![Janko Lorenci](/media/osebe/avtorji/__120/lorenci_1.png)
Janko Lorenci
-
Policijska ovadba (glej prejšnjo Mladino) proti Jazbecu in druščini razkriva, kako makiavelistično je Evropska komisija prisilila Slovenijo v zloglasno sanacijo bank. Utrpeli smo velikansko škodo – za sanacijo smo dali dobre 4 milijarde evrov preveč (desetino letnega BDP), najemati smo morali kot žafran draga posojila, prisilili so nas v razprodajo bank in podjetij tujim lastnikom v neugodnem času in v razlastitev delničarjev ter imetnikov podrejenih bančnih obveznic. Brez vsega tega bi bili zdaj bolj suvereni, bolj razviti in manj ponižani – s Slovenijo so ravnali kot z Butalami, kamor očitno tudi spadamo.
-
Pripravlja se teren za širjenje, za tretji pas ljubljanske obvoznice in vpadnic. Mrgoleli bodo stroji in delavci, porabljeni bodo veliki denarji, po oceni infrastrukturnega ministrstva od 600 milijonov do 1,2 milijarde evrov. Potem si bodo politiki, darsovci in graditelji nataknili smešne delovne čelade, se slikali in se slavili. Promet bo ponekod stekel nekoliko hitreje, a kmalu bodo zastoji enaki ali še hujši. Zelene Slovenije pa bo še nekoliko manj.
-
Pripadniki gibanja Extinction Rebellion, ene iz nepregledne množice okoljskih organizacij, so več dni zapored ustavljali promet v središču Londona. To je bil fizično izražen poziv politiki, naj se naposled zgane zaradi podnebnih sprememb. Po svoje pa tudi izraz obupa nad jalovo demokracijo; vse očitneje je, da volitve niso pot do večjih sprememb. Kajti tudi bogati Zahod se zvija v kopici problemov, nezadovoljstvo je množično, etablirana politika pa se nanj ne odziva.
-
Nevarno se pomikamo iz dremajoče zdravstvene krize v akutno. Podlaga za to sta staranje prebivalstva in dejstvo, da nam, relativno nerazvitim, kronično primanjkuje denarja za zdravstvo. A na tem objektivnem temelju plešejo subjektivni sopovzročitelji kriznih razmer. Tu mislimo predvsem na politiko, zdravnike in medije.
-
Problemi so naši zvesti sopotniki. V majhne trkamo kar naprej, v velike pa v glavnem na življenjskih prelomnicah, kot so izbira poklica, odločanje za otroke, zamenjava ali izguba službe, resna bolezen, izselitev v tujino, odhod v penzijo. Eni naskakujejo probleme z železno disciplino in načrtovanjem, drugi frfotajo skozi življenje kot metuljčki in dopuščajo, da njihovo življenjsko nit pletejo naključja. Veliko je seveda tudi vmesnih stopenj. Vendar ni nihče popoln gospodar svoje usode. Jasno je tudi, da noben posameznik ne more rešiti velikih skupnih problemov.
-
Nedavni posvet pri predsedniku države o naših demografskih gibanjih je prinesel znane ugotovitve. Vse so imele pridih alarmantnosti, najbolj dramatične pa so govorile, da Slovenci izumiramo. To je pretiravanje, toda trendi so res slabi, saj nizka rodnost ne zadostuje za obnavljanje prebivalstva. Vse projekcije zato napovedujejo krčenje in staranje tu živečih. A če nas to tolaži, nismo sami: rodnost v Sloveniji za malenkost presega evropsko povprečje.
-
Šolska stavka je infantilna, ta mladina sploh ne ve, za kaj gre, je rekla Vesna Vuk Godina v nacionalkini oddaji Moje mnenje. Drugi nastopajoči so govorili približno isto, častna izjema je bil le Gregor Golobič. Nekaj podobnega kot Godina je dejal vodja nemških liberalcev Christian Lindner: s podnebnimi spremembami naj se ukvarjajo profiji. Mediji so ga zato grdo zdelali, češ, ti profiji so podnebno krizo ustvarili.
-
Velika šolska stavka je bila klic v sili. Mlade generacije so nas nazijale, da je stanje sveta slabo in da nočejo biti žrtvovane. Toda razlage, kakšno je v resnici stanje sveta, so zelo različne.
-
Ob sprejemanju proračuna je bilo napeto, končalo pa se je srečno s parafo o sodelovanju med koalicijo in Levico. Proračun je pozitiven dokument: res lovi različna ravnotežja, scela pa pomeni – prvič po krizi 2008 – zasuk k večji socialnosti. Koalicija je z njim postala družbeno koristnejša. Napetosti v njej pa se nadaljujejo, zdaj je za to poskrbela Židanova SD z odlaganjem podpisa že parafiranega sporazuma z Levico.
-
Razplet brexita ostaja negotov. Ta čas še najbolj diši po odlogu dokončne odločitve. A položaj je zdaj drugačen kot po nesrečnem referendumu leta 2016. Takrat se je zdelo, da je izstop edina možnost. Zdaj bodo morda razpisali še en referendum, kraljestvo pa celo utegne ostati v EU. Hkrati je že očitno, da bi izstop škodil obema, Veliki Britaniji in Uniji. Po nekaterih ocenah ima Otok zaradi brexita že zdaj več škode, kot naj bi znašale obljubljene koristi izstopa.
-
Petnajsti marec bo pomemben dan. V kakih 150 mestih po svetu bodo otroci bojkotirali pouk, da bi opozorili na ogroženost podnebja. Eden izmed njih je zapisal: »Nekateri ljudje se mi posmehujejo zaradi moje diagnoze. Toda Aspergerjev sindrom ni bolezen, je dar. Kar sem dosegla, sem dosegla prav zaradi njega. Kajti če bi bila ‘normalna’ in socialna, bi se včlanila v kako organizacijo ali pa jo ustanovila. A ker nisem tako dobra v socializiranju, sem storila prav to. Bila sem obupana, ker se glede podnebne krize ne stori nič, in čutila sem, da moram nekaj storiti, karkoli. In včasih je to, da nečesa ne storiš, ampak samo sediš pred parlamentom, deležno veliko večje pozornosti, kot če bi storil tisto drugo. Tako kot je šepet včasih glasnejši od kričanja.«
-
Po Tajanijevi »italijanski Istri in Dalmaciji« je čas za vprašanje, še pred nekaj leti nepredstavljivo: je Slovenija ozemeljsko ogrožena?
-
Zunanji minister Cerar je vladi lahkotno predlagal, naj v imenu pravnosti, demokracije in odrešitve Venezuelcev takoj podpre samooklicanega venezuelskega predsednika Guaidója. A vlada se je raje odločila za čakanje.
-
Koliko mesa ali sploh nič mesa?
Pripadniki med zadnjo veliko vojno rojene generacije smo bili v zgodnji mladosti v veliki večini revni. Tudi zato je bilo meso na mizi kvečjemu vsako nedeljo. Kuhinje so takrat sladko dišale. V socializmu se je z njegovim počasnim, a zanesljivim napredkom frekvenca mesa na mizi večala, še zlasti, če si prilezel v srednji razred in do solidne plače. Dunajci, pečenke, ocvrte kure, pražena jetrca so počasi postali vsakdanjost, znamenje dobrega statusa in nesporna sestavina dobrega zdravja.
-
Prejšnji teden je bil v mondenem Davosu tradicionalni shod politekonomske in še kakšne smetane. Kazala je zaskrbljen obraz. Nekdanji »davoški človek« je trdno verjel v večni napredek, gospodarsko rast in liberalno demokracijo, zdajšnji se prihodnosti prej boji. Poročilo, ki ga je za shod pripravil Svetovni ekonomski forum, govori o svetu tveganja, o naraščajoči polarizaciji družb in nevarnih klimatskih spremembah. Diagnoza je prava, res smo v težavah.
-
Na referendumu o brexitu je za izstop iz EU glasovala neznatna večina Britancev. Zdaj, tri leta pozneje, ko je že jasno, da bo to državi škodilo, je večina za to, da Velika Britanija ostane članica Unije. Toda kljub premiku v glavah množic barka brez krmarja še naprej plove proti odcepitvi.
-
Peter Prevc je nacionalni junak, ki je zgrmel v prepade neuspešnosti in zdaj trpi. Nekoč sem že napisal nekaj stavkov o njem: »Peter Prevc je nacionalni junak brez konkurence. Naredilo ga je več stvari: pravo telo, urejenost v glavi, suh humor, pravi trener, trdo delo, utečen skakalni pogon, pogum, a ne nor, ampak pod nadzorom.« To je bilo v času njegovih zvezdnih trenutkov. Zdaj je čisto drugače, zdaj se včasih ne prebije niti skozi kvalifikacije. Na obrazu mu je videti, da zato trpi kot Kristus. Poskusimo mu v teh nelahkih trenutkih povedati nekaj tolažilno-spodbudnih besed.
-
Ali ni blazno, da lahko en sam človek uniči celotno človeštvo, dobrih 7 milijard soljudi? Na svetu sta dva, največ trije posamezniki, ki lahko s pritiskom na gumb sprožijo množico težkih raket, opremljenih z jedrskimi konicami. To so Trump, Putin in Xi Jinping.
-
Malo pred novim letom so poslanci na položaj guvernerja Banke Slovenije posadili Boštjana Vasleta, ekonomista in dolgoletnega predstojnika Umarja. Prav vodenje tega vladnega urada je bila njegova glavna referenca. A tudi na tej podlagi je mogoče reči, da mož sicer ni najslabši mogoči guverner, vendar je svetlobna leta od optimalnega.
-
Ko se oglasijo, jih še gluhi slišijo. A v glavnem se ne zavedamo, kako prepreženi, prestreljeni smo s sirenami, tistimi napravami, ki vsake toliko zatulijo, nas vznemirijo ali spravijo v strah. Obstaja sistem javnega alarmiranja, s sirenami so opremljeni podjetja in vsakovrstne ustanove, po cestah kroži majhna vojska gasilskih, policijskih in reševalnih vozil, vsako s svojo sireno. Skratka, siren na pretek, Slovenija-Sirenija. Tako je tudi drugje po svetu.
-
Šarec se je na premierski položaj povzpel s tremi odločilnimi potezami. Najprej s tem, da se je prebil v finale tekme za predsedniški položaj. Na koncu je izgubil, a to je bila naložba, brez katere danes ne bi bil premier. Drugič, omogočil je sedanjo koalicijo, koristno in potrebno, tudi če je protijanševstvo samo po sebi veliko premalo za dobro vladanje. Tretjič, od desne NSi je gladko presedlal na drugi pol, k Levici, da je lahko sestavil koalicijo.
-
Vsa Evropa fascinirano strmi v Francijo in nemir rumenih jopičev. Fascinirano zato, ker je nemirna tudi sama.
-
V nacionalkini Tarči minulega tedna je bilo slišati ostra mnenja o okoljskem ministrstvu. Opisano je bilo kot ustanova, ki okolje prej ogroža kakor varuje, saj uradno blagoslavlja škodljive posege. Torej nekakšna zakonita peta kolona. Tudi če so mnenja preostra, si to ministrstvo komajda zasluži svoje ime.
-
SDS, še vsa zlovoljna, ker ji je Ljubljana na lokalnih volitvah znova prisolila zvenečo klofuto, zdaj razgraja zaradi vladne podpore marakeški deklaraciji o migracijah. Grims kvasi običajne norosti o koncu naše civilizacije, njegov poglavar Janša, sveže obsojen zaradi zmerjanja novinark s prostitutkami, pa zahteva posvetovalni referendum. Če ta bo, bo Janša znova potolčen, a bo, trenutno precej brezzob, gnal svoje naprej, čeprav mu to škodi. Zmerjanje, histerija, strašenje so del njegove strategije, vendar mu očitno zbujajo tudi ugodje. Lepo se ima.
-
Takih reči ne gre prepuščati pozabi, ker so trenutki resnice. Generalna sekretarka GZS je na javni tv nedavno rekla: »Nekdo, ki sedaj prejema 700 evrov, bo sedaj ocenjen, kot da je na minimalni plači. Torej ustvarjamo deželo bogatih revežev.« Po valu medijskega ogorčenja je rekla, da je želela opozoriti na neprimernost zviševanja plač z vladnimi dekreti in na krčenje razlike med minimalno in povprečno plačo. Pogojno se je tudi opravičila. Vendar je, skupaj s svojo ustanovo, ostala razgaljena.
-
Obsežna raziskava Evropskega sveta za zunanje odnose o vplivu posameznih članic Unije na EU kot celoto je Slovenijo skupaj z Latvijo, Malto in Hrvaško posadila na nečastno zadnje mesto. Tudi druge ugotovitve raziskave so za nas podobno klavrne: raziskovalci so članice na podlagi aktivnosti na različnih področjih razdelili v skupino voditeljic, zabušantk in podpornih držav, Slovenija pa se ni niti enkrat prebila v skupino voditeljic, le enkrat se je izmuznila med zabušantke.
-
Slovo na obroke Angele Merkel, poosebljenja politične dolgoživosti in stabilnosti, potrjuje, da vsa evropska desno-leva sredinska politika strmoglavlja, populisti in skrajna desnica pa napredujejo. Proces se zdi nezadržen. Izrazito sta ga pospešila kriza leta 2008, produkt neoliberalizma, in zgrešeno zdravljenje te krize, zaradi katerega je velik del Unije zašel v težave, neenakost se je povsod povečala, revni in srednji sloji so postali ranljivejši. Hkrati je naraščalo nezaupanje v EU, prav tako neoliberalno in neenako za velike in majhne članice. Potem so udarili še begunska kriza, brexit in Trumpova izvolitev, na male možgane pa vedno bolj pritiska tudi tesnoba zaradi poškodb okolja.
-
Dan mrtvih prinese nekaj tišine. To je redka in dragocena dobrina. Izganjajo jo zvoki in glasovi narave (še najmanj), drugih ljudi, neštevilnih mehanično-digitalnih naprav in pa ves gromozanski pogon današnje civilizacije. Poleg »objektivnega« zunanjega hrupa (promet, delovno okolje itd.) si skoraj vsi čaramo še svoj umetni individualni svet netišine; brez radia, televizije, računalnika, pametnega telefona se počutimo goli, gluhi, odrezani. Te igračke-orodja radodarno ponujajo zabavo, pomoč, stike, informacije, adrenalin ... in postajajo virtualni pomožni partner, ki preganja tišino in njeno običajno spremljevalko – občutek samote.
-
Prodajanje NLB razgalja vso bedo slovenske politike. Pod ceno prodaja kokoš, ki nosi zlata jajca in bo kupcu, ki bo tri četrtine banke dobil recimo za milijardo in pol, že prvo leto prinesla kako milijardo dobička (številka izhaja iz primerjave dobička NLB in že prodane NKBM). NLB je samo delček klavrne zgodbe: kar so komunisti-socialisti nekoč postavili na noge, demokrati-kapitalisti po letu 2000 na veliko razprodajajo tujcem. In delajo državi velikansko, nepopravljivo razvojno in vsakršno škodo.
-
Nedavno opozorilo IPCC, najvišje avtoritete, če govorimo o podnebnih spremembah, je dovolj jasno: če v prihodnjem ducatu let ne bomo korenito spremenili odnosa do okolja, se bo začela današnja civilizacija sesedati. Bo svarilo zaleglo? Izkušnje so slabe: po takih opozorilih praviloma nastane kratkotrajen medijsko-politični preplah, izzveni, v hipni vznemirjenosti sprejeti sklepi pa se izvajajo polovično ali niti to ne.