![Janko Lorenci](/media/osebe/avtorji/__120/lorenci_1.png)
Janko Lorenci
-
Nikoli ne vemo, v kaj se bo razvil novopečeni politik, a postopoma si vsak izriše svoj portret. Vendar tudi ta ni dokončen. Metamorfoze, preobrazbe, spremembe posameznikov so mogoče vedno, in to v obe smeri, iz dobre v slabo in iz slabe v dobro. Žal se zdi, da je prvih bistveno več. Če to drži, potem politika praviloma res kvari. Kakorkoli, vsak ima pravico in možnost za samokorekturo in nov začetek. Še sreča, saj malo ljudi vse življenje koraka po eni sami ravni, neoporečni črti. Skoraj vsi cikcakamo.
-
Zakaj je Rosvita Pesek z javne tv zagnala strahovit medijski preplah, ko je del podjetnikov sprožil ofenzivo proti določilu iz koalicijske pogodbe, ki predvideva, da bo dohodek od kapitala (od delnic, nepremičnin itd.) obdavčen enako kot delo? To bi bilo pravično. Zakaj se je pri priči postavila na stran podjetnikov, ko pa gre večinoma za bogate ljudi, ki jim ne bi čisto nič škodilo, če bi se del njihovega osebnega premoženja prelil v davke, ki med drugim pomagajo revežem, mladim, upokojencem?
-
Šarec je z afero Črnčec zašel v hude težave na samem začetku začetka. Mandat bo težaven že sam po sebi, premierove slabosti ga lahko pokopljejo rekordno hitro. Skratka, mož na najvplivnejšem stolčku v državi bo moral temeljito razmisliti o svojem položaju, delovanju, prihodnosti. V godljo se je spravil, ker črke in duha partnerske pogodbe, brez katere te vlade sploh ne bi bilo, očitno ni dojel ali pa ju ni jemal resno.
-
Pritisk podjetnikov na koalicijo se nadaljuje, čeprav nekoliko manj napadalno. Poromali so k predsedniku Pahorju, spisali peticijo, nastopajo v uslužnih medijih, se razglašajo za žrtve in po malem grozijo z umikom iz države.
-
Trenutno je mirneje, a bilo je hrupno. Vik in krik so najprej zagnali boscarolovski podjetniki in poslovna združenja. Namen: preprečiti s koalicijsko pogodbo šesterice nakazano zvišanje davkov za podjetja in lastnike. Izrecna tarča napada je bila Levica, prikrita pa vsa Šarčeva koalicija. Hrupneži so pri tem izkoristili Meščev spodrsljaj (izjava o Akrapovičevi davčni utaji, v resnici izogibanju), še bolj pa Kordiševo petelinjenje.
-
Jacob Augstein se sprašuje: »Si radikalen, če zahtevaš pravične plače, dostopne najemnine, otroštvo brez revščine? Ne, realist si. A že realizem je postal radikalna drža.« Augstein je kolumnist nemškega Spiegla.
-
Lani je v Sloveniji za malenkost več ljudi umrlo, kot pa se jih je rodilo. To pomeni, da bi se prebivalstvo naše države brez priseljevanja in ob vedno izdatnejšem izseljevanju že krčilo. Take številke rade prebudijo večne bojazni pred demografskim nazadovanjem, ki mu je – zlasti če je v zraku dovolj negotovosti, patetike in političnega manipulatorstva – blizu strah pred narodovim izumrtjem.
-
Četrtega septembra bo v Nemčiji uradno zaživelo gibanje Aufstehen (Vstati). Nemir, pozornost, nelagodje in upanje zbuja že nekaj tednov. Glavnina strank in medijev mu je nenaklonjena ali odkrito sovražna. Toda tretjina anketiranih volivcev mu izreka podporo. Usoda gibanja zna biti pomembna za vso Evropo.
-
Volitve so prisolile tri zveneče klofute trem znanim imenom – Janši, Toninu, Pahorju. Trojka je igrala na Janševo veliko koalicijo, Šarčevo peterko s Toninom ali nove volitve. Namesto tega je dobila koalicijo petih z Levico, zase najslabši, za Slovenijo pogojno najboljši izid volitev.
-
Včasih, kot da smo na ladji norcev. Mislim na privatizacijo, ki že dolgo najeda in ogroža Slovenijo. Z novo vlado, takšno ali drugačno, bo glede tega vse po starem. Tu vlada železna kontinuiteta. Privatizacija je za slovensko politiko, če izvzamemo Levico, naravni zakon.
-
Čudno sem volil vsa ta leta, bi si lahko v tem negotovem povolilnem dogajanju priznal Janez Novak. Če hočem, da mi bo bolje, se bom moral volilno korigirati.
-
Naša zlata politična sredina je v prvem koalicijskem poskusu krepostno izločila obe stranki, ki sta po njenem skrajni – SDS in Levico. Po polomiji z NSi peterica strank znova koketira z Levico, najbrž zgolj zato, da bi spet privabila Tonina ali dobila – češ, vse smo poskusili – opravičilo za kasnejši priklon Janši. Taki so.
-
Trump je na zadnjem vrhu Nata ozmerjal Evropejce, da dajejo premalo za orožje in skupno obrambo, s čimer izkoriščajo Ameriko, ki jih varuje. Visoke glave s stare, sofisticirane celine so ponižno molčale, le Merklova, ozmerjana za odvisnico od Rusije, je rahlo ugovarjala, po nemško zapleteno. Nato je Trump še rekel, da bi morali dajati za vojske 4 odstotke GDP, odletel v Anglijo, tudi tam napravil manjši kraval, potem pa se – nenavadno krotek – sestal še s Putinom. Tudi krotkost ne bo dolga.
-
Sprijena umetnost ne samo naše politike je strašenje, napihovanje različnih realnih in namišljenih nevarnosti na eni strani, in pa zamolčevanje, olepševanje, prikrivanje resničnih groženj na drugi. Poglejmo nekaj večjih napihovanj in zanikanj.
-
Šivanje koalicije je pričakovano težavno, šivilje se zbadajo v prste in ne vedo, kaj bodo skrpale. Nad združbo, ki jo sestavlja Šarec, visijo tri temne sence.
-
Jadranski otok proti koncu junija. Vroče je, burja suši zemljo in rastlinje. Na trenutke se potuhne, potem vedno znova zdivja v ostre sunke. V takem vremenu se ne kuri, se ne požiga, se ne podžiga.
-
Migracije so čustveno močna in aktualna beseda. Ljudi silijo vanje vojne, revščina, želja po boljšem življenju in tudi že ekološke stiske. V deželah, kamor pljuskajo valovi prišlekov, so ti dojemani predvsem kot težava. Zato se vsa Evropa, ena izmed tarč priseljevanja, postopoma, a nezadržno zapira. Meje so vse bolj zastražene, priseljevalna zakonodaja vse strožja. Ta proces se bo očitno nadaljeval, toda konstanta je tudi migracijski pritisk. Če bi se zadnji veliki begunski val ponovil z enako močjo, bi zapiranje utegnilo postati skrajno surovo.
-
Zdaj je to že znana zgodba. Protagonist, vrhovni in prej ustavni sodnik dr. Jan Zobec, jo je opisal tako: policist me je »med dvigalom in stopniščem napadel, me trdo prijel za nadlaket, me pri tem tudi verbalno poniževal in žalil ter me odvlekel proti vhodu v sodno stavbo – vse samo zato, ker nisem ponižno vstopil in se podvrgel natančnemu osebnemu pregledu, ampak sem odločno zakorakal proti dvigalu«.
-
Janša je pričakovano zmagal, a zlepa ne bo sestavil koalicije. Leva (liberalna) sredina jo na papirju lahko spravi skupaj, a tudi to bo težavno opravilo. Čaka nas nekaj negotovih, napetih tednov ali celo mesecev političnega kupčkanja. Katastrofe ni; koalicije s težavo lepijo tudi drugod, imamo pa tudi vlado za tekoče posle in kar dober ekonomski položaj.
-
Odstavljeni šef FBI Comey je Trumpovo vladavino opisal kot mafijski sistem, v katerem veliki boss vse nadzoruje, kjer velja prisega vdanosti, kjer se svet deli na naše in nenaše, kjer so velike in male laži v službi kodeksa lojalnosti, ki postavlja organizacijo nad moralo in resnico.
-
Ena zahtevnejših nalog nove koalicije bo, da Slovenijo jasneje postavi na mednarodni zemljevid. Politika tega doslej ni storila. To pozicioniranje bo nujno, a težavno, saj je veliko stvari okoli nas povsem odprtih. Pa ne samo okoli, ampak tudi pri nas.
-
Slovenija se z letošnjimi volitvami, kakorkoli se bodo končale, čez noč ne more radikalno spremeniti. Pred tem nas varujejo (ali pa nam to branijo, če mislimo na spremembe na boljše) osnovno razpoloženje v deželi, stopnja materialne razvitosti, razmerja političnih sil, proporcionalni volilni sistem, ki nujno zahteva koalicijske vlade, pa tudi članstvo v EU.
-
Svet se po hladni vojni še ni tako oboroževal – lani je za vojaške namene porabil 1,45 bilijona (1450 milijard) evrov, pravi zanesljivi švedski Sipri. Največ Amerika (507 milijard, se pravi tretjino svetovnega zneska), nato Kitajska (190), Savdska Arabija (58) pa Rusija in Indija. Nemčija je s 37 milijardami na devetem mestu, a napoveduje, da bo postopoma izpolnila Natovo zahtevo po dveh odstotkih BDP za orožje. Če jo bodo druge članice Nata posnemale, se bodo njihovi vojaški izdatki občutno zvišali. Za primerjavo: v t. i. podnebni sklad Združenih narodov je bila vplačana le tretjina od predvidenih sto milijard dolarjev.
-
NLB bo morda pomembna predvolilna tema, tem bolj, ker njena prihodnost ostaja negotova. Zadnji čas so največ prahu dvigale vloge hrvaških varčevalcev. Šefa uprave Brodnjaka bi morali nadozorniki zamenjati (ali zamenjati njih, če tega ne bi storili), že ko je plačal prvo sodbo hrvaškega sodišča. Mu lahko zaupamo zdaj, ko ima tudi politično kritje za neplačevanje takih sodb in ko se odkrito zavzema za prodajo NLB? Težko. Kakorkoli, bistveno ostaja vprašanje, ali bo banka privatizirana, se pravi prodana tujemu lastniku ali ne.
-
Slovenija je v glavnem kar varna država, potresno pa je srednje ogrožena. To govorijo izkušnje in potresna znanost. Nazadnje je naše prednike, živeče v Ljubljani, hudo stresel velikonočni potres leta 1895. Bolj ko se ta stresni datum odmika, večja je verjetnost, da bo podobno močan potres udaril znova.
-
Nevarno je, čeprav je bil sobotni raketni napad na Sirijo očitno skrbno doziran in je po Trumpovih tvitovskih grožnjah prinesel olajšanje. Štrleči svetovni politiki – Trump, Mayeva, Macron, tudi Putin s podporo Asadu – se grejo igrice, ki lahko potegnejo svet v brezno.
-
Beseda izkoriščanje pomeni, da si korist, ki jo dela A, prilašča B. Zato ima grd prizvok. Oblik izkoriščanja je neskončno. Moški po malem izkoriščajo ženske, sleparji lahkoverne, kapitalisti delavce, severnjaki južnjake, pri čemer prvi radi poudarjajo lenobo drugih. Vedno pa brezobzirni izkoriščajo obzirnejše in nemočne. Skratka, izkoriščanje je lahko materialno, intelektualno, čustveno, spolno itd.
-
Dramatično spreminjanje evropske politične pokrajine je nevesela zgodba. Dolga desetletja vladajoča levo-desna politična sredina, domnevni steber stabilnosti in spodobnega življenja za vse, rine družbo v vedno večje razslojevanje in negotovost, zato zbuja odpor in sama nazaduje, vzpenjajo pa se populisti in skrajna desnica. Posledica, po navadi spregledana: politika kot celota še bolj izgublja moč in se še bolj krivi pod pritiski kapitala in lobijev. To neizbežno pomeni, da družba postaja bolj pasja.
-
Napada z živčnim plinom na Sergeja Skripala in njegovo hčerko je obtožena Rusija. Strup so nekoč razvili v Sovjetski zvezi, Skripal pa je bil ruski vohun, a je delal tudi za Angleže in bil zato v Rusiji obsojen in zaprt, potem pa zamenjan za druge vohune.
-
Okoljska problematika pritiska, to se pozna tudi v jeziku in zdaj že vsakdo ve za ogljični odtis. Za sabo pa puščamo še vrsto drugih odtisov. Po analogiji z ogljičnim odtisom in malo filozofsko bi lahko rekli, da ima vsak tudi življenjski odtis, za njim ostajajo različni sledovi in vplivi. Včasih, zlasti v starosti in ob kakih prelomnicah, o tem odtisu razmišljamo, delamo nekakšne bilance. To je neredko težko, a v redu.