
Janko Lorenci
-
Šarec se je na premierski položaj povzpel s tremi odločilnimi potezami. Najprej s tem, da se je prebil v finale tekme za predsedniški položaj. Na koncu je izgubil, a to je bila naložba, brez katere danes ne bi bil premier. Drugič, omogočil je sedanjo koalicijo, koristno in potrebno, tudi če je protijanševstvo samo po sebi veliko premalo za dobro vladanje. Tretjič, od desne NSi je gladko presedlal na drugi pol, k Levici, da je lahko sestavil koalicijo.
-
Vsa Evropa fascinirano strmi v Francijo in nemir rumenih jopičev. Fascinirano zato, ker je nemirna tudi sama.
-
V nacionalkini Tarči minulega tedna je bilo slišati ostra mnenja o okoljskem ministrstvu. Opisano je bilo kot ustanova, ki okolje prej ogroža kakor varuje, saj uradno blagoslavlja škodljive posege. Torej nekakšna zakonita peta kolona. Tudi če so mnenja preostra, si to ministrstvo komajda zasluži svoje ime.
-
SDS, še vsa zlovoljna, ker ji je Ljubljana na lokalnih volitvah znova prisolila zvenečo klofuto, zdaj razgraja zaradi vladne podpore marakeški deklaraciji o migracijah. Grims kvasi običajne norosti o koncu naše civilizacije, njegov poglavar Janša, sveže obsojen zaradi zmerjanja novinark s prostitutkami, pa zahteva posvetovalni referendum. Če ta bo, bo Janša znova potolčen, a bo, trenutno precej brezzob, gnal svoje naprej, čeprav mu to škodi. Zmerjanje, histerija, strašenje so del njegove strategije, vendar mu očitno zbujajo tudi ugodje. Lepo se ima.
-
Takih reči ne gre prepuščati pozabi, ker so trenutki resnice. Generalna sekretarka GZS je na javni tv nedavno rekla: »Nekdo, ki sedaj prejema 700 evrov, bo sedaj ocenjen, kot da je na minimalni plači. Torej ustvarjamo deželo bogatih revežev.« Po valu medijskega ogorčenja je rekla, da je želela opozoriti na neprimernost zviševanja plač z vladnimi dekreti in na krčenje razlike med minimalno in povprečno plačo. Pogojno se je tudi opravičila. Vendar je, skupaj s svojo ustanovo, ostala razgaljena.
-
Obsežna raziskava Evropskega sveta za zunanje odnose o vplivu posameznih članic Unije na EU kot celoto je Slovenijo skupaj z Latvijo, Malto in Hrvaško posadila na nečastno zadnje mesto. Tudi druge ugotovitve raziskave so za nas podobno klavrne: raziskovalci so članice na podlagi aktivnosti na različnih področjih razdelili v skupino voditeljic, zabušantk in podpornih držav, Slovenija pa se ni niti enkrat prebila v skupino voditeljic, le enkrat se je izmuznila med zabušantke.
-
Slovo na obroke Angele Merkel, poosebljenja politične dolgoživosti in stabilnosti, potrjuje, da vsa evropska desno-leva sredinska politika strmoglavlja, populisti in skrajna desnica pa napredujejo. Proces se zdi nezadržen. Izrazito sta ga pospešila kriza leta 2008, produkt neoliberalizma, in zgrešeno zdravljenje te krize, zaradi katerega je velik del Unije zašel v težave, neenakost se je povsod povečala, revni in srednji sloji so postali ranljivejši. Hkrati je naraščalo nezaupanje v EU, prav tako neoliberalno in neenako za velike in majhne članice. Potem so udarili še begunska kriza, brexit in Trumpova izvolitev, na male možgane pa vedno bolj pritiska tudi tesnoba zaradi poškodb okolja.
-
Dan mrtvih prinese nekaj tišine. To je redka in dragocena dobrina. Izganjajo jo zvoki in glasovi narave (še najmanj), drugih ljudi, neštevilnih mehanično-digitalnih naprav in pa ves gromozanski pogon današnje civilizacije. Poleg »objektivnega« zunanjega hrupa (promet, delovno okolje itd.) si skoraj vsi čaramo še svoj umetni individualni svet netišine; brez radia, televizije, računalnika, pametnega telefona se počutimo goli, gluhi, odrezani. Te igračke-orodja radodarno ponujajo zabavo, pomoč, stike, informacije, adrenalin ... in postajajo virtualni pomožni partner, ki preganja tišino in njeno običajno spremljevalko – občutek samote.
-
Prodajanje NLB razgalja vso bedo slovenske politike. Pod ceno prodaja kokoš, ki nosi zlata jajca in bo kupcu, ki bo tri četrtine banke dobil recimo za milijardo in pol, že prvo leto prinesla kako milijardo dobička (številka izhaja iz primerjave dobička NLB in že prodane NKBM). NLB je samo delček klavrne zgodbe: kar so komunisti-socialisti nekoč postavili na noge, demokrati-kapitalisti po letu 2000 na veliko razprodajajo tujcem. In delajo državi velikansko, nepopravljivo razvojno in vsakršno škodo.
-
Nedavno opozorilo IPCC, najvišje avtoritete, če govorimo o podnebnih spremembah, je dovolj jasno: če v prihodnjem ducatu let ne bomo korenito spremenili odnosa do okolja, se bo začela današnja civilizacija sesedati. Bo svarilo zaleglo? Izkušnje so slabe: po takih opozorilih praviloma nastane kratkotrajen medijsko-politični preplah, izzveni, v hipni vznemirjenosti sprejeti sklepi pa se izvajajo polovično ali niti to ne.
-
Nikoli ne vemo, v kaj se bo razvil novopečeni politik, a postopoma si vsak izriše svoj portret. Vendar tudi ta ni dokončen. Metamorfoze, preobrazbe, spremembe posameznikov so mogoče vedno, in to v obe smeri, iz dobre v slabo in iz slabe v dobro. Žal se zdi, da je prvih bistveno več. Če to drži, potem politika praviloma res kvari. Kakorkoli, vsak ima pravico in možnost za samokorekturo in nov začetek. Še sreča, saj malo ljudi vse življenje koraka po eni sami ravni, neoporečni črti. Skoraj vsi cikcakamo.
-
Zakaj je Rosvita Pesek z javne tv zagnala strahovit medijski preplah, ko je del podjetnikov sprožil ofenzivo proti določilu iz koalicijske pogodbe, ki predvideva, da bo dohodek od kapitala (od delnic, nepremičnin itd.) obdavčen enako kot delo? To bi bilo pravično. Zakaj se je pri priči postavila na stran podjetnikov, ko pa gre večinoma za bogate ljudi, ki jim ne bi čisto nič škodilo, če bi se del njihovega osebnega premoženja prelil v davke, ki med drugim pomagajo revežem, mladim, upokojencem?
-
Šarec je z afero Črnčec zašel v hude težave na samem začetku začetka. Mandat bo težaven že sam po sebi, premierove slabosti ga lahko pokopljejo rekordno hitro. Skratka, mož na najvplivnejšem stolčku v državi bo moral temeljito razmisliti o svojem položaju, delovanju, prihodnosti. V godljo se je spravil, ker črke in duha partnerske pogodbe, brez katere te vlade sploh ne bi bilo, očitno ni dojel ali pa ju ni jemal resno.
-
Pritisk podjetnikov na koalicijo se nadaljuje, čeprav nekoliko manj napadalno. Poromali so k predsedniku Pahorju, spisali peticijo, nastopajo v uslužnih medijih, se razglašajo za žrtve in po malem grozijo z umikom iz države.
-
Trenutno je mirneje, a bilo je hrupno. Vik in krik so najprej zagnali boscarolovski podjetniki in poslovna združenja. Namen: preprečiti s koalicijsko pogodbo šesterice nakazano zvišanje davkov za podjetja in lastnike. Izrecna tarča napada je bila Levica, prikrita pa vsa Šarčeva koalicija. Hrupneži so pri tem izkoristili Meščev spodrsljaj (izjava o Akrapovičevi davčni utaji, v resnici izogibanju), še bolj pa Kordiševo petelinjenje.
-
Jacob Augstein se sprašuje: »Si radikalen, če zahtevaš pravične plače, dostopne najemnine, otroštvo brez revščine? Ne, realist si. A že realizem je postal radikalna drža.« Augstein je kolumnist nemškega Spiegla.
-
Lani je v Sloveniji za malenkost več ljudi umrlo, kot pa se jih je rodilo. To pomeni, da bi se prebivalstvo naše države brez priseljevanja in ob vedno izdatnejšem izseljevanju že krčilo. Take številke rade prebudijo večne bojazni pred demografskim nazadovanjem, ki mu je – zlasti če je v zraku dovolj negotovosti, patetike in političnega manipulatorstva – blizu strah pred narodovim izumrtjem.
-
Četrtega septembra bo v Nemčiji uradno zaživelo gibanje Aufstehen (Vstati). Nemir, pozornost, nelagodje in upanje zbuja že nekaj tednov. Glavnina strank in medijev mu je nenaklonjena ali odkrito sovražna. Toda tretjina anketiranih volivcev mu izreka podporo. Usoda gibanja zna biti pomembna za vso Evropo.
-
Volitve so prisolile tri zveneče klofute trem znanim imenom – Janši, Toninu, Pahorju. Trojka je igrala na Janševo veliko koalicijo, Šarčevo peterko s Toninom ali nove volitve. Namesto tega je dobila koalicijo petih z Levico, zase najslabši, za Slovenijo pogojno najboljši izid volitev.
-
Včasih, kot da smo na ladji norcev. Mislim na privatizacijo, ki že dolgo najeda in ogroža Slovenijo. Z novo vlado, takšno ali drugačno, bo glede tega vse po starem. Tu vlada železna kontinuiteta. Privatizacija je za slovensko politiko, če izvzamemo Levico, naravni zakon.
-
Čudno sem volil vsa ta leta, bi si lahko v tem negotovem povolilnem dogajanju priznal Janez Novak. Če hočem, da mi bo bolje, se bom moral volilno korigirati.
-
Naša zlata politična sredina je v prvem koalicijskem poskusu krepostno izločila obe stranki, ki sta po njenem skrajni – SDS in Levico. Po polomiji z NSi peterica strank znova koketira z Levico, najbrž zgolj zato, da bi spet privabila Tonina ali dobila – češ, vse smo poskusili – opravičilo za kasnejši priklon Janši. Taki so.
-
Trump je na zadnjem vrhu Nata ozmerjal Evropejce, da dajejo premalo za orožje in skupno obrambo, s čimer izkoriščajo Ameriko, ki jih varuje. Visoke glave s stare, sofisticirane celine so ponižno molčale, le Merklova, ozmerjana za odvisnico od Rusije, je rahlo ugovarjala, po nemško zapleteno. Nato je Trump še rekel, da bi morali dajati za vojske 4 odstotke GDP, odletel v Anglijo, tudi tam napravil manjši kraval, potem pa se – nenavadno krotek – sestal še s Putinom. Tudi krotkost ne bo dolga.
-
Sprijena umetnost ne samo naše politike je strašenje, napihovanje različnih realnih in namišljenih nevarnosti na eni strani, in pa zamolčevanje, olepševanje, prikrivanje resničnih groženj na drugi. Poglejmo nekaj večjih napihovanj in zanikanj.
-
Šivanje koalicije je pričakovano težavno, šivilje se zbadajo v prste in ne vedo, kaj bodo skrpale. Nad združbo, ki jo sestavlja Šarec, visijo tri temne sence.
-
Jadranski otok proti koncu junija. Vroče je, burja suši zemljo in rastlinje. Na trenutke se potuhne, potem vedno znova zdivja v ostre sunke. V takem vremenu se ne kuri, se ne požiga, se ne podžiga.
-
Migracije so čustveno močna in aktualna beseda. Ljudi silijo vanje vojne, revščina, želja po boljšem življenju in tudi že ekološke stiske. V deželah, kamor pljuskajo valovi prišlekov, so ti dojemani predvsem kot težava. Zato se vsa Evropa, ena izmed tarč priseljevanja, postopoma, a nezadržno zapira. Meje so vse bolj zastražene, priseljevalna zakonodaja vse strožja. Ta proces se bo očitno nadaljeval, toda konstanta je tudi migracijski pritisk. Če bi se zadnji veliki begunski val ponovil z enako močjo, bi zapiranje utegnilo postati skrajno surovo.
-
Zdaj je to že znana zgodba. Protagonist, vrhovni in prej ustavni sodnik dr. Jan Zobec, jo je opisal tako: policist me je »med dvigalom in stopniščem napadel, me trdo prijel za nadlaket, me pri tem tudi verbalno poniževal in žalil ter me odvlekel proti vhodu v sodno stavbo – vse samo zato, ker nisem ponižno vstopil in se podvrgel natančnemu osebnemu pregledu, ampak sem odločno zakorakal proti dvigalu«.
-
Janša je pričakovano zmagal, a zlepa ne bo sestavil koalicije. Leva (liberalna) sredina jo na papirju lahko spravi skupaj, a tudi to bo težavno opravilo. Čaka nas nekaj negotovih, napetih tednov ali celo mesecev političnega kupčkanja. Katastrofe ni; koalicije s težavo lepijo tudi drugod, imamo pa tudi vlado za tekoče posle in kar dober ekonomski položaj.
-
Odstavljeni šef FBI Comey je Trumpovo vladavino opisal kot mafijski sistem, v katerem veliki boss vse nadzoruje, kjer velja prisega vdanosti, kjer se svet deli na naše in nenaše, kjer so velike in male laži v službi kodeksa lojalnosti, ki postavlja organizacijo nad moralo in resnico.