Ta manj izraziti in manj javno izkazani odnos se pogosto preprosto prevaja v to, da ji tudi niso tako predani kot bolj konservativni prebivalci, ki ves čas poudarjajo svoje slovenstvo in državotvornost. Vendar so zadeve kompleksnejše in zgodovinsko pogojene.
-
V teh dneh je v javnost prišlo več novic s podobno vsebino. Tako je Borut Rojc, ilirskobistriški občinski svetnik iz stranke SD, javno okrcal nekdanjega ministra za šolstvo Jerneja Pikala, da v času, ko je vodil ministrstvo, v občini niso dobili denarja za telovadnico, pod Janševo vlado je drugače: »Ko smo v Ilirski Bistrici Jerneja Pikala prosili, če bi lahko ministrstvo za izobraževanje sofinanciralo gradnjo šolske telovadnice, smo dobili izgovor, da ni denarja. Simona Kustec je ta denar našla.« Na Twitterju je nato podoben primer opisal državni sekretar v kabinetu predsednika vlade Janeza Janše Žan Mahnič: »Ko sem Jerneja Štromajerja (državnega sekretarja pri Pikalu, op. p.) prosil, da bi odobrili več vpisnih mest za glasbeno šolo Škofja Loka, to ni bilo možno. Ko sem isto prosil Simono Kustec, je ministrstvo izdalo soglasje za kar 29 dodatnih vpisnih mest.« Tretja novica je bila objavljena ta torek na TV Slovenija: »Ministrstvo za kulturo je ugodilo poslovnežu Jožetu Anderliču. V Palači Schellenburg mu ne bo treba graditi večnamenske kulturne dvorane. Ta je bila eden od pogojev, da mu je ministrstvo leta 2009 dovolilo rušitev zaščitenega Kolizeja. Družbi Tivoli se je namesto izravnalnega ukrepa zagotovitve osrednjega večnamenskega prostora za kulturo v novem objektu naložilo alternativni izravnalni ukrep, in sicer plačilo 1,5 milijona evrov v dveh obrokih.« Četrta novica je podobna, v javnost pa je prišla v sredo: »Evropska komisija je slovenski vladi odobrila pomoč Postojnski jami zaradi škode, povezane z izbruhom epidemije covid-19, v višini približno 1,3 milijona evrov v obliki znižanja koncesijske dajatve za leti 2021 in 2020. Gre za pokritje dela škode, ki je nastala zaradi izbruha koronavirusa in omejevalnih ukrepov, ki jih je morala Slovenija sprejeti za omejitev širjenja virusa.«
-
Naj je politično ozračje še tako vroče, naj je nezadovoljstvo še tako močno, naj je odnos javnosti do vladajoče koalicije praktično enoznačno zavračajoč, politična aktivnost slovenske javnosti ostaja enaka. Javnost pa, čeprav je zelo angažirana, hkrati na volitve zgolj pasivno čaka. Čaka, da se bo pojavil nekdo nov. Čaka, da bodo opozicijske stranke naredile naslednji, tokrat prepričljiv korak. Čaka, da bo tega konec.
-
Glavni projekt vlade Janeza Janše, kulturni boj in ideološka preobrazba države, ki mu je podrejeno celotno delo vlade, je usmerjen v dva temeljna cilja: na eni strani v razgradnjo pravne države, torej krnitev neodvisnosti ter strokovne neoporečnosti institucij, od policije do sodišč in tožilstva, na drugi strani pa v zmaličenje medijev, da bi se s tem zmanjšali njihova moč in kredibilnost v javnosti. Slednje vlada počne agresivno in brez milosti, kar dva medija, Slovensko tiskovno agencijo in Radio Študent, pa je vsaj začasno pred propadom rešila javnost z zbiranjem denarja.
-
Vprašanje nove stranke v Sloveniji avtomatično povezujemo s politično sredino, ali kot temu pravimo v Sloveniji, levico. Pričakovanje nove stranke je povezano s prostorom, ki ga danes zasedajo LMŠ, SD, SAB in tisto, kar je ostalo od SMC. A vendar danes o novi stranki neprimerno bolj intenzivno in tudi resno razmišljajo in si zanjo prizadevajo na desnici; o tem, kako ustvariti novo stranko, razmišlja kar predsednik SDS Janez Janša. Razlog je racionalen in realen: če želi SDS po volitvah ponovno sestavljati vlado, potrebuje tretjo partnersko stranko, potrebuje novo SMC oziroma DeSUS.
-
Razprava o cepljenju je postala osebna, zelo osebna. Tisti, ki so se cepili, postajajo nestrpni do necepljenih, ti ne sprejemajo argumentov epidemiologov in stroke, trdo navajajo tiste, v katere verjamejo sami. Sprti so partnerji, sprte so družine, prijatelji. Razprava je tako ostra in neizprosna, da se nekateri cepijo na skrivaj, ne povedo tega partnerju ali staršem (mladoletniki), spet drugi skrivajo, da se ne nameravajo cepiti. Namesto da bi se v epidemiji na človeški ravni povezali, postajamo sovražni.
-
Kaj lahko opozicija res stori?
Opozicijski peterček – LMŠ, SD, Levica, SAB in nepovezani poslanci – ima zelo različne interese. SD in Levica sta politično močni stranki tega peterčka: imata trdno bazo volivcev, tudi na prihodnjih volitvah, predčasnih ali rednih, imata zagotovljen približno takšen rezultat, kot sta ga dosegli na zadnjih dveh. Težko pa ta rezultat presežeta. SD ima še vedno razmeroma novo predsednico, kar prinaša stranki nekaj dodatne podpore, a ne zelo veliko. LMŠ je volilno zgrajena na osebni priljubljenosti njenega predsednika, njena priljubljenost počasi kopni, s prihodom novega »novega obraza« na politično prizorišče pa bo hitro padla na odstotke, ki jih danes dosega stranka SAB. Slednja je ena tistih strank, ki bo vedno med vrati: lahko doseže prag, lahko izpade, česa več s to predsednico ne more doseči, a brez nje te stranke sploh ni. Nova stranka ali močan »nov obraz« pa verjetno postavi SAB pred parlament.
-
Način sprejemanja zakona o nalezljivih boleznih in njegova represivna vsebina ter referendum o zakonu, pri katerem je preveč naključij, da bi lahko verjeli, da ne gre za načrtno oviranje volivcev. Kaj lahko ugotovimo? Da se z začetkom predsedovanja Slovenije evropskemu svetu ne bo v politiki vlade nič spremenilo. Janša gre naprej, kot da ni na očeh evropske in svetovne javnosti. A poglejmo najprej obe izpostavljeni temi. Na podlagi razsodbe ustavnega sodišča, ki je jasno povedalo, da je bila vlada v nasprotju z določbami ustave v času obeh lockdownov nesorazmerno represivna, je vlada pripravila spremembe zakona o nalezljivih boleznih. Namesto da bi se po fiasku na ustavnem sodišču vlada potrudila pokazati, da se zavržni praksi odpoveduje, je zdaj pred poslance v takojšen sprejem prinesla zakon, ki je enako ustavno sporen kot njene padle uredbe, očitno računajoč, da ustavno sodišče tudi v drugo ne bo zmoglo ne hitrosti ne večine, da bi njeno ravnanje še enkrat razveljavilo. Vlada se verjetno ne moti, ustavno sodišče je šibko. In zato je zdaj ravnanje, ki je bilo zavržno s strani ustavnih sodnikov, le preneseno v zakon, z vso represijo nad izražanjem mnenj in pravico do javnih shodov.
-
Vzpon Alternative za Nemčijo, velika priljubljenost Marine Le Pen v Franciji itd. – Evropa zadnjih petnajst let živi v strahu, da bo v kateri od držav dejansko zmagala stranka, ki odkrito simpatizira z neonacisti, ki odkrito zagovarja večvrednost bele rase in odkrito širi rasizem. Še bolj nezaslišano se je zdelo, da bi lahko celo na sam vrh Evropske unije v času predsedovanja posamezne države prišel politik, ki ne skriva naklonjenosti neonacistom. Da bi Evropo predstavljal tak človek – Evropo, utemeljeno na antifašizmu, Evropo, utemeljeno na boju zoper nacionalsocializem? A to se je zdaj zgodilo: na čelo evropskega sveta je ta teden stopil človek, ki odkrito in javno podpira ter zagovarja neonaciste, ti pa so, čeprav vrh stranke ve za njihova prepričanja, tudi del njegove politične stranke in njene strukture. Ta človek je Janez Janša in država, ki je to prinesla na vrh Evrope, je Slovenija.
-
Zdaj, ko se drugi val epidemije v Sloveniji izteka, tretji pa je šele na obzorju, je čas, da spregovorimo o smrtih. Nepotrebnih in presežnih smrtih epidemije. Razloga sta dva. Prvi, ker brez dvoma prihaja tretji val in je treba storiti vse, da ne bi ponavljali napak. Drugi pa je stvar odgovorne družbe: vsi ti presežno umrli ljudje si zaslužijo, da steče o njihovi smrti preiskava.
-
Še zdaleč se ni zgodilo prvič, da je prišlo po razglasitvi imena kandidata za ministra (tokrat za pravosodje) do razkritja, da je oseba, ki jo je predlagal premier, neprimerna za položaj. Ta teden smo bili priča nečemu, kar se dogaja v vseh državah: razkrilo se je, da kandidatova preteklost še zdaleč ni taka, da bi ga lahko imenovali na pomembno javno funkcijo. Izvedeli smo namreč, da se je ukvarjal z veriženjem podjetij, da bi se izognil plačevanju davkov in dolgov, da je podjetje (eno od njih, veriženj je bilo več) prepisal na brezdomca, na človeka v stiski torej, ki je bil za nekaj denarja pripravljen prevzeti neko zgodbo, ki je morda niti ne razume niti mu ni mar; v stiski je človek pripravljen storiti marsikaj.
-
Radio Slovenija je v sredo v oddaji Dogodki in odmevi objavil natančen in zelo nazoren prispevek Lidije Cokan o cepljenju v podravski regiji. Ta regija z dobrimi 22 odstotki cepljenih zaostaja za 1,5 odstotne točke za slovenskim povprečjem, vendar so razlike med regijami dejansko premajhne, da bi Podravje lahko izpostavljali. Slovenija v celoti je slabo precepljena, kampanja in sistem cepljenja sta slaba, zgrešila sta bistvo, iz tedna v teden pa vse bolj zaostaja za svojimi cilji in tudi za preostalo Evropo. A vrnimo se k prispevku Lidije Cokan, ki je že na začetku navedla bistveno izjavo direktorja mariborskega zdravstvenega doma Tadeja Završnika: »V tem tednu bomo našo listo čakajočih na cepljenje izpraznili. In v prihodnjem tednu bomo cepili še vse tiste, ki čakajo na drugi odmerek.« Ja, ni več kandidatov za cepljenje, mi pa nismo niti pri 40 odstotkih.
-
Štiri tisoč dvesto petinšestdeset slovenskih zastavic, ki jih je Mladi forum SD postavil v ljubljanskem Tivoliju, mestni vzdrževalci pa odstranili štiriindvajset ur kasneje, je eden lepših poklonov pokojnim prebivalkam in prebivalcem Slovenije, ki jih je pokosil virus covid-19. Politični stranki oziroma njenemu podmladku je treba dati priznanje za to brezhibno pietetno dejanje.
-
Slovenija v svoji zgodovini še nikoli ni imela tako dolgotrajnih in množičnih protestov zoper oblast, kot jih ima zadnje leto. Protesti niso šala – to je na primer vedela tudi komunistična partija konec osemdesetih let. Ko se začnejo veliki protesti, se mora oblast nanje odzivati zelo modro in sorazmerno. Protesti, ki so se začeli ob aretaciji četverice JBTZ, so prav zato vodili v temeljito spremembo političnega sistema – ker je takratna oblast razumela, da zoper ljudstvo ne moreš biti, ko se to enkrat tako poenoti, kot se je takrat.
-
Pretekle štiri tedne smo v novinarski maniri Mladinine rubrike Kdo je kdaj, ki je zbirka drobnih resničnih zgodb o posamezniku, klicali po Sloveniji znance, sosede in sorodnike osmih poslancev DeSUS in SMC. Hoteli smo izvedeti, ali ti ljudje dejansko verjamejo in intimno podpirajo to, kar počne vlada Janeza Janše, ali so res le preračunljivci, ki hočejo zgolj do konca mandata dobivati poslansko plačo (kar jim javnost vseeno očita malce preveč počez), ali pa gre za ljudi, ki so se v neki točki ujeli v splet okoliščin in zdaj sedijo na vlaku, s katerim se resda peljejo v popolnoma drugo smer od načrtovane, pa vendar upajo, da bodo na končni postaji lahko presedli na drug vlak in se sicer po daljši poti odpeljali – nazaj domov in bo te more, v kateri so zdaj, konec.
-
Že leta, ne samo mesece na Mladininih straneh opozarjamo na precenjenost predsedovanja posamezne države Evropski uniji. Predsedovanje je bilo v izhodišču dejansko čas, v katerem je imela posamezna država večjo moč in je lahko dosegla nekatere svoje cilje, nekatere bolj povzdignjene, pa tudi bolj pritlehne. Velja se spomniti belgijskega predsedovanja v času, ko je Evropska unija izpeljala zadnje glasovanje o pridružitvi Slovenije skupnosti. Še danes bi lahko to šteli med pritlehnosti, ki so EU v sramoto. Takratna belgijska vlada je namreč uvrstitev sprejema Slovenije v unijo povezala z interesi dveh svojih velikih družb, ene pivovarske in druge bančne.
-
Ta teden je postalo dokončno jasno, da je vlada Janeza Janše zavozila cepilno strategijo. Ves čas nas je skrbelo, a smo upali, da gre le za manjše težave. V Sloveniji je bilo v sredo več kot 212.000 neporabljenih cepilnih odmerkov zoper covid-19, naročila cepiva AstraZenece smo kar ustavili, javnost pa je morala poslušati razlage, da je vse v najlepšem redu, da cepljenje poteka normalno, gre le za manjše težave, ker še nimamo nacionalnega informacijskega sistema. A vsem strokovnjakom so alarmi zazvonili že pretekli teden, ko je Bojana Beović, sicer predsednica zdravniške zbornice, ki vodi tudi strokovno skupino za cepljenje, javno oznanila, da bi lahko v Sloveniji že v kratkem začeli cepiti splošno populacijo. Kako to?
-
»Vrsta ustanov je, kjer se zaposleni ne upajo upreti šikaniranju, žaljenju in zlorabam nadrejenih. Iz mnogih služb odhajajo sposobni ljudje, pa bi bilo bolje za vse, če bi se uprli in ostali.« Morda so te besede, ki jih je v torek na protestu na Prešernovem trgu pred več kot 10.000-glavo množico izrekel dr. Dragan Petrovec, celo malo ušle sicer popolnoma zbranim poslušalcem, saj so bili drugi deli govora še močnejši. A če želimo gledati naprej, je prav ta Petrovčev poudarek eden izmed ključnih.
-
»Mi smo bili iskrena in svobodomiselna stranka, vedno smo povedali, kar smo mislili, bili smo zvesti koalicijski pogodbi. To, kar se je zgodilo zdaj, ni nekaj, kar bi se dalo pomesti pod preprogo. To koalicijo je zrušil Janez Janša.« Te besede niso izmišljene, ampak dejanske. Bila je sreda, 23. januarja 2013. Izrekel jih je dolgoletni sopotnik Janeza Janše Gregor Virant. Stranka Državljanska lista je odločitev sprejela soglasno, z zavedanjem, da to tudi dejansko pomeni konec stranke. Gregor Virant, Janez Šuštaršič in Senko Pličanič bi skupaj z drugimi člani Državljanske liste seveda takrat lahko ostali v Janševi koaliciji in vlada bi verjetno končala celoten mandat. Vendar jim to ni prišlo niti na misel. Njihov razmislek je bil zelo preprost: če bomo ostali tukaj in še naprej podpirali to vlado, bomo izgubili vso osebno integriteto, za vse življenje. Preprosto so vedeli, da so stvari šle predaleč. Virant je potreboval več let, da se je vrnil v javno življenje. Vendar se je.
-
Čeprav se zdi, da se še vedno išče pravi »non paper« o slovenskem pogledu na prihodnost Bosne in Hercegovine, ki naj bi ga premier Janša dostavil predsedniku evropskega sveta Charlesu Michelu in naj bi domnevno vključeval tudi idejo o ponovni delitvi te države, je dejansko že vse razkrito in jasno: kot je priznal tudi zunanji minister Anže Logar, je nastala aliansa med Zagrebom, Beogradom in Ljubljano glede Bosne in Hercegovine, voditelji teh treh držav se očitno pogovarjajo o njeni prihodnosti, to pa počnejo brez predstavnikov Bosne in Hercegovine. A to je le mala slika širšega dogajanja.
-
V Sloveniji imamo že leta opraviti s trdovratno lažjo, ki jo zlasti politiki, ki so trenutno na oblasti, zavestno in vztrajno ponavljajo. Zanje je ta laž izjemno pomembna, vedo, zakaj jo širijo in utrjujejo: na tej laži so najprej leta gradili svojo pomanjkljivo legitimnost, a zdaj, ko za svoje posle in nelegitimne poteze zlorabljajo epidemijo, s to lažjo utemeljujejo in legitimirajo svoja dejanja. Ta laž ima namen: z njo dejansko umetno ustvarjajo vtis, da imajo v tako rekoč polovici slovenske javnosti podporo za svoja dejanja. Laž je preprosta in neumna, zlahka jo je mogoče razkrinkati. A je res trdovratna, zato je ne smemo podcenjevati, ker je že velikemu delu javnosti zlezla pod kožo. Da je tako trdovratna, so krivi tudi novinarji, ki kot kakšne skobčevke ponavljajo to neumnost, pa še zdi se jim, da ima izrekanje te plitke domnevne »modrosti« nekakšno analitično težo.
-
A. Z. je mlada vojakinja Slovenske vojske. Ta teden je bila cepljena zoper covid, ker je vlada pripadnike Slovenske vojske uvrstila na prednostni seznam za cepljenje. Je bila vesela? Je to zanjo pomenilo olajšanje? Ne, sploh ne. Njeni starši so stari okoli 60 let, oba, oče in mati, sta še v službi, oba delata v zaprtih prostorih, oče v proizvodnji, mama pa ima sicer dobro nadzorovano sladkorno bolezen. A. Z. se je počutila, kot da jemlje cepivo lastnima materi in očetu, ki sta v neprimerno večji nevarnosti pred angleškim sevom kot ona. A. Z. ne odhaja na nobeno misijo v tujino. Njeno delovno mesto je slovenska vojašnica.
-
Življenje lahko za marsikoga v Sloveniji v naslednjih mesecih postane nevarno. In z besedo »nevarno« mislimo resno. Minister za notranje zadeve Aleš Hojs v imenu SDS nadaljuje nameščanje političnih kadrov na vsa vodstvena mesta v policiji. A tega v SDS ne počnejo, ker bi verjeli, da s tem povečujejo učinkovitost policije, ampak z dvema namenoma. Prvi je tako zastrašiti kriminaliste in policiste, da bodo še preostali postopki, ki potekajo zoper predstavnike stranke in vlade, ostali oziroma pristali v predalih. Kriminalisti namreč ne opazujejo zgolj, koga nameščajo na vodilna delovna mesta, ampak tudi kje končajo njihovi kolegi. In večina konča na res slabih delovnih mestih, Tacen postaja prava kazenska kasarna slovenske policije. A drugi razlog je hujši. Gre namreč za jasen namen, da začnejo policijo uporabljati v politične namene. Vlada je že sprožila policijske postopke zoper dva človeka, ki sta za Janšo in SDS moteča. Tako so pretekli teden v vladi (kar je res neverjetno) sprejeli sklep, da naj policija začne preiskovati direktorja Slovenske tiskovne agencije Bojana Veselinoviča.