
Grega Repovž
-
Šestindvajsetega junija lani je uredništvo Mladine na državno tožilstvo vložilo kazensko ovadbo zoper gospodarskega ministra Zdravka Počivalška. Vložilo jo je na podlagi zbranih podatkov in dokumentov, iz katerih je jasno izhajalo, da je minister Počivalšek ob podpori predsednika vlade naklepno, z namenom, da bi nekomu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, izrabil svoj uradni položaj in prestopil meje uradnih pravic. Minister za gospodarstvo je v soglasju s predsednikom vlade Janezom Janšo (ali po njegovem navodilu) odločil, da se zaščitna oprema kupuje prek posrednikov. Nakupi opreme so bili netransparentni, delno nepotrebni, kupovala se je neustrezna oprema, oprema, ki niti v drugem valu ni bila uporabljena, vse prek posrednikov, ki so si obračunali marže, torej služili, tudi njihove cene so bile višje od cen zavrnjenih ponudnikov. Minister je zavestno zavračal nakupe po nižjih cenah in zahteval, da se kupuje od točno določenih dobaviteljev, katerih imena so se izbirala v njegovem kabinetu in pri najbližjih sodelavcih predsednika vlade.
-
Kakorkoli obračamo, bodo redne volitve že čez dobro leto. Kmalu torej. Tisti, ki mislijo resno, da si Slovenija ne more privoščiti še enega mandata Janeza Janše na čelu vlade, morajo delovati izjemno hitro. Zato morajo biti tudi temeljni razmisleki opravljeni čim prej.
-
Očitki slovenskim medijem, da so pristranski, da so levi, da so naklonjeni strankam nečesa, kar se v javnem prostoru poenostavljeno imenuje leve stranke, so res neumni – tako neumni, da jih je novinarjem in urednikom težko sploh zavračati in o njih razpravljati. Ker je s temi trditvami vse, ampak res vse narobe.
-
Morda na straneh Mladine zveni res čudno – a Janeza Janšo in njegovo vlado je v nečem, kar smo doslej trdo zavračali, treba podpreti: namreč v nameri, da se postavi muzej osamosvojitve. Že ko so ugledni zgodovinarji pripravili posebno izdajo Mladine Osemdeseta, se je pokazalo, kako selektiven je naš spomin in kako so tudi najnatančnejšim kronistom iz glave ušla zgodovinska dejstva. Oziroma še natančneje rečeno: kako zlahka so jih politiki z desne strani slovenskega političnega pola zameglili, ko so nenehno ponavljali svoja alternativna oziroma potvorjena dejstva.
-
Na tem mestu smo prejšnji teden zapisali, da bodo poslanci DeSUS in SMC samo na prvi pogled izbrali lažjo pot, ko bodo na glasovanju raje podprli Janeza Janšo, kot se mu drznili postaviti po robu. Tako je pač kolaborantsko življenje. Počutiš se slabo in ves čas poskušaš utemeljevati, zakaj to počneš. In bolj ko utemeljuješ, bolj si patetičen. Kot je patetičen odziv iz SMC na to, da je njihov prijatelj in zaveznik Janša le dan po tem, ko so mu izrekli podporo, povozil njihova mnenja o zakonu o zakonski zvezi. Kako pa so nasprotovali, če je bilo mnenje sprejeto na korespondenčni seji? So s copati tolkli po kuhinjskem pultu, doma? Neugodno za stranko, ki je članica evropskih liberalcev. A tako je: SMC sodeluje pri razgradnji vladavine prava, mirno prenaša, da so imenovanja tožilcev blokirana iz političnih razlogov, in dejavno podpira vmešavanje vlade v delovanje medijev.
-
Iluzija, da naslednji poskus obstaja
V ponedeljek bo državni zbor glasoval o nezaupnici vladi Janeza Janše in o imenovanju Karla Erjavca za mandatarja za sestavo vlade. Kaj vemo o tem glasovanju v tem trenutku? Da nezaupnico brez dvoma podpirajo poslanske skupine LMŠ, SD, Levice in SAB. Glasov je v tem trenutku torej okoli 40. Ne vemo, kaj bodo zares naredili poslanci DeSUS, in ne vemo, ali se bodo morda v SMC, kjer kljub vsemu obstajajo poslanci, ki jim je popolnoma jasno, da vlada Janeza Janše vodi Slovenijo v slabo smer, nekateri izmed njih odločili, da prestopijo na drugo stran. A na vse skupaj bo v naslednjih slabih 100 urah vplival element, ki bo s približevanjem ponedeljka postajal vse otipljivejši in realnejši: da ponovitev ni mogoča.
-
Konec oktobra 2013 je bilo v Carigradu moreče. Protesti, ki so se začeli junija, najprej kot protesti proti pozidavi mestnega parka Gezi, nato pa zoper postopno, a vidno prehajanje države v diktaturo, so bili takrat že večidel zadušeni. Kljub temu je bil skoraj vsak dan v ožjem mestnem središču vsaj en protest. Nenadoma so se pojavili ljudje, se zbrali, da bi pokazali nestrinjanje z Erdoganom in njegovo krvavo oblastjo. Strah in groza protestirajočih sta hladno visela v zraku. Njihova telesa so bila živčna, vsak izmed njih pa pripravljen, da se požene v beg. A hkrati so bile silhuete odločne in polne tiste ponosne gotovosti človeka, ki ve, da je na tem, da bo izgubil vse. Ko so iz različnih smeri nato prišli bleščeče opremljeni in oblečeni policijski robokopi, prav takšni, kakršne danes gledamo na ljubljanskih ulicah, se je skupina protestnikov ali čisto zbila v nekakšno človeško kepo, da nikogar ne bi bilo mogoče potegniti iz nje, spet drugič pa so se protestniki pomešali med nakupovalce na bleščavi nakupovalni ulici Istiklal.
-
Zakaj je predsednik državnega zbora in dejansko drugi človek SMC Igor Zorčič takoj, ko je bilo mogoče, pograbil možnost, da do glasovanja o nezaupnici o delu predsednika vlade Janeza Janše in imenovanju Karla Erjavca ne pride, ter začel nemudoma sesuvati nezaupnico in napadati njene protagoniste? Zakaj ni, kot bi naredil vsak predsednik državnega zbora, ki se zaveda pomena doma demokracije, naredil vsega, da bi vsem poslancem omogočil glasovanje na daljavo, glede na to, da smo v epidemiji? Zakaj je šel tako daleč, da si je preprosto izmislil, da NIJZ ne odobrava glasovanja na daljavo poslancem, ki bi bili okuženi, čeprav na nacionalnem inštitutu o tem ne vedo nič? Zakaj je šel celo tako daleč, da je govoril, da tega ne omogoča noben parlament, ko pa smo lahko vsi že videli tajno glasovanje naših poslancev v evropskem parlamentu?
-
Danes se pozablja, kaj je bil razlog za dejanski razpad prejšnje koalicije in nato odstop takratnega premiera Marjana Šarca: šlo je za predlog odprave dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Danes se to ne zdi tako pomembno, a šlo je po dolgih letih za prvi resen poskus, da bi politika od javnega denarja odrezala gospodarske družbe, zavarovalnice, ki dejansko izjemno dobro živijo (res gre za navidezno upravljanje stotin milijonov evrov javnega denarja) le od tega, da so privesek toka javnih sredstev. Bilo je kot v slabem filmu o korupciji: najprej se je uprl zdravstveni minister, nato se je uprl še finančni minister s celotno ekipo, potem pa še pol koalicije, stranka DeSUS je bila že ves čas proti, ni skrivala povezav z zavarovalnicami, nazadnje sta na nasprotno stran stopili še SMC in SAB.
-
Policijski sindikat Slovenije je v ponedeljek začel razmeroma blago stavko, ker se je vlada odločila, da ne bo izpolnila pred dvema letoma doseženega in podpisanega stavkovnega dogovora. Začetek stavke zaradi neizpolnjevanja dogovora je logičen korak sindikata, s katerim nasprotno stran v takih primerih pripravi k pogovorom. V normalnih razmerah sledijo pogajanja. Zato so bila v ponedeljek tudi poročila medijev o stavki policistov popolnoma mirna in celo obrobna. Policisti so začeli stavko, stavka okoli 5000 policistov, ki so člani omenjenega sindikata, promet poteka normalno itd. Noben medij ni v tem zaznal nič takega. Čakalo se je, da bo objavljen protokol pogajanj.
-
»Poslabšanje epidemiološke slike je posledica sprostitve nekaterih ukrepov med božično-novoletnimi prazniki. Na evropskem vrhu decembra je Evropa skupaj ocenila, da nekatera sproščanja zaradi psiholoških posledic naredijo manj škode, kot pa če tega ne bi naredili. In temu smo sledili, smo se pa zavedali, da bo račun prišel in bo prihajal v prihodnjih 10 dneh.«
— Janez Janša na srečanju s pedagogi, STA, 6. januarja 2021
Navedena izjava predsednika vlade Janeza Janše je pomenljiva, ker razkriva zavedanje izjavljavca, da s svojo politično odločitvijo, da še pred božično-novoletnimi prazniki začasno odpravi nekatere protiepidemijske ukrepe, dejansko ni le onemogočil vrnitve otrok v šole za vsaj nekaj tednov, ampak je tudi ogrozil življenje in zdravje ljudi. -
Na začetku septembra je delovalo brezizhodno. Protestniškemu gibanju je prvič resno pošla sapa, opozicija je bila popolnoma brez orientacije, otročje je pestovala stare zamere. Zdelo se je, da bo Janši ob sicer resnem uporu civilne družbe, mednarodni zgroženosti in javni obsodbi, ki so jo izrekli intelektualci, uspelo spremeniti mlado, krhko demokracijo v defektno in bolno, kot se je o tem, kar se dogaja v jugovzhodni Evropi, izrazila podpredsednica evropske komisije Věra Jourová.
-
In kaj boste vi za božič? Ubili očeta?
Pripraviti se moramo na božič, je nemški zvezni zdravstveni minister Jens Spahn prvič izrekel septembra, dober mesec, preden se je tudi sam okužil s koronavirusom. A priprave na božič niso bile prazne besede, ampak se je tega lotil s psihologi, strokovnjaki za javno zdravje, epidemiologi in komunikologi. Na kratko rečeno: analizirali so najverjetnejše vedenje ljudi v božičnem času, vedenje ljudi, ki vedo, da je teh deset do petnajst dni čas odklopa od skrbi, prešernega vedenja, razposajenosti in obiskov. Tako je prve dni decembra nemška kanclerka Angela Merkel predstavila koncept, ki so ga zasnovali na psiholoških modelih ravnanja ljudi: zavedajoč se, da se bodo ljudje težko uprli družinskim in drugim srečanjem, da torej obstaja velika možnost, da bodo okovi protiepidemijskega boja popustili, so se odločili, da življenje ustavijo devet dni pred božičem, da bi torej še pred praznikom prekinili verige okužb. Tako so šole zaprli s 16. decembrom namesto šele z 19. decembrom, hkrati so z gospodarskimi združenji dosegli dogovor, da se takrat ustavi tudi največji mogoči del proizvodnje, ustavili so vse družabno in javno življenje, zaprli so vse prodajalne in trgovine, razen tistih, ki prodajajo izdelke za nujno dnevno rabo, ter seveda frizerske in druge podobne salone. Ker so vedeli, da se v božično-novoletnem času ljudje ne bodo zmogli držati navodil, so torej poskrbeli, da bo do tega obdobja čim manj okužb. Koncept je takoj prevzela večina Evrope. Bil je natančno zamišljen, dodelan, razumen, upošteval je psihologijo posameznika in množic.
-
V sredo je Bojana Beović, prvo ime slovenskega boja zoper epidemijo koronavirusa, po izvolitvi za predsednico Zdravniške zbornice Slovenije prostodušno izjavila, da bodo sicer formalni postopki za prevzem nove funkcije trajali še nekaj časa, je pa seveda normalno, da ji bo funkcija vodje strokovne skupine za boj zoper epidemijo zdaj ugasnila, ker odhaja v novo službo. Nenavadna lahkost, kako je to povedala, je bila šokantna. Kot bi zapuščala neko mesto sekretarke v vladi, ne ravno pomembno. A zdi se, da je Beovićeva tako ravnala le zato, ker se hoče umakniti brez besed, s katerimi bi naredila še dodatno škodo zavoženemu projektu boja zoper epidemijo.
-
»Imamo stroge ukrepe in najdaljši lockdown v regiji, pa nam kljub temu števila okuženih nikakor ne uspe znižati, kot bi vsi skupaj želeli. Enostavno si moramo priznati, da smo na strateški ravni v slepi ulici. Epidemija se je sedaj razvila predvsem v psihološko krizo zaupanja. Ni dovolj, da imamo dobre ukrepe v teoriji in na papirju, temveč jih morajo ljudje spoštovati tudi v praksi. Da bi to dosegli, moramo pridobiti zaupanje ljudi. Pri tem niso krivi ljudje, ki očitno kršijo predpisane ukrepe, temveč mi, ker jih moramo z drugimi prijemi prepričati v njihovo upoštevanje.«
—Minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek, odziv na predlog ministra za zdravje Tomaža Gantarja za 14-dnevni strožji lockdown, 8. decembra 2020
Ta dejansko resignirana izjava je realna in trda. A niti ni tako presenetljivo, da je prišla od tega trmastega človeka, predsednika SMC Zdravka Počivalška. Dolgo je vztrajal, branil vlado. A drugače kot ministri SDS in NSi danes tudi Počivalšek ne more več, ker ima več vesti – karkoli si o njem že mislimo. Dejansko je ta njegova izjava tudi prvo priznanje kakšnega predstavnika te vlade, da so zavozili, da so vodili napačno politiko, da jim ustavitev javnega življenja ni uspela, da jim ljudje ne zaupajo, a prav tako, da nimajo več nobenega ukrepa, s katerim bi lahko še kaj naredili. Čeprav Počivalšek vztraja, da je treba ljudi prepričati, naj tej vladi sledijo, je hkrati jasno, da ve, da je dejansko konec. Je tudi prvi, ki je priznal, da niso krivi ljudje. -
V svoji zadnji vladi je Janez Janša celotno gospodarsko politiko prepustil bližnjima, družinskima prijateljema: prvi je Andrej Šircelj, drugi pa Matej Lahovnik. Z obema in njunima družinama se zasebno druži. A zakaj ne? Zakaj ne bi mogel biti kdo, ki je tvoj osebni prijatelj, tudi dober sodelavec in minister? Seveda je to mogoče.
-
Prišli smo do točke, ko lahko zapišemo: slovenska vlada je zavozila boj proti epidemiji. Zavozili so ga Janez Janša, Bojana Beović, Janez Cigler Kralj, Zdravko Počivalšek in Matej Lahovnik. To so glavni odgovorni ljudje, da je Slovenija na vrhu lestvice po umrlih na dan in da se tudi noben drug podatek ne izboljšuje. To so ljudje, ki so odgovorni, da slovenski lockdown, ki dejansko v različnih modifikacijah traja že šesti teden, ni uspešen.
-
Polona Fijavž je dopisnica RTV Slovenija iz Nemčije. Pred odhodom v berlinsko dopisništvo je bila zunanjepolitična komentatorka na TV Slovenija.
-
Počasi se bo sestavila slika o vzrokih, ki so Slovenijo pripeljali na vrh lestvice držav po številu v epidemiji umrlih na milijon prebivalcev. In bolj ko se bo slika izrisovala, resneje bo treba začeti govoriti o odgovornosti za to, da je Slovenija tako zavozila spopad z epidemijo. Govorimo o kazenski odgovornosti odločevalcev, ljudi, ki sedijo v vladi.
-
Naj na začetku zunanjemu ministru Logarju zaželimo čim blažji potek bolezni in čimprejšnje okrevanje po okužbi s covid-19. V tem trenutku pa se moramo kljub temu spomniti njegove septembrske izjave, da se Slovenija vrača na diplomatski zemljevid. Izjava se je namreč res dobro postarala. Da, zdaj smo res dokončno na diplomatskem zemljevidu – obarvani z rdečo. Pa ne z republikansko ali s komunistično rdečo, ampak z rdečo kot znakom za alarm. Dokončno smo zapisani kot država, ki ima očitno čustveno labilnega in politično nerazsodnega premiera. Od tega tedna ni treba več nikomur v mednarodni politiki razlagati, zakaj imamo problem in da je naš problem resen. A nimamo problema samo mi: zdaj ve namreč tudi Evropa, da ima ta problem tudi sama.
-
V Sloveniji živi približno dva milijona prebivalcev, v Nemčiji živi 83 milijonov prebivalcev, ZDA imajo 328 milijonov prebivalcev. Če bi imeli to sredo v drugih dveh državah prav toliko na novo okuženih s koronavirusom glede na število prebivalcev, kot smo jih imeli v Sloveniji (2600 novih primerov), bi morali imeti Nemci 108.000 novih primerov, Američani pa 426.000 novih primerov. Vendar jih niso imeli toliko. V Nemčiji je bilo v sredo 15.000 novih primerov, največ do tega dne od začetka epidemije, v ZDA pa 83.000.
-
V naslednjih tednih bo težko in moreče. Vsak dan bo bolj moreče. Epidemija napreduje. Naše normalno življenje se je delno že ustavilo, vsak dan se bo še malo bolj. Tako je po vsej Evropi.
-
V trenutnih razmerah je zaradi razmaha epidemije seveda na pol neprimerno pisati o drugih težavah, v katere vse bolj pogosto trči Slovenija po zgolj pol leta vladanja ekipe Janeza Janše, vendar pa je ta teden prišel za Slovenijo pričakovan hladen tuš iz evropske komisije: osnutek nacionalnega načrta za okrevanje oziroma načrt črpanja skoraj polovice od 10,5 milijarde evrov (od tega 2,1 milijarde evrov nepovratnih sredstev) je namreč doživel grobo zavrnitev, ocenjen je kot neprimeren.
-
Ta teden sta, po dolgem času resne suše, v javnost prišla dva resna in sodobna politična dokumenta. Prvega, besedilo Iniciative za koalicijo ustavnega loka, je v imenu vseh avtorjev, Spomenke Hribar, Pavleta Gantarja, Borisa A. Novaka, Arjana Pregla, Barbare Rajgelj, Slavka Splichala, Nika Toša in Slavoja Žižka, vodstvom opozicijskega četverčka predstavil Jože P. Damijan, kmalu pa se je pojavil tudi v javnosti. Drugi dokument je knjižica političnih zahtev protestne ljudske skupščine petkovih protestov, najdlje trajajočega protestniškega gibanja v Sloveniji, ki ga ni organizirala politična stranka.
-
Slovenska opozicija se je pretekli teden nenavadno odzvala na pozive, da je morda čas, da uredi svoje vrste, da neha medsebojno obračunavati in ugotovi, ali je zmožna pred volitvami ustaviti spreminjanje Slovenije v malo Madžarsko z enim voždom in eno politično stranko s sateliti, z omejeno medijsko svobodo, s strankarsko upravljanim gospodarstvom itd.
-
Eden redkih resnih dokumentov o poteku šolanja v času koronavirusa v Sloveniji je dopis, ki ga je ta teden ministrici za šolstvo Simoni Kustec poslal Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture. Želimo si, da bi tak dokument pripravilo ministrstvo, ki ga vodi Simona Kustec, z občutljivim razumevanjem razmer in hkrati jasnim popisom nevralgičnih točk, ki lahko, če ne bodo obvladovane, dejansko ustavijo celoten proces.
-
Primož Cirman ima prav: vsak dan se moramo spomniti, za kaj gre pri tej oblasti. Za denar. Vedno znova gre za denar. Prav zato je slovenska vlada ena redkih, ki se v času, ko je država hkrati popolnoma ohromljena in shisterizirana zaradi epidemije, ukvarja s posegi v sam državni sistem in v ustroj države. S čim so se v koaliciji ukvarjali prejšnji in ta teden? Z ustanavljanjem demografskega sklada, torej z reorganizacijo upravljanja državne srebrnine, pri čemer popolnoma brez zadržkov priznavajo, da si dejansko to srebrnino in moč pri upravljanju delijo po strankarskem ključu. To je sistem upravljanja državnega premoženja? Pač, za denar gre, dobesedno za denar. Za denar, ki ga bodo prejemali in upravljali ti ljudje.
-
Janez Janša se je v vseh svojih pohodih na oblast (in sestopih z nje) naučil, da je predvsem pomembno ustvarjanje vtisa. No, ustvarjanje vtisa je pomembno, so pa pri tem tudi neke meje. Janša jih nima. Ali kot je najbolje njegovo politično logiko povzel njegov prijatelj in aktualni finančni minister Andrej Šircelj: »Glejte, temeljni cilj opozicije je, da zruši vlado.« Naj stane, kolikor hoče, naj so vsi čisto brez uma, naj pol države verjame, da se čez njo valijo trume beguncev, vse je dovoljeno, dovoljeno je celo lagati in diskreditirati ljudi – ko je cilj zrušiti vlado. A tudi ko Janša prevzame oblast, ostane enako: še vedno gre predvsem za ustvarjanje vtisa.
-
Festival Grounded, ki je sredi avgusta spet potekal v Ljubljani in ki ga zaradi kombiniranja elektronske glasbe in sodobne misli zlahka uvrstimo med redke prireditve v državi, ki sledijo sodobnim svetovnim trendom (pripravlja ga ekipa kulturnega centra Pritličje), je bil tokrat posvečen resnici – njeni grozljivi usodi v sodobnih časih, ko zoper njo nastopajo tisti z močjo in tisti brez nje, ker jim to omogoča sodobna tehnologija. Med predavateljicami letošnjega Festivala Grounded je bila tudi dr. Vlasta Jalušič, ki sicer na ljubljanski Filozofski fakulteti predava o nacionalizmu, rasizmu in politikah spolov. Po izjemnem predavanju je v odgovoru na vprašanje iz občinstva resignirano opisala razmerje med resnico in lažjo. Če njene besede slikoviteje povzamemo, bi lahko zapisali nekako takole: resnica je taka, kot je, nespremenljiva, siva, kar je, to je, ni je mogoče popestriti, ji kaj dodati ali česa odvzeti.
-
Nobenega dvoma ni, da je težko sprejemati strokovne smernice v razmerah pandemije, sploh ko je odprtih veliko vprašanj. Večina strokovnih smernic je bila doslej logična in dobro razložena. To seveda ne velja za vladno politiko – ki ji sicer tudi vi pripadate in ji s svojimi izjavami dajete pokritje. Vladna politika je podložena z ustrahovanjem, pretiravanji, zavajanji, zaradi česar tudi vam ljudje v veliki meri premalo zaupajo, kar kažejo raziskave javnega mnenja. To je slabo, ker prihaja jesen, slabo, ker je bilo poletje čas, ko naj bi ljudje sprejeli pravila obnašanja, ki bi vsem omogočala večjo varnost.